Razmišljanje o smislu življenja in trpljenja v današnji družbi ob spodbudah Janeza Janžekoviča

Ema Alič

»Nikoli nismo posumili, da naše strasti ne stremijo toliko za potrebo, ki jo je treba zadovoljiti, kolikor za smislom, ki ga je treba razkriti.« (Galimberti 2009, 80)

POVZETEK

V članku se soočimo z Janžekovičevim razmišljanjem o smislu življenja. Smisel človekovega življenja je biti dober človek. Dober je tisti, ki teži za resničnim dobrim. Odkrivamo tudi smisel trpljenja: ko gre za vprašanje smiselnosti vsakdanjega napora in trpljenja, ki nam ga povečuje naša zavest. Človek, ki veruje v posmrtno življenje, lahko najde tudi smisel razumsko nerazložljivega trpljenja. Za kristjane trpljenje postane odrešujoče. Avtorica ugotavlja, da danes vprašanje smisla ni več le stvar posameznika, ampak je postalo kulturni problem. Ob koncu članka se avtorica vpraša, kdo ima pristojnosti odgovarjati na vprašanje smisla.

KLJUČNE BESEDE

Janez Janžekovič, smisel življenja in trpljenja, nihilizem

 

Janez Janžekovič (1901–1988), duhovnik, filozof, teolog, predavatelj na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru in na Teološki fakulteti v Ljubljani, je veliko razmišljal in pisal o smislu življenja. Temu je posvetil knjigo Smisel življenja, ki je prvič izšla leta 1966. Njegova misel temelji v sholastični in tomistični filozofiji. Predpostavlja urejenost sveta, v katerem ima človek kot izrazito posebno bitje tudi posebno mesto. Tako posebno bitje pa mora imeti tudi poseben namen svojega bivanja.

Janžekovič na vprašanje smisla človekovega življenja odgovarja iz različnih zornih kotov. Najprej se skuša do njega dokopati miselno. Anton Jamnik je v članku Janžekovič, smisel življenja in vprašanje Boga posebej izpostavil to, kar je Janžekovič v začetku te knjige posebej poudaril, in sicer »da želi to vprašanje reševati tako kakor tisti, ki ne ve, da je Bog.« (Jamnik 2002, 201) Vendar je v določenih vidikih tega razmišljanja krščanski pogled nujno potreben, če želimo misel razvijati dalje.

 

JANŽEKOVČEVA EKSISTENCIALNA FILOZOFIJA

V zadnjem delu knjige Smisel življenja, ki ima knjigi enak naslov, začne Janžekovič razmišljanje o tem, da bi lahko ljudje živeli tudi tja v tri dni (SŽ 214) ali kakor pač življenje prinese. Vendar Janžekovič tako držo zavrne kot nepravilno in neprimerno za človeka: »Ali nam je tako stališče vzor? Žival res tako živi. Človek pa ima vendar pamet in je dolžan premisliti, čemu je na svetu. […] Od tega premisleka je namreč odvisno, kako si bo uredil življenje.« (SŽ 215) Če spozna, da življenje nima posebnega smisla, bo živel drugače, kot če bi spoznal, da ima posebno nalogo (SŽ 215). Janžekovič je iz vsakdanje izkušnje ugotavljal (SŽ 215), da mnogi ne razmišljajo o poslednjem smislu ali posebni življenjski nalogi. Ljudje stremijo za posameznimi cilji (od različnih stopenj šolanja preko zaposlitve in izbire življenjskega partnerja, vzgoje otrok itd.), a o končnem cilju ne razmišljajo (SŽ 215). Klub temu pa vsak človek ima nekaj za svoj končni cilj. »V resnici je pa tako, da ima človek kljub vsemu redno nekaj za svoj glavni življenjski smoter, četudi se tega ne zaveda.« (SZ 215) Je nekaj, kar je v ospredju in kar drugi ljudje vidijo kot njegov življenjski smoter. Janžekovič meni, da je za človeka dobro, da svoj življenjski smoter prepozna, ga poimenuje in naposled poskuša uresničiti.

KAKŠEN JE SMISEL ŽIVLJENJA?

Janžekovič trdi, da imamo vsi ljudje (kljub svobodni volji in razumu) isti smisel življenja oz. najvišji življenjski smoter, kakor ga je sam imenoval. Pravi, da to vsak človek pogosto pokaže. To stori z ocenjevanjem drugih. »Ocenjevati kako stvar se namreč pravi povedati, ali je to, kar bi naj bila; presoditi, koliko ustreza svojemu namenu, koliko se je približala svojemu vzoru in smotru. […] Ko drug drugega ocenjujemo, presojamo, ali je naš bližnji res to, kar od njega pričakujemo, to, kar bi moral biti ter v koliki meri se je že približal vzoru.« (SŽ 216) Z ocenjevanjem dokazujemo in izpričujemo, da imamo izdelan nek splošen človeški vzor, h kateremu vsi stremimo ali naj bi stremeli.

Gotovo pa ne bo lahko odkriti, kaj je človekov smisel. Če namreč pogledamo okoli sebe, se nam zdi, da ljudje stremijo za zelo različnimi stvarmi, ki jih postavljajo kot najvišjo vrednoto, čeprav morda to počnejo nevede. Za nekatere je to oblast ali denar, za druge odnos ali odnosi, spet drugi se ženejo za nečim točno določenim (npr. športom, umetnostjo …), za tiste, ki so zapadli v odvisnost od mamil se zdi, da jim edini smoter pomeni dobiti naslednji odmerek in še bi lahko naštevali. Ali je mogoče potegniti črto in vsemu temu poiskati nekaj skupnega? Poglejmo si, kako je Janžekovič opisal, kaj je značilno za najvišji življenjski smoter. Našel je tri pomembne lastnosti. Povzemimo po knjigi Smisel življenja (215–216).

1. Smoter mora biti dosegljiv (SŽ 215). Ljudje nikoli ne stremimo za tem, kar vemo, da je nedosegljivo. Obenem pa mora biti življenjski smoter še nedosežen, saj bi, v primeru da smoter dosežemo, naše življenje ostalo brez smisla in smotrnosti (SŽ 216).

2. Človek je družbeno bitje, zato naj človekov življenjski smoter ne postavlja težav ali škoduje drugim ali ruši družbo. Moje stremljenje naj ne ovira drugih (SŽ 216).

3. »Tretjič, življenjski smoter mora biti nekaj, za čemer se je vredno gnati, nekaj, kar nas obogati.« (SŽ 216) Tudi vsakdanja izkušnja nam pokaže, da ne težimo za nečim, kar v sebi ne bi imelo vrednosti. Čeprav je morda ta vrednost včasih le manjše zlo.

KATERI JE SMOTER? – BITI DOBER ČLOVEK

Janžekovič se je tudi pri iskanju odgovora na to vprašanje zatekel k vsakdanji izkušnji (SŽ 217). Iz opazovanja je sprevidel, da si lahko ljudje v marsičem nasprotujemo, vendar se bomo zedinili, ko bomo vsi izkazali spoštovanje poštenosti, plemenitosti, dobroti – prezir pa bo veljal vsem oblikam podlosti. Kadar ocenjujemo človeka, ocenjujemo dobroto in plemenitost ali zlobo in podlost. Ne pa npr. uspešnosti, strokovnosti ali učenosti. Prvo je namreč jedro človekove osebnosti, slednje (človekov uspeh) pa je nekaj postranskega, nekaj, kar je bolj odvisno od okoliščin kakor od človekove volje. »Človeka vrednotimo po tem, kar je, po njegovem osebnostnem jedru, ne po tem, kar ima, po lastnostih, ki so za njegov značaj postranskega pomena,« pravi Janžekovič (SŽ 217). To, kar od vsakogar zahtevamo ne glede na čas, v katerem živi, njegov stan, poklic in položaj, je, naj bo dober človek, plemenitega značaja, poštenjak. To je po soglasni sodbi človeštva najvišja in obvezna naloga vsake osebnosti, je prepričan Janžekovič (FL 260–261). V knjigi Smisel življenja je zapisal: »Vsi ljudje smo enaki med seboj, ker imamo vsi eno in isto najvišjo dolžnost: truditi se, da bi iz sebe naredili dobrega človeka. Ta smoter je za vse obvezen in vsem dosegljiv.« (SŽ 218)

KAJ JE DOBRO IN KDO JE DOBER ČLOVEK?

Vprašajmo se, kdo je dober človek – in še prej kaj sploh je dobro? Janžekovič pravi: »Dobro je vse, kar more pritegniti nase teženje kakega bitja […] Kaj drugega kakor dobro volje sploh ne pritegne.« (ŽR 35) Ker so ljudje »tako zamotana in na mnogotere načine sestavljena bitja,« nadaljuje Janžekovič, »se more zgoditi, da je to, kar je privlačno in torej dobro za eno plast naše narave, slabo in škodljivo za drugo plast. Mamila zbujajo v človeku neznanske užitke, a mu kvarijo zdravje in razkrajajo osebnost. Po zlu kot zlu res ne moremo poganjati tudi samomorilec ne teži po zlu, po uničenju, marveč išče rešitev iz stanja, ki se mu zdi neznosno.« (ŽR 35) Vsa človekova ravnanja so torej naravnana k dobremu in kar človek naredi, naredi zato, da bi dosegel dober cilj. Iz izkušnje pa vemo, da kljub vsemu nekatere izbire, čeprav so mišljene kot dobre, niso dobre (npr. izbira droge). Janžekovič nas zato opozori na to, da »načelo: Delaj dobro! ukazuje iskati resnično dobro.« (ŽR 35) To načelo torej absolutno drži le v primeru, ko si dobro pravilno razlagamo.

Dober človek je tisti, ki teži za resničnim dobrim. Če povemo zelo preprosto in življenjsko: »Kdo je dober in kdo ni, nam s presenetljivo natančnostjo pove zdrava pamet […] Tudi vsak za sebe natančno ve, kdaj je ravnal kot dober človek in kdaj ne.« (SŽ 220) Situacija je bolj zapletena, ko se je treba o tem odločati na konkretnih primerih. Ljudje smo namreč različni. Janžekovič bi nas opozoril (SŽ 218), da imamo različna življenjska izhodišča: nekdo je bogat, drugi reven, nekdo je takšnega značaja, drugi drugačnega, ima take darove, nekdo je zdrav, drug bolan … Zato je nemogoče napisati eno samo definicijo dobrega človeka. Janžekovič nas obenem opozori, da niso različna samo izhodišča, ampak tudi cilji: »Naša osnovna, edina in najvišja naloga na zemlji je truditi se, da bi postali čim boljši ljudje […] Vrednost vseh naših dejanj se presoja po tem, ali nas delajo boljše oziroma nas kvarijo.« (SŽ 218) Znotraj tega pa imamo celo paleto konkretnosti, ob katerih lahko živimo kot dobri ljudje. Etičnost pa presojamo »po razliki med prvotnim in končnim stanjem in po trudu, ki je bil za to potreben.« (SŽ 218)

Življenjska naloga biti dober je prva in najpomembnejša. »Vse drugo, s čimer se ukvarjamo, mora biti podrejeno tej nalogi ter služiti kot sredstvo, da jo dosežemo,« pravi Janžekovič (SŽ 218). V skladu s tem najvažnejšim smotrom je treba živeti naše življenje v celoti v vseh odtenkih, vsa naša dejavnost mora biti usmerjena vanj. Svojo življenjsko nalogo moramo začeti izpolnjevati zavestno, načrtno, dosledno in odločno. Poudarimo še, da »zdrava pamet ne more priznati, da bi bila kdaj osebna sreča v dokončnem nasprotju z dolžnostjo.« (SŽ 222) Prva lastnost dobrega človeka je, da dobro opravlja svojo dolžnost. Šele na drugem mestu pa so izredna, nadpovprečna, nepričakovana dejanja.

SMISEL TRPLJENJA

Odpiramo temo, kjer se vprašanje smisla pojavi med prvimi: ali moremo najti smisel v trpljenju, bolečini, stiski, naporu? Trpljenje je del življenja vsakega posameznika. Morda velja za vsakega človeka v vsaki dobi, zagotovo pa lahko trdimo, da je človek današnjega časa podvržen izjemno pragmatični miselnosti. Pomemben je le tisti, ki s svojim znanjem ali močjo nekaj doprinese, ki pusti sled v svetu. Šibkejši in nemočni nimajo nobene posebne veljave. Pravzaprav je nezaželeno vsako trpljenje (različne telesne, duševne ali duhovne šibkosti), saj ne prinese nobene koristi. Današnji človek nima razloga, zaradi katerega bi trpljenje sprejemal brez občutka, da je to nekaj neprijetnega, slabega. Nanj gledamo le kot na nekaj, kar je potrebno čim prej odstraniti. Spomnimo se samo, kaj vse so ljudje pripravljeni storiti za svoje zdravje, za ugodje in lagodno življenje.

Čeprav se zdi, da so včasih ljudje bolj vedeli, da so trpljenje, potrpljenje, skrb in boj za obstanek sestavni deli življenja, ki jih je vsaj v določeni meri potrebno sprejeti, pa ne smemo prezreti, da je hrepenenje po sreči in s tem instinktivni odpor do trpljenja zapisan globoko v človeku. Tako kot sta lakota in žeja zapisani kot stanji, ki v človeku povzročita težnjo po njuni potešitvi, tako je tudi s trpljenjem. »Človek je tako ustvarjen, da želi biti srečen, popolnoma srečen, neskončno srečen,« pravi Janžekovič v članku Možnosti za raj na zemlji (MR 2). Vendar se bo vsak strinjal, da sta lakota in žeja nekaj povsem naravnega, čeprav ju je potrebno v določenem času odstraniti, če želimo preživeti. Najbrž ne bi bilo preveč dobro, če ju človek nikoli ne bi občutil.

Zakaj ne bi podobno rekli tudi za trpljenje: da je nekaj naravnega, predvsem pa ne tragičnega, če ga v primernem trenutku odstranimo? Ne nazadnje vemo, da so vrste trpljenja, ki neposredno preprečujejo res pravo nesrečo. Ko se dotaknemo vroče plošče na štedilniku, se opečemo. Ta bolečina povzroči, da roko umaknemo. Če se to ne bi zgodilo, bi lahko roko resno in trajno poškodovali. Telesna bolečina je torej kot signalna lučka na armaturni plošči, ki opozori, da z avtomobilom nekaj ni v redu. Janžekovič podobno utemelji koristnost duševne bolečine. »Ali bi mi ustvarili človeka, ki bi bil kakor štor, brez sočutja, neobčutljiv za veselje in žalost bližnjega, top, brezbrižen?« nas vpraša na predavanju Kje najti trpljenju smisel? (KT 204). Za boljše razumevanje zapišimo še razmišljanje Marjana Turnška: »In zakaj trpljenje in bolečine, ki si jih zadajamo med seboj na duši in v duhu? Tudi te bolečine so »koristne«, saj sporočajo, da se je nekje v nas ali okolici zgodilo nekaj, kar je proti redu, ki ga je Bog po stvarjenju položil v nas kot svoje stvari […] Ker smo ustvarjeni za »dobra dela«, nas zaboli vse, kar je v nasprotju s to resnico o nas.« (Turnšek 2015) To dvoje lahko razumemo. Kaj pa, kadar gre za trpljenje, bolečino, ki ni smiselna, ki jo s svojim razumom nikakor ne moremo razložiti, še manj sprejeti?

VSAKDANJI NAPOR

Ustavimo se najprej pri vsakdanjem naporu. Janžekovič je razumel, da je ta napor nekaj neprijetnega (KT 202–203). Človek se včasih zaloti pri misli, kako bi bilo prijetno, če bi se ne bilo potrebno truditi za vsakdanje preživetje, če ne bi imeli napornih, pogosto enoličnih vsakdanjih dolžnosti. Nasproti temu nam Janžekovič ponudi drugačen način življenja, ki ga lahko srečamo le v domišljiji: življenje, kjer bi vse »delali brez vsakega truda, nekako tako, kakor dihamo.« (KT 202) Janžekovič je vedel, da bi se človek na prvo žogo odločil za tak način življenja, vendar je spodbujal h globljemu razmisleku. Kajti če malo pomislimo, hitro pridemo tudi do drugačnega zaključka: »Glavni razlog zadoščenja, ki nam ga daje vsako vestno izvršeno delo, umsko ali ročno, je prav zavest, da smo vložili vanj toliko težkega napora. Življenje brez truda bi bilo prazno, pusto, neznosno […] Napor je za človeka neprecenljiva dobrota. Življenja brez slehernega napora bi ne bilo vredno živeti.« (KT 203)

»NAMIŠLJENO TRPLJENJE« IN »NAMIŠLJENA SREČA«

Janžekovič trdi, da je človek zmožen trpeti mnogo bolj kot vsako drugo bitje na svetu. »Žival prenaša v vsakem trenutku samo bolečino, ki jo čuti v tistem trenutku. Človeku pa njegovo bolečino neprimerno, do neznosnosti poveča njegova zavest. Le opazujte otroka pri zobozdravniku, kako trpi, še preden se ga je kdo dotaknil!« (KT 204) Če bi nas težila le tista bolečina, ki v danem trenutku dejansko obstaja, bi je bilo mnogo manj in mnogo več bi bilo trenutkov brez trpljenja. Našo srečo omejuje na primer strah pred nečim, česar sploh še ni, ali pa spomini na nekaj hudega, čeprav je to že davno minilo. Lahko bi si rekli: »Uživaj ta raj, dokler ga imaš!« Vendar tega ne zmore niti največji flegmatik. Če bi, bi bil duševno bolan. Bolečine in trpljenje se zapišejo globoko v človeka, na nek način postanejo del njega. »Človek ne samo trpi, človek je nesrečen,« ugotavlja Janžekovič (KT 204).

Človek ima zavest. Prav ta je tista, ki dela človeka bolj nesrečnega, saj se zaveda tistega, ker je že bilo, in tudi tistega, česar še ni. Vendar nam je ta zavest izvorno dana, da bi bili bolj srečni. Zaradi zavesti je človek bolj srečen. Na primer: sreča ob zgrajeni hiši človeku ne pomeni le udobja v mrzlih zimskih dneh, ampak tudi zadovoljstvo ob dobro končanem delu. Vendar je človeka greh (trpljenje je prišlo po grehu) pripeljal do tega, da zaradi zavesti tudi trpljenje doživlja mnogo huje in bolj boleče, kakor dejansko je.

Dodajmo še, da brez svobodne volje res ne bi bilo greha, a brez nje bi nam bilo odvzeto tudi največje možno veselje in zadovoljstvo. Brez svobodne volje ne bi imeli zavesti, da smo se sami odločili za nekaj dobrega, da smo sami prispevali nekaj lepega. Janžekovič piše: »Vsa njegova [človekova] dejanja bi bila nujno takšna, kakor bi jih iz njegove narave izzvali zunanji vplivi. Tak človek bi zares ne mogel biti nesrečen, kakor ni žival, pa tudi ne srečen.« (KT 207) Zaradi svobodne volje je torej človek bolj srečen, a prav zaradi nje je tudi bolj nesrečen.

TRPLJENJE, KI GA NE MOREMO OSMISLITI DRUGAČE KOT V VERI

Tako smo nakazali smiselnost trpljenja, ki nas spremlja v našem vsakdanjem trudu in tistega, ki ga na nek način sploh ni, ki obstaja le v naših iluzijah, mislih, strahovih. Ostaja pa odprto vprašanje, kaj je s tistim trpljenjem, ki ga naš razum ne more zaobjeti, na primer, ko gre za trpljenje nedolžnega, morda celo otroka, ko gre za očitno krivico, ki bi jo bilo mogoče odstraniti, a zaradi povsem nerazložljivih okoliščin do tega ne pride.

Krščanstvo je prineslo radikalno nov pogled na trpljenje in njegov smisel: glej npr. 1 Kor 1,18–25 k čemur dodajmo komentar Maksimilijana Matjaža: »Za poklicane pa križ ni več ne prekletstvo ne norost, ni usoda in ne zanikanje življenja, temveč je Božja moč in Božja modrost, ki omogoča živeti človeško življenje, ki je kljub trpljenju in preizkušnjam polno in smiselno.« (Matjaž 2015, 41) V nadaljevanju bomo pogledali, kaj nam še ima o trpljenju in sreči povedati Janžekovič. Tudi on se opre na krščansko vero, ki je v naslednjih fazah njegovegain našega razmišljanja nepogrešljiva.

V članku Možnosti za raj na zemlji nas Janžekovič sooči z dejstvom, da raj na zemlji v pomenu popolne sreče ni mogoč. Kajti »čim lepše se ti je posrečilo urediti življenje, čim bolj je postalo podobno zemeljskemu raju, tem bolj ti tvojo srečo zastruplja in razjeda misel, da ti more vsak hip karkoli streti življenje.« (MR 1) Srečo nam vedno bremeni misel na končnost, minljivost, na to, da se naša sreča lahko konča. Zato pravi Janžekovič, da »raj na zemlji že zato ni mogoč, ker je končen.« (MR 1) Če bi tukaj imeli vse, kar je značilno za raj, bi živeli v strahu, da bomo to izgubili. Ker strah hromi našo srečo, to ni več pravi raj. Strah pred končnostjo je navzoč tudi v primeru, ko so naši zakladi, ki smo si jih bili nabirali, več kot zgolj hrana in pijača, ko so naši zakladi večje vrednote, tudi vrednote za rast Božjega kraljestva, na primer dobri, pravični in darovanjski odnosi, iskreno in pošteno delo … Kako se lahko starši v družinah, v katerih vladajo pristni, iskreni in lepi odnosi, bojijo, da bi izgubili bodisi enega od otrok bodisi svojega partnerja!

Prava sreča je torej mogoča le tistemu, ki veruje v večno življenje in nima strahu pred končnostjo. In to ne pomeni, da bomo popolno srečo šele prejeli. Veren človek večno življenje že živi. Zanj je telesna smrt le ena izmed postaj v življenju, ki je od stvarjenja dalje že večno. Jezus pravi: »Resnično, resnično, povem vam: kdor veruje, ima večno življenje.« (Jn 6,47)

O sreči na zemlji imamo več živih dokazov (na prvem mestu so tu zagotovo izkušnje in pričevanja svetnikov). Ne pozabimo pa, da ta sreča ne izključuje trpljenja. Kdaj torej more biti trpljenje takšno, da ne uniči človekove sreče? Spet je tu pogoj, da je človek veren. Vera naše trpljenje osmisli. V veri dobi trpljenje takšen smisel, kot ga ima bolečina, ko si opečemo roko. Roka nas boli, a to ne uniči naše sreče, ker vemo, da je tako prav, da je ta bolečina preprečila hujše zlo. Obenem pa naša vera ne izniči trpljenja. To ostaja prav tako stvarno in boleče. Vera daje možnost, da se trpljenje in sreča združita. Daje smisel tam, kjer ga razum več ne more dati. Smisel razširi. In to ne zgolj tako, da poveča obzorje, ampak ga razširi radikalno. Janžekovič zapiše: »Trpljenje ima smisel. Trpljenje je odrešujoče. Te tolažbe človek brez vere nima. Zanj je trpljenje čista izguba, popoln nesmisel. Vernik pa ve, da se ‘trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami’ (sv. Pavel).« (MR 2)

K sreči pripomore globoko zaupanje v Boga, »v največjo oporo v trpljenju pa bi nam morala biti resnica, da je Bog naš oče,« (KT 210) opozarja Janžekovič in v razmišljanju Razodetje o trpljenju in zlu (RT) dodaja: »Bog pa nima nezaželenih otrok. Vsak izmed nas je na svetu, ker ga je Bog izrecno hotel imeti.« (RT 292) Bog namreč išče različne poti, da nam razodene svojo ljubezen. Včasih pa nam ljubezen razodene na drug, težje razumljiv način, ko nam težave niso odvzete, ampak je treba »izpiti kelih trpljenja do dna«, kot nam na srce polaga tudi Janžekovič, ko v nadaljevanju priporoči molitev: »‘Oče, vse ti je mogoče: vzemi ta kelih od mene! Vendar ne moja, ampak tvoja volja se zgodi.’ In božja volja je bila v Jezusovem in je tudi v našem življenju, naj se velikonočno poveličanje porodi iz trpljenja.« (KT 211) Le veren človek lahko najde odgovor na smisel vsakega trpljenja.

Kot sklep k tej temi lahko rečemo, da je sreča v trpljenju mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi večno življenje, v očitni prednosti.

 

EKSISTENCIALNO VPRAŠANJE DANES

Janžekovičevemu razmišljanju o smislu življenja dodajmo še nekaj sodobnih avtorjev. Da je to vprašanje danes na mestu, nam povedo že podatki o samomorilnosti, ki ne kažejo rožnatega stanja. Seveda pa je samomor le skrajna oblika, ki kaže na življenje brez smisla. Pomanjkanje smisla življenja pa se lahko izraža tudi drugače: nezadovoljstvo, brezvoljnost, brezbrižnost, pomanjkanje veselja oziroma sreče. Ne gre le za tiste, ki se zatekajo v deviantnost. Tu so tudi taki, ki se odlikujejo po marljivosti, ki imajo dobra življenjska izhodišča, pa se vendar znajdejo na prelomu, ko ne vedo, več, čemu naprej. Vinko Kobal je v članku Mladi in smisel življenja že leta 1995 zapisal: »Nikdar doslej ni bila še nobena generacija mladih tako zelo izpostavljena nesmiselnosti življenja in prepuščena blodnemu iskanju.« (Kobal 1995, 295) O smislu življenja pri mladih se bomo vprašali tudi ob razmišljanjih Umberta Galimbertija. V knjigi Grozljivi gost (2009) je postavil in razvijal tezo, da mladi smisla ne vidijo, da je kultura mladih na splošno nihilistična.

Vinko Kobal je, tako kot Janžekovič, prepričan, da vsak človek hrepeni po globljem smislu svojega življenja (Kobal 1995, 294). Če se je danes razširilo mnenje, da mladi o smislu življenja ne razmišljajo, je to predsodek, ki v svojem bistvu ne drži (prav tam, 294). Vzrok za to pa je lahko tudi, da mladih ne uspemo več prepričati v to, da je smisel mogoče doseči. Kobal pravi, da je »vodenje k smislu bolj prepričljivo kot govorjenje o smislu.« (prav tam, 294) To je seveda mnogo bolj naporno, še dodaja Kobal (prav tam, 294).

Richard Taylor v članku Smisel življenja ob premišljevanju Sizifove usode zapiše, da »Sizifovim naporom ne odvzame smisla to, da jim ni konca. Odvzame jim ga njegova implikacija: do ničesar ne privedejo.« (Taylor 2001, 36) Taylor smisel vsakega delovanja, tudi če je še tako dolgočasno, vidi v tem, da nekam vodi, ima neko smer, namen (prav tam, 37). Brezciljnost je torej vsebina nesmisla, ne pa trpljenje ali napor (prav tam, 39). Galimberti ugotavlja podobno: »Mladi se v nihilističnem ozračju, ki jih obdaja, ne sprašujejo več o smislu svojega in tujega trpljenja, kot je človeštvo zmeraj počelo […] temveč o samem pomenu svojega življenja, ki se jim ne zdi brez smisla zato, ker bi bilo polno trpljenja, ampak nasprotno: zdi se jim neznosno, ker je brez smisla. Negativnost, ki jo širi nihilizem, se namreč ne tiče trpljenja, ki je bolj ali manj navzoče v vsakem življenju in okoli katerega se kopičijo razne oblike pomoči, temveč korenito prodira v zaznavanje nesmiselnosti lastnega obstoja.« (Galimberti 2009,11)

Če je prihodnost življenja nesmiselna, brez obljube »se želja ustavi v absolutni sedanjosti,« ugotavlja Galimberti (prav tam, 24) in doda razlago: »Bolje je, da se imamo dobro in uživamo danes, če je bodočnost brez perspektive.« (prav tam, 24) Prav to piše tudi Kobal, ki pa opozori še na izpostavljenost ljudi, ki živijo nesmiselno življenje, da nasedejo mamljivi ponudbi sodobnega potrošniškega sveta (Kobal 1995, 296) ali pa da bi »pograbili za prvi ponujeni smisel kot nekaj dokončnega in nanj obesili vse svoje življenje.« (prav tam, 294) To pa je lahko vir zlorab, v skrajnem primeru ideologij.

In ko začnemo »uživati« sedanjost, se znajdemo pred novo problematiko sodobnosti. Janžekovič je pisal o smislu vsakdanjega truda, ki ga ni mogoče le razložiti in sprejeti, ampak tudi daje smisel življenju. V današnjem času to ugotavlja specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant. Za intervju je povedal: »Človek je zadovoljen takrat, ko mu uspe opraviti nekaj zahtevnega, težkega […] Če nekaj dobro opravimo, se počutimo dobro. Temelj sreče so obveznosti, ki jih sprejmeš in nato odgovorno opraviš.« (Mlakar Grandošek 2014, 17) Zato Juhant ugotavlja, da nam ugodje ne more prinesti sreče in zadovoljstva. K nihilističnemu vzdušju v današnji družbi je po njegovem mnenju pripomoglo to, da si želimo (ali jim želijo, ko gre za vzgojo otrok in mladih) olajšati ali celo odvzeti napor (prav tam, 17–18). Žal se ljudje premalo zavedajo, da se (jim) s tem odvzame tudi smisel. Po drugi strani pa veselje ob dosežkih in vsakdanjem trudu človeku zagotovo podarita zadovoljnost in hvaležnost.

 

GRE ZA FILOZOFSKO VPRAŠANJE, KULTURNI PROBLEM

Galimberti trdi, da danes »kriza ni več toliko posameznikova, ampak bolj odsev družbene krize na posamezniku.« (Galimberti 2009, 21) Kriza je v tem, da »je oznaka prihodnosti zdaj drugačna: iz prihodnosti-obljube se je spremenila v prihodnost-grožnjo.« (prav tam, 22) Govorimo torej o odsotnosti smisla. Pogosto še slišimo opazke, češ »saj mladim nič ne manjka« ali »nič jim ni hudega.« Galimberti tega ne zanika, a skuša pokazati na globlji problem. Zato pravi, da se je tega vprašanja »treba lotiti predvsem na ravni zgodovine idej, torej s filozofskim pogledom, ki se utegne zdeti nekoristen in ga lahko zanemarimo iz nepazljivosti, lenobe ali zaradi nazora.« (prav tam, 78)

Galimberti ugotavlja, da ne gre zgolj za nelagodje posameznika, ampak »je posameznik samo žrtev vsesplošnega pomanjkanja obetov in načrtov, če ne že smisla in čustvenih vezi, kot se dogaja v naši kulturi.« (prav tam,10) Zato »sta neučinkoviti tako farmakološko zdravljenje, h kateremu se danes zatekamo že v najzgodnejših otroških letih, kot psihoterapevtsko zdravljenje motenj, ki izvirajo iz posameznika.« (prav tam,10)

Galimberti izhaja iz tega, da je problem širši. Bolna je naša družba, vendar ne na način, da bi jo morali zdraviti s kakšnimi sociološkimi ali drugimi metodami. Gre za filozofijo današnje družbe. Bolan je smisel družbe oz. vsakega posameznika v družbi. Pogosto se ukvarjamo zgolj z reševanjem posledic. Pozabljamo pa na vzroke. Tu ne mislimo na vzroke posameznih primerov (npr. zakaj je nekdo zapadel v odvisnost od droge), ampak za vzroke, ki tičijo v družbi, v kulturi. Prav za rabo mamil je Galimberti zapisal. da: »že tako razširjena raba mamil ni odvisna toliko od eksistencialnega, ampak bolj od kulturnega nelagodja« in nato dodal, da je »treba pozornost preusmeriti s posledic rabe in zlorabe mamil na vzroke.« (prav tam, 57, 66) Še besede slovenskega avtorja Vinka Kobala, ki ni bil nič manj kritičen: »Če bi vsaj približno toliko prizadevanja pokazali pri iskanju novih poti do smisla, kolikor ga kaže družba za zdravljenje tistih, ki so nad smislom obupali, bi morda bili že nekoliko bliže rešitvi.« (Kobal 1995, 293)

 

KDO LAHKO ODGOVARJA NA VPRAŠANJE SMISLA?

Omenili smo neuspešnost (ali ozkost) farmakološkega zdravljenja, nezadostnost zgolj prizadevanj zdravljenja obupanih ter nujnost nudenja pomoči pri iskanju smisla. Vprašanje smisla pa je Janžekovič umestil med področja, za katera določene znanosti nimajo pristojnosti in niti zmožnosti. Kdo torej zmore in sme obravnavati vprašanje smisla? Kje in kako je to mejo poiskal Janžekovič?

Janžekovič je razmejil področje znanosti od področja vere in modroslovja. Slednji spadata med svetovne nazore (FL 286). V Filozofskem leksikonu je svetovni nazor opredelil tako: »Svetovni nazor je tisti celostni pogled na vesolje, ki odkriva človeku njegovo mesto v svetu, mu odkazuje njegovo življenjsko nalogo in glede na to nalogo usmerja in vrednoti njegovo dejavnost.« (FL 186) Svetovni nazor je tisto, kar vsakemu posamezniku odgovarja na vprašanje smisla njegovega življenja in človek si v skladu z njim postavlja svoje vrednote, cilje, odgovore na najbolj temeljna vprašanja: Zakaj in čemu živim? Kdo sem? Kam grem? Je kdo nad nami? Za kaj se je vredno truditi? Kaj naj storim, da bom srečen? … Na drugi strani pa »izkustvene znanosti ali znanosti v ožjem, vsakdanjem pomenu besede, raziskujejo pojave vidnega sveta in odkrivajo njihove zakonitosti.« (FL 324) Janžekovič zagovarja to ločnico, kar je izrazil tudi Anton Jamnik: »Ko Janžekovič govori o spoznanju resnice, poudarja, da vseh resnic ne dajejo izkustvene znanosti, še posebej ne tistih, pri katerih gre za vprašanje o smislu življenja.« (Jamnik 2002, 201)

Opazimo lahko, da na vprašanje smisla življenja skušajo odgovarjati tudi druge znanosti. Danes tega ne poskušajo več toliko naravoslovne znanosti, kot je bilo to v Janžekovičevem času, pač pa značaj pozitivnih znanosti prevzemajo določene družboslovne znanosti (nekatere veje psihologije, psihoanalize, sociologije, pedagogike, andragogike itn.) To ugotavlja tudi Klun: »Znanstvenost, ki jo uporabljajo naravoslovne vede pri preučevanju narave, vedno bolj osvaja tudi področja tistih ved, ki zadevajo ‘kulturo’ in duhovne stvaritve človeka. Danes je empirično-eksperimentalna metoda, ki gradi na merljivih količinah in njihovi matematizaciji, postala osnova ne le družboslovnih, temveč tudi humanističnih ved.« (Klun 2010, 70) Te znanosti niso prevzele le pozitivističnih metod, ampak skušajo po vzoru pozitivnih znanosti s svojo metodologijo in drugimi znanstvenimi prvinami odgovarjati na vprašanja odrešenja, etike, smisla … ter postati vodilo življenja posameznika, odnosov ali družbe. Da so različni (družboslovni, humanitstični znanstveniki) pred izzivom teh vprašanj, ugotavlja tudi Galimberti: »Strokovnjaka [Miguel Benasayag in Gérard Schmit] sta preučila službe za psihološko in psihiatrično svetovanje v Franciji in ugotovila, da se tja zatekajo predvsem ljudje, katerih trpljenje nima pravega psihološkega izvora, ampak odseva splošno žalost, značilno za našo sodobno družbo, ki jo prežema stalen občutek negotovosti in nestalnosti.« (Galimberti 2009, 21) Psihološko in psihiatrično svetovanje se je soočilo z reševanjem problema pomanjkanja smisla. Splošna žalost namreč izvira ravno iz pomanjkanja smisla, dalje ugotavlja Galimberti (prav tam, 22). Vendar tudi prepozna, da psihološke znanosti pri reševanju tovrstnih problemov niso bile uspešne, saj so se »omejile samo na opis posameznih psihičnih procesov ali na problematiko vedenjske normalizacije in se s tem izognile temeljnemu vprašanju, ki je prežemalo dušo sveta v njenem omahovanju med duhom in materijo, ko se ni bilo mogoče odločiti, ali je človek z vso paleto svojih stvaritev avtor zgodovine ali kratko malo izvajalec usode, ki je bila že zapisana v materijo.« (prav tam, 20) Več kot to tudi niso mogle, saj tega, glede na to, kaj so, ne zmorejo. Rečemo lahko, da te znanosti ne morejo biti uspešne, tako kot v Janžekovičevem času niso bile uspešne družboslovne znanosti, ko so skušale dati človeku odrešujoč smisel življenja in primerno vodilo zanj, saj je to področje vere in modroslovja. Družboslovne in humanistične znanosti pa ostajajo znanosti, dokler se poslužujejo znanstvene metodologije. Četudi delujejo pod okriljem krščanstva, se morajo zavedati svojih pristojnosti.

Pritrditi moramo Galimbertiju, da je vzrok za nihilizem tudi v tem, da je današnja družba izrazito tehnična, znanstvena in pragmatična. Tehnika in znanost pa na vprašanje smisla ne odgovarjata. »Na takšno vprašanje tehnika ne odgovarja, ker kategorija smisla ni v njeni pristojnosti,« (prav tam,15) pravi Galimberti in dodaja, da zato, ker je tehnika postala oblika sveta, to vprašanje tava neodgovorjeno (prav tam, 15). V tehnični dobi »vprašanja o smislu še vedno niso rešena, pa ne zato, ker tehnika še ne bi bila dovolj izpopolnjena, temveč zato, ker ni v njeni pristojnosti, da bi našla odgovore na takšna vprašanja.« (prav tam, 18) »Tehnika namreč ne stremi za nekim ciljem, ne spodbuja nekega smisla, ne odpira rešilnih načrtov, ne odrešuje, ne osvobaja, ne razkriva resnice. Tehnika funkcionira. In ker njeno delovanje postaja plenarno,« (prav tam, 18) je vprašanje smisla postavljeno ob rob in neodgovorjeno.

Kristjani, ki poznamo Resnico o smislu življenja, ki vemo za Pot, ki nas vodi do Življenja samega, ne bi smeli pozabiti, da je pokazati ljudem smisel, ki je bil podarjen tudi nam, naša prva in najosnovnejša naloga.

 

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC JANŽEKOVIČEVIH DEL:

FL        Filozofski leksikon

KT       Kje najti trpljenju smisel

MR      Možnosti za raj na zemlji

RT       Razodetje o trpljenju in zlu

SŽ        Smisel življenja

ŽR       Zgradba življenjskih resnic

 

SEZNAM REFERENC:

Galimberti, Umberto. 2009. Grozljivi gost: nihilizem in mladi. Ljubljana: Modrijan.

Jamnik, Anton. 2002. Janžekovič, smisel življenja in vprašanje Boga. V: Janez Juhant in Vinko Potočnik, ur. Mislec in kolesja ideologij. 201–208. Ljubljana: Družina.

Janžekovič, Janez. 1966. Smisel življenja. Celje: Mohorjeva družba.

Janžekovič, Janez. 1972. Zgradba življenjskih resnic. Znamenje 2: 34–42.

Janžekovič, Janez. 1976. Možnosti za raj na zemlji. Znamenje 6: 1–9.

Janžekovič, Janez. 1980. Kje najti trpljenju smisel? V: Živeti za smrt? Zbornik predavanj s teološkega tečaja o aktualnih temah za študente in izobražence 1979–80. Ljubljana.

Janžekovič, Janez. 1981. Filozofski leksikon. Celje: Mohorjeva družba.

Janžekovič, Janez. 1985. Razodetje o trpljenju in zlu. V: Postružka: izbrani spisi, VI. zvezek. Celje: Mohorjeva družba.

Klun, Branko. 2010. Metodološke ovire pri dialogu med filozofijo, teologijo in naravoslovnimi vedami. V: Janez Juhant in Bojan Žalec, ur. Na poti k dialoški človeškosti: ovire človeškega komuniciranja. 69–78. Ljubljana: Teološka fakulteta.

Kobal, Vinko. 1995. Mladi in smisel življenja. Communio Kristjanova obzorja 10: 203–298.

Matjaž, Maksimilijan. 2015. Klic v novo življenje. Ljubljana: Teološka fakulteta.

Mlakar Grandošek, Tina. 2014. »Najpomembnejši je pristni stik z otrokom!« [pogovor s pedagogom Markom Juhantom]. Pogled, november, 16–20.

Taylor, Richard. 2001. Smisel življenja. FNM: filozofska revija za učitelje filozofije, dijake in študente 8: 35–40.

Turnšek, Marijan. 2015. Pogledi iz Jezusovega srca: vrtnice za leto 2015. Junij. http://www.salve.si/index.php?option=com_content&view=article&id=950:4-navodila-za-uporabol-lovekovega-srca&catid=81:vrtnice-2015 (pridobljeno 1. junij 2016).