Izreden dogodek

Manuel García Morente (prev. Robert Kralj)

 

Izreden dogodek[1]

Manuel García Morente (1886–1942) je poleg Ortege y Gasseta in Zubirija eden najpomembnejših španskih filozofov. Najprej je študiral v Franciji. Med njegovimi učitelji najdemo Boutrouxa, Bergsona in Levy-Bruhla. Nato je kot štipendist Sveta za nadaljnje izobraževanje (JAE) odšel v Nemčijo, kjer se je seznanil z novokantovstvom in njegovimi predstavniki (Cassirer, Cohen in Natorp). Po vrnitvi v Španijo leta 1912 je poučeval na Univerzi v Madridu. V tem obdobju se je odlikoval kot prevajalec Kanta, Leibniza, Descartesa, Spenglerja, Husserla, Rickerta idr. ter se uveljavil tudi kot izvrsten pedagog. Leta 1936 se je zaradi španske državljanske vojne umaknil v Pariz. Zatem je za kratek čas odšel na Univerzo v Tukumanu v Argentini.

V pariškem eksilu se mu je v globoki eksistencialni krizi zgodilo tisto nikoli sluteno, tisto, kar je sam poimenoval “izreden dogodek”: doživel je mistično izkušnjo, ki jo je s fenomenološko natančnostjo opisal v dolgem pismu škofu Garcíi Lahigueri. Zapis se zaradi vojnih razmer mestoma bere kot napeta kriminalka, v katerem ne manjka pretanjenih refleksij o dogajanju v njegovi duši, toda vrhunec gotovo predstavlja nadvse plastičen opis povsem jasne zaznave navzočnosti Jezusa Kristusa, “Našega Gospoda”, brez vsakega čutnega vtisa. Ta izkušnja je Morenteja v celoti spremenila. Leta 1940 je bil posvečen v duhovnika. Umrl je nepričakovano dve leti pozneje v Madridu.

 

Dogodek se je pripetil v noči z 29. na 30. april leta 1937 približno ob dveh zjutraj. Dovolite mi, da pred izčrpnim poročilom dogodka navedem nekaj nadrobnosti, katerih predhodno poznavanje se mi zdi potrebno ali vsaj zelo koristno.

            28. avgusta je bil v Toledu umorjen moj zet. Do njega sem čutil veliko naklonjenost, pomešano z nekakšnim spoštovanjem in občudovanjem. Bil je mladenič, star devetindvajset let, vreden dobrohotnosti v vseh pogledih. Njegovo moralno vedênje je bilo vedno vzorno. Mislim, da se ne bom zmotil, če zatrdim, da se je poročil v popolnem stanju čistosti. Tudi njegovo osebno življenje je bilo vedno iskreno pobožno. Pripadal je Nočni straži.[2] Morda je zaradi te okoliščine končal tako nesrečne smrti. Kljub temu je bil veselega značaja, dobrohoten, optimističen, zelo mladosten in v določenih stvareh tudi otročji. Rad je imel matematiko – ki je je bil zelo vešč – in šport. Bil je nadpovprečno lepe telesne postave. Bil je, kot se reče, čeden fant. Kot inženir gozdarstva in pozneje kot inženir urbanizma je imel zelo obetavno prihodnost. Brez dvoma bi si pridobil odličen položaj. Zares sem bil navdušen nad njim. Imel sem že nadvse ljubko vnukinjo, nekoliko pred njegovo smrtjo – dva meseca – pa se je rodil moj vnuk. Obvestilo o njegovi smrti sem prejel, medtem ko sem na Univerzi slavnostno predajal službo dekana – katere me je razrešila rdeča vlada – mojemu nasledniku gospodu Besteiru. Po telefonu so me od doma obvestili o zetovi smrti. Takoj sem razumel, da je bil umorjen. Vtis, ki ga je novica naredila name, je bil takšen, da sem omedlel in padel na tla. Ko sem prišel k sebi, sem prosil gospoda Besteira, da bi zastavil ves svoj vpliv, da bi dosegel hitro in varno premestitev moje hčere in vnukov iz Toleda v Madrid.

            Gospod Besteiro je zelo velikodušno dejansko dosegel, da je uradni avtomobil v spremstvu dveh stražarjev šel iskat mojo hčer in vnuka. Dva dneva pozneje so ob enajstih zvečer prišli v Madrid. Mi smo doma od osmih čakali na njihov prihod. To so bile tri ure smrtne tesnobe. V moji domišljiji so se zvrstili že vsakovrstni tragični prizori; tudi mojo hčer sem videl umorjeno, moja vnuka ugrabljena po sovražni ali ravnodušni roki, odpeljana bogve v katera otroška taborišča ali sirotišnice, za zmeraj izgubljena. Tesnoba čakanja me je stiskala in nas vse doma dušila. Končno je ob enajstih zvečer pripeljal avtomobil in v njem moja hči, moja vnuka in dve služkinji, vsi zdravi.

            Če vam pripovedujem te obširne nadrobnosti, je to zato, ker se mi zdijo koristne za poznavanje mojega stanja duha, ki se me je začel polaščati. Moja čustvenost, ki je že sama po sebi izostrena in razdražljiva, se je občasno razvnela. Tragedija moje hčere, vdove pri dvaindvajsetih letih, z dvema otročičema, je popolnoma zmedla moje misli, moja čustva, moje celotno življenje. Na moja ramena je znova padlo kup skrbi, ki so lastne očetu. In v kakšnem trenutku! Ko so bili nemočno življenje, premoženje in čast prepuščeni na milost in nemilost kateremu koli malopridnežu ali zlohotnežu, ki jih je hotel poteptati. V mojem domu je vladal žalosten molk tesnobe in strah. Ven na ulico sploh nisem hodil. Nihče doma ni hodil ven, razen ko je šlo za nujne življenjske potrebščine.

            Nekega dne so prišli vojaki, da bi odpeljali starejšega sina naših sosedov v hiši. Ubog fantič je šel v zapor, pozneje pa so ga ubili v Paracuellosu. Nedavno smo v kurilnici načrtno zažgali vso dokumentacijo in korespondenco, ki sem jo hranil od leta, v katerem sem opravljal službo podsekretarja javnega šolstva v vladi generala Berenguerja. Naslednji dan – to je bila Božja previdnost – so prišli preiskat moje stanovanje. Ves dan smo za spuščenimi žaluzijami prežali na avtomobile, ki so se ustavljali pri vratih naše hiše. Z boječim srcem smo šteli stopnice, po katerih so se vzpenjali ubijalci, in ko so šli mimo našega stanovanja, smo zadovoljno zavzdihnili. Smrt je šla v drugo stanovanje! Moji hčeri, moja svakinja, moja teta, starejša služkinja, ki jo imamo šestindvajset let, so se zbirale v kotu hiše in so ure in ure molile. Tedaj nisem mogel moliti, morda nisem znal. Toda ne vem, kateri notranji vzgib me je priganjal k temu, da sem odobraval in cenil tisto nežno in ponižno vero dobrih žena.

            V tem položaju sem 26. septembra, komaj mesec dni po umoru zeta, zgodaj dopoldan prejel nadvse zaupno obvestilo, da je bilo nujno, da odidem od doma in, če je mogoče, iz Španije, kajti zaradi določenih nesrečnih dejavnikov mojega upravljanja v dekanatu Filozofske fakultete je bilo sklenjeno, da me umorijo, kot je bilo tedaj v navadi. Preudarno sem se pokoril obvestilu in nasvetu. Posredi nekega ministra, ki je bil moj prijatelj, sem lahko pridobil spremno pismo in se s še veljavnim potnim listom, s katerim sem v začetku julija lahko odšel v Poitiers, odpravil v Barcelono in Francijo. V Barceloni sem se zelo ustrašil. Malo je manjkalo, da me niso aretirali, ker so me zamenjali z nekom drugim. Končno sem odšel iz Španije in 2. oktobra prišel v Pariz. V žepu sem imel petinsedemdeset frankov.

            Ponavljam, da je – četudi vas z malenkostmi dolgočasim – poročilo o mojih prejšnjih življenjskih razmerah, ki bi morda prispevale k temu, da bi naredile verjetno naravno razlago dogodka, ki se meni zdi nadnaraven, potrebno. Kajti imeti morate na voljo vse uporabne podatke, da bi presodili primer, in glavni od teh je moje razpoloženje, v katerega so me postopoma potapljali dogodki. Zdi se mi kar najbolj gotovo, da to razpoloženje ne zadostuje za celotno poročilo o določenih vidikih in odtenkih tega, kar se mi je zgodilo, toda to vam moram v celoti razkriti, da bi mogli presoditi s celotnim védenjem.

            V Pariz sem torej prišel brez denarja in z dušo otrplo od tesnobe in bolečine in poleg tega razjedeno od moralnih skrbi. Ali sem storil prav, da sem zapustil dom in hčeri ter se sebično rešil? Toda če je po drugi strani zaupno sporočilo, ki sem ga prejel, bilo zanesljivo – in za to, da bi o njem dvomil, nisem imel nobenega razloga, imel pa sem veliko razlogov, da mu popolnoma zaupam, kajti oseba, ki mi ga je poslala, je bila v vseh ozirih vredna zaupanja – bi bil umorjen ali vsaj v ječi in potemtakem postavljen v položaj, da ne bi mogel pomagati svoji družini in da bi jim bil še bolj škodljiv in nadležen kot v pariškem izgnanstvu. Med tema dvema mislima je nihala moja zavest, ki me je enkrat obtoževala za begunca, sebičneža in strahopetca, drugič pa me je oproščala in me hvalila kot preudarnega in previdnega. In še dandanes, ko so dogodki z vso jasnostjo dokazali pravilnost tega, da sem odšel iz Madrida, včasih s pogledom v preteklost zasačim v kotu svoje duše določen očitek strahopetne sebičnosti, če pomislim na svoje tedanje obnašanje, ko sem na vrat na nos odšel iz Madrida. Kaj se vam zdi?

            V Parizu me je Bog dovolj ščitil, da me ni pustil v zavrženostih popolne bede, in vendarle ne toliko, da bi izbrisal iz moje duše ponižanje, tesnobo, žalost. Zelo dober prijatelj, ki je imel – in še vedno ima – v Parizu majhno stanovanje, mi je dal na razpolago sobo s posteljo in omaro. Zelo prijazna gospa, Francozinja, vdova mojega nekdanjega študijskega kolega na Sorboni, ki je za svojo domovino umrl leta 1914, mi je dobrohotno ponudila, da lahko jem pri njej. Spal sem torej in jedel. Ne brez ponižanja, sramote in žalosti, toda s častnim občutkom hvaležnosti svojim dobrotnikom. V hiši svojega prijatelja, gospoda Ezequiela de Selgasa, sem torej preživljal noči in dopoldneve. Kosil in večerjal sem v hiši gospe Malovoy. Toda ker je gospod Selgas, ki je opravljal službo skrivnega kurirja med Parizom in Biarritzom (med gospodom Josejem Quiñonesom iz Leona in grofom Andskim), preživljal dneve in noči zunaj Pariza, se je pogosto dogajalo, da sem moral v stanovanjcu svojega prijatelja prebiti cele dneve in noči. To je druga obširna nadrobnost, a morda pomembna. Kajti ta samota, posebno nočna, je nemalo vplivala na moje razpoloženje.

            Precej trpim za nespečnostjo. Običajno imam navado, da se proti njej borim s psihološkimi metodami, ki so se z izkušnjo izkazale za učinkovite: tako na primer v umu ponavljam filozofske, fizikalne ali matematične teorije ali šahovske probleme – tej igri sem bil v rani mladosti skrajno naklonjen in sem prišel v njej do rezultatov, ki so presegali golo povprečje; skratka, gre za sosledje zapletenih idej, v katerih nimam nobenega osebnega ali čustvenega zanimanja. Toda ta sredstva, ki jih imam k sreči navado uporabljati za to, da končno zaspim, me pustijo na cedilu, ko imam v duši kakšno globoko, vztrajno in predirljivo čustvo, kajti jasno je, da jih ne morem uporabiti, ker se misli in domišljija zaposlijo s počutno in čustveno zaskrbljenostjo, ki se me polasti. Zato je nespečnost, ko se zares znajdem pod težo globoke zaskrbljenosti, v meni skoraj nepremagljiva, in samo fizična utrujenost me zelo pozno in za malo časa končno premaga. No, v Parizu je bila nespečnost skoraj nekaj običajnega v mojih skrajno žalostnih nočeh. Preživljal sem jih tako, da sem tuhtal o tem, ali sem storil prav ali nápak, da sem zapustil svoji hčeri in prišel v Pariz; ali kako bi si lahko pomagal iz težav, da bi zaslužil nekaj denarja in prišel iz ubožnega položaja, v katerem sem se znašel; o načinu, kako spraviti hčeri in celotno družino iz Španije; o načinu, kako bi ju mogel v tujini preživljati (jaz, ki sem živel od miloščine), če bi ju končno uspel spraviti iz Španije. Včasih sem v spominu tudi obnavljal celoten potek svojega življenja: videl sem, kako zelo neosnovano je bilo slepilo dremavega zadoščenja, ki sem ga imel o sebi; boleče sem zaznal neozdravljivo vznemirjenost in duhovno nestanovitnost, v kateri je iz dneva v dan naraščal moj nemir.

            Večkrat sem vstal iz postelje, saj se v nepremičnem stanju v postelji nisem mogel dlje časa boriti z nespečnostjo; hodil sem po stanovanju, se vročičen sprehajal po sobi, vzel knjigo in jo takoj spet odložil. Najbolj me je pomirilo, da sem odprl okna, in kljub mrazu z njih – v zadnjem, osmem nadstropju – cele ure gledal ogromno gmoto Pariza in v ozadju množico ljudi na Montmartru in svetlobo Eifflovega stolpa.

            Na slepo sem začel z ukrepi, da bi prek angleškega veleposlaništva spravil hčeri iz Španije. Niso se mi izšli. Pozneje sem ubral drugo pot, prek mednarodnega rdečega križa. Še vedno nisem prejel njunega odgovora. In zanimivo je, da ti neuspehi niso preveč vplivali name, kajti neskončna želja, da vidim svoje najbližje, se je precej umirila zaradi dveh razlogov: prvi, da sem – po tretji osebi – redno prejemal pisma iz Madrida, ki so me pomirila glede zdravstvenega in denarnega stanja mojih najbližjih, katerim sem pustil nezanemarljivo vsoto denarja; in drugi, da me je v popolni denarni stiski, ki sem jo trpel, strašila možnost, da bom moral brez počenega groša skrbeti za osem ljudi v Parizu.

V tem času je konec januarja 1937 srečno naključje malce spremenilo moj položaj. Prejel sem pismo založbe Garnier Frères, v katerem so me prosili, da se oglasim v njihovi pisarni. Nadvse radoveden in sluteč ugodne okoliščine sem prišel v pisarno gospoda Garniera. Gospod Garnier mi je dejansko predlagal izdelavo francosko-španskega in špansko-francoskega slovarja, ki bi nadomestil starega in razprodanega Salvájevega, ki ga je založba izdala pred več leti. Moj prijatelj, katalonski urednik, ki je bil tako kot jaz in mnogi drugi na begu v Parizu, je Garnieru pripovedoval o meni kot o nekomu, ki je sposoben to delo izvršiti. Sprejel sem predlog in pogoje in prosil, da mi plača po mesečnih izročitvah rokopisa. Zavzeto sem se lotil dela. In počutil sem se veliko bolje in bolj pomirjeno. Že sem imel vsaj dnevno zdravilo, nekaj, s čimer sem zapolnil ure dneva. Nočnih ur na žalost ni bilo mogoče tako zlahka iztrgati krempljem nespečnosti, zaskrbljenosti, razburjenju, moralnemu in duhovnemu nemiru. Konec februarja sem lahko čutil neznansko zadovoljstvo, ko sem zaslužil tisoč frankov, sad lastnega dela, in sem tekel, kolikor sem mogel, poravnat dobri gospe, pri kateri sem jedel. Ni bilo bogvekaj, vendar dovolj, da je nekoliko izboljšalo krut občutek ponižanja, v katerem sem živel zadnjih pet mesecev.

            Petnajst dni zatem, tj. sredi marca, je sledil drug dramatičen pripetljaj. Prejel sem brzojavko iz Buenos Airesa, ki jo je podpisal moj stari prijatelj profesor Alberini, dekan filozofske fakultete v Buenos Airesu, v kateri mi je ponudil katedro za filozofijo na tukumanski univerzi (Argentina). Odgovor je bil plačan vnaprej. Premišljeval sem pet minut in v odgovoru ponudbo sprejel; toda svoj odhod v Argentino sem pogojeval z odhodom svojih hčera in vnukov iz Španije, da bi me spremljali. Prepričan, da bo odgovor pritrdilen, sem se ponovno zavzeto posvetil – in zdaj z vsem svojim bitjem – iskanju načina, kako bi spravil družino iz Španije. Kaj storiti? Kako doseči nekaj tako težkega? V tem obdobju sem sredi marca leta 1937 včasih preživel celó tri noči, ne da bi zatisnil oko in bil zaradi krute nespečnosti kakor koli dejaven; najdlje sem uspel zaspati za pol ali eno uro zelo zgodaj zjutraj. Naj sem še tako razmišljal, nisem našel načina, kako bi koristno vzel pod drobnogled problem, da bi spravil hčeri iz Španije. Kako to storiti? Prav zdaj, ko mi je argentinska ponudba rešila problem, kako preživeti družino zunaj Španije. Prav zdaj nisem videl nobene luči ne špranje, kjer bi lahko začel z ukrepanjem.

            Obupaval sem in v nekem trenutku, ko se je ponovno stopnjeval boleč moralni pomislek, da sem zapustil najbližje v Madridu, mi je prišla misel – meni, ki nisem bil veren, popolnoma tuja –, da je nasprotje med sedanjo možnostjo, da zunaj Španije skrbim za moje najbližje, in nezmožnostjo, ki je bila tej nasprotna, da dosežem njihov izhod in srečanje z mano, Božja kazen zaradi moje sebičnosti in strahopetnosti. Ko je misel »Božja kazen« prvič oplazila moj um, je šlo za nekaj bežnega in prehodnega, na kar se nisem oziral. Toda ponoči se je ista misel ponovno pojavila, in tokrat že s tolikšno jasnostjo in vztrajnostjo, da sem ji moral posvetiti več pozornosti. A šlo je za to, da sem jo tako rekoč prezirljivo opazoval in jo zavrnil z vzgibom nejevolje, intelektualnega ponosa in človeškega napuha. »Ne bodi idiot,« sem si rekel. In v mislih sem na ubogo idejico, ponižno in dobro, na hitro zvrnil kup filozofskih, znanstvenih in drugih predstav, ki so jo v kali zatrle.

            Nekaj ur pozneje se mi je primeril nič manj kot čuden dogodek. Tu in tam sem šel v hišo, kjer je v Auteuilu bival gospod José Ortega y Gasset. Tja sem se peljal s podzemno železnico in izstopil na postaji Mozartova avenija, od koder sem šel peš po Ulici vnebovzetja do prijateljeve hiše. Nikoli prej se nisem menil za ime te ulice niti čemú to ime. Toda onega dne me je tam, ko sem prišel gor po stopnicah iz podzemne železnice na Mozartovi aveniji, obšel spomin na mojo nadvse dobro soprogo[3] prav v trenutku, v katerem so se, medtem ko sem dvigal pogled, moje oči ustavile na tabli, na kateri je pisalo: »Ulica vnebovzetja«. V mojem umu se je tedaj nakopičilo kup spominov in misli. »Ta ulica,« – sem pomislil – »se imenuje Ulica vnebovzetja, ker je ali je bil v njej gotovo samostan Vnebovzetja, v katerem se je v Málagi učila moja žena. Jasno! Glavni samostan je bil ustanovljen v Auteuilu! In jaz sem v Auteuilu. Tu mora torej biti ali je moral biti prvoten samostan redovnic, ki so učile mojo dobro soprogo in moji hčeri. Poglejmo«. In ko sem hodil, sem bil pozoren na vsako stavbo, ki sem jo videl. Kmalu sem odkril samostan. Še vedno je tu. Velik vrt zelo starih dreves sestavlja preživel ostanek neznanskega parka, ki je dandanes spremenjen v najemniška stanovanja. Kar nekaj časa sem gledal fasado samostana, sedaj dom upokojencev za bolne gospe in matere. Vogalna ulica sedanjega samostana se imenuje »Ulica Milleret de Brou«, ki je svetno ime Marije Evgenije, ustanoviteljice reda vnebovzetja. Večkrat sem v onih dneh in mesecih šel tu mimo in dejansko nisem nikoli videl ne ulice ne samostana, kaj šele česa drugega.

            Prišel sem zamišljen in zaskrbljen v hišo Gospoda Joseja Ortege y Gasseta. In v sobi gospoda Joseja sem tisti dan srečal univerzitetnega profesorja iz Madrida, ki je bil tam na obisku, ki sem ga dobro poznal in do katerega sem imel zaupno naklonjen odnos. Ta gospod ni bil nikoli rdeč. Toda nesrečnik je imel veliko smolo, da so bili njegovi otroci – vsi moški in že odrasli – v zadevi španske državljanske vojne razdeljeni. Eden od njih je služil kot poročnik inženirske službe (prostovoljec) v Frankovi vojski. Drugi, zdravnik, pa je bil zasebni tajnik doktorja Negrína. Med pogovorom je prišel na dan predlog, ki sem ga prejel z argentinske katedre, odgovor, ki sem ji ga posredoval in zelo živa želja in celo nuja, ki sem jo čutil, da bi svojo družino odpeljal s sabo v Ameriko. Oni gospod univerzitetni profesor je rekel, da bo njegov sin, Negrínov zasebni tajnik, prišel naslednji dan z letalom iz Velencie; da mu bo povedal o moji želji, da mi bo uredil sestanek s fantom in da bi morda mogli kaj doseči.

            Bil sem osupel. Vse, kar se mi je dogajalo, je imelo zares čudne in nerazumljive posledice. Okoli mene ali, bolje rečeno, nad mano in neodvisno od mene se je brez mojega najmanjšega posredovanja tkalo vse moje življenje. Garnierjev klic, naročilo slovarja, ponudba argentinske katedre in nenazadnje to zelo ugodno srečanje z očetom Negrínovega tajnika; ničesar od tega nisem ne iskal ne nameraval, kaj šele slutil. Ostajal sem povsem nedejaven in neveden o vsem, kar se mi je dogajalo. Neka neznana moč, popoln gospodar človeškega dogajanja, je tako rekoč brez mene urejevala vse moje. Še več, vse, kar sem delal ali poskušal na lastno pobudo, se ni posrečilo in je propadlo; moje ukrepanje na angleškem veleposlaništvu in z mednarodnim rdečim križem, vsi napori, ki sem jih vedno znova prenašal, da bi našel delo v Parizu, vse je žalostno propadlo. Nasprotno pa so mi padali, kot bi deževali z neba, prav dogodki, ki si jih niti najmanj nisem mogel predstavljati in v katerih moja osebna pobuda ni imela niti najmanjšega deleža. Imel sem globok in glodajoč občutek, da sem beden drobec slame, ki ga nosi vsemogočni orkan.

            Misel o Previdnosti se je tretjič vtisnila v moj um. Vendar sem jo tretjič trdovratno in ošabno zavrnil. Toda tudi z omahujočim občutkom tesnobe in zadrege. Preveč jasno je bilo, da sam od sebe nisem zmogel ničesar in da je vse dobro in slabo, ki se mi je dogajalo, imelo svoj izvor in pogon v drugi moči, zelo drugačni in mnogo višji. Kljub temu sem se zatekal v kozmično misel univerzalnega determinizma in enkrat, ko mi je boječe prišla misel, da bi prosil, da bi prosil Boga, tj. da bi molil – kar bi bila nedvomno najbolj logična in dosledna drža do vsega, kar se mi je dogajalo –, sem tudi to zavrnil kot neumno otročarijo. Kakšna blaznost!

            Dejansko sem se sestal s sinom univerzitetnega profesorja, ki je naslednji dan z letalom prišel iz Valencie v Pariz. Razložil sem mu svojo željo. Rekel sem mu, da me Negrín dobro pozna. Prosil sem ga, naj se potrudi za izhod mojih hčera in vnukov. Negrín takrat ni bil predsednik sveta, temveč finančni minister v vladi Larga Caballera. Sin univerzitetnega profesorja mi je obljubil, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi ustregel mojim željam. Bil sem zelo prevzet, poln optimizma in upanja. Hčerama sem napisal zelo premišljeno pismo. Večkrat sem jima naročil, naj za nič na svetu ne odhajata iz Madrida v bolj ali manj prisilnih odpravah, ki so jih izvajali proti Valencii. Razburjala me je misel o bombardiranih cestah, o preselitvah v kamionih med vojaki in vojakinjami, na slepo srečo kakega neprijetnega srečanja. Toda zdaj ju moram obvestiti, da je njun izhod dogovorjen v soglasju z mano in da naj natančno izpolnita vse, kar jima bodo naročili po sinu univerzitetnega profesorja. Pismo, ki sem jima ga napisal, je bilo kočljivo in težko. V celot sta ga razumeli, hvala Bogu.

            In 2. aprila sem dejansko prejel brzojavko iz Valencie, v kateri sta mi naznanili svoj prihod v levantinsko prestolnico. Dva dneva pozneje sem prejel pismo, v katerem sta mi sporočili, da sta z avtomobilom dobro potovali iz Madrida v Valencio, in mi omenili sestanek z Negrínom, ki ju je zelo prijazno sprejel ter jima obljubil, da jima bo v kratkem dal potrebna potna lista, s katerima bosta prišli v Pariz. Od veselja sem bil ves iz sebe. Bil sem prepričan, da bom v nekaj dneh imel srečo, da ju objamem. Že sem imel pripravljeno nastanitev zanju. Moj stari prijatelj, študijski kolega s Sorbone in univerzitetni profesor v Caenu, mi je dal na razpolago stanovanje, ki ga je imel v Parizu in ki ga je uporabljal samo med počitnicami.

            Nestrpno sem čakal brzojavko, v kateri bi mi sporočili točen prihod tega in tega dne ob tej in tej uri. Minili so trije dnevi. »Morda je prišlo do birokratskih zapletov,« sem pomislil. Prejel sem pismo iz Valencie. Hčeri sta mi dejansko sporočili, da birokratski zapleti ovirajo zadevo, da pa jima je notranje ministrstvo obljubilo, da bosta naslednji dan prejeli potni list. Rahel nemir, nekakšno temno slutnjo, ki je vstala v moji duši, je hitro zadušil hladen razumski sklep. Ne, ni se mi treba bati; ker so jima obljubili, da jima bodo dali potni list, so jima ga tudi zares pripravljeni dati; torej je vse samo vprašanje časa. Pomiril sem samega sebe in kot običajno znova postavil vse svoje zaupanje v stalnost naravnih in človeških tirnic. Toda minili so drugi trije dnevi, ne da bi prejel želeno brzojavko. Znova sem se začel vznemirjati. In spet sem prejel pismo iz Valencie. Hčeri sta mi znova zagotovili, da so jima zanesljivo obljubili, da bosta prejeli potni list, da je na ministrstvu zaostanek pri delu, da naj bom potrpežljiv itn. Ko sem bral to pismo, me je v srcu spet začel razjedati dvom, strah in tesnoba. Kaj se bo zgodilo? Ali se jima v Valencii posmehujejo in ju zadržujejo s praznimi obljubami?

            Ponovno se je v moji duši porušilo zaupanje v določenost naravnih vzrokov in učinkov in znova se me je polastil globok nemir. Nič nisem mogel narediti. Kar sem hotel, da bi se zgodilo, se je snovalo tam, daleč, brez najmanjše možnosti učinkovitega delovanja z moje strani. Jaz sam v Parizu, iz osmega nadstropja bloka na bulvarju Sèrurier, sem bil – ves prestrašen – prisiljen počakati na potek dogodkov, ki so se sami od sebe odvijali nad mojo glavo. Tiste noči so bile grozne. »Kaj dela,« – sem pomislil – »Bog, Previdnost, Narava, Vesolje, kar koli že je, iz mene«? Nemoč, nevednost, temna noč vse naokrog in nič, popolnoma nič, razen pričakovanja razvoja dogodkov. Pričakovanje! In kako naj pričakujem, ne da bi vedel? Kakšno pričakovanje je to: pričakovanje, ki ne ve, kaj pričakuje? Pričakovanje, ki ne ve, kaj pričakuje, je pravzaprav obup. Po vsem bitju me je začel preplavljati čuden občutek, nekakšna popolna, vsestranska malodušnost, neskončna brezbrižnost, iz katere sem kot na pobudo notranjega biča izstopal, da bi se podvizal v stanje vročične razdraženosti.

            Minilo je štiri ali pet dni brez kakršne koli novice. Zdelo se je, da moja tesnoba, moja zaskrbljenost prehaja v mrazenje. Včasih sem bil kakor poneumljen in otopel, ne da bi mislil dobesedno na nič. Spet drugič sem šel ven in hodil, dokler me ni premagala utrujenost. Toda to je bilo slabše, kajti domov sem prišel povsem utrujen, in vendarle nikakor nisem mogel zaspati. Končno se me je za eno ali dve uri polastila nekakšna dremavost, nemiren polsen, ki mi ni koristil.

            Približno 20. aprila sem prejel naslednje pismo iz Valencie, ki mi je prikrito dalo vedeti, da obstajajo »določene težave za načrtovano potovanje«. Ta novica, ki je potrjevala vse moje domneve, ni dodala novega razloga za tuhtanje tistim, ki so že delovali v moji duši. Toda očitno je stopnjevala stanje malodušja, v katerem sem se znašel. Morda je bil za to stanje najbolj značilen občutek »popolne nemoči«, popolne nedejavnosti, neposeganja v tirnice mojega lastnega življenja. Nasproti temu se je srdito dvigala ošabna volja, ki ni mogla dopustiti, da je tako uničena in omejena na »popolno nemoč«. To notranje nasprotje, ta razdvojenost med nemočno voljo, vendar polno dejanskih nagnjenj in hotenj, in nasproti njej neizprosnim, a neznanim potekom dogodkov; ta prepad med jazom, ki hoče biti, in resničnostjo, ki je, kar je, neodvisno od želečega jaza, to je tisto, kar me je vznemirjalo tako zelo, da se ne da povedati.

            Tako je minil še en teden brez novic iz Valencie. 27. aprila sem prejel brzojavko, ki se je glasila: »Potovanje ni mogoče. Povej nama, ali se vrneva v Madrid ali greva v Barcelono«. Uresničila se je moja domneva. Vlada je preprečila izhod mojih hčera. Čeprav je bil tak razplet prav zaradi tega, ker sem se ga bal, že izključen, je imel name strašen učinek. Najprej sem bil besen in ogorčen nad rdečo vlado. V srcu sem jo začel sramotiti. Gotovo so rdeči pridržali moje družinske člane kot talce, da bi me obdržali nemega in nedejavnega. Odgovoril sem na brzojavko in svetoval odhod v Barcelono, kjer imamo zelo blizke in drage sorodnike, v družbi katerih sem mislil, da bi moji hčeri bolje prenašali to situacijo tako v moralnem kot v materialnem smislu.

            In takoj me je zajelo neizmerno fizično in intelektualno malodušje. Nekaj ur sem bil kakor iz uma, ravnodušen, nezmožen misliti na to, kar se mi je dogajalo. Zelo dobro se spominjam, da sem se, zleknjen na postelji, precej časa zamotil s tem, da sem po stropu in sprednji steni zelo pozorno in radovedno sledil obratom muhe (ali česar koli že). Postopoma se mi je znova začel prikazovati položaj v jasnih obrisih. Vse moje iluzije so se razblinile. Moral sem se odpovedati ameriški katedri, se odpovedati tudi temu, da spet dobim nazaj hčeri in vnuka; v Parizu sem moral nadaljevati z malodušnim življenjem zaradi nespečnosti in skrbi. S slovarjem sem nedvomno zaslužil dovolj, da sem plačeval lastne stroške. Toda ker sem bil prepričan, da bo vojna dolga, sem videl prihodnost zelo mračno. In moji hčeri? V Barceloni jima bo morda bolje kot v Madridu, saj ju spremljajo odlični sorodniki, in bolj bosta varni. Toda doklej? Kajti glede na to, da jima je vlada preprečila izhod, bi bilo zdaj zaman poskusiti z novimi sredstvi, saj se je zelo jasno videlo, da jima vlada ni hotela pustiti, da bi odšli iz Španije. La kakšna bo njuna usoda?

            27. aprila so mi ves dan in vso noč krožile te posamezne misli: moj položaj, moji hčeri, moja hiša v Madridu, moja neposredna ali oddaljena prihodnost, prihodnost moje družine. 28. aprila je moj prijatelj Selgas odšel v Biarritz in ostal sem nekaj dni sam v stanovanju. Priznam, da mi je misel, da bom ostal sam, ugajala. Nameraval sem tako rekoč okušati to samoto. (Opozarjam vas, da me nikoli ni bilo strah samote; nasprotno, vedno mi je zelo ugajala; večkrat sem ji napisal hvalnico in vedno, kadar morem, jo izkoristim z velikim užitkom; in vsakokrat in prav danes in prav zdaj neizrekljivo hrepenim po njej). Telefoniral sem gospe Malovoy in jo obvestil, da več dni ne bom ne kosil ne večerjal, in se s posebnim notranjim užitkom sprehodil skozi stanovanje, da bi se prepričal – otročji preblisk –, da sem dejansko sam.

            Takoj se mi je utrnila misel, da je nespametno pustiti domišljijo razbrzdano, da bi brezglavo hodila po stopinjah, ki bi ji jih naravni zakoni vzpostavljanja asociacij v zavesti blagovolili nakazati. Bilo je torej nujno potrebno misliti urejeno in metodično, ne po trenutnem vzgibu in brezglavo. Sicer bi bil v hudi nevarnosti, da – kdo ve –, zapadem v pravo duševno motnjo. Tako sem torej začel delati ponovni splošni pregled vsega, kar se je zgodilo, odkar se je začela vojna, in tistega najpomembnejšega, o čemer sem odtlej premišljeval. Jasen izsledek tega premišljevanja je bil: odkar se je začela vojna, nisem prav nič posegal v svoje lastno življenje, v stvarno ureditev dogodkov svojega lastnega bivanja. Moje življenje, dogodki mojega življenja so se zgodili brez mene, brez mojega posredovanja. V določenem smislu bi bilo treba reči, da sem jim bil priča, a jih nikakor nisem povzročil. Kdo torej ali kaj ali kakšen je bil vzrok tega življenja, ki kot moje ni bilo moje? Kajti nenavadno in čudno je, da so vsi ti dogodki sestavljali moje življenje, torej so bili moji; toda po drugi strani jih nisem ne povzročil, ne izzval, ne slutil, torej niso bili moji. Tu gre torej za jasno protislovje. Po eni strani mi življenje pripada, ker sestavlja stvarno zgodovinsko vsebino mojega bivanja v času. Toda po drugi strani mi to življenje ne pripada oziroma v strogem pomenu ni moje, ker njegovo vsebino na vsak način ustvarja in povzroča nekaj tujega moji volji.

            Za to antinomijo sem našel samo eno rešitev: nekaj ali nekdo, drugačen od mene, ustvarja moje življenje in mi ga izroča, mi ga dodeljuje, ga odkazuje moji posamezni biti. To, da nekaj ali nekdo drugačen od mene ustvarja moje življenje, zadostno razloži, zakaj v določenem smislu moje življenje ni moje. Toda dejstvo, da mi je to življenje, ki ga ustvarja drugi, podarjeno ali dodeljeno, v določenem smislu razloži, da naj ga imam za svoje. Samo tako je bilo treba odpraviti to protislovje ali nasprotje med tem ne-mojim življenjem, ki ga je ustvaril drugi, in vendarle mojim, ker ga živim jaz sam.

            Toda ko sem prišel do tega sklepa, sta se mi postavila dva nova problema. Prvič, kdo je to drugo, drugačno od mene, ki ustvarja življenje v meni in mi ga podarja? In drugič, kaj če ne sprejmem daru? In kaj če tega življenja, ki ga nisem ustvaril, ne bi hotel sprejeti za svoje? Ali gre zares za moje, svobodno dejanje ali za metafizično nujnost? Spričo resnosti teh dveh problemov sem bil osupel in zmeden.

            (Zdi se mi, Jožef Marija, da zlorabljam vašo potrpežljivost in dobroto. Zares zlorabljam? Ostaja mi upanje, da bosta vaša potrpežljivost in dobrota prišli do skrajnosti, če bi nadaljevali z branjem teh vrstic. Če bi ne bilo tako, prenehajte brati in raztrgajte liste. Zdelo se mi bo zelo pravično in naravno. Toda kar zadeve mene, se ne morem več zadržati niti skrajšati bolj, kot bi mi resnost zadeve to dopuščala).

            Nekakšna spokojnost je tedaj zajela mojo dušo, ker sem z izrednim veseljem opazil, da so skrbi, ki so me vznemirjale, nenadoma zapustile posamezno in sebično območje in vstopile v obče, univerzalno in celo, če hočete, v metafizično področje. Dejansko že nisem več mislil izrecno nase, temveč skozi svoj posamezen primer na človeško življenje nasploh. To me je, ponavljam, nadvse razveselilo, kajti vedno me je malce odbijala drža sebičnosti in solipsizma; in poleg tega se mi zdi, da dobra metoda za reševanje problemov – celo najbolj osebnih in notranjih – ni v tem, da jih gledamo z izključno subjektivnega zornega kota. Resnica, tudi posamezna, je po enem od zornih kotov vedno objektivna in obča resnica in če ne vidimo več tega objektivnega in občega vidika, obstaja velika verjetnost, da nam bo v posameznih in osebnih odločitvah spodletelo. Tako sem torej sklenil vzpostaviti nekakšno metodično preiskavo o dveh problemih, ki sem ju pravkar načel.

            In ustrezno sem začel s prvim: Kdo je ta, ki je nekaj drugačnega od mene, ki ustvarja moje življenje v meni in mi ga podarja? Jasno je, da se mi je takoj v umu pojavila ideja Boga. Toda takoj se je na mojih ustnicah pojavil tudi ironičen nasmeh intelektualne nadutosti. »No, če Bog obstaja« – sem mislil – »se ne meni za nič drugega kot za bit. Pustimo otročarije«. In dejansko sem izvršil notranje dejanje, s katerim sem zavrnil te tako imenovane otročarije. Toda glej, otročarije so vztrajale dalje in se niso pustile zavrniti. In zgodilo se je nekaj čudovitega, zame nekaj nerazumljivega, če ni šlo za jasno pomoč milosti. Zgodilo se je, da sem začel, ne da bi se tega na začetku popolnoma zavedal, razmišljati s popolnoma obrnjeno metodo od tiste, ki sem jo običajno uporabljal pri teh témah.

            Na splošno imam pri nekem filozofskem ali metafizičnem problemu navado, da v preiskavi v svoji notranjosti postopam tako, da dobrohotno sprejmem tezo, ki me najbolj napolni in zadovolji; in ji nato zoperstavim ustrezne ugovore, ki jih skušam razrešiti, izpodbiti, odpraviti, in sicer vedno z notranjo željo, da pred mojo razumsko zavestjo prevlada teza, ki sem jo najprej sprejel. Ko se včasih ugovori in težave, s katerimi dialektično napadam prednostno tezo, izkažejo za močne in odločilne ter jo uspejo razumsko odpraviti, se zelo užalostim; in stane me precej strastnega in čustvenega napora, da se odvrnem od onega, kar vidim, da je napačno, da bi – sicer s težavo – sprejel to, kar vidim, da je resnično. Dokler čez nekaj časa končno ne izročim svojega srca razvidno resnični tezi in tedaj bi me prav tako zelo bolelo, da bi se od nje odvrnil.

            Tu je torej tisto izredno, kar se mi je zgodilo: vsa čustvena teža se med razpravo v moji notranjosti ni usedla na tezo proti previdnosti, ki sem jo vzel za izhodišče, temveč na ugovore previdnosti, katere sem ji moral zoperstaviti v dialektičnem gibanju. Skratka, zaradi pretekle nedejavnosti poslušen ukazu, ki mi ga je zapovedovala intelektualna nadutost, naj zavrnem »otročarije«, sem dejansko začel notranjo razpravo, pri čemer sem kot izhodišče izoblikoval tezo naravnega determinizma z vzroki in učinki oziroma z učinkovitimi vzroki; toda takoj sem opazil – in to je čudovito in izredno –, da moje srce ni pritrjevalo tezi, temveč ugovorom, in da so mi bile »otročarije« bolj všeč kot predpostavljena spoznanja strogega vzročnega determinizma. Vsakokrat ko sem odkrival ali si priklical v spomin kateri argument proti naravnemu determinizmu, se je veselilo moje srce, ki je jasno pritrjevalo ugovorom in nasprotovalo tezi.

            Predvsem en ugovor me je preplavil z veseljem: ugovor, da to moje življenje, ki ga ne ustvarjam, temveč ki ga prejemam, sestoji iz dogodkov polnih smisla. Goli naravni determinizem – fizičen, zgodovinski, psihološki – lahko ustvari dogodke, a ne dogodke polne smisla, ne dogodkov, kot so dogodki življenja, doumljivi in razumni, modrostno utirjeni k določenim ciljem in učinkom. Bilo bi zelo obširno – in ni potrebno –, da bi razgrinjal vse to, kot bi bilo treba. Dovolj je, če rečem, da sem, ko se je znočilo, utrpel manjšo krizo svojih umskih sposobnosti. Po eni strani je bila ideja o Božji previdnosti, ki ustvarja naše življenje in nam ga daje in dodeljuje, že globoko vtisnjena v mojega duha. Po drugi strani nisem mogel dojeti te Previdnosti drugače kot razumne in dejavne v najvišji meri, vir življenja, mojega življenja in vsega življenja, se pravi, celotnega obsega ali sistema dogodkov polnih smisla.

            Ko sem prišel do tega sklepa, sem izkusil veliko tolažbo. In medtem ko sem o tem premišljeval, sem onemel od osuplosti. »Kako je mogoče« – sem razmišljal –, »da mi je ideja te modrostne, silne, dejavne in urejevalne Previdnosti, ki mi je vendar pravkar zadala tako strašen udarec, zdaj v tolažbo«? Tega nisem dobro razumel. Toda dogodek je bil skrajno jasen. Dejstvo je, da sem se počutil bolj mirnega, vedrega in spočitega. (Mnogo pozneje, ko sem bral sv. Avguština, sem odkril pravi ključ te uganke v stavku: »Nemirno je moje srce, dokler se ne spočije v tebi«). V tistem trenutku nisem mogel najti druge kot samo splošno psihološko razlago: da se duša, razžaljena zaradi tesnobe nevednosti in nemoči, začne tolažiti z idejo, da »obstaja« razlagalen povod ali vzrok, čeprav še ne ve, kaj konkretno ta vzrok ali povod je. Sama misel, da obstaja modrostna Previdnost, je zadoščala, da sem se pomiril; čeprav nisem razumel ne sprevidel konkretnega povoda ali vzroka za krutost, ki jo je ta ista Previdnost izvrševala nad menoj s tem, ko mi je odrekla vrnitev mojih hčera.

            Noč z 28. na 29. april sem preživel bolje, kot sem pričakoval. Nekakšna tolažba ali mirnost, ki jo je ideja Previdnosti priskrbela mojemu razpoloženju, mi je služila kot pomirjevalo. Prav tako je mogoče, da bi tako neprekinjeno in dolgo premišljevanje, v katerem so povsem osebne skrbi, ki so jih premagale splošne in metafizične ugotovitve, prešle tako rekoč v drugi plan, nekoliko prispevalo k pomiritvi bolečih vzgibov duše. Dejstvo je, da sem nekaj ur spal mirno in ko sem se zbudil, sem imel dovolj moči in vedrine, da sem si pripravil zajtrk. Zelo dobro se spomnim, da sem namenoma, morda prekomerno, napolnil odmerek kave, ker sem bil odločen, da mirno in z najstrožjo metodo nadaljujem svoja splošna razmišljanja. S tobakom sem bil dobro preskrbljen. In moram vam povedati, da se tudi spomnim, da sem tega dne 29. aprila obupano, skoraj nenehno kadil.

            Te morda nepomembne nadrobnosti kopičim zato, ker se približuje odločilen trenutek in želim, da imate pred očmi vse okoliščine, ki bi vam jih lahko posredoval, da bi vam pomagale oblikovati sodbo. Naj vam tudi povem, da sem opoldan šel na kosilo v majhno delavsko restavracijo, ki je bila poleg moje hiše; da sem jedel dobro in mi je teknilo. Takoj sem se vrnil domov in spil skodelico kave, ki sem si jo tudi naredil zelo močno. Toda ob uri večerje nisem imel moči niti želje, da bi šel ven. Doma je bilo nekaj konzerv. Večerjal sem prepečenec, namazan z gosjo pašteto (foie-gras), in spil še eno skodelico prav tako zelo močne kave, toda z nekaj polnimi žlicami kondenziranega mleka. Že prej sem vam omenil, da sem skoraj nenehno kadil. Fizično sem se počutil zelo dobro. Občutil nisem nobene telesne težave; in ne pred ne po dogodku se niti najmanj ni spremenilo to popolno fizično ravnovesje mojega telesa.

            In ker pri tej temi govoriva o fizičnem in telesnem, naj vam povem, da nisem nikoli trpel za živčnimi motnjami, razen dvakrat v življenju; enkrat leta 1910 (imel sem štiriindvajset let), ko sem bil v Nemčiji; bil sem utrujen zaradi umskih naporov in sem šel na otoček v Severnem morju, ki se imenuje Amrun, da bi tam preživel poletje. Tam sem nekega dne doživel živčni napad, izgubil sem zavest in tamkajšnji zdravnik je ugotovil, da imam epilepsijo. Diagnoza je bila dejansko napačna, takoj sem se namreč prestrašen vrnil v Berlin in se šel posvetovat k doktorju Lewandowskemu, ki je v celoti ovrgel to diagnozo in brez omahovanja vse pripisal stanju umske utrujenosti, v katerem sem se znašel. Nekaj tednov sem imel rahlo agorafobijo, ki je takoj nato izginila. Drugič se je zgodilo leta 1914, nekaj ur po rojstvu hčerke Marije Pepe. Prav tako sem bil fizično in umsko zelo utrujen in poleg tega je bila živčna napetost, ki jo je v meni povzročil dolg porod moje žene, nedvomno vzrok, da sem imel zelo rahel napad, ki je bil seveda pripisan utrujenosti. In odtlej dejansko nisem več doživel ničesar podobnega.

            29. aprila sem bil ves dopoldan miren in premišljeval ali, bolje rečeno, razmišljal o tem, kar me je že dlje časa tako zelo intelektualno zaposlovalo. Postopoma sem se opiral na idejo previdnosti in sem jo končno uspel oblikovati jasno in določno. Toda moje misli in moja domišljija so še vedno hodile po popolnoma abstraktnih in metafizičnih poteh. Mislil sem na Boga, toda vedno na deističnega Boga, na Boga čiste filozofije, na tega intelektualnega Boga, na katerega se misli, toda h kateremu se ne moli. Nečloveški, transcendenten, nedostopen Bog, povsem oddaljeno čisto bitje, čista meja intelektualnega pogleda. Dojemal sem ga v njegovi previdnosti, da, toda kot neskončno moč, do katere človek nima drugega odnosa kot odnos popolnega, nemega in negibnega strahospoštovanja; ta »popolna odvisnost«, s katero Schleiermacher opredeli religiozno občutje.

            V tem vzdušju in razmeroma miren sem začel razmišljati, da bi bila edina primerna drža do te neosebne Previdnosti preprosta ravnodušnost, popolna pokorščina. V svoji notranjosti sem se pripravil, da to preverim. Toda moji napori glede tega so se izkazali za neučinkovite; začela se me je polaščati nekakšna suhota, notranja napetost, hlad ali togost, ki se je postopoma spreminjala v sovražnost, ogorčenje, v dušno odljudnost, ki je zaradi nedostopne višave, kamor se je postavil pred mano ta metafizični Bog, postajala užaljena. V moji duši je nastal nekakšen upor in mislim – naj mi Bog odpusti –, da mi je prišlo na pamet nekaj podobnega bogokletju. Mislim, da sem to Previdnost obtožil krutosti, ravnodušnosti, posmehljivosti in sarkazma, ker se veseli tega, da pretresa moje življenje s tem, ko ga daje in jemlje po svoji nerazložljivi volji, mu dodeljuje in prisoja dogodke in dejanja, ki jih nisem hotel in sem jih zavračal. »Kaj lahko« – sem premišljeval – »pričakujem od Boga, ki se tako veseli tega, da se igra z mano, ki me privablja z neposrednim upanjem na srečo, da bi jo odvzel v istem trenutku, v katerem bi jo že imel v rokah? Če Bog ustvarja dogodke življenja in jih daje, prisoja in podarja človeku, lahko ta dar kljub temu zavrnem. Res je, da življenje ni moje, temveč od Boga previdnosti; toda po drugi strani je moje, ker se ti dogodki dogajajo meni, Bog jih daje meni. Lahko jih torej vzamem ali zavrnem; in odločno jih zavračam, nočem jih; ne bom se podredil usodi, ki mi jo Bog hoče dati; z Bogom, s tem neizprosnim, krutim in neusmiljenim Bogom nočem imeti nič«.

            Nastopil je nekakšen bes, nekakšen naval jeze je vznemiril mojo dušo; togota razdvojene nemoči, neučinkovite svobode. Povsem jasno se mi je pokazalo, da je mogoče svobodno storiti samo eno stvar, da bi pokazal svoje nasprotovanje tej Previdnosti, ki se mi je kazala nedostopna in sovražna: vzeti si življenje. Tako je stoik v samomoru gledal dejanje najvišje človeške svobode.

            Toda kakor hitro sem se zavedel sklepa, do katerega sem prišel, sem se ustrašil samega sebe. Ne zaradi misli na samomor kot take, saj je že ob drugih priložnostih vstopila v območje moje zavesti, temveč bolj zaradi popolne neučinkovitosti takega dejanja, ki ne bi vodilo k ničemur; ničesar ne bi rešilo in niti najmanj ne bi zmoglo rešiti teoretičnega, metafizičnega problema, na katerega sem se skušal usmeriti. In ob tej zgroženosti je šlo pretežno za strah, da sem podlegel ali da sem podlegal nekakšni duševni neuravnovešenosti. Resno me je zaskrbelo, da se mi ni začelo blesti.

            Dejansko sem prišel do konca slepe ulice. Sam sebi sem rekel, da se je treba vrniti nazaj in znova premisliti ves ta intelektualni proces, ki me je vodil k tako grotesknemu sklepu. Z izjemnim naprezanjem volje sem si naložil obveznost, da si nekoliko odpočijem, da si v mislih priskrbim nekaj ur oddiha. Na pamet mi je prišlo, naj si prižgem radio, da bi se razvedril.

            Predvajali so francosko glasbo: konec neke simfonije Césarja Franka; nato na klavirju Ravelovo Pavane pour une infante défunte (Pavano za pokojno kraljevo hčer); nato z orkestrom odlomek Berlioza z naslovom L’enfance de Jesus (Jezusovo otroštvo). Ne morete si predstavljati, kaj to je, če tega ne poznate: nekaj izvrstnega, nadvse mehkega, tako zelo rahlega in nežnega, da tega nihče ne more poslušati, ne da bi potočil kakšno solzo. To je pel nek veličasten tenor sladkega, žametnega, prožnega in mehkega glasu, ki je brez primere izražal čisto, odkritosrčno, naravnost božansko melodijo.

            Ko je končal, sem radio ugasnil, da nisem skalil stanja prijetnega miru, v katerega me je ta glasba potopila. In po mojem umu so se začele vrstiti – ne da bi se mogel upirati – podobe otroštva Našega Gospoda Jezusa Kristusa. V domišljiji sem ga videl, kako je hodil in za roko držal Presveto Devico ali sedel na klopci in z velikimi osuplimi očmi gledal sv. Jožefa in Marijo. Dalje sem si predstavljal druga obdobja iz Gospodovega življenja: odpuščanje, ki ga podeli prešuštnici; Marija Magdalena, ki s svojimi lasmi umiva in briše Odrešenikove noge; Jezus, privezan na steber; Simon iz Cirene, ki pomaga Gospodu nesti križ; svete žene ob vznožju križa. In tako se je v moji duši postopoma večalo videnje Kristusa, Kristusa kot človeka, pribitega na križ, v višavi, s katere je obvladoval neizmerno pokrajino, neskončno ravnino mrgolečih mož, žena, otrok, nad katerimi so se širile roke Našega križanega Gospoda. In Kristusove roke so se raztezale, raztezale in zdelo se je, da objemajo vse tisto trpeče človeštvo in ga pokrivajo z njegovo neizmerno ljubeznijo; in križ se je dvigal, dvigal do neba in napolnjeval celotno območje in za križem se je prav tako dvigalo veliko, veliko mož in žena in otrok; vsi so se dvigali, nihče ni ostajal zadaj; samo jaz sem, kakor v tla vkopan, videl, da je Kristus izginil v višavah, obdan z neskončno množico tistih, ki so se dvigali z njim; samo jaz sem videl sebe v tisti že prazni pokrajini, kjer sem klečal in z očmi gledal v višave ter videl, kako se razblinjajo zadnji sijaji tistega neskončnega veličastva, ki se je oddaljevalo od mene.

            Precej sramu in sramežljivosti moram premagati, gospod Jožef Marija, da vam pripovedujem o teh stvareh. Pomirja me popolna gotovost, da jih pripovedujem nekomu, ki jih more razumeti in bo znal o njih pametno molčati. Toda ker mi še ostajajo marsikatere druge, in to še večje, o katerih vam bom govoril, mi dovolite, da prosim Boga, Našega Gospoda, milost njegove pomoči, da bi moje poročilo kar najbolje in najzvesteje obnovilo golo resnico dogodkov, ki so se mi zgodili tiste noči.

            Nobenega dvoma ni, da je bilo te vrste videnje zgolj proizvod razvnete domišljije zaradi sladke in presunljive Berliozove glasbe. Toda imelo je ognjevit učinek v moji duši. »Ta Bog je pravi, živi Bog; ta Previdnost je živa« – sem si rekel. Ta Bog razume ljudi, živi z ljudmi, z njimi trpi, jih tolaži, jih krepča in jim prinaša odrešenje. Če Bog ne bi prišel na svet, če Bog ne bi privzel človeškega mesa v svetu, človek ne bi imel odrešenja, ker bi bila med Bogom in človekom vedno neskončna razdalja, ki je človek nikoli ne bi mogel premostiti«. To sem pred nekaj urami sam izkusil. Z vso iskrenostjo in pobožnostjo sem se hotel okleniti Boga, Božje Previdnosti; hotel sem se izročiti tej Previdnosti, ki ustvarja in uničuje življenja ljudi. In kaj se mi je zgodilo? To, da se mi je torej razdalja med mojo ubogo človeškostjo in tem teoretičnim Bogom filozofije izkazala za nepremostljivo. Bil je predaleč, preveč tuj, preveč abstrakten, preveč geometričen in nečloveški. Toda Kristusa, toda Boga, ki je postal človek, Kristusa, ki trpi kakor jaz, bolj kakor jaz, veliko bolj kakor jaz, njega seveda razumem in on seveda razume mene. Njemu seveda lahko povrh svojega življenja sinovsko izročim vso svojo voljo. Njega seveda lahko prosim, ker zagotovo vem, da on ve, kaj pomeni prositi, in zagotovo vem, da vedno daje in bo dal, ker se je v celoti izročil nam ljudem. K molitvi, k molitvi! In kleče sem začel jecljati očenaš. In groza, gospod Jožef Marija, ušel mi je iz spomina.

            Precej časa sem ostal na kolenih in se v duhu izročal našemu Gospodu Jezusu Kristusu z besedami, ki so mi spontano prihajale. Spomnil sem se svojega otroštva; spomnil sem se matere, ki sem jo izgubil, ko sem bil star devet let; jasno sem si naslikal njen obraz, naročje, kamor sem se privil, ko sem bil na kolenih, da bi z njo molil. Počasi, potrpežljivo sem se spominjal stavkov očenaša; nekateri so se mi utrnili v francoščini, a ko sem jih prevajal, sem zvesto sestavil špansko besedilo. Po eni uri prizadevanj sem uspel obnoviti celotno sveto besedilo in ga zapisal v beležko. Prav tako sem lahko obnovil zdravamarijo. Toda tu sem obstal. Creda nikakor nisem uspel obnoviti, kot tudi ne Salve Regina in Jezus Kristus, moj Gospod. Moral sem se zadovoljiti z očenašem, ki sem ga bral s papirja, saj se nisem upal zanašati na to, kar sem si tako težko priklical v spomin, in z zdravamarijo, ki sem jo neštetokrat ponovil, dokler se mi obe molitvi nista že popolnoma vtisnili v spomin.

            Neizmeren mir se je polastil moje duše. Zares izredno in nerazumljivo je, kako se lahko v tako kratkem času uresniči tako globoka sprememba. Ali se ni morda sprememba uresničila v nezavednem že veliko prej, preden sem se je zavedel? V tem primeru bi bilo zavedanje zadnji – edini zavestni – namen predhodnega podtalnega in nezavednega razvoja.

            Naj bo, kakor hoče, dejstvo je, da sem se sam sebi zdel drug človek. Kako pravilen je stavek sv. Pavla o duševnem in duhovnem človeku (1 Kor 2,14-15)! Toda bil sem kakor konj, pred kratkim ukročen, ves tresoč, ves neodločen, ne da bi vedel, kaj storiti, in ne da bi mogel zares kar koli storiti. Iti v kakšno cerkev? Bila je že noč in vsa svetišča so bila gotovo zaprta. Poiskati kakega duhovnika? Toda v Parizu nisem poznal nobenega in poleg tega sta mi nepremagljiv sram in neizmerna sramežljivost preprečevala, da bi o teh stvareh govoril s komer koli, ki ne bi bil sam Jezus Kristus.

            Hodil sem po sobi in si otipaval roke, obraz, glavo. Prehodil sem celo stanovanje, ne da bi kar koli iskal, brez cilja in namena. V Selgasovi spalnici sem se gledal v ogledalo in se dolgo časa opazoval. Počutil sem se drugače, zelo drugače, čeprav sem dobro videl, da sem to jaz. Začel sem čutiti nekakšno razcepljenost osebnosti. Oni iz ogledala je drugi, tisti od včeraj, tisti izpred tisoč let; ta pa, ki sem ga opazoval v notranjosti, nov, se mi je zdel tako nežen, tako krhek, da bi ga najmanjši udarec lahko zdrobil na tisoč koščkov. Vrnil sem se v svojo sobo. Naenkrat sem pomislil na hčeri. »Ko jima bom to povedal, kako bosta ganjeni«! Toda nemudoma sem sklenil in se odločil, da jima pisno ne povem ničesar. Že sama misel, da bi govoril z nekom o vsem tem, kar se mi je dogajalo, mi je povzročala neizmerno plahost.

            Sédel sem v naslanjač pred oknom, kjer sem skozi steklo videl ves Pariz in v ozadju temno množico ljudi na Montmartru. Mons Martyrum! Podobe prvotnega krščanstva so se zvrstile v moji domišljiji. Rimska arena, zveri, kristjani na kolenih v krožnem prostoru, ki se pustijo junaško raztrgati! Kakšni ljudje! Božja milost jih je preplavljala, obdajala in podpirala. Da, nedvomno. Toda poleg tega so oni sami prejemali in ponižno sprejemali to milost in vse, kar jim je Bog pošiljal. Ponižno in svobodno! Kajti zelo jasno so vedeli, kaj so delali in kaj so hoteli, ko so se želeli ukloniti temu, kar je Bog hotel v njih.

            Zdelo se mi je, da sem s to mislijo končno prišel do najjasnejše in najčistejše rešitve življenjskega problema v sebi in zunaj sebe. Življenje in življenjske dogodke, ki jih Bog v svoji previdnosti dela in povzroča, nam Bog tudi daje in dodeljuje. Toda mi jih prejemamo, svobodno sprejemamo, in zato so naši toliko, kolikor so njegovi. Njegovi so, ker je On njihov Povzročitelj, stvarnik, razdeljevalec in oskrbovalec, naši pa so, ker jih svobodno sprejemamo iz njegovih rok. Tu je jedro problema, tu je bistvo Človeškosti: sprejeti ponižno in svobodno obenem. Najlastnejše in zares človeško dejanje je svobodno sprejetje Božje volje. Žival sprejme Božjo voljo, ker kot nesvobodna ne more drugače, kot da jo sprejme. Ali bolje rečeno, je ne sprejme, temveč jo prejme, je je deležna, ne da bi mislila in niti ne misli na to. Toda Bog je človeka ustvaril svobodnega; se pravi, da bi uresničil svoje lastno bistvo, da bi bil zares svoboden človek, mora človek – jaz v tem posameznem primeru – sprejeti Božjo voljo s popolno pokorščino in obenem svobodno. Svobodno hoteti, kar hoče Bog! Tu je najvišja točka človeške narave. »Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji«.

            In medtem ko se mi je pogled izgubil na obzorju oddaljenega pariškega naselja, sem še enkrat kleče s srčno gorečnostjo izgovarjal očenaš, v katerem sem svobodno izročil vso svojo voljo v ranjene roke Našega Gospoda Jezusa Kristusa.

            Stenska ura je odbila dvanajst. Noč je bila vedra in zelo jasna. V moji duši je vladal neizmeren mir. Zdelo se mi je, da bi se moral smejati. Vnovič sem sédel v naslanjač in začel počasi in mirno razmišljati o svojem novem stanju in načinu življenja, ki bi ga moral sprejeti. Kot nekdo, ki z dobrohotnim veseljem radostno premišljuje o pripravah na želeno potovanje. »Prvo, kar bom storil jutri, je, da si bom kupil nabožno knjigo in dober priročnik o krščanskem nauku. Naučil se bom molitev; poučil se bom, najbolje, kot zmorem, o dogmatičnih resnicah in jih skušal sprejeti z otroško nedolžnostjo, se pravi, ne da bi zaenkrat o njih razpravljal in jih pretehtaval. Bom že imel časa na pretek, ko bo moja vera trdna in močna in bo nad vsakim omahovanjem, da bi znova zgradil svojo filozofsko trdnjavo na novih temeljih. Kupil bom tudi evangelije in Jezusovo življenje. Jezus, Jezus! Dobrota! Usmiljenje! Belo obličje, nasmeh, ljubezniva, usmiljena, nadvse nežna kretnja. Jezus«!

            Tu je luknja v mojih tako nadrobnih spominih. Najverjetneje sem zaspal. Moj spomin zbere nit dogodkov v trenutku, v katerem sem se zbujal pod vtisom nerazložljive zgroženosti. Ne morem natančno povedati, kaj sem čutil: strah, tesnobo, bojazen, vznemirjenost, slutnjo nečesa neizmernega, strahovitega, nepopisnega, ki naj bi se zgodila takoj zdaj, v istem trenutku. Vstal sem, ves trepetav, in odprl okno na stežaj. Sunek svežega zraka me je zadel v obraz.

            Obrnil sem obraz v notranjost sobe in onemel. Tam je bil On. Nisem ga videl, nisem ga slišal, nisem se ga dotaknil. Toda tam je bil On. V sobi ni bilo druge svetlobe razen majcene električne svetilke v kotu, z eno ali dvema žarnicama. Videl nisem ničesar, slišal nisem ničesar, dotaknil se nisem ničesar. Občutil nisem ničesar. Toda tam je bil On. Ostal sem nepremičen, otrpel od ganjenosti. In sem ga zaznaval; zaznaval njegovo navzočnost z isto jasnostjo, s katero zaznavam papir, na katerega pišem, in črke – črno na belem – ki jih vlečem. Toda kar zadeva vid, sluh, dotik, voh in okus, nisem občutil ničesar. Kljub temu sem ga z vso jasnostjo zaznaval tam navzočega. In nisem mogel niti najmanj dvomiti o tem, da je bil On, ker sem ga zaznaval, čeprav brez čutnih vtisov. Kako je to mogoče? Tega ne vem. Toda vem, da je bil tam navzoč in da sem ga, ne da bi kar koli videl, slišal, vonjal, okušal in se dotikal, zaznaval s popolno in nedvoumno jasnostjo. Če se mi dokaže, da ni bil On ali da se mi je bledlo, ne bom na dokaz mogel nič odgovoriti, toda takoj, ko bi v spominu obnovil ta trenutek, bi se v meni znova pojavilo neomajno prepričanje, da je bil On, ker sem ga zaznal.

            Ne vem, koliko časa sem ostal negiben in kakor hipnotiziran spričo njegove navzočnosti. Vsekakor vem, da se nisem upal premikati in da bi si želel, da bi vse tisto – On tam – večno trajalo, kajti njegova navzočnost me je preplavljala s takim in tako notranjim užitkom, da ni nič primerljivo z nadčloveškim zadovoljstvom, ki sem ga čutil. Bila je nekakšna ukinitev vsega, kar v telesu tehta in gravitira, tako zelo rahla subtilnost celotne moje tvarnosti, ki tako rekoč ni imela telesnosti, kot bi se bil v celoti spremenil v vzdihljaj ali piš ali sapo. Bilo je neskončno prijetno, neotipljivo, netelesno ljubkovanje, ki je izhajalo iz Njega in me obdajalo in ohranjalo v zraku, kakor mati, ki ima v rokah otroka. Toda brez vsakega konkretnega fizičnega občutja.

            Kako se je končalo njegovo zadrževanje v sobi? Tudi tega ne vem. Končalo se je. V trenutku je izginilo. Tisočinko sekunde pred tem je bil On še tu in sem ga zaznaval in me je preplavljal nadčloveški užitek, ki sem ga izrazil. Tisočinko sekunde zatem Ga že ni bilo več, nikogar več ni bilo v sobi; že sem s težo gravitiral proti tlom in čutil ude in telo, ki so se zaradi naravnega naprezanja mišic obdržali pokonci.

            Koliko časa je trajala njegova navzočnost? Povedal sem že, da ne vem. Ko sem jo skušal s pogledom nazaj izračunati, sem napravil naslednji izračun. Malo zatem, ko je stenska ura odbila dvanajst, sem najverjetneje zaspal. Če domnevamo, da sem spal dve uri, sem se nenadoma zbudil spričo bližine dogodka okrog dveh zjutraj. Ko je On izginil, sem vnovič padel v naslanjač pred odprtim oknom; in povsem jasno se spomnim, da je nasproti hiše po železniški progi – bulvar Sérurier je na skrajnem vzhodu Pariza – peljal mimo vlak, ki je prihajal. Nekaj dni zatem sem se šel na skrivaj pozanimati o vlakih in ugotovil, da ob treh in nekaj minut zjutraj na ono postajo vsak dan pride tovorni vlak. Skladno s tem je njegova navzočnost morala trajati malo več kot eno uro. Kar na neki način potrjuje moj spomin, da sem precej pozneje slišal, da je stenska ura odbila štiri zjutraj. Domnevam torej, da se je njegova navzočnost začela okrog dveh in se končala malo po tretji uri zjutraj. Toda ti izračuni so lahko povsem napačni. Mogoče je, da sem spal več kot dve uri in da se je njegova navzočnost začela precej po drugi uri. Mogoče je tudi, da je vlak imel zamudo. Potemtakem je mogoče, da njegova navzočnost ni trajala več kot nekaj minut ali celo samo en sam trenutek. O tem nikakor nisem trdno prepričan.

            Dovolite mi zdaj, da vas izmed neskončnih razmislekov, ki sem jih objektivno in trezno opravil o tem dogodku, obvestim o nekaterih, ki vam bodo morda pomagali oblikovati sodbo.

            Psihološka opredelitev Dogodka bi lahko bila naslednja: zaznava brez čutnih vtisov. V uporabni psihološki znanosti ni mogoče, da bi mogla obstajati zaznava brez čutnih vtisov. Čutni vtisi nikoli ne umanjkajo, niti v halucinaciji. To izvira iz tega, da je dejanje zaznavanja navzočnosti nekoga ali navzočnosti nekega predmeta dejanje človeškega spoja, v katerem nujno posredujejo telesno-čutni organi, čutila. Halucinacija je subjektivno delovanje celotnega psihofizičnega aparata, čeprav brez sleherne objektivne resničnosti tega, kar se zdi kot navzoče. Toda za Dogodek, ki sem ga doživel, je značilna popolna odsotnost čutnih vtisov. Gre tako rekoč za zaznavo z dušo sámo brez pomoči pogojujočega telesa. In če take zaznave z dušo sámo nočete imenovati zaznava, jo imenujte kakor hočete; Dogodek je na vsak način uvid navzočnosti brez sleherne telesne pogojenosti (čutnega vtisa).

            Ker je spomin na Dogodek, ki sem ga doživel, v mojem duhu še vedno živ, in ker ni minil dan, odkar se mi je Dogodek zgodil, da si ga ne bi bolj ali manj priklical v spomin in pomislil nanj, ni čudno, da sem pri branju vedno pozoren, ali bom kje našel opisano kaj od tega, kar sem izkusil.

            Pred kratkim sem prebral odlomek sv. Terezije [Avilske], kjer je opisano nekaj podobnega. To najdemo v 27. poglavju njenega Življenjepisa in se glasi takole: »Ko sem na praznik slavnega svetega Petra molila, sem videla, ali bolje rečeno, čutila, kajti s telesnimi očmi niti z očmi duše nisem videla ničesar, temveč se mi je zdelo, da je ob meni Kristus in videla sem, da je On tisti, ki je govoril z mano, kot se mi je zdelo. […] Zelo vznemirjena sem takoj odšla k svojemu spovedniku, da bi mu to povedala. Vprašal me je, v kateri obliki sem ga videla. Rekla sem, da ga nisem videla. Rekel mi je, kako vem, da je bil Kristus. Rekla sem, da ne vem, kako, toda nisem si mogla kaj, da ne bi razumela, da je ob meni; in jasno sem ga videla in čutila« (V 27,2-3; prirejen slov. prevod). Upoštevajte, da izrazju sv. Terezije manjka psihološka natančnost; to pojasni navidezno protislovje v njenem besedilu, ko pravi, da ga ni videla, in nekaj vrstic zatem, da ga je jasno videla. Kajti ko pravi, da ga ni videla, hoče reči, da ni imela vidnega čutnega vtisa, in ko pravi, da ga je jasno videla in čutila, hoče reči, da ga je zaznavala in neposredno dojemala brez čutnih vtisov.

            Dogodek, ki ga tu opiše sv. Terezija, je torej prav ta, ki sem ga doživel: zaznava brez čutnih vtisov ali – če mi dovolite drzno opredelitev – čisto duhovna zaznava. Kljub temu obstajajo globoke razlike med doživetjem, ki ga je imela sv. Terezija in ki sem ga imel jaz. Njej naš Gospod nedvomno govori z besedami, ki jih prav tako zaznava brez slušnega čutnega vtisa. Meni, nasprotno, ne. Navzočnost Našega Gospoda jo spremlja dolgo časa, dneve in dneve, se pravi, vseskozi: »Zdelo se mi je, da vedno hodi ob meni Jezus Kristus«. Mene ne. Bilo je samo kratko časovno razdobje, morda nekaj sekund, morda nekaj minut, morda ena ura, v noči z 29. na 30. april leta 1937. In se ni nikoli več ponovilo. V mojem doživetju je nasprotno nekaj, česar nisem našel opisanega pri sv. Tereziji. V mojem doživetju je prišlo do nekakšnega učinka, ki ga je v meni, v moji osebi povzročila Gospodova navzočnost, in sicer do učinka breztežnosti, zmanjšanja teže, izparevanja; zdelo se mi je, da sem se odtrgal od telesa, da nisem več imel teže, da sem se spremenil v piš ali da me je nekdo dvignil v zrak. O tem učinku ne najdem v opisu sv. Terezije niti besede.[4]

            Sv. Terezija končno priskrbi tudi razlago stanja, ki ga je opisala, in najde za to nekaj izrazov, ki se mi zdijo zelo posrečeni in točni. Na primer: »Kajti misliti, da gre za podoben občutek, kot če si v temi ali slep, in drugega, ki je ob tebi, ne vidiš, ne bo v redu; neka podobnost obstaja, a ne velika, ker drugega še vedno lahko čutiš s čutili ali ga slišiš govoriti ali premikati se ali se ga lahko dotikaš. Tu (v stanju, ki ga je opisala sv. Terezija) ni nič takega niti se ne vidi temè, temveč se duši uprisotni po spoznanju, ki je jasnejše kot sonce« (V 27,3). Razlaga sv. Terezije je popolna; dejansko gre za »spoznanje [dano] duši« ali, kot sem rekel prej, za čisto duhovno zaznavo, sine corpore interposito.

            Možnost podobnih dejstev lahko zanikajo samo psihologi, ki vztrajajo pri povsem naturalistični, človeški razlagi mističnih pojavov.

            Toda eno je, da je ta dogodek mogoč na sebi, drugo pa je, da sem jaz dejansko in resnično izkusil navzočnost Našega Gospoda. Dobro razúmite, kaj hočem reči. Popolnoma gotovo je, da sem izkusil vse to, kar sem opisal. Po mojem mnenju je tudi popolnoma gotovo, da bi to, kar sem opisal, samo na sebi lahko bilo doživetje Našega Gospoda navzočega. Ali je torej ta intrinzična možnost tudi dejansko ekstrinzična in resnična? Z drugimi besedami: čeprav je to, kar se mi je zgodilo, seveda na splošno mogoče v komer koli, ali je bila duhovna zaznava Našega Gospoda navzočega vendarle mogoča prav v meni? Tu tiči problem.

            Niti za hip ne dvomim, da se Gospod more, če hoče, prikazati duši na ta netelesen način, brez čutnih vtisov, brez čutnega telesa kot posrednika. Toda imam zelo tehtne razloge za mnenje, da ni verjetno, da bi naš Gospod hotel prav meni izkazati tako veliko milost; kajti kaj sem naredil, da sem jo zaslužil? Nič. Storil sem veliko slabega, zato si je ne zaslužim. Se pravi, da v meni za pridobitev te milosti ni obstajalo samo privativno stanje zaslug, temveč negativno stanje, pozitivno slabo stanje.

            Nihče ne ve bolj kakor jaz – razen Našega Gospoda samega, ki vse ve –, kako grešen, kako zelo pokvarjen sem v svojem naravnem bistvu. Moja duša je šla skozi sleherno skalo, sleherno lestev najbolj pokvarjenih grehov. Z oteževalno okoliščino doktrinarne ali ideološke nadzgradbe, ki jih je zavila pod lažno zagrinjalo naravne, človeške, bolj ali manj filozofske in razumske etike, dopolnjene v absurdnem in brezbožnem pojmovanju Boga in njegove Previdnosti. In takemu človeku naj bi se naš Gospod Bog prikazal, da bi nad njim izlil svoje izredne milosti? Ne. Temu ne morem verjeti.

            Če bi vrsto let pred Dogodkom dolgo in redno živel v spokornosti in molitvi, v popolni skesanosti, okrepljeni s svetimi zakramenti, bi bilo morda še verjetno, da bi naš Gospod končno hotel podeliti miloščino dobrohotnega pogleda svojemu zvestemu služabniku. Toda tako nenadoma je povsem neverjetno. Le kako? Brž ko pokvarjena in od Boga ločena duša lepega popoldneva začuti nekaj vzgibljajev spreobrnjenja, bo to že zadosten razlog, da jo Bog brez pomišljanja obdari s tako milostjo? Tega ne morem sprejeti. In se odločno nagibam k misli, da, čeprav bi to, kar se mi je zgodilo, sicer na sebi lahko bilo doživetje Našega Gospoda navzočega, se to vendarle ni zgodilo v meni, v mojem posameznem in konkretnem primeru. Kar se mi je torej zgodilo, je bil plod čiste fantazije, čiste domišljije, učinek nenormalnega bolezenskega stanja subjektivnosti.

            Toda po drugi strani naletim tudi pri tem zadnjem sklepu – če trezno razmislim – na hude težave. Kajti ne zdi se mi, da bi zares šlo za diabolično izmišljijo. Dejansko je nedoumljivo, da bi šlo za diaboličen dogodek, vsaj glede na posledice, ki jih je v moji duši povzročil ta Dogodek: neomajen sklep, ki sem se ga držal brez malodušja vse do danes – naj ga Bog še naprej podpira s svojo milostjo! – in kljub mnogih težavam in oviram, da sem se celo stanovsko in službeno odločil za Božjo službo; milost, ki se je ohranila nespremenjena več kot eno leto, dokler se ni spremenila v posvečujočo milost, ko sem 29. junija 1938 od gospoda škofa v Vigu prejel to, kar imenujem moje drugo prvo obhajilo; vztrajnost, ki je do sedaj zmagovala – naj me Bog ščiti še naprej! – nad vsemi nevšečnostmi. Ali je mogoče, da bi bil vzrok, ki povzroča take učinke, diaboličen?

            Toda če odmislimo diabolično hipotezo, je treba priznati, da me je prevarala moja subjektivnost, nadvse presunjena, in da je Dogodek, ki sem ga izkusil, zgolj subjektivni učinek globoke duševne krize. Niti v tem, kar je bilo pred Dogodkom, kar ga je spremljalo in mu sledilo, nikakor ne morem zaslediti najmanjšega znamenja nenormalnosti, niti nisem v sebi nikoli čutil bolezenskih dejavnikov kakršne koli psihične vrste, razen dveh živčnih napadov, ki sem vam jih prej omenil in ki sta bila jasna posledica duševne utrujenosti. Prav za ta dva napada je značilno, da sta izključno telesne narave brez kakršne koli mešanice s psihično motnjo, in da sta bila zgolj fiziološka, živčna, ne da bi kakor koli prizadela porajanje idej, predstavljanje in domišljijo. Nikoli nisem imel halucinacij ne duševnih kompleksov ne prekomernega vznemirjenja, skratka, nikakršne motnje psihičnega življenja. Noben psihiater, ki bi me pregledal, ne bi našel vzroka, da bi v meni diagnosticiral kakršno koli duševno bolezen. Nihče, ki me pozna in me je poznal od mojega otroštva, ne bi mogel nikoli verjeti, da bi bil jaz duševno neuravnovešen.

            Toda morda imam intenzivnejšo in bujnejšo domišljijo in občutljivost, kot je običajno. Gre za okoliščino, ki mi prav tako pogosto povzroča intenzivnejše moralne probleme in notranje odzive, kot je običajno. In čeprav na splošno obvladujem in brzdam ta presežek občutljivosti in domišljije po zaslugi sposobnosti samokritičnosti in samoopazovanja, ki sta jo v meni razvila filozofski študij in nagnjenje k premišljevanjem v samoti, kljub temu nikakor ni nemogoče, pač pa nasprotno zelo verjetno, da sta se občutljivost in domišljija, močno presunjeni in slabo brzdani, v najizjemnejših okoliščinah, kot je bil ta edinstven trenutek globoke krize, ki sem jo prej opisal, zagnali v brezoblične stvarnosti in me privedli do nekakšne halucinacije brez spremljevalnih čutnih vtisov. Ne najdem drugega načina, da bi razložil doživetje, ki sem ga izkusil v tej zame nepozabni noči. Kajti odločno se upiram misli, da bi Bog hotel meni, tako pokvarjenemu in bednemu, podeliti vsaj minuto svoje navzočnosti.

            Končno bi morda lahko domneval, da je Bog, ker je hotel moje spreobrnjenje okrepiti s tako globoko milostjo, da bi se mi nepozabno vtisnilo v dušo, dopustil, da bi v mojem umu nastopil ta subjektivni pojav, katerega nepozaben spomin bi mi lahko pomagal zmagoslavno vztrajati kljub vsem zvijačam, težavam in nevšečnostim, ki bi se nujno zoperstavile moji poklicanosti.

            To je torej glavni namen mojega iskanja nasveta pri vas, gospod Jožef Marija. Nikomur na tem svetu, niti pri spovedi, nisem govoril o teh stvareh, ki jih vsebuje to tako dolgo poročilo. Niti ne mislim niti ne želim sploh kdajkoli govoriti o tem s komer koli ali komur koli, razen če mi vi, seveda, tega ne ukažete. Še več, čutim tako globok sram in tolikšno sramežljivost glede teh stvari, da si v letu, ki je minilo, odkar sem vas sprejel za svojega voditelja, tudi vam nisem upal povedati tega. Moja najgloblja želja bi bila spoznati vaše mnenje in vaš nasvet in nikoli več spregovoriti o tem, niti z vami.

            Preden končam, bi vam morda ustrezalo izvedeti nekatere naknadne okoliščine, povezane z Dogodkom.

            Zgodil se je že pred več kot tremi leti. Odtlej nisem v sebi opazil ničesar, kar bi se zdelo podobno stanjem, ki jih običajno imenujemo izredna ali nadnaravna. Moje duhovno življenje se je nadaljevalo po običajni in trdni poti. Bogu sem daroval vse moralne probleme, ki jih je nujno prineslo s seboj moje spreobrnjenje in ki jih ni bilo malo. Dogodek je zame vedno predstavljal izredno učinkovito tolažbo in mi služil kot ščit ter mi pomagal zmagovati v vseh težavah in neprijetnostih.

            Na začetku oziroma v času enega leta in pol po Dogodku sem včasih želel, da bi se v meni ponovilo nekaj bolj ali manj podobnega, in sem včasih, čeprav malokrat, za to prosil Boga. Toda že preden sem vas spoznal, sem se dokončno odpovedal tem željam in prošnjam. Pokoren Božji volji ne želim in ne prosim nič takega; še več, straši me misel, da bi se nekaj podobnega moglo ponoviti, in kar Boga prosim, je, da se ne bi skalil mir, ki sem ga dosegel v duši. Moje edino hrepenenje in moja stalna prošnja je, naj mi naš Gospod ohrani vero, v kateri nisem odtlej popustil niti za trenutek, niti ko sem začel – z zame tako nevarnim – študijem dogmatične teologije. Naj mi ohrani vero celovito in mi da svojo milost, da mu bom zvesto in pošteno služil, s polno in popolno predanostjo do meja svojih že skopih moči. Naj ohrani v moji duši mir, ki ga uživam in ki ga je po mojem mnenju težko skaliti, če me Božje varstvo ne zapusti.

            Za vas bom dodal nekaj konkretnih podatkov. Naslednji dan po Dogodku sem se že odločil, da se posvetim Bogu in sprejmem duhovniški stan. Toda ker je bila prihodnost tako temna, mračna in negotova, ker v onih dneh maja leta 1937 ni bilo mogoče uresničiti dokončnih dejanj in ker sem poleg tega razumel, da moram preizkusiti in očistiti svojo dušo ter dati na preizkušnjo svojo vztrajnost, ki naj bi bila v njej, sem preudarno odložil celotno zunanje izražanje.

            3. maja sem prejel pismo svojih hčera, ki sta se že preselili v Barcelono in se nastanili v hiši naših dobrih sorodnikov. Tedaj sem pomislil – ker sem videl, da bo vojna dolga –, da bi bilo najbolje zapustiti Pariz ter se odločiti za kar največjo samoto in odmik. Delo s slovarjem, s katerim sem zaslužil za preživetje, bi lahko opravljal tudi na katerem koli odmaknjenem kraju. Spomnil sem se, da je neki moj prijatelj, francoski duhovnik in opat Pierre Jobit, ki je tedaj živel v Angulemi – sedaj biva v Madridu –, zelo domač z benediktinci iz Opatije Ligugé blizu Poitiersa. Kraj, ki sem ga poznal s turističnega obiska, mi je bil všeč, ker je bil oddaljen, porasel in prijeten. Pisal sem torej opatu Jobitu in prek njega stopil v pisemski stik z opatom iz Ligugeja, ki je bil tako dober, da me je sprejel kot gosta v svoj samostan. Že sem se pripravljal na potovanje, ko sem prejel novico o bližnjem prihodu mojih hčera v Pariz.

            Medtem se je zgodilo, da je v prvi polovici maja padla vlada Larga Caballera, ki jo je nadomestila vlada, ki ji je predsedoval doktor Negrín. V tej novi vladi ni bilo Galarze, glavnega krivca za zavrnitev dovoljenja, da bi moji hčeri odšli iz države. Moji prijatelji iz Pariza so mi svetovali, da naj zdaj, ker se je Negrín prej izkazal naklonjen mojim željam, obnovim prošnjo, saj bi mu bilo kot predsedniku sveta zdaj laže, da ji ugodi, če bi mi dejansko hotel ustreči. Brez velikih pričakovanj sem Negrínu osebno napisal pismo, ki je ostalo brez odgovora. Zadevo sem imel že za izgubljeno in ker ni bilo razlogov za kakršno koli upanje, sem zaključil s pripravami za selitev v samostan Ligugé, ko sem prejel brzojavko iz Barcelone, ki mi je naznanjala, da sta moji hčeri odšli proti Franciji in da bosta brzojavili iz Cerbère.

            Naslednji dan sem dejansko prejel brzojavko iz Cerbère z uro prihoda v Pariz.

            9. junija sem neizmerno vesel objel hčeri in vnuka. Znašel sem se nasproti družini šestih odraslih oseb in dveh otrok. Ni bilo mogoče misliti na drugo rešitev kot na tisto o Ameriki. Vse ostalo sem torej preložil. V nekaj dneh je bilo urejeno potovanje v Buenos Aires, prejel sem denar in pridobili smo potne liste. 20. julija smo se vkrcali v Marseillu. 10. julija smo prispeli v Buenos Aires; 17. julija v Tucumán. In takoj sem začel s predavanji in učnimi urami. Predaval sem in bil navznoter dobesedno izčrpan. Preizkušnja, ki ji je bila izpostavljena moja začetna vera in moja negotova vztrajnost, je bila skrajno trda. Zaslužil sem veliko, plačevali so mi dobro. Živeli smo na veliki nogi, in celo več kot na veliki nogi: z denarjem smo varčevali. Po drugi strani sem moral predavati na dveh katedrah: na katedri za splošno filozofijo in za psihologijo. Kakšne nevarnosti, kakšne zanke, kakšne pasti, da bi znova zabredel v stare tirnice, ki sem jih tako dramatično zapustil!

            Gospod Jožef Marija, nočem več zlorabljati vaše potrpežljivosti. Zadostuje, če vam povem, da sem z Božjo pomočjo premagal vse nevarnosti. Skušal sem – in mislim, da mi je uspelo – dati svojim predavanjem na Univerzi v Tucumánu dobrohoten značaj, kar zadeva probleme, ki sovpadajo s krščansko vero. Svojo skrivnost pa sem tako skrbno varoval, da je niti hčeri nista mogli odkriti.

            Enajst mesecev po tem, ko sem prišel v Tucumán, oziroma maja 1938, sem odšel z Univerze. S tem, kar smo privarčevali, in s turnejo zelo donosnih predavanj, ki sem jih imel v Montevideu, Buenos Airesu, Rosariu, Parani, Cordobi in Santa Feju, sem zbral zadostno vsoto, da sem plačal stroške potovanja v Španijo in shranil preostanek, s katerim smo se bili moja družina in jaz zmožni preživljati celo leto. Ni se mi zdelo, da bi vojna lahko trajala dlje.

            Napisal sem zelo dolgo pismo gospodu škofu – s katerim sem od leta 1930 gojil zelo dobre osebne odnose –, mu razkril svoje načrte in mu omenil vse podrobnosti svojega spreobrnjenja, čeprav nisem niti namignil na Izreden dogodek, ki sem ga pravkar opisal vam. Gospod škof mi je odgovoril po brzojavki, v kateri je vse odobril in mi prisrčno čestital. 3. junija smo se vkrcali v Buenos Airesu in 24. junija pristali v Lizboni. V Vigo smo prispeli 27. junija ponoči. Že med potovanjem sem hčerama povedal o mojem ponovnem odkritju krščanske vere in o tem, da bom postal duhovnik. Jokali sta z mano od ganjenosti in veselja.  

            28. junija dopoldan sem nadvse ganjen objel gospoda škofa. Istega dne popoldan sem se pri njem spovedal v življenjski spovedi. Čeprav je bila zelo dolga in nadrobna, si v njej nisem upal namigniti na Izreden dogodek, ki je predmet tega poročila. Ni se mi zdelo potrebno in nepremagljiv sram me je neizogibno zaustavil. 29. junija dopoldan smo bili v kapeli Atalaya de Castro, kjer živi gospod škof, vsi pri maši, ki jo je daroval njegovo blagorodje, in iz njegovih rok sem – po licih so mi tekle debele solze – prejel sveto obhajilo. Dva meseca zatem sem 10. septembra 1938 vstopil v samostan mercedarjev v Poyu in dejansko začel s pripravami na duhovništvo.

September, 1940. Laus Deo

 

Prevedeno po:

Manuel García Morente: »El hecho extraordinario«, v: Obras completas II (1937–1942), Vol. 2; edición de Juan Miguel Palacios y Rogelio Rovira, Barcelona: Anthropos; Madrid: Fundación Caja de Madrid, 1996, str. 415–441.



[1]              Lastnoročni osnutek pisma, poslanega gospodu Jožefu Mariji Garcíi Lahigueri septembra 1940. Objavljeno v: M. de Iriarte: El profesor García Morente, sacerdote. Escritos íntimos y comentario biográfico. Madrid, Espasa-Calpe, 1951, str. 58–90.

[2]              Gre za katoliško združenje, katerega člani častijo Jezusa v najsvetejšem zakramentu, in sicer v nočnih urah, kot pove že samo ime. – op. prev.

[3]              Avtor je ovdovel leta 1928, se pravi devet let pred »izrednim dogodkom«. – op. prev.

[4]              V nasprotju s to Morentejevo izjavo pri sv. Tereziji dejansko najdemo opis podobnega učinka breztežnosti. Glej V 20,4.6.18 – op. prev.