Sestra Emanuelle o revežih, medverskem dialogu in prijateljih muslimanih

Špela Pahor

Pripravila Špela Pahor

Odlomki so prevod iz knjige Je suis la femme la plus heureuse du monde (Paris, 2012).

Kdo ne pozna redovnice, sestre Emanuelle? V  svetu je najbolj poznana zato, ker je živela med reveži na smetiščih v okolici Kaira. Imenovali so jo tudi Mati Tereza iz Kaira. Toda ona je odgovarjala: »Mati Tereza je čisto nekaj drugega. Jaz nisem ustanovila novega religioznega reda, saj nisem imela moči za to; še naprej sem živela v moji kongregaciji. Čutila sem potrebo po tem, da živim v pokorščini.« Toda zanjo je živeti v pokorščini pomenilo iskanje, katera je njena pot, kako živeti božjo ljubezen, kaj želi Bog od nje. Njen čut za pravičnost, občutljivost za krivice in zlo na svetu, njena vsakodnevna molitev in prejemanje evharistije so ji dajali moč, da je vztrajala v svojih mladostnih sanjah: deliti življenje z reveži, da bi, podobno kot sv. Frančišek, postala podobna Kristusu.

Po štiridesetih letih redovniškega življenja in poučevanja na najboljših šolah v Turčiji in Tuniziji, se je – pri dvainšestdesetih letih, ko bi lahko uživala zasluženi pokoj –  naselila na smetišču v Kairu. Njena izkušnja  nas uči, da naše želje niso vedno takoj izpolnjene, pa čeprav si želimo dobre stvari. Treba je  potrpežljivo vztrajati,  se boriti in ne omagati.

Sestra Emanuelle je več kot dvajset let živela med reveži, tudi sama revna. Ponavljala je, da so to bila najlepša leta njenega življenja. V teh letih si je prizadevala izboljšati življenje smetiščarjev. Ko je imela že 85 let, se je zaradi pokorščine vrnila v Francijo, a nikoli ni pozabila na svoje prijatelje, reveže. Še vedno je delala, potovala po svetu in iskala pomoč zanje.

Tako pripoveduje sestra Emanuelle: »Že kot otrok sem hotela slediti Kristusu, kot je to počel sv. Frančišek. Toda nečesa nisem vedela: da  kljub obljubi uboštva  ne bom resnično revna. Res je, da nam redovnicam nič ne pripada, ampak kdor živi v samostanu, nikoli ne trpi zaradi revščine. Samostanski bratje in sestre živimo v lepih, udobnih in ogrevanih hišah, nosimo oblačila dobre kvalitete in jemo dobro hrano. Seveda, nič ni naše, lahko nas pošljejo na drug konec sveta in moramo ubogati, ampak zaradi tega ne trpimo. Nikoli nisem trpela zaradi mraza ali lakote kot toliko revežev po svetu. Ko sem bila mlada redovnica, je naša predstojnica skrbela, da dovolj jemo, da bi ostale močne. Čutila sem, da je moj privilegij nepravičen. Živela sem dobro, udobno, varna pred nevarnostmi, v lepi sobici, dobro hranjena, na toplem. Medtem pa je toliko ljudem po svetu primanjkovalo najnujnejše za preživetje. Torej sem prosila, da bi lahko svoje življenje delila z reveži, dan in noč, da bi z njimi delila hrano in vse njihove težave. To sem prosila  že davno, toda naše Pravilo nam ni dovoljevalo, da bi ostajale zunaj po sončnem zahodu. To je postalo možno šele po 2. Vatikanskem koncilu, ko so redovnice in redovniki dobili dovoljenje, da lahko spijo izven samostana. 40 let sem čakala na uresničitev svojih sanj! Ko sem imela 62 let, sem končno lahko odšla živet med reveže. Živela sem v treh smetiščih v Kairu, revež med reveži, in to je bilo čudovito! Stanovala sem v majhni baraki iz stare pločevine, veliki 3×2 metra. Imela sem posteljo s slamnjačo, na majhni mizici pa  vrč in pločevinast umivalnik, stol in še eno majavo mizo. To je bilo vse, kar sem imela. Bila sem revna in jedla sem kot reveži, vsak dan korenje in repo, kar je najbolj poceni. To ni slaba hrana, začinimo jo s soljo in oljem in jemo s kruhom. To sem jedla leta in leta in danes imam 96 let! Če kdo želi vedeti, kako ohraniti zdravje do pozne starosti, mu svetujem, naj je korenje! Živela sem revno, nisem imela niti tekoče vode niti elektrike. Vodo sem kupovala. Živela sem v umazaniji kot smetiščarji, ki pobirajo smeti v bogatih mestnih četrtih. Živeli smo v smradu, hodili po smeteh, živeli smo od smeti. Smetiščarji prodajajo stara oblačila in stare časopise, z ostanki hrane krmijo prašiče in če najdejo kaj užitnega, tudi sami to pojejo. Njihove življenjske okoliščine so grozljive. Toda, ko sem živela med njimi in delila z njimi njihov vsakdan, sem bila ena od najsrečnejših žensk na svetu! Ker sem živela malo kot sv. Frančišek, sledeč Kristusu, sem čutila, da sem postala čisto malo bolj podobna Kristusu. Toda biti moraš reven tudi v srcu. In tam sem spoznala  smisel revščine, nenavezanosti na materialne dobrine, pomen bolezni in smrti. V tistih letih sem spoznala smisel življenja.«

»Mnogih obrazov se spomnim in jih nosim v srcu. Med temi se bom vedno spominjala Michaela. To je bil reven mož, delaven, ki je živel v baraki skupaj z ženo in dvema hčerkama. Ko je zbolel, sem mu hotela pomagati in sem poklicala zdravnika. Toda ni mu bilo več pomoči. Šla sem ga obiskat, kot sem obiskovala mnoge druge bolnike. Ležal je na tleh, na slamnjači, in bil v svojem smrtnem boju obdan z ženo in hčerkama. Žena mu je z mokrim robčkom hladila čelo. Ta revež je bil tako obdan z ljubeznijo, da je umrl v miru in božji radosti. V soboto sem se kot navadno vrnila v svoj samostan. Na smetišču sem lahko živela od ponedeljka do petka, konec tedna pa sem živela s sestrami redovnicami. Takrat sem se lahko vsaj pošteno okopala! No, in tisto soboto sem v časopisu brala novico o Onassisovi smrti. To je bil eden najbogatejših mož na svetu. Zdravili so ga najboljši zdravniki na najboljši pariški kliniki. Onassis je imela dva otroka. Prvi, Aleksander, je umrl v nesreči, ko je pilotiral letalo, ki mu ga je podaril oče. Ko je umrl, mu je oče na nekem grškem otoku postavil mavzolej. Hčerka Kristina je živela v Moskvi s svojim novim partnerjem. Njegova žena je bila v Združenih državah Amerike. Nihče od njegovih najbližjih ni bil poleg njega, ko je umiral. Onassis je umrl sam, v družbi zdravnikov in medicinskih sester. Ubogi Michael pa je umrl obdan z ljubeznijo svoje žene in svojih hčerk. Prepričana sem, da je revščina lahko bogastvo. To sem sama doživela.

Ko sem prišla na smetišča, so se deklice poročale pri dvanajstih,  z moškimi, ki jih niso nikoli prej videle. Ti so jih pogosto  pretepali. Zanje smo zgradili šolo, toda starši niso hoteli, da bi hodile v šolo. Torej sva s sestro Saro obšli vse barake, da bi prepričali starše, naj deklicam pustijo v šolo. Sestra Sara je Egipčanka koptske pravoslavne vere in skupaj sva delali osemnajst  let. Sedaj ona nadaljuje moje delo.

Otroci so si zelo želeli iti v šolo, posebno deklice. Slednjič so omehčale svoje starše, da so jih pustili v šolo. Najprej je bila to samo osnovna šola. Če bi kdo hotel v srednjo šolo, bi moral zapustiti smetišče in oditi  drugam, kar pa je bilo tem revnim otrokom nemogoče. Deklice so se zelo rade učile. Nekoč se je zgodilo, da so zaključni izpit naredili vsi dečki in nobena od deklic. Nismo razumele tega, saj so bili deklice po navadi uspešnejše od dečkov. Ko smo jih spraševali, kako to, da niso naredila izpita, so se izgovarjale, da je bilo pretežko. Na koncu pa so priznale, da so se dogovorile, da bodo padle na izpitu, da bi tako ponavljale razred in se vsaj še za eno leto izognile poroki. Hotele so, da odpremo srednjo šolo. Danes pa mnoge deklice študirajo na univerzi! Nekatere nam nato pomagajo kot učiteljice ali socialne delavke.

Prizadevale smo si tudi, da bi na smetišča napeljali elektriko in pitno vodo. To ni bilo enostavno. Šla sem k ministru, da bi dobila vsa dovoljenja. Da bi si smetiščarji lahko postavili dostojne opečnate hiške, smo kupili stroj za predelavo plastike. Tako smo zgradili tisoč hišk! Na začetku so nam pomagali mladi Belgijci, ki so se odpovedali počitnicam, da so lahko prostovoljno delali.

Danes so smetišča čisto drugačna. Ni več barak. Barake so samo še za domače živali. Tisti, ki so že dokončali z gradnjo novih hišk, so potem pri gradnji pomagali drugim. Med smetiščarji je velika darežljivost. Tudi med otroki. Reveži imajo občutek za druge. Spomnim se svojega prvega božiča med njimi. Pripravili smo darila za vse otroke, igračke, slaščice, čokoladice. Mali Musa ni hotel pojesti svojih slaščic. ‘Zakaj?’, sem ga vprašala. ‘Ne maraš čokolade?’

‘Da, zelo jo imam rad, ampak hočem jo razdeliti med bratce in sestrice!’ Doma je bilo osem družinskih članov. Ko je Musa prišel domov, je razdelil čokolado na majhne koščke in jo razdelil med brate in sestre. Njemu so ostale le drobtinice.

Veliko sem se naučila med smetiščarji in bila priča dogodkom, ki jih zlepa ne doživiš v Evropi. Revna ženska, Omou Sabah, je imela že tri otroke in je bila spet noseča. Njeno zdravje je bilo ogroženo. Rekla sem ji, da se mora posvetovati z zdravnikom. V njeni baraki je bilo vse razmetano, saj ni imela več moči, da bi se ukvarjala z urejanjem hiše. Zdravnik je ugotovil, da njeno srce ne bi preneslo še enega poroda. V Egiptu je splav prepovedan, razen če je materino življenje v nevarnosti. Zdravnik ji je svetoval splav. Obrnil se je name v francoščini, da bi ji razložila    njen položaj. V Egiptu nikoli ne izgovorijo besede smrt, tega se strašno bojijo. Vendar sem jo hotela soočiti s položajem, zato sem ji rekla: ‘Tvoje srce je bolno in ne boš prestala poroda. Ob koncu tvoje nosečnosti boš umrla. Zdravnik ti predlaga splav, dokler še ni prepozno.’ Položila je svoje roke na trebuh in mirno odgovorila: ‘Ne bom ubila svojega otroka. Sem v božjih rokah. Če Bog dovoli, da umrem, bom umrla, toda moj otrok bo živel.’ Tu ni bilo kaj storiti, bila je odločena.

Tako sem ji vsak dan po neki mali smetiščarki pošiljala  hranljive jedi. Mesec pred porodom sem jo pospremila v porodnišnico in jo vsak dan obiskala. Bolj ko se je bližal čas poroda, bolj sem bila zaskrbljena. Ko so se začeli popadki, je bil v bolnici samo mlad zdravnik, ki je zelo dobro poznal položaj in ni hotel biti sam pri porodu, ker se je bal, da mu bo umrla v rokah. Medtem ko je iskal starejšega in bolj izkušenega zdravnika, ki bi mu pomagal, je Omou Sabah hodila ven in noter iz porodne sobe. Na koncu je otroka rodila v dvigalu, ko so jo hoteli prepeljati v delovno sobo – sama, brez pomoči. Ko sem  jo s stisnjenim grlom naslednjega dne prišla obiskat, sem jo našla ležečo na postelji, na njenih ustnicah je bil širok nasmeh in v naročju je držala majhen rožnat paketek. Zdravnik, ki jo je spremljal med nosečnostjo, mi je priznal, da ne more razumeti, kako je lahko še živa. Zanj je bil to čudež.

Nikoli ne bom pozabila Fauzeye, sosede iz bližnje barake. Njen mož je bil zelo nasilen. Pogosto jo je tepel, a nikoli med tednom, ko sem bila v baraki in bi lahko vse slišala;  ob koncih tedna sem se vračala  v samostan. Tako sem jo nekega ponedeljka našla z zatečenim obrazom. V soboto zvečer se je vrnil pijan in jo pretepel. Rekla sem ji: ‘Dovolj je tega, ne moreš več tega prenašati. Imam nekaj denarja, kupi si vozovnico in se vrni domov.’ Bila sem zelo  vztrajna, saj me je bolelo, ko sem gledala, v kakšnih pogojih živi. Toda ona ni hotela ničesar slišati, rekla je, da ne želi ločiti svojih otrok od njihovega očeta: ‘Tako jih ima rad in tudi oni imajo radi njega.’ Res je, da je bil do nje grob, toda ob otrocih se je spremenil. ‘Če mora kdo trpeti, naj bom to jaz, ne oni’, je rekla.«

Sestra Emanuelle se je pet let upirala, da bi se vrnila v Francijo. Zapustila jo je leta 1931 in se vrnila leta 1993. Evropa, ki jo je zapustila, ni bila več ista, spremenili so se tudi ljudje in njihov način življenja. Torej se je zanjo ponovno  začelo novo življenje, začela je odkrivati Evropo. Srečala je mnogo ljudi, poslušala, postavljala vprašanja, hotela spoznati resničnost, spoznati različne resničnosti tega bogatega sveta, iskala je odgovore na nasprotja v naši družbi.

Nesreča, slaba volja ljudi, ki jih je srečevala, žalostni obrazi ljudi na ulicah so jo popolnoma pretresli. Leta 1995, dve leti po vrnitvi v Evropo, je napisala: »Kaj je na koncu koncev potrebno, da bi bil človek srečen? Ne vem… Ljudje, ki imajo na videz vse, da bi lahko bili srečni, mi govorijo o poskusih samomora… Njihova nesreča je resnična.« V naslednjih letih je iskala, spet je preučevala Pascala, ki je pomembno vplival nanjo, ko je študirala filozofijo na Sorboni. Našla je besede, ki jih je potrebovala, da bi lahko pomagala vsem, ki so se obračali nanjo v iskanju njene podpore in smisla življenja: »Iščete smisel življenja? Vprašajte se, koga in kako bi lahko imeli radi… Ljubezen je skrivnost našega življenja.«

Takole je napisala v svojih spominih:

»Na smetiščih so vsi dobre volje in vsi se smejijo od jutra do večera. Nihče se ne pritožuje, življenje jemljejo tako, kot je. Vsi se poznajo, se pogovarjajo, vlada prijateljsko vzdušje. V Evropi imajo ljudje vsega. Smetiščarji nimajo ničesar: nimajo časopisov, nimajo kinodvoran, nimajo zabavišč. Otroci nimajo igračk. Mislila sem, da bom ob povratku v Evropo našla srečne ljudi. Toda zmotila sem se. V Franciji se ljudje nenehno pritožujejo. Vse gre narobe: vlada, stanovanja so draga, mladi ne poslušajo starejših, povsod je hrup… Zelo redko najdeš koga, ki se ne bi pritoževal že po nekaj minutah pogovora.

Začela sem spraševati ljudi, če so srečni in zakaj niso srečni? Hotela sem razumeti, od česa je odvisna človekova sreča. Smetiščarji so revni, pa se vseeno šalijo, se zabavajo. Nihče se ne pritožuje.

Kaj  torej naredi človeka srečnega? Aristotel pravi, da je človek zoon politikon, politična žival. Beseda politika izvira iz  besede polis, mesto. Človek je žival, ampak imam smisel za odnose. Torej je človek bitje odnosov. To mi je dalo misliti. Ovce mulijo svojo travo druga ob drugi, a se ne pogovarjajo, vsaka muli svojo travo in se za druge ne briga. To so živali. Toda človek ima -  kljub živalskim instinktom – odnose z drugimi človeškimi bitji. Tako sem razumela, kaj je sreča: sreča je živeti v harmoničnih odnosih z drugimi ljudmi.

V letih, ko me ni bilo v Evropi, so izumili radio in televizijo.  Ne vem, če je to vzrok, a v tem času so se spremenili tudi odnosi med ljudmi. Niso več, kot so bili. Prej so, posebno na vasi, ljudje veliko časa preživeli skupaj, otroci so se skupaj igrali. Danes je veliko manj druženja. Ljudje se ne poznajo več, čeprav so sosedje, čeprav živijo v istem nadstropju. Niti pozdravijo se ne. Spoznala sem, da so reveži  bolj bitja odnosov kot bogataši.

Na smetiščih vladajo sožitje, solidarnost in bratstvo in to dela ljudi bolj vesele. Ko smo revni, imamo občutek za drugega. Da bi preživeli, si moramo pomagati, živeti en za drugega. Revščina pomaga človeku, da se otrese vsega, kar teži njegovo srce, kar dela njegov korak težak. Ko smo bogati, hočemo vedno več. Vedno več stvari, več denarja. V tej tekmi za bogastvo, luksuz, užitke, nikoli ne zmagamo. Če smo zadovoljni s svojim življenjem, se zahvalimo Bogu, če pa smo nezadovoljni, se moramo vprašati, zakaj.

Moramo iskati. Pogosto ugotovimo, da nismo uspeli stkati čustvenih vezi z bližnjimi. Če ne iščemo samo svojega užitka, ampak tudi veselje drugega, tako da nekoga razveselimo, osrečimo, to tudi dobimo povrnjeno. Če svoje življenje delimo z drugimi, postanemo delilci sreče, posebno revnim. Želim, da bi vsak naredil iz svojega življenja pesem ljubezni, da bi pričal o resničnem in pristnem prijateljstvu z vsemi ljudmi, da bi razveseljeval in osrečeval bližnje. To je ednini način, da lahko živimo življenje, ki ‘poje’.«

Sestra Emanuelle se je vse svoje življenje javno zavzemala za pravico, mir, proti krivicam tega sveta, ki pušča toliko ljudi živeti v revščini. Govorila  je v TV oddajah, na konferencah, obračala se je k vsem ljudem, predvsem pa k mladim in jim pričala o božji ljubezni, ki spreminja življenja in vodi k tistim, ki so revni in šibki.

Rekla je: »Pomembno se je boriti proti revščini v svetu. Vsak lahko kaj naredi, da bi pomagal drugemu iz revščine. Ni treba delati nemogočih stvari. Vsak lahko daruje svoj čas, da pomaga drugim. Otrokom priseljencev lahko pomagamo pri učenju jezika, lahko ogovorimo ali obiščemo starega osamljenega človeka. Lahko pomagamo materialno, z denarjem, se odrečemo čemu, česar ne potrebujemo.  Sveti Pavel piše, da Bog ljubi veselega darovalca. Darujmo z veselim srcem! Vsak se mora vprašati, ali je naredil vse, da bi preprečil krivico ali pomagal revežu. Smo naredili vse, ali se lahko še bolj potrudimo? Treba se je boriti proti krivicam in revščini. V politiki lahko zastopamo glas tistih, ki so brez glasu. Lahko se zavzemamo za mir, za dialog med severom in jugom, proti mučenju in smrtni kazni, za boljše življenjske pogoje zapornikov. Lahko se pridružimo Amnesty Internationl ali Skupnosti svetega Egidija. Dobro je sodelovati s takimi organizacijami in okrepiti njihovo delovanje. Vsak od nas se mora vprašati, kaj lahko stori, kaj mora storiti? Kot človeška bitja smo odgovorni za delovanje našega planeta. Nihče nas ne bo silil, naj gremo živet med Kurde, moramo pa opogumljati, podpirati na vse načine, z darovanjem denarja ali časa ali talentov tistim, ki živijo v našem okolju, v naši četrti, v naši ulici in potrebujejo našo pomoč, ker so v težavah. Ne smemo pustiti, da ljudje umirajo sami za zidovi svojih stanovanj, ne da bi to kdo opazil. Moramo se boriti proti osamljenosti. Mnogo pisem dobivam od vsepovsod in vse bi lahko strnila v en sam stavek: ‘Umiram od osamljenosti v svojem stanovanju.’ Prosimo Boga, da nas razsvetli, da nam da razumeti, kaj lahko vsak od nas naredi za druge. To velja tudi za stare ljudi v domovih: nasmehnimo se drug drugemu. Tudi če smo stari in bolni, se lahko zanimamo za druge ljudi. Ko je Jezus umiral na križu, je našel besede tolažbe za svojo mater, ko jo je zaupal učencu Janezu. Vedno moramo iti iz sebe in pomagati tistim, ki so v težavah. Vsi se moramo potruditi, da bi bilo na svetu več veselja. Svet je kot ogledalo: če daješ veselje, prejemaš veselje. Dajati pomeni oživljati, pomeni, da razumemo, da smo vsi ljudje na tem svetu bratje in sestre.

Vedno se moramo zanimati za reveže, ki prosijo vbogajme na ulicah, pred cerkvami – lahko jim damo kovanec, se jim nasmehnemo, jim podamo roko in skušamo postati njihovi prijatelji. Nekoč sem na poti v cerkev opazila moža, ki je sedel na tleh v družbi psa in prosil vbogajme. Ustavila sem se in se začela pogovarjati z njim. Pripovedoval mi je o svojem življenju: imel je nesrečo in morali so mu amputirati nogo. Ni mogel več delati in njegov pes je bil njegova edina tolažba. Vsak dan je šlo mimo njega na stotine ljudi, toda nihče se ni ustavil ali mu namenil pogleda. Naslednji dan sem na predavanju rekla: ‘Hodimo v cerkev in prav je tako. Ampak, ali mislimo na naše brate? Zunaj je ubog revež, ki ga nihče niti ne pogleda. Sedi na tleh z amputirano nogo. Zakaj se ne ustavimo in se ne pogovarjamo z njim?’ Tedaj so mnogi pokazali zanimanje za tega reveža. Čez nekaj dni mi je rekel: ‘Spremenili ste moje življenje! Zdaj se ljudje ustavljajo pri meni, se pogovarjajo z menoj, se mi nasmehnejo. Postal sem nekdo, ki obstaja!’ Podaril mi je rožni venec. Tako me je ganil ta moški, ki mi je kupil darilo. Objela sva se in oba sva imela solze v očeh.

Tako enostavno je ustaviti se na poti, izgubiti nekaj minut svojega časa, podariti nasmeh. Tako je tudi pred cerkvami. Nekatere župnije skrbijo za reveže, najdejo bivališča  za brezdomne, poskrbijo, da se ponovno vključijo v družbo. Imam prijateljico, ki je nekaj posebnega. V svojem vrtu ima majhno hiško in v njej sprejema nekega brezdomca, ki mu skuša pomagati. Pomembno je, da se čuti ljubljenega. Vsak nima te možnosti, niti poguma, da bi kaj takega naredil sam. Toda lahko se priključimo različnim organizacijam in pomagamo revežem, ki živijo na ulicah. Vsak pa lahko da nekaj drobiža in nasmeh. Veliko lahko naredimo, ne glede na naše okoliščine. Moramo le iskati, gledati drugega, poslušati in ljubiti. Vsak se lahko potrudi na svoj način. To je bistvo vseh religij. Naj vsak prisluhne Jezusovim besedam v Matejevem evangeliju. Gospod bo na dan sodbe nekaterim dejal: ‘Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite dediščino kraljestva, ki vam jo je pripravil v začetku sveta. Ker bil sem lačen, in ste mi dali jesti, bil sem žejen, in ste mi dali piti, bil sem tujec in ste me sprejeli, bil sem nag in ste me oblekli, bolan in ste me obiskali, v ječi, in ste prišli k meni.’

To nam pove, do kakšne mere je Bog postal človek, da bi pomagal revnim. Svoji religiji sledimo, če pomagamo revnim. Zaželimo si, da bi se ljubili med seboj, da bi bili podobno  kot Kristus posebno občutljivi za tiste, ki trpijo in da bi se – po možnosti skupaj –  borili za to, da bi bilo na svetu manj krivic.«

Vse svoje življenje se je sestra Emanuelle zanimala za odnose med kristjani in drugimi religijami in jih spodbujala. Živela je v treh muslimanskih deželah: Turčiji, Tuniziji in Egiptu. Prijatelje je imela med pripadniki različnih verstev in tudi  med nevernimi. Slednjim je vedno dejala: »Ti ne verjameš v Boga, ampak Bog verjame vate, saj vidim, da imaš rad ljudi, da jim daruješ  svoje srce, svoj čas, svoj denar. Torej si Božji otrok, pa če to verjameš ali ne.« Navajala je odlomek iz Matejevega evangelija: »Bil sem lačen in ste mi dali jesti, bil sem žejen in ste mi dali piti, nag in ste me oblekli…« Poudarjala je, da vera ni dovolj, da je potrebno ljubiti  vsakega človeka, ne glede na okoliščine, spoštovati njegovo religijo, kulturo, narodnost – če ga ne ljubim takega, kot je, nisem Božji otrok. Zato je rekla: »V današnjem globaliziranem svetu je medverski dialog nujnost, ne izbira. V svetu, kjer v trenutku vemo, kaj se dogaja v Ameriki, Afriki in povsod drugod, ne moremo misliti le nase, na svojo vero,  kulturo in narod. Smo otroci sveta, vesolja. To daje življenju izjemno odprtost, saj se čutim povezano z vsakim človekom na svetu, z njegovimi težavami, veseljem in bolečinami. To dela življenje čudovito, saj smo sestre in bratje milijonov ljudi, ki danes živijo na tem planetu. Mislim, da je zelo pomembno pomagati vsakomur, da živi po svoji veri. Ko sem začela na smetiščih v Kairu odpirati šole, sem pazila na to, da so bili učitelji tako kristjani kot muslimani. Medverski dialog pa je potreben tudi v Evropi, kjer je veliko priseljencev drugače verujočih.«

Že pred 2. sv. vojno in veliko pred 2. Vatikanskim koncilom, ko je bil celo greh vstopiti v pravoslavno cerkev, je z učenkami obiskala istanbulskega patriarha Athenagorasa. Ta ji je takrat rekel: »Sestra Emanuelle, človeški zidovi ne segajo do neba!« Učenkam pa je rekel: »Vidite, deklice, vsi smo bratje in sestre, naj smo katoliki, pravoslavni ali protestanti. Vsi imamo istega Kristusa. Tudi muslimani so naši bratje in sestre. Imamo istega Boga. Moramo se ljubiti. Ne smemo se ustavljati pred tem, kar nas ločuje ampak iskati, kar nas združuje, saj človeške razmejitve ne segajo do neba!« Šele leta 1965 je bilo preklicano vzajemno izobčenje med katoliki in pravoslavnimi! 

Ko je živela  v Egiptu, med smetiščarji v okolici Kaira, je bila  je prijateljica koptskega pravoslavnega  patriarha, Shenouda III. Imel jo je rad, ker je mlade iz smetišč spremljala na obisk k njemu, da bi mu prisluhnili. Pravoslavnim  smetiščarjem je  pomagala zgraditi dve lepi pravoslavni  cerkvi, muslimanskim pa minaret. S temi konkretnimi dejanji jim je hotela pokazati, da smo vsi otroci istega Boga, bratje in sestre. Mladih muslimanov ni nikoli spreobračala v katolike, saj je vedela, da bi imeli težave.

Pripovedovala je o alžirski družini, kamor so jo večkrat povabili na obisk. Mama Fatima  je opoldne molila, sklonjena k tlom, sestra Emanuelle  pa se ji je pridružila. Tako se je v molitvi poglabljalo njuno prijateljstvo, čeprav sta ohranili vsaka svojo vero.

Muslimane je zelo spoštovala in oni so jo imeli radi. Medtem ko nekateri danes poudarjajo razlike med krščanstvom in islamom, je ona s  svojim življenjem  pokazala, kako medsebojno spoštovanje bogati našo vero in naše življenje.

Pripoveduje: »Evropo sem zapustila leta 1931 in se vrnila leta 1993. Ko sem kot mlada nuna, imela sem 22 let,   prišla v Istanbul, sem hotela krstiti vso Turčijo! Bila sem polna navdušenja. Toda predstojnica mi je prepovedala v razredu govoriti o Kristusu. Rekla je, da so otroci predvsem otroci svojih staršev in da je treba predvsem spoštovati želje staršev. Hotela je, da se sestre naučimo jezika dežele, tako da sem se naučila turško. Ko sem živela v Tuniziji in Egiptu, sem govorila arabsko. Poznati jezik ljudi, med katerimi živiš pomeni, da jih spoštuješ. Preučevala sem tudi islam in brala Koran. Odkrila sem, da je v Koranu veliko čudovitih odlomkov in da islam ni vera fanatikov. Islam na primer pravi: Spoštujte redovnike, saj so Božji prijatelji! V Koranu je celo poglavje namenjeno Angelovemu oznanjenju Mariji, ki ga najdemo tudi v Lukovem evangeliju. Muslimani verujejo v Marijino deviškost in jo častijo kot prerokovo mater. Globoko spoštujem muslimane in imam med njimi na tisoče prijateljev. Menim, da mora vsak človek slediti svoji vesti. Tako pravi tudi 2. Vatikanski koncil. Zato je pomembno gojiti medverski dialog. Živela sem v Turčiji. Ko z muslimanskimi Turki vzpostaviš resničen in pristen dialog, se razvijejo res iskrena prijateljstva. Med njimi sem preživela večer, ki mi je ostal v res zelo lepem spominu. Moja muslimanska prijateljica je vsakič na večerjo povabila goste različnih ver – katolike, muslimane, Jude in protestante. Tistega večera je začela govoriti o sv. Frančišku Asiškem. Ta muslimanka je tako doživeto govorila o njem, kot bi ga osebno poznala. Ko je govorila o njegovih stigmah, je jokala. Vsi smo obmolknili, tako smo bili ganjeni. Takrat sem spoznala, kako globoko so muslimani sposobni doumeti naše svetnike. Islam in krščanstvo imata veliko skupnih točk. Prva je vera v enega Boga. Ko muslimani molijo »Bog je najvišji«, položijo čelo na tla, takrat čutijo, kako je človek majhen in kako je Bog velik. Ta vera v presežnega Boga se me je zelo dotaknila, saj smo v Evropi izgubili smisel za presežnost Boga. Muslimani ne verujejo v utelešenje Boga. Verujejo, da je Bog poslal Svetega Duha, ki je Mariji omogočil, da je postala Mati brez posredovanja moža. Zelo častijo Marijo in ji zaupajo. Z islamom nas povezuje tudi dobrodelnost, skrb za revne, pa tudi smisel za romanja. Verujejo, da jim Bog na romanju v Meko odpusti grehe in da lahko pogumno živijo naprej. Musliman mora tudi odpuščati. Arabski jezik je poln izrazov, kjer je prisoten Bog: Inch Allah – če Bog hoče, Mash’Allah – Hvala Bogu, Hamdoulillah – Slava Bogu, Ya Rab! – O, Bog!. Te izraze slišimo na ulicah skozi ves dan. Tudi sama sem se jih naučila uporabljati in tako je Bog vsak trenutek  v mojih mislih. Tako me je stik z muslimani obogatil. Lepo bi bilo, ko bi muslimani in kristjani hodili z roko v roki, kot bratje in sestre! Papež Janez Pavel II nam je predlagal, naj se postimo za Ramadan in skupaj z muslimani prosimo za mir. Ko se postimo, čutimo, da smo vsi ljudje Božja stvaritev, obenem pa mislimo na milijone revežev, ki nimajo ničesar jesti.«

Ko se je sestra Emanuelle pri 85 letih vrnila v Francijo, je do svoje smrti – doživela je sto let! – ostala dejavna. Napisala je več deset knjig, v katerih se je spominjala svojega življenja med smetiščarji in drugod ter s svojimi bralci delila misli o veri, ljubezni, prijateljstvu med ljudmi, o večnosti, moških in ženskah, smrti in starosti. Ustanovila je mednarodno dobrodelno ustanovo ASMAE, ki danes deluje v Burkini Faso, Egiptu, Franciji, Indiji, Libanonu, na Madagaskarju,  v Maliju, na Filipinih, v Sudanu…Njeno življenje in razmišljanje nam je lahko vzgled, kako živeti različnost in ljubezen danes in v našem okolju.