Izbrane pesmi

Dragan Jovanović Danilov (prev. Mateja Komel Snoj)

Obraz

Človeški obraz je
nepotopljiva ladja.
Ko ti berem pesmi,
jih pravzaprav pišem.

Nekaj časa me poslušaš,
potem pa greš in me pustiš
samega, da govorim s tvojo
odsotnostjo.

S hitrostjo ledenika
se potapljam na dno sanj,
tja, kjer se začenja resničnost.

Ta pusti nočni trg in jaz
sva več kot navadna
prijatelja.

Ne vem, kako dolgo bom še
hodil tod, vendar vem, da nikoli
ne bom imel drugega obraza.

 

Plavam, ko me gledaš

Najprej zrejo oči, potem potrjuje srce!
Tudi ta večer se, nepričakovano, odpirajo najlepše
od vseh oči, kar sem jih videl na tem paničnem svetu.
Ko ni pravice, so tu vselej te tvoje velike
oči, da rečejo: govori vam vaš kapitan.
Neslišne oči, ki niti ne terjajo, da
o njih govorim, ki pa jih vedno zagledam
pred morastim spanjem ali potem, ko se tiho zbudim.
Te lačne oči, ki so se prezgodaj naučile
gledati kot orel z gorske pečine.
Oči, polne sladke topline ognjišča, ki me zrejo
v vsej globini moje pustote in iz mene odnašajo
hladne valove. Te oči, otoka v budnosti,
so bile od nekdaj odposlanke bučanja vetra v krošnjah.
Oči, ki gledajo, kot da pripadajo prvi ženski,
in v katerih je obljuba neke nemogoče, skoraj
pradavne sreče. Ko zagledam te oči, razumem,
kako ničevo je, kar vidi izraz ljubezni samo v
telesu. Oči, ki moja usta spreminjajo v satje in mi govorijo:
zdaj je najino življenje, najino življenje ni za leto dni.
Te oči, ki nikomur ničesar ne obljubljajo, vendar
preteklost delajo neveljavno.
Te oči, ki se nikoli več ne morejo zapreti.
Oči, zaradi katerih si bom za vselej zapomnil to noč –
take mi milost bogov ne bo več podarila.
Plavam, ko me gledaš. Da me vidijo oči, ki so prišle.
Da me vidijo in me, mrtvega, razglasijo za živega.

 

Stavek, lepši od mojih sanj

Mrak pada in zdaj varuje
polegle slovarje najinih golih
teles kot svoj nemočni zarod.
Samo enkrat na leto je dovolj,
da sva drug v drugem,
in potem mesece dolgo sijeva.
Zaman trobente oznanjajo poslednjo sodbo,
pajek pa opozarja, naj ne predem
njegove mreže.
Na nekem kraju, kjer temna voda
daje imena otrokom, sem
globoko zaspal.
Lahko me zbudiš samo
s stavkom, lepšim od mojih sanj.

 

Nokturno

In ali brizgnem iz svoje krhke školjke?
Tako lahki dnevi, hitrejši od naliva,
jutra gola pod obleko.
Črne veje pozimi,
čaj s prijateljicami, čarobni časi.
Ta tiha pošta senc, koralna predigra,
biseri, ki laskajo polti.
In kapljo za kapljo sem lovil bisere
v svojem naročju.
Lahki dnevi, hitrejši od naliva.
Oči belih zajcev
so žalostne v mesečini.
Tako malo od tega je zanesljivo.
Lahko ti dam samo to, kar imam.
Lahko mi daš samo to, kar imaš.
Nič več kot to.
Me poslušaš? Lepa si. Spi.

 

Varuh praznine

Ne sramujem se svojega preteklega krzna –
odvrgel sem ga in zdaj sem gol!
Naj bom kjerkoli, moja soba ranjuje
tega otroka, globoko spečega v notranjosti.
Največ sem se naučil od golih sten
v prostorih, kjer praznina zateguje svoja jadra.
Tu se je začela zgodovina, črna kot perje
Noetovega krokarja, tega begunca, ki
se ničesar ne spominja. Iz zasmrtne sinjine pada sneg,
vejejo kosmi, vendar me ne bodo rešili iz brezna.
Čedalje več zob izginja iz moje čeljusti,
otopelost se nalaga v telo kot letnice v deblo.
Od biti do niča – samo sram je most
in svinčena obteženost. Tu bo zapisano
tako dobro kot zlo; da sem živel v majhnem zakletem
mestu in hrepenel po toplem dihu neke duše,
ki bo, ker mi je blizu, moje dni spremenila v čudež.

 

Ogenj

Je to nepretrgano bedenje
moja edina večnost?
Obračam se h goram in govorim z Bogom.
Ko sta se najini osamljenosti dotaknili,
šele takrat je nastal ogenj, Gospod. Ne prej.
Odveč je zgodba o kamnu in kremenu.
Toda najini samoti sta različni.
Raznotere zvezde se spuščajo v najine
prepade, drugačni angeli plavajo po
mnogojezičnem velemestu valov
globoko v notranjosti.
Človek predmestja sem in zvezde, ki prihajajo
iz temne rečne vode, čutim kot svoje.
Samo jaz vem, da sem arhetip nekega
nedoumljivega božanstva.
Preživelo bo le to, kar je ljubkoval ogenj.
Ali poslušaš: ko se sence bližajo pomiritvi,
naju iz globine noči, vroče od ljubljenja, kliče
plamen, edini zanesljivi vedež.
Ne moreva iz notranjosti!
Svit prihaja z nepričakovanimi dojkami,
ki kot bogovi visijo ob oknu, v svojem
zračnem domovanju.
To že spominja na milost – zdaj, ko me drži roka,
je vsa moja preteklost drugačna.

 

Srce in zvezde

Moje srce je bílo, še preden
sem bil; že leta iščem
otok svojega temnega bitja; žejne dni
na tej pozabljeni obali preživljam
s Kavafisom in njegovimi vrlimi mladci.

Vendar tu ni treba brati knjig;
dovolj je, da z bosimi nogami gaziš po peščeni
obali; na večer, ko v polmraku
na dosegu roke valovi zavesa in z morja prihaja
tih zvok ladje, katere bok se zablešči kot
ribji, odlagam knjigo in v moje golo telo,
še toplo od peska, začnejo kot glasovi bogov
pljuskati valovi v svoji
predvečerni modrosti.

Vsa naša usoda se razžarja v toplem pepelu
nekega nejasnega razumevanja; to védenje
je kot ljubezen, kot plamen, iz katerega prideš
čist kot zlato; temno nebo sem našel v Tebi;
nikoli se nisem tako nagledal zvezd.

 

Divja globina

Najbolj skrito je tisto, kar je
vsak dan prepuščeno pogledu;
vzdrhtelost je samo del
nekega neznanega miru.

Nisem se našel tam, kjer sem
domneval, da se skrivam:
nisem spoznal spokojnosti globinskih rib.

Vsi otoki so potopljeni
in ni več prostora za brodolomce.
Obale so se udrle in voda,
ki odteka, je odnesla moje srce.

Zdaj mi prisluškuješ
z velike razdalje; toda daljava je v tebi,
ne kje zunaj; od tam se lahko
sliši samo bučanje valov.

Ko bo zrak dobil kovinsko barvo
svitanja, se bom prebudil, da bi delil
jutranjo drhtavico s tistimi,
ki jim je vrnjen svet – ta knjiga,
nič obsežnejša od spomina mojega telesa.

 

Čiščenje od besed

Preveč pesmi si iztrgal iz mene!
Ti, ki vse dramske zaplete pišeš,
režiraš in nam jih daješ igrati, da bi
laže prenesli večnost, dobro veš, da
se moje strune tresejo, tudi ko molčim.
Vendar vem, da se tam, kjer Te ni,
začenja pustinja, v kateri se zbirajo
krokarji, prestari za ženitev.
Nisem več v starem kalupu,
pripravljen na težaven čas vlivanja.
Ni kril, ki bi lahko prenesla težo
moje razgaljenosti.
V ogledalu je nekdo, ki mi je prisiljen
biti podoben.
Duh, ki ga ni v nobeni evidenci.
Najzgovornejši je tisti, ki več
ne govori.
Ne delam z besedami, od njih se čistim.
Pišem zato, da se ne povzdigujem nad druge.
In ko dajem miloščino, jo dajem sebi.
Samo da se kaj zbere v klobuku.
Besede so prešibke za to, kar jim zaupamo.
Samo noč nad morjem razume vse, kar sliši.
Ne trkaj več. Ne bo odziva.

 

Dragan Jovanović Danilov (roj. leta 1960) je srbski pesnik, pisatelj in likovni kritik. Od leta 1990, ko je izšla njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je izdal več kot dvajset knjig. Bralsko in kritiško javnost so najbolj prepričale pesniške zbirke Hiša Bachove glasbeŽivi pergamentKoncert za nikogar, Homer predmestjaGnezdo nad prepadom, Moji natančni prividi, Simetrija vrtinca in Govoriti s slapovi ter romani Almanah peščenih sipin, Ikonostas na koncu sveta, Oče ledenih hribov, Valovi beograjskega morja in Kaj govori sneg. Danilov je dobitnik tako rekoč vseh srbskih literarnih nagrad in več tujih, njegova poezija pa je prevedena v večino evropskih jezikov.

Danilov daje v svoji poeziji govoriti različnim svetovom, ki mu jih na nenavaden način uspeva prepletati, da delujejo kot skoraj hierarhično urejena celota. Ko pesni, se postavlja v vlogo posrednika med svetom, v katerem živi(mo), in tistim, v katerem sanja(mo), med vidnim in skritim, med človekovim zunanjim in notranjim svetom, med tem, kar nam je blizu in kar smo mi sami, in onim, kar nas neskončno presega. V vrtinčenju med zemljo in nebom, med besedami, zraščenimi s pesnikovim in našim tu in zdaj, ter neznano onkrajsvetno prihodnostjo, zaznamo nekaj, kar bi lahko imenovali nepredvidljivost. To je poezija pomnoženih podob in glasov, ki se križajo, da bi se enkrat skladno zlili in si drugič nasprotovali, da bi bodisi zasijali v svetlobi ali se potopili v temo. Pozoren bralec bo v njej opazil mnoge analogije in aluzije ne samo na biblično izročilo, temveč tudi na verze, metafore in misli drugih pesnikov, ki so Danilovu posebno blizu, pa naj gre za antično, romantično, simbolistično ali modernistično poezijo. V vsem tem se nam njegova poezija kaže kot poezija gostobesednosti, nekakšnega sodobnega baročnega razkošja, ki si ne prizadeva ne za gramatikalno čistost ne za posebno dovršeno pesniško obliko; zdi se, kot bi edina skrb veljala divjemu ritmu, v katerega pesnik poskuša ujeti trenutek navdiha, kakor da bi bil zadnji. Ali kot pravi sam: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«