Dve pesmi

Czesław Miłosz (prev. Lara Unuk)

Uvod v Pesniški traktat

Domača govorica naj bo preprosta.
Tako da bo vsak, ki bo slišal besedo,
videl jablane, reko, ovinek na poti,
tako kot se vidi ob poletnem blisku.

Govorica pa ne more biti zgolj podoba
in nič več. Od nekdaj jo mami
zazibanost rime, spanec, melodija.
Nemočno jo pušča za sabo suhi, ostri svet.

Marsikdo danes vpraša, kaj pomeni
ta sram, če bere knjigo pesmi,
kot bi se avtor obračal na slabšo naravo
v njem samem, ko z nejasnim namenom
odriva misel in misel goljufa.

S ščepcem šale, komedijanstva, satire
nam poezija še lahko ugaja.
Takrat znamo ceniti njeno odličnost.
Ampak ti boji, kjer gre za življenje,
se bojujejo v prozi. Ni bilo vedno tako.

In zamera zaenkrat še ni izpovedana.
Služijo nam, ne trajajo, romani, traktati.
Saj več odtehta ena sama dobra kitica
od teže mnogih delavnih strani.

Prevedla Lara Unuk

 

Pesmica o porcelanu

Rožnati krožnički mali,
moje rožičaste šalice,
tam, kjer so tanki peljali,
ležite na bregu réčice.
Vetrc nad vami piha,
trosi iz vzglavnikov perje,
nad črno sledjo niha
zlomljene jablane tenja.
Zemlja je, do koder seže oko,
z brizgi bežne pene posejana.
Ničesar mi, dragi gospod,
ni bolj žal od porcelana.

Komaj se dobro zdani
nad ravnim obzorjem,
se sliši, kjer zemlja ječi,
krožničkov žvenketanje.
Mojstrov sanje dragocene,
puh zamrzlih labodov,
izginjajo v potoke podzemne
in ni več o njih spominov.
V hudih mislih blodim tod,
takoj ko vstanem zarana.
Ničesar mi, dragi gospod,
ni bolj žal od porcelana.

Ravan je do roba sonca
s kašo črepinj prekrita.
Okruškov hreščeča plast
mi pod čevlji ostro zaškripa.
O ve igračke bleščeče,
nič več pogleda ne veselite,
zdaj ste, ah, grdo zapacane,
s skrepenelo barvo oblite.
Na svežih so gomilah povsod
vrčki, ročaji in dna razmetana.
Ničesar mi, dragi gospod,
ni bolj žal od porcelana.

Prevedla Jana Unuk