Svoboda v vpletenosti

Tomasz Mazur (prev. Katarina Šalamun Biedrzycka)

Seveda, sanjal sem o svobodi. O svobodi delovanja, gibanja, prostosti od odvisnosti, prisile – z eno besedo: o absolutni svobodi … Na začetku sem iskal to svojo svobodo v očitnem dejstvu stvarne drugačnosti. Jaz in ostali svet. Jaz in drevo. Jaz in gora ali morje ali reka. Jaz in on, ona, ono. V distanci, oddeljeno. Pa je res tako? Naokrog je vendar zrak, atomi kisika, dušika, prav taki, kot v meni samem, ko bi skakal z atoma na atom, bi lahko prispel na vsako mesto na svetu, in ni tu nobenega presledka, nobene  prekinitve,  kvečjemu sprememba napetosti, gostote in vrste prvine. Voda v meni – a odkod ta voda? Iz rek, iz morja, iz dežja. Kalcij v meni – ampak odkod ta apnenec? Iz skal, iz gora, iz zemlje. Ogljik v meni – ampak odkod to oglje? In tako naprej, in tako naprej sem spraševal samega sebe, odgovarjali pa so mi atomi, stari kot svet, atomi, ki so bili nekdaj del gorskih verig, teles divjih in domačih živali, atomi, ki so šumeli nekoč v listju dreves, plavali v oblakih na nebu, škripali pod čevlji popotnika. Torej sploh ni bil govor o kakšni svobodi materije, pač pa o snovni vpletenosti, niti o kakšni razdeljenosti, pač pa o medsebojnem prepletanju in neprekinjenosti.

To medsebojno prepletanje in splošna veljavnost sta nujni, saj brez njiju sama beseda »snov« neha imeti smisel.

Če torej ni prostosti v materiji kot taki, pa mogoče svoboda vstopa v njo, ko ta oživlja? Življenje me namreč postavlja nad vsako snov, ki se ne more gibati niti razmnoževati. Ampak življenje me dela odvisnega od goltanja drugega življenja – ker življenje se lahko hrani samo z drugim življenjem. In zaman je iskanje svobode v obstoju živega bitja, ker sem lahko živ samo, če požiram drugo življenje, življenje lahko nastane samo iz življenja in se skozi življenje obnavlja.  Življenje torej ni absolutna svoboda, ampak vpletenost v življenje drugih – rastlin, živali, ljudi, brez katerih se ne da živeti.

Mogoče torej svoboda ne tiči v samem fenomenu življenja, ampak se pojavi pozneje, kot domena homo sapiens? Saj se vendar razlikujem od negibne rastline, če se lahko gibljem, in se razlikujem od živali, ki jo vodi instinkt, saj sem zmožen neomejene norosti. Mogoče potemtakem tu prebiva moja svoboda – v človeškosti? Res je v njej neka avtonomnost, ampak ali je to absolutna svoboda? Prvo področje moje odvisnosti kot človeka je družina. Ne izbiram je sam, niti nimam vpliva nanjo. Lahko izberem partnerja, da bi ustvaril lastno družino, ampak družine partnerja si ne morem izbrati. Zaljubiti se pomeni vpletenost v eno osebo, ampak zakon je vpletenost v celo njeno družino – takšno in ne drugačno. In že je tu podvrženost – ne zaradi same snovi, ne zaradi zahtev biologije, ampak zaradi konvencij,vljudnosti, ozirov, navad – obhajanje godov in rojstnih dnevov, predstave. značaji, pričakovanja …

Mogoče smem iskati svobodo v kulturi? Pa res obstaja tu kakšna poljubnost – ali mogoče naključje? Če sem se rodil v Evropi, rasem v kategorijah mišljenja grških filozofov, rimskem dojemanju prava in krščanski etiki. Ko bi se rodil na Kitajskem, bi me naučil misliti Konfucij, Lao Ce ali Mao. Ko bi moja domovina bila Afrika, bi se rodil z občutkom za črne ritme, ko bi … In tako naprej, in tako naprej. Kultura torej ni področje poljubnosti, prej odvisnosti, iz katere se sicer lahko izvlečemo, ampak to ni lahko, niti varno. In v bistvu postane to vpletenost v drugo kulturo.

 Kaj pa, če bi se zaprl v krog, majhen kot lastno obzorje? In ne bi porinil nosa iz njega … Ampak kje neki je takšno zakotje, takšen umik v avtentično svobodo? V gorah pritiskajo name vrhovi in prepadi, ob morju samo morje. V čem naj bi torej tičala moja svoboda? V kraju, kjer živim? Ali pa v tem, kar delam – v tihem in ponižnem delovanju? Ampak delo je prav tako vpletenost, in karkoli bi delal, bi to pustilo v meni sled. Roke mlinarja so bele, krvnikov pogled mrzel, trgovčeva duša prekanjena …

 Odkod torej in čemu ta lov za svobodo? Ne samo mojo, ampak tudi drugih ljudi, celih narodov? Odkod in čemu toliko revolucij z gesli svobode na praporih in odkod v vsaki državi toliko spomenikov, postavljenih bojevnikom zanjo?

 In tako sem iskal to svobodo izven sebe – v upanju, da bo od nekod prišla k meni, ali pa da mi bo podarjena. Saj ni bilo tako, da svobode sploh nisem okusil – nisem živel pod tiranom, nisem bil zaprt, ni me mučila neozdravljiva bolezen ne paralizirala revščina. Kljub temu sem kar naprej hotel v to svojo svobodo vrtati in jo destilirati – sanjal sem o svobodnem letu, neodvisnosti brez vseh meja in ovir. Ampak slabo mi je to uspevalo … Spet in spet sem jo hotel poimenovati, osvojiti, udomačiti, ampak čim sem se ji samo približal, se je izkazala kot vpletenost. Ko je vpletenost izginila, sem izginil tudi jaz, tako, da se mi je ta vpletenost nehala zdeti ovira v bivanju – postala je njegova osnova. Bil sem to, kar sem bil, prav zaradi odvisnosti, brez njih se je moj jaz razblinjal v megli. Ni bilo več pomembno, kot kaj ali koga sem sam sebe definiral – šlo je za to, da se to ni dogajalo kot razdeljenost, ampak skozi splete  odvisnosti in povezanosti. In videl sem, kako se drevesni sloji vpisujejo v mizarjevo usodo, trmoglavost mladine v učiteljevo dušo, kako morske širine klešejo obraz ladijskega kapitana. Nismo se več kazali skozi ločenost, ampak skozi medsebojne vezi, ne skozi razdeljenost, ampak

skozi skupnost, ne skozi opustitev, ampak skozi soudeležbo, ki ni dodatek do eksistence, ampak njen pogoj. Biti, pomeni biti na neki način, skozi nekaj, biti v nečem. Svoboda ni kopel brez dotika, ampak zavestna potopitev, ker človek lahko začne bivati izključno skozi vpletenost. Preko kulture kot Evropejec, preko jezika kot član svojega naroda, skozi delovanje kot živo bitje, preko telesa pa kot posameznik iz snovi. In tako naprej. Ker ta, ki je prost od družine, je sirota, prosti od biologije je mrtev, prosti od snovi je nič.

 Hrepenenje po svobodi, definirano kot umanjkanje vpletenosti, je v bistvu hrepenenje po izničenju, ne pa klicanje »resnične svobode«. Prvi korak k svobodi je razumetje nujnosti vpletenosti v svet kot pogoj eksistence. Če pa »biti« pomeni »biti vpleten«, biti svoboden pomeni, da sami odločamo o teh vpletenostih. Na to in samo na to lahko oprem svojo svobodo – ne na to, da ni zakonov, ampak na sposobnost njih tvorjenja in na to, da se jih potem držimo.

 Če obstaja svoboda, je to samo taka, da lahko svobodno odločamo o odvisnostih, ki smo jim podvrženi – ne pa to, da ni nikakršnih odvisnosti. Ne izbiramo med odvisnostjo in tem, da odvisnosti ni – izbiramo samo vrsto odvisnosti. Svoboden je ta, ki ima možnost, da izbere barko, s katero se bo odpravil na morje, in mrežo za lov. Svoboden je ta, ki se lahko odloči za partnerja, izpove svoje poglede, religijo, določi mesto na svetu, v katerem bi hotel živeti. Ampak karkoli bi izbral, ne izbira neodvisnosti, ampak ravno odvisnost, ne oddeljenosti, ampak vpletenost, ne poljubnost, ampak načela in zakone. Samo toliko lahko izbiramo in samo to lahko imamo za svojo svobodo: zmožnost za izbiro vrste odvisnosti, ne pa za njihovo popolno umanjkanje,  definiranje zakonov in spoštovanje do njih, ne pa brezvladje. Torej ne odloča neodvisnost, ne pomanjkanje vrst prisile, ampak njihova izbira, ne to, da nas nič ne bo omejevalo, ampak samo to, kar in kako nam bo postavljalo izzive in meje: na Antarktiki bodo to ledene gore, v Amazoniji – džungla, v naši duši pa – disciplina.

Iz knjige Anatomija bivanja