Števila

Ivan Aleksejevič Bunin (prev. Vita Pintar)

 

I

Dragi moj, se boš, ko odrasteš, še vedno spominjal, kako si nekega zimskega večera po enem izmed najinih prepirov prišel iz otroške sobe v jedilnico, se ustavil na pragu in s pogledom, uperjenim v tla, takole žalostno nakremžil obrazek?

Zelo nagajiv fantek si, da veš. Ko neka stvar pritegne tvojo pozornost, sploh ne poznaš mere. Tvoje kričanje in tekanje, ki kalita mir cele hiše, se pogosto začneta že zarana in prenehata šele pozno zvečer. Vseeno pa se me nič ne dotakne bolj kot trenutek, ko se naužiješ svoje navihanosti, se pomiriš, malce blodiš iz sobe v sobo, nato pa se kot kakšna sirotica priviješ k meni. Ne da se povedati, kaj delaš z mojim srcem, če se to primeri po kakšnem izmed najinih prepirov in ti tedaj namenim eno samo ljubečo besedo! Kako vihravo me hitiš poljubljati, kako krepko se tvoje ročice oklepajo mojega vratu s to nesebično predanostjo, s to strastno nežnostjo, ki jo premore le otroštvo!

Takrat pa sva se posebej hudo sporekla.

Se spomniš, kako mi tisti večer sploh nisi prišel blizu?

»Lahko noč, striček,« si tiho rekel, sklonil glavo in z nogico podrsal po tleh.

Seveda si se hotel po vsem, kar si ušpičil, izkazati kot izjemno rahločuten, izjemno spodoben in priden fantek. Varuška ti je v želji, da bi te naučila edine omikane kretnje, ki jo je poznala, prigovarjala: »Podrsaj z nogico!« In tako si se, da bi se mi prikupil, spomnil, da imaš na zalogi tudi lepe manire. Jaz sem to ugotovil in – kot da med nama ni bilo nič, pa vendarle zelo zadržano – odvrnil:

»Lahko noč.«

Pa si se lahko zadovoljil s takšnim premirjem? Preračunljivost ti je še bila tuja. Ko si je tvoje srce opomoglo od povzročenega gorja, se je s svežo strastjo vrnila tista srčna želja, ki se te je polaščala že ves dan. Zvečer, ko te je spet povsem premagala, si pozabil tako na zamero kot na svoje samoljubje in trdno prepričanje, da me boš vse življenje sovražil. Malce si pomolčal, zbral moči ter naenkrat, vznemirjeno in v naglici, rekel:

»Striček, oprosti mi …  Ne bom več … In, prosim te, vseeno mi pokaži števila!

Prosim!«

Je bilo po tem še mogoče zavlačevati z odgovorom? Pa vendar sem še malo

zavlačeval. Saj sem, kot vidiš, zelo zelo pameten stric … 

II

Tisti dan si se prebudil z novo mislijo, z novimi sanjami, ki so ti povsem napolnile dušo. 

Pravkar so se ti razkrile radosti, ki jih prej še nisi poznal – imeti svoje lastne slikanice, puščico, barvne svinčnike – in to kakšnih barv! – ter se naučiti brati, risati in pisati števila. Vse to takoj, v enem dnevu in kar se da hitro. Takoj, ko si zjutraj odprl oči, si me poklical v svojo sobo in me pričel zasipati z gorečimi prošnjami: čim prej naj te naročim na otroški časopis, kupim knjige, svinčnike, liste, potem pa se lahko kar takoj lotiva števil. 

»Danes je vendar praznik, vse je zaprto,« sem se ti zlagal, da bi opravek preložil do naslednjega dne ali vsaj do večera; prav nič si nisem želel v mesto. 

Zmajal si z glavo.

»Ne, ne, ni praznik!« si zakričal z visokim glaskom in dvignil obrvi. »Sploh ni noben praznik, saj vem, da ni!«

»Če pa ti pravim, da je,« sem rekel.

»Jaz pa vem, da ni! Daj no, prooosim!«

»Če ne boš nehal,« sem strogo in neomajno rekel to, kar bi v takšnem položaju rekel vsak stric, »če ne boš nehal, ti pa sploh ne bom kupil ničesar.«

Zamislil si se.

»No, kaj moremo,« si zavzdihnil. »Če je praznik, je pač praznik. Kaj pa števila? Saj mi lahko,« si rekel, spet s privzdignjenimi obrvmi, ampak tokrat z basom, razumno, »saj mi lahko tudi na praznik pokažeš, kako se pišejo števila?«

»Ne, to se ne sme,« je hitro vskočila babica. »Potem pride policist in te pelje v zapor. Zdaj pa nehaj gnjaviti strica.«

»No, tega res ni bilo treba,« sem odgovoril babici. »Samo zdajle se mi ne da. Ti bom pokazal jutri ali pa zvečer.«

»Ne, zdaj pokaži!«

»Zdaj nočem. Sem ti rekel, da jutri.«

»Daj nooo,« si zategnil. Zdaj praviš jutri, potem pa boš rekel pojutrišnjem. Ne, pokaži zdaj!«

Srce mi je tiho prigovarjalo, da delam velik greh, ko ti takole odtegujem srečo in radost … Tedaj pa mi je prišlo na misel modro pravilo: otrok se ne sme razvajati, to jim škodi.

Tako sem neomajno odrezal:

»Jutri. Kar sem rekel, sem rekel, in to mora držati.«

»Že prav, striček!« si mi drzno in veselo zažugal. »Kar zapomni si!«

In si se začel naglo oblačiti.

Kakor hitro si se oblekel, kakor hitro si za babico zamrmral: »Oče naš, ki si v nebesih

…« in na dušek izpil skodelico mleka, te je kot veter odneslo v predsobo. Že čez minuto pa se je od tam zaslišal ropot prevračajočih se stolov in radoživi kriki … 

Ves dan se nisi dal pomiriti. Še pokosil si v naglici, raztreseno, bingljal z nogami in me gledal s čudno bleščečim pogledom.

»Mi boš pokazal?« si vsake toliko vprašal. »Boš zagotovo pokazal?« »Jutri ti bom zagotovo pokazal,« sem odgovarjal.

»Ah, kako dobro!« si vzklikal. »Bog daj, da bo čim prej, čim prej jutri!«

Vendar pa ti nepotrpežljiva radost ni dala miru. Ko smo na večer z babico in mamo sedeli pri čaju, si si domislil še enega načina, da si svojemu vznemirjenju dal duška.

III

Iznašel si odlično igro, pri kateri si poskakoval in z nogami na vso moč butal ob tla, zraven pa tako predirljivo vzklikal, da so nam skoraj popokali bobniči. 

»Nehaj, Ženja,« je rekla mama. Ti pa – tresk z nogami ob tla!

»Nehaj, no, otroček, če te mama prosi,« je rekla babica.

Babice se pa sploh ne bojiš. Tresk z nogami ob tla!

»Nehaj vendar,« sem rekel in se nejevoljno namrščil, ker sem hotel nadaljevati s pogovorom. 

»Sam nehaj!« si predirljivo zakričal v odgovor z drznim bleskom v očeh ter ob poskoku še močneje udaril ob tla in zraven zakričal s še bolj rezkim glasom.

Skomignil sem z rameni in se delal, da te sploh ne opazim. 

Tu pa se zgodba šele pričenja. 

Pravim, da sem se delal, da te sploh ne opazim. Če pa povem po pravici – ne le, da po tvojem drznem kriku nate nisem pozabil; kar zmrazilo me je od nenadnega sovraštva, ki sem ga začutil do tebe. Prav prisiliti sem se moral, da je bilo kljub temu videti, kot da ti ne posvečam nobene pozornosti, ter da sem še naprej dajal vtis spokojnosti in razsodnosti. 

Tudi to pa stvari še ni napravilo konca.

Znova si zakričal. Zakričal si, kot bi čisto pozabil na nas in se ves prepustil temu, kar se je dogajalo v tvoji duši, prekipevajoči od življenja. Zakričal si s takim predirljivim vzklikom, polnim božanske radosti brez kakršnega koli vzroka, da bi se ob tem kriku nasmehnil še sam gospod bog. Jaz pa sem besno skočil s stola.

 »Nehaj!« sem nenadoma zarjul na vse grlo, tako nepričakovano, da sem presenetil še samega sebe. 

Kakšen hudič me je tedaj oblil s celim vedrom zlobe? Zameglil se mi je razum. Tvoj obraz pa je vzdrgetal in se v trenutku skazil, kot bi ga udarila strela groze! 

»A!«si predirljivo in nejeverno kriknil še enkrat.

Brez prejšnje radosti, temveč le zato, da bi pokazal, da se nisi ustrašil, si s petami – tokrat že malce postrani in nemočno – udaril ob tla.

Jaz pa – jaz sem se nagnil k tebi, te potegnil za roko, da si se kar prekucnil predme, ti močno in z užitkom primazal klofuto, te potisnil iz sobe in zaloputnil z vrati.

Na, pa imaš števila!

 

IV

Od bolečine, od ostre in nenadne razžalitve, ki te je tako grobo zadela v srce na enega izmed najsrečnejših trenutkov tvojega otroštva, si z druge strani vrat zajokal s tako grozljivim, tako predirljivim altom, da ga ne bi bil sposoben preseči niti en pevec na svetu. Za dolgo, dolgo je zamrl … nato pa si v pljučih nabral še več zraka in ponesel alt v neverjetne višine … 

Sčasoma so se premori med najvišjim in najnižjim tonom pričeli manjšati – tuljenje se je nadaljevalo brez predaha. Tuljenju se je pridružilo še hlipanje, hlipanju pa klici na pomoč.

Um se ti je pričel bistriti in z mučnim užitkom si se pričel pretvarjati, da umiraš.

»Joj, boli! Joj, mamica, umiram!«

»Najverjetneje ne boš umrl,« sem hladno rekel. »Malce boš pokričal, potem boš pa utihnil.«

Ampak kar nisi hotel utihniti.

Pogovor se je seveda prekinil. Že me je postalo sram in, ne da bi pogledal babico, sem prižgal cigareto. Babici pa so naenkrat zadrgetale ustnice in obrvi. Obrnila se je k oknu in pričela hitro, hitro trkati s čajno žličko po mizi.

»Grozno razvajen otrok!« je namrščeno rekla mama, da bi ostala kar se da nepristranska,  in se ponovno lotila pletenja. »Grozno razvajen!«

»Joj, babica! Joj, draga moja babica!« si tulil z divjim glasom, obračajoč se k poslednjemu pribežališču – babici. 

Babica je le s težavo sedela pri miru.

Srce jo je vleklo v otroško sobo, vendar se je, da bi ustregla meni in mami, zadrževala, izpod drgetajočih obrvi opazovala, kako se zunaj temni, in z žličko hitro udarjala po mizi. 

Tedaj si tudi ti doumel, da ne nameravamo popustiti, ter da ne bo nihče ublažil tvoje bolečine in užaljenosti s poljubi, prošnjami odpuščanja. Tudi solz ti je že zmanjkovalo. Do onemoglosti si se opil s svojim hlipanjem, s svojo otroško bridkostjo, s katero se morda ne more primerjati nobena druga človeška bridkost; pa vendar si moral nadaljevati s tuljenjem, čeprav iz gole nečimrnosti. 

Jasno je bilo slišati, da nočeš več kričati – tvoj glas je postal hripav in se je lomil, solz ni bilo. Pa si še kar kričal in kričal!

Tudi meni je bilo nevzdržno. Želel sem vstati, na široko odpreti vrata v otroško sobo in s kakšno norčijo takoj končati tvoje trpljenje. Ampak – se to sklada s pravili razumne vzgoje in z dostojanstvom pravičnega, čeprav strogega strica? Končno si le utihnil …

 

V

»Sva se pobotala?« sprašuješ.

Ne, vseeno sem ostal trmast. Največ pol ure po tem, ko si utihnil, sem pokukal v otroško sobo. Tako torej? Stopil sem k vratom, si na obraz nadel resen izraz, in jih odprl tako, kot bi prišel po nekem opravku. Ti pa si se počasi že vračal k vsakdanjemu življenju. 

Sedel si na tleh, vsake toliko vzdrgetal od globokih pojenjujočih vzdihov, običajnih za otroke po dolgem joku, in se z obrazkom, potemnelim od razmazanih solz, zabaval s svojimi preprostimi igračkami – navadnimi škatlicami vžigalic, ki si jih po tleh, med razkrečenimi nogami, razvrščal v nekem samo tebi poznanem zaporedju.

Kako me je ob pogledu na te škatlice stisnilo pri srcu!

Vseeno sem se delal, da je med nama konec, da si me užalil, in sem te komaj pogledal.

Pozorno sem premeril okenske police, mize … Le kje je moja cigaretnica? … Že sem hotel oditi, ko si naenkrat dvignil glavo, mi namenil zloben pogled, poln prezira, in hripavo rekel:

»Zdaj te pa nikoli več ne bom maral.«

Potem si pomislil, v želji, da bi rekel še nekaj zelo žaljivega, ampak si zajecljal in v iskanju pravih besed rekel prvo, kar ti je padlo na pamet:

»In nikoli več ti ne bom ničesar kupil.«

»Prav,« sem brezbrižno odvrnil in skomignil z rameni, »v redu! Od takega porednega

fantka tudi vzel ne bi ničesar.«

»Še tisti japonski kovanec, ki sem ti ga dal takrat, bom vzel nazaj!« si zakričal z visokim, drgetajočim glasom v svojem zadnjem poskusu, da bi me prizadel.

»No, to je pa že res grdo!« sem odvrnil. »Podariti, nato pa vzeti nazaj! Saj od tebe bi kaj takega tudi pričakoval.«

Potem sta vstopili mama in babica. Prav tako kot jaz sta od začetka dajali vtis, da sta prišli slučajno … po opravkih … Nato sta zmajevali z glavama in se, kakor da ni nič, pričeli pogovarjati o tem, kakšna škoda je, kadar otroci postanejo neposlušni, predrzni, in dosežejo, da jih nihče več ne mara. Na koncu pa sta ti svetovali, da bo najbolje, da greš k meni in me prosiš, naj ti oprostim.

»Sicer se bo stric razjezil in odšel v Moskvo,« je rekla babica z žalostnim glasom. »In nikoli več ne bo prišel k nam.«

»Pa naj ne pride!« si odgovoril komajda slišno, pri tem pa glavo spuščal vse niže.

»No, potem bom umrla,« je rekla babica še bolj potrto, kot da se sploh ne bi zavedala, na kakšen krut način te skuša pripraviti do tega, da bi požrl svoj ponos.

»Pa umri,« si mračno zašepetal.

»Dober si!« sem rekel, in začutil, da se me znova loteva razdraženost. »Dober!« sem ponovil, ko sem med kajenjem cigarete skozi okno pogledoval na temno pusto ulico.

Počakal sem, da je suhljata ostarela služkinja – vselej molčeča in otožna, ker se zaveda, da je vdova tovornjakarja – v jedilnici prižgala luč, nato pa dodal:

»Takšen fantek da si!«

»Sploh mu ne posvečaj pozornosti,« je rekla mama, medtem ko je gledala pod moten senčnik za luč in preverjala, če se iz nje morda ne kadi. »Čisto po nepotrebnem se pogovarjaš s takšno hudobico!«

In smo se delali, kot da smo povsem pozabili, da obstajaš.

VI

V otroški sobi še nismo prižgali ognja, zato so bila okenska stekla temno, temno modra. Za njimi je bil zimski večer, v sobi pa je bilo mrakobno in otožno. Ti si sedel na tleh in prelagal škatlice. Tudi te škatlice so me mučile. Vstal sem in se odločil, da bom šel malce pohajat po mestu. 

Tedaj se je zaslišal babičin šepet.

»Nesramnež, nesramnež!« je očitajoče zašepetala. »Stric te ima rad, nosi ti igrače, darila …«

Glasno sem jo prekinil: »Babica, tega ti ni treba govoriti. Odveč je. Problem sploh ni v darilih.«

Vendar pa je babica dobro vedela, kaj počne.

»Kako, da ni problem v darilih?« je odvrnila. »Saj ni dragoceno darilo samo, dragoceno je to, da se spomniš nanj.«

Pomolčala je, nato pa udarila po najbolj občutljivi struni tvojega srca:

»Kdo mu bo pa zdaj kupil puščico, liste, slikanice? Pa kaj puščico! Puščica pride in gre. Ampak števila? Tega ni mogoče kupiti za noben denar. Vseeno,« je dodala, »kar naredi, kakor te je volja. Pa sedi sam tu v temi.«

Odšla je iz otroške sobe.

Tvoja nečimrnost je bila seveda strta! Bil si premagan. 

Bolj kot so sanje neuresničljive, tem bolj so mikavne; bolj kot so mikavne, tem bolj so neuresničljive. To sam že vem. 

Od mojih najzgodnejših dni me imajo v oblasti. Vem pa tudi to, da ljubše, kot so mi moje sanje, tem manj je upanja, da jih bom dosegel. Že od nekdaj se borim z njimi in jih poskušam pretentati s tem, da se delam ravnodušnega. Kaj pa bi lahko naredil ti?

Sreča, sreča!

Zjutraj si odprl oči, prekipevajoč od žeje po sreči. Z otroško zaupljivostjo, z odprtim srcem si se vrgel v življenje: hitreje, hitreje!

Življenje pa je odvrnilo: »Potrpi.«

»Prosim, no!« si strastno vzkliknil. 

»Utihni, če ne, ne boš dobil ničesar!«

»Le počakaj!« si zlobno zakričal. In za nekaj časa umolknil.

V tvojem srcu pa je divjal vihar. Besnel si, s truščem prevračal stole, z nogami butal ob tla, predirljivo vzklikal od radostne žeje, ki ti je napolnjevala srce … Tedaj pa je življenje zamahnilo in te zabodlo v srce s topim nožem užaljenosti. Besno si pričel kričati od bolečine in klicati na pomoč.

Na obrazu življenja ni trznila niti ena mišica … Pomiri se, pomiri se!

In si se pomiril.

VII

Se spomniš, kako sramežljivo si prišel iz otroške sobe in kaj si mi rekel?

»Striček!« si mi rekel, izčrpan od borbe za srečo, pa vseeno hlepeč po njej. »Striček, oprosti mi. Daj mi vsaj kapljo sreče, po kateri me tako sladko žeja.«

Življenje pa je zamerljivo.

Hlinilo je žalosten izraz na obrazu. 

»Števila! Razumem, kakšna sreča je to … Ampak nimaš rad strica, jeziš ga …« »Ne, ne, ni res – rad ga imam, zelo ga imam rad!« si goreče vzkliknil.

Življenje se te je naposled usmililo.

»No, bog pomagaj! Prinesi si stol k mizi, daj svinčnik, list …«

Kakšna radost ti je zasijala v očeh!

Koliko opravka si si dal! Kako si se me bal razjeziti, kako si se trudil, da bi vsak tvoj gib izražal ponižnost, krhkost in pozornost! Kako željno si vsrkaval vsako mojo besedo!

Od vznemirjenja si globoko dihal in vsake toliko poslinil vrh svinčnika. S kakšno zavzetostjo si se s prsmi naslanjal na mizo in obračal glavo med risanjem nedoumljivih črtic, polnih nekega božanskega pomena!

Zdaj sem že jaz užival v tvoji radosti in v nosnice nežno lovil vonj tvojih las – otroški lasje dišijo lepo, kot majhne ptičke.

»Ena … dva … pet …« si govoril in s trudom vlekel črte po papirju.

»Ne, ni prav. Ena, dva, tri, štiri.«

»Takoj, takoj,« si hitro rekel. »Bom od začetka: ena, dva …«

Vprašujoče si me pogledal. 

»No, tri …«

 

»Ja, ja, tri!« si radostno zagrabil. »Saj vem!« Tri si napisal v obliki velike črke E.