… al miglior fabbro …

 

Kot predan bralec trkam na vrata naših Muz.

S skromnostjo pričakovanja in z neizhlapelim upanjem čakam na odrešitev. Z obsenčenim pogledom, z drhtenjem v prsih in zastalim dihom stojim na kraju, kjer se beleži odsev naše biti, razgrinjanje naše usode skozi prostor in skozi čas, ki nikdar nista bila in tudi nikdar ne bosta zgolj prostor in zgolj čas.

Ker sta naša Pripoved.

In naša nebesa in naš pekel.

A zdi se, da čakam zaman. Vrata ostajajo neprodušno zaprta, nobenega glasu ni, niti žarka upanja, ki bi se prebil skozi mrak. Kajti naša sodobna poezija se je zavila v črnino pogrebniških oblačil, naša poezija hira in naše izčrpane Muze žalujejo za njo. Če naj se izrazim manj prispodobno, literarnemu eseju primerneje: naše Muze molčijo, naša beseda čemi v zakotju naših duš, v dnevni svetlobi nihče ne trzne, nihče ne opazi njene izstradanosti in plahnenja.

Čisto sam stojim in omahujem. Do tegale kraja sem se povzpel mukoma, z zajedljivostjo in nepopustljivostjo obrobništva, z izbornostjo odpovedi in v radodarnosti bolečine sem se zavlekel do ločnice, ki zamejuje otipljivo varljivost našega videza od snovne neoprijemljivosti naše resnice. Naše dejanskosti in naše zapisanosti neminljivemu. Ki ločuje soj naše prostaškosti od ene izmed redkih utripalnic našega duha.

Še vedno se obotavljam in čakam. Zmedeno se oziram naokrog in že se dramijo v meni nelagodje in otožnost in vprašanje, ali naj še enkrat potrkam ali pa naj se vrnem tja, od koder sem se odpravil na pot.

Toda resnici na ljubo: šel bi, a ne morem se premakniti. Kot da bi me neka nevidna sila prikovala na tole mesto, na mesto ločnice, kot da bi nekaj klenega in nezdrobljivega nekje v meni in v nas vseh zatrdno naslutevalo obstoj in vztrajanje nečesa nepogasljivega sredi teme tam za neprebojnostjo tistih vrat. Rad bi odšel, a ne morem. Bolje: rad bi se odločil, da odidem, a mi nekaj čisto mojega in neiztrebljivega veleva, da ne smem. So trenutki, redki in izbrani in plemeniti, ko se tista vrata tudi v naših dneh lahko hipoma odškrnejo ali nastežaj odprejo ter skoznje plaho posveti nekaj, kar s svojim tihim blagoslovom vzbrsti v nas in nam vlije vero v smisel našega pričakovanja.

Vendar skoraj vse, kar pripolzi ali se prikotali čez prag ločnice, ostane v slepečem sijaju žarometov našega časa praviloma nezapaženo, obtiči daleč na obodu dogajanja in sovpadanja vseh naših zgodb, ki jih naposled preprede tanko tkivo naših sanj. Saj to je navsezadnje kraj, kjer so se porajali vsi naši miti in se zaplajale naše laži.

Čisto naši miti in čisto naše laži.

Zakaj ravno o tem je tule zdaj govor: o nas in samo o nas. In o tistem, kar še vselej živi za tistimi vrati, kar vztraja in brsti za njimi v posmeh in pohujšanje Sencam, ki so jih zaklenile tako, da so z vso radoživostjo sprenevedanja prisegle na njihovo odprtost in prevetrenost.

Tudi pred nedavnim se je med nas prek praga ločnice prekobalilo delo, neizprosno v svoji radikalnosti in samobitno v svoji lepoti, ter ostalo kajpada – nezapaženo. Pritrkljalo se je med nas, a ne mimo nas, in zato tudi pristalo ob samem osišču, od koder ga še tako razjarjena duhamorilska in posnovljevalna slepota za javljanje Resnice ne bo mogla več izgnati. Delo, knjiga silno preprostega, a zato tem bolj strašnega imena: Ime gore pesnice Neže Zajc. Četudi lahko imamo nezapaženost za svojevrsten blagoslov, nam dolžnost (vsaj v predstavitvenem eseju) in razmere narekujejo, da se moramo izogniti vsakršni ceneni deklarativnosti in se za hip najprej pomuditi ob njenih vzrokih.

Kaj je torej tisto, kar (izneverjenemu) občestvu našega pesniškega ustvarjanja onemogoča recepcijo in ubrano vključitev dela, kakršno je Ime gore Neže Zajc, predvsem pa, zakaj je ta neodzivnost tako odločilnega pomena v času morda največje krize za našo poezijo? Ali z drugimi besedami: kdaj in zakaj postane neka knjiga merilo za pretres in za izrekanje sodbe nad nekim razdobjem neke kulture in nekega ustvarjanja ter s tem zavestno ali nezavedno preseže namen in določenost lastne sporočilnosti?

Ker v tem primeru predvsem za to tudi gre: Ime gore Neže Zajc predstavlja ne le eminenten umetniško-estetski dosežek v celotni zgodovini naše poezije, ampak s svojo brezprimerno drugačnostjo neusmiljeno nastavlja zrcalo njenim sodobnim razmeram, s čimer se na povsem svojevrsten način umešča v samo kreativno jedro našega izročila. Od tod tudi odločitev, da njenih besedil ne bom obravnaval fenomenološko, pač pa konstitutivno občestveno, kot izraz in obenem kot reakcijo zoper prevladujoče tokove v naši poeziji in literaturi ter umetnosti sploh. Duhovnozgodovinsko v zanikanju same zgodovinskosti.

Kakšna je torej podoba tistega umetniškega ustvarjanja, ki ga tako ekstremno in neizprosno kljub svoji navidezni omiljeni in uravnoteženi drži problematizira poezija Neže Zajc? Tvegal bom trditev s prizvokom heretičnosti: naša poezija ni le v krizi, naša poezija se je morda zdaj prvič v svoji zgodovini znašla na taki stopnji regresivnega razkroja, da sta ogroženi ne le njena pojavnostna podoba in umetniška identiteta, ampak celo njen obstoj. Prizvok heretičnosti tej trditvi podeljujeta predvsem dva dejavnika, ki na videz postavljata na laž njeno predpostavko: cvetoča proliferacija mnogozvrstnih pesniških del in bolj ali manj udobna (čeravno dokaj pasivna) nameščanost njenih tvorcev v sam institucionalni okvir naše današnje družbe. Če odmislimo načrtno manipulativno oblastniško strategijo vodilnih kadrov v dobi političnega enoumja, naša poezija in njeni glasniki morda še nikdar prej niso bili tako soudeleženi pri strukturah, ki omogočajo njihovo materialno preživetje. In vendar je temeljna podmena mojega razmišljanja v tem, da videz vara. Pravzaprav še več: da videz ne le vara, ampak da je sam dozdevni videz neposredni odraz vzrokov za njeno dekadentno životarjenje in za postopno odmiranje njenega primarnega navdiha. Dejstvo je namreč – in po mojem osebnem mnenju je to dejstvo neizpodbitno –, da se je naša poezija (in literatura in umetnost sploh) znašla v nekakšnem sredotežnostnem vrtincu, porojenem od lastnih (čeprav bržkone ne le njenih) zablod, ki zaznamujejo tako čas našega obstoja kakor lastnosti naše kolektivne soudeleženosti v njem. V mislih imam predvsem obdobja nastajanja in uveljavljanja in sesedanja naše celotne samopodobe ter vseh virov in gibal naše ustvarjalnosti v nezavednem, še zlasti pa nekatere prevladujoče sestavine našega nacionalnega značaja, katerega počela in prvo izoblikovanje se sicer zavijajo v skrivnost. Gre, z eno besedo, za nekakšno našo patologijo neustreznega in pomanjkljivega (če že ne zgrešenega) odzivanja na naloge, ki jih od nas zahtevata naš prostor in naš čas. Ena od najmikavnejših lastnosti našega obstoja je namreč po mojem ta, da od časa do časa iz naše najgloblje predpojavne, morda celo predtemeljne bitnosti kakor čudežna razkritja najboljše plati naše narave vznikajo nekakšni korektivi, ki kot proizvodi eksaktnega uma ali čezrazumske (v najširšem pomenu) kreativnosti, družbenega urejanja ali zgodovinskega udejanjanja siloma posežejo v našo rodovno (se pravi občestveno) eksistenco ter nam razodenejo našo resnično podobo in končni smoter našega udejstvovanja v svetu.

No, eden od teh čudežno vzniklih korektivov je po mojem mnenju tudi nedavno izšla pesniška zbirka Ime gore Neže Zajc. Pri tem se seveda kar samodejno postavlja vprašanje, kakšna je narava tistega načetega in obolelega tkiva, samoslepilne podobe, v kateri se navadno prepoznavamo, in kakšen je notranji značaj občasnih erupcij, ki nam omogočajo vpogled v naš pravi obraz. Če se omejimo na našo sodobno poezijo kot na paradigmatično podobo in vzorčni izsek našega organizma, smo primorani zapisati tole: našo sodobno poezijo lahko razumemo kot povsem verodostojen izraz naše sodobne omrtvičenosti, katere trenutno stanje je posledica hotenega nasprotovanja izvornim počelom našega duha in duha sploh. Da ne bom dolgovezil in po nepotrebnem tratil besed: naša sodobna poezija je neposredni izraz morda neozdravljive (morda žal tudi prirojene) samozatajitvene dekadentnosti, temne polovice naše kolektivne psihe.

Na tej točki našega pričujočega razmišljanja se seveda postavljata dve vprašanji: katera so in kakšna so videti (ali ne-videti) tista počela in v čem se kažejo posledice razkrojevalnih klic našega estetskega izdajstva (izraz iz zakladnice bivše režimske psevdomitotvorne javne manipulativnosti si izposojam namenoma). Najprej bom poskusil odgovoriti na drugo, manj zahtevno in zategadelj tudi manj zavezujoče vprašanje. Odgovoru na drugo pa bom posvetil celotno nadaljevanje svojega sestavka. Kakšna se torej kaže podoba naše sodobne poezije? Odgovor je (vsaj navidezno in na prvi pogled) sila enostaven: podoba naše sodobne poezije je spekularni odsev splošnih potez in duševnih vsebin njenih avtorjev. Prvo, kar pri tem bije v oči, sta njihov neizvirni konformizem in (čeprav ozaljšana z najrazličnejšimi odtenki uporništva in svobodomiselnosti) udobna konvencionalnost. Naša sodobna poezija ne preseneča, ne izziva, ne ogroža. In to kljub njenemu ekstravagantnemu izzivalniškemu in predrznostnemu voluntarizmu. Pri čemer vse navedeno znotraj njenih neprezračenih krogov pridobiva patino konstitutivnosti in neobhodnosti, če že ne »izvornosti« njenih domnevnih arhetipov. O čem torej pišejo in predvsem kako pišejo naši starejši ali mlajši, ženski ali moški sodobni pesniki?

Eden od prvih elementov radikalne involucije naše poezije je po mojem tisto, kar sam imenujem »prigodniškost« (kužne klice in bolezenske znake našega pesništva bom tule navajal in obravnaval brez vnaprej zastavljenega načrta, kakor mi pač pridejo na misel). S prigodniškostjo ne mislim toliko sociološko (ali vsaj družabnostno) utemeljene zvrsti, ki sodi v kanon verjetno vseh pesniških izročil, pač pa neko posebno svojstvo naše primarne narave, ki praviloma prihaja do izraza v kriznih trenutkih našega kolektivnega obstoja in ki bi mu lahko rekli: nezmožnost avtorskega izoblikovanja širšega pesniškega prostora. S tem merim predvsem na nesposobnost, da bi svoj vrojeni pesniški navdih uglasili na temeljno naravnanost svoje – dejanske ali morebitne – notranje pripovedi. Malodane vsa naša poezija vznika kot odziv na trenutna stanja zatemnitve ali razsvetljenja našega duha, ki pa se ne rojevajo v območju nekega predhodno – najprej osebno, potem pa še kolektivno – oblikovanega duhovnega prostora. Ali narobe, seveda. Naša poezija se praviloma vselej ukresne iz svetlobe ali zaplameni sredi noči in se nato nezaznavno utrne v neobstoj. Od tod tudi njena nepreraščena odvisnost od mimobežnosti trenutka in njena nezavezanost spominu. Pri čemer z ustvarjanjen pesniškega prostora seveda ne mislim na epsko širino ali na prevlado pripovednih elementov v samih delih, ampak na vsestransko imaginativno tvorjenje in naseljevanje notranjega duhovnega sveta. Kar navsezadnje ne pomeni nič drugega kot mitotvorno hipostatično konkretizacijo naših pralikov v nadracionalni nazornosti in obenem tudi sklenjeno posredovanje naših izvornih ustvarjalnih vzorcev. In s tem seveda tudi premoščanje (vsaj navidezne) naključnosti in prigodnosti našega skupnega navdiha.

Drug bolezenski simptom pri naši sodobni poeziji je nekaj, čemur bi lahko rekli njen – intimizem. Tudi konstitutivni intimizem sodi med prvine, ki pričajo o stagnaciji in nazadovanju naše poezije. Toda kaj je pravzaprav intimizem? Če bi ga poskusili opredeliti čisto eksistencialno (se pravi osebnostno, če že ne dušeslovno), bi lahko dejali, da je intimizem umetniškoizrazna praksa, temelječa na prepričanju, da je mogoče s sredstvi, ki sodijo v območje estetike, iz lastnih nerazvidnosti potegniti sled o resnici lastnega sebstva. Če pa bi segli po hermenevtičnih postopkih nekakšne »ontologije subjektivitete«, bi lahko rekli, da je intimizem posledica in neposredni izraz strahovlade subjektivitete, ki se je postopoma ustoličila v teku postrenesančnega emancipacijskega projekta, v njegovih prijemih in postopkih, razžrtih od dvoma o samoutemeljenosti lastnih premis. Intimizem išče v nerazvidnostih intime skrivnostno nedovršenost, ki jo je s svojim vzponom in ustalitvijo vzpostavila ravno intimizacija subjektivitete. V intimi, intimno in z intimnostjo poskuša dopolniti nedopolnjenost intimnosti. In se s tem neogibno zapisuje med kramo obrabljene modernitete, ki poskuša z neutrudnim zanikanjem lastnih postavk vedno znova obnavljati breztemeljnost lastnega kozmosa kot projekcije lastnega eksistencialnega primanjkljaja. Da povzamemo. Intimizem v poeziji poskuša z obupanim seciranjem razdrobljenega sveta subjektivitete utemeljiti domnevno človekovo svobodo v samozadostnosti lastne afirmacije.

Še neprimerno globlja in usodnejša oblika zastranjevanja in zdrsa v brezimnost tiči v teoretičnih postavkah in estetskem izrazu hermetizma v naši sodobni poeziji (predvsem liriki – a kaj pri nas ni lirika?). O neustreznosti in razdiralnosti tega prijema priča že osnovna hermenevtična drža, ki botruje njegovemu nastanku: prepričanje o spoznavnosti nespoznavnega počela sveta s pomočjo znotrajjezikovnega odslikavanja ustroja nespoznavnosti (kar je seveda absurd). V bistvu gre za lažno reproduciranje misterija na eni od ravneh njegovega pojavljanja v jeziku in s tem za umetno vzdrževanje neke človeške prapotrebe, ki jo je znotraj našega sodobnega sveta uspešno marginalizirala epistemološka paradigma. Srž hermetizma tiči v prepričanju, da je mogoče s posiljevanjem jezika in vseh njegovih funkcij ohraniti pri življenju nekaj, kar so zanikale že same korenine njegovega navdiha. V resnici pa pomenita množenje in prevladovanje hermetizma v umetniških stvaritvah izraz estetske zadrege ob absolutizaciji relativnosti in kanonizaciji antropocentrizma kot edinega veljavnega bivanjskega principa v sodobnem svetu. Poznomoderni hermetizem (izraza in pojma postmoderne ne priznavam zaradi njune neobstojnosti – postmoderna ni nič drugega kor poslednji krč izčrpane in izmedlele modernitete), ki se neposredno razrašča iz modernega simbolizma, ne pomeni le zanikanja mimetičnega načela (o njem kasneje), ampak v svojem napuhu poskuša seči onkraj same pojavnosti in se povsem svetoskrunsko razglasiti za edino obstojnostno počelo sveta.

Naslednja prvina, ki tvori (in ohranja) razkrojevalno identiteto naše sodobne poezije (in – še enkrat ponavljam – vsega sodobnega ustvarjanja sploh), je njen aleksandrizem. S to oznako mislim predvsem na vsa prizadevnaja, da bi z učenim navajanjem, pikolovstvom in navezovanjem na celotno duhovno zgodovino naše civilizacije in drugih civilizacij v isti sapi svoje stvaritve umestili v pomenski sestav, ki naj bi s svojo pomensko raznoterostjo zapolnil zev med estetsko dovršenostjo besedila in primarnim navdihom. Ali še huje: da bi pomanjkanje lastnega navdiha utemeljili v (izpričanem ali neizpričanem) navdihu drugih. Aleksandrizem, to vekovito znamenje izčrpanosti in senilnosti, s svojo zazrtostjo v preteklost vselej kaže na sedanjostni manko, ki onemogoča porajanje pesniškega »suspenza« (vsaj v pisanju, v recepciji ne nujno). S svojo bibliotekarsko strastjo beži pred avtentičnostjo pesniškega izraza, z akademsko varnostjo svoje (ne)umeščenosti v svet svojim apologetom preprečuje soudeležneost v nevarnosti bivajočega. Predvsem pa (čeravno fiktivno) navezuje poezijo na zgodovinsko relativnost in reproducira umetelnost posredovanih pesniških svetov. Z enciklopedično suhoparnostjo in neutajljivo nevero v smisel lastnega početja zgolj prerazmešča prvine podedovanega izročila, da bi se izognil nevarnosti samopoužitja pri ustvarjanju novega in enkratnega pesniškega sveta. Zato pa tudi ne transcendira manifestativnosti ustvarjenega predmeta, ker ne ponuja vpogleda v strukture in dinamiko ustvarjanja, ki pomenijo največji smoter in poslanstvo vsakršne kreativnosti. V bistvu se aleksandrizem s svojo vsebino in s svojimi oblikovalnimi postopki ne vpisuje v poezijo, ampak v pozabo poezije.

Morda ena od najpopularnejših programskih korifej sodobnega pesništva, še zlasti v njegovi tako razširjeni in priznani »subkulturni« različici, je miljejskost. V to kategorijo ne uvrščam toliko tekstov ali obsežnejših del z družbenokritično ali spolitizirano vsebino, ampak predvsem načelo objektivacije pesniškega navdiha, ki izhaja iz zmotnega prepričanja o izvoru predpojavnostnega vzgiba h kreaciji v sami pojavnosti in o njenem obveznem dopolnilnem vračanju v pojavnost. Kadarkoli imamo ustvarjanje in predvsem ustvarjalnost za odraz posledic izkustva, kakršne so lahko radost, tesnoba, vznesenost in bolečina, še zlasti pa, kadar navezujemo njihovo javljanje na (lastno ali tujo) miljejsko danost, odtujujemo pesništvo od njegovega prvotnega vzgiba. S tem ne le banaliziramo njegovo sporočilnost, pač pa zatajimo presežnostno obarvanost celotnega njegovega ustroja. Izvor poezije (in ne le poezije) je predpojavnosten, na kar nas, kakor že rečeno, opozarja dinamika sprožilcev njenega nastajanja, ki jih uresničevanje ustvarjalnega procesa in njegovi izidi zakrijejo v opredmetenje njegove razpoložljivosti, in to ne glede na preverljivost estetske vrednosti. Zato se tudi sleherni poskus, da bi umetnost postavili v sporočilnost miljejskega okvira, izkaže za posiljevanje njene lastne notranje logike, ki se poraja iz želje po zanikanju temeljnega (navidezno temeljnega!) ustroja sveta in iz želje po odkrivanju njegove neodtujljive navezanosti na Absolutno.

Zaznamovana in okužena z (brez)miselnimi tokovi in praksami subkulturništva je tudi naslednja lastnost našega sodobnega pesništva, njegovo revoltništvo. Čeprav bi lahko ponovil prejšnjo analizo, moram ob revoltništvu kot nadgradnji ravnokar opisane miljejskosti dodati še nekaj besed. S tem ko zavračam ta element našega sodobnega verzificiranja, seveda ne mislim oropati poezije njenega revolucionarnega naboja ali njene vraščenosti v naš socialni okvir, marveč pokazati na pritlehnost in pavšalnost našega u-pesnjenega revoltništva z ozirom na večino izpričanih revolucionarnih praks.

Prepričan sem namreč, da deklarirana prevratniškost, obledela ikonografija in obrabljena frazeologija v naših revoltniških krogih izvirajo iz – in so obenem vir – brezidejnosti in s tem tudi ustvarjalne nemoči pri transponiranju ideoloških vzorcev pesniškega ustvarjanja. To seveda povzroča estetski problem vnašanja prevzetih neavtentičnih prvin v okvir avtentičnosti in ogroža neoporečnost kreativnega procesa. Od tod nekontrolirano množenje besed, katerih estetska, pa tudi sporočilna vrednost je obeležena predvsem avtorsko, denimo prek spolne, rasne ali družbene pripadnosti ustvarjalcev. Priče smo dobesedni poplavi besedil s predznakom pripadnosti, prepričanj ali splošnih življenjskih razmer ustvarjalcev, kot so denimo feministična, istospolniška, temnopoltniška, terapevtska in odvisniška poezija, katerih umetniška kvaliteta (estetski izid) je že vsebovana v predznakovni opredelitvi avtorjevih ali avtoričinih nagnjenj (zavedam se, da v tej trditvi tiči nevarna past, saj bi bilo možno navsezadnje tudi mojim besedam očitati nekaj podobnega, kadar uporabljam oznako »krščanski«). Vse kajpada v znamenju prepričanja o večji meri pristnosti v pričevanju zaradi (problematične) neumeščenosti ustvarjalcev med gonilne sile sodobnega uveljavljenega sveta. Na ravni izraza se regresivno stanje naše poezije najverjetneje kaže v pojavu, ki ga sam imenujem »vulgarizem«. Čeprav je vulgarizem vezan neposredno na sam ustroj pesniškega besedila, nosi v sebi tipični predznak težnje – nadvse priljubljene v naši sodobni in polpretekli kulturi – po desublimaciji presežnostnega deja, ki botruje nastanku pesniške stvaritve (še enkrat bom poudaril, da v pojem pesniškosti vključujem izraze umetniškega ustvarjanja, ki se tako ali drugače navezujejo na transcendirajoči ne-bivajočnostni izvor svojega navdiha, vse od slikarstva, besedne umetnosti in še zlasti glasbe naprej). V sebi torej nosi težnjo (in tudi konkretno prakso) po hotenem razvrednotenju in destabilizaciji hierarhične naravnanosti stvarstva kot takega. Vulgarizacija jezika, nenadzorovano uvajanje pogovornosti v pesniško govorico, kvantaško samonaslajanje – vse to govori o želji po načrtovanem umoru njene sublimnosti in posredno o zanikanju vertikalne strukture bivajočega. Poprostašenje tedaj ne pomeni zgolj prostaštva, ampak očitovanje razdiralne strategije izgona ene od redkih možnih transcendirajočih sakralizacij sodobnega sveta. Gre seveda za neprimerno širši pojav, ki ne zaobsega le pesniškega ustvarjanja in v katerem je zaobjeta temeljna obsedenost modernitete s prepričanjem o epistemološki doumljivosti celotne pojavnosti. Z vulgarizacijo sublimnosti, ki vselej prši iz presežnostnega deja, najprej onesposobi, potem pa postavi na glavo celotno zgradbo sveta kot podarjene danosti in s tem tvori pogoje za totalno prevlado izenačitvenega načela, ki ga praviloma uvaja vsakršna oblika nihilizma. Z eno besedo: kvanta, uporabljena v pesniškem besedilu, ne prinaša osvoboditve jezika, marveč zanika njegovo kozmogonično moč ter s tem njegovo izvorno naravo in smisel.

Kar morda najočitneje ponazarja nagnjenje k razvrednotenju postavk pesniške preoddaje v naši tradiciji, je pesniška praksa, ki se je na naših tleh sčasoma razrasla v pesniško smer s priokusom namernega in vsiljenega poetičnega manka: ludizem. Navzlic vsem hermenevtičnim naporom literarnih interpretov in teoretikov, ki se praviloma izgubljajo v blodnjakih tekstualnosti, je namen (pravzaprav naklep) ludizma povsem jasen: na eni strani, duhovnozgodovinski in civilizacijski, gre za poskus, da bi razresnili in s tem destabilizirali položaj pesništva znotraj dane tradicije (uboj očetov), na drugi pa za banalizacijo in desakralizacijo jezika, ki ju predstavlja hoteni in načrtovani zdrs v neobveznost brezpredmetne igrivosti. Od tod tudi moje osebno prepričanje o temeljni blasfemičnosti ludizma kot enega od najbolj ekstremnih in nasilnih pojavov v okviru sekularizacije sodobnega sveta. Nekontrolirana kombinatorika, zvočno združevanje, igrivo sklapljanje semantičnih raznorodnosti, poenakovredenje vzvišenega in nizkotnega, razpuščeni duh učenjakarskega veseljaštva – vse to nas s prevleko estetske lahkotnosti in z videzom neobičajne nedolžnosti poskuša odvrniti od temeljne resnice ludizma in še zlasti od ludizma v naši tradiciji: od prizadevanja za bagatelizacijo sledi Božanskega v človeku in v svetu, od kanonizacije patološkega samorazdiralnega gona pri spodkopavanju lastnih duhovnih temeljev in s tem od zanikanja lastne svobode. Dejansko je vsak ludizem, vsaka oblika igrivosti, ki neobvezno razpolaga z elementi tradicije, razgrajevalni proces, ki morda najočitneje priča o stopnji njene degenerativnosti.

Ena od najpogostejših sestavin, ki se praviloma uveljavijo v obdobjih zastoja in dekadence pesniškega navdiha, je estetizem. Pri estetizmu gre predvsem za poskus, da bi prek abstraktnega pojmovanja in apliciranja lepote zakrili resnični namen pesniškega ali vsakršnega drugega ustvarjanja: motrenje ustvarjalne dinamike kot odraza stvarjenja in s tem celostno razumevanje sveta kot nesamonikle danosti. Z zlorabo pojmov, kakršna sta lepota in vzvišenost – drugačnost glede na stvarnost –, ki ju s perverzno logiko prevrednotenja postavlja v sam izvor ustvarjanja, estetizem profanira poezijo, tako da jo odvrača od njenega prvotnega namena, ki sestoji iz omogočanja vpogleda v misterij ustvarjanja kot dokaz o človekovi bogopodobnosti. Le bogopodobnost nam namreč dopušča dojetje (nikakor ne razumsko doumetje) izhodiščnega dejanja (dejanja in ne naključja!) vzhajanja biti iz nebiti. V tem pogledu lahko razumemo ustvarjalni akt (in njegovo ponotranjenje prek estetskega užitka) kot ezoterični nauk in iniciacijsko disciplino, ki nam odpira pogled v Skrivnost vznikanja tega, kar je, iz misterijskega ozadja predmanifestativne nepredstavljivosti. V tem smislu je ustvarjalno dejanje (ki ga vzvratno zaslutevamo in uočujemo s pomočjo predmetov ustvarjanja) epifanija onostranstva, ki presega estetsko vrednost posameznih umetniških del in sámo ugodje ob njihovi recepciji. Estetizem pa s svojo zavajajočo logiko in s svojimi oblikovalnimi postopki postavlja oskrunjeno in razbožanstveno lepoto v sam izvor umetnosti, s tem absolutizira njene izide in jih odtujuje njeni lastni naravi. In v tem se kaže tudi ves demonizem njegove bogokletnosti, ki vodi neposredno v izpraznjenje sveta in v ekskomunikacijo njegovih izvorov. Estetizem je demonična drža, ki namenoma utajuje in zakriva resnico.

Kot zadnjo hibo našega sodobnega pesništva bi tule navedel tisto, ki je našemu duhu še najmanj prirojena, a iz katere najočitneje bijejo na dan znaki njegove obolelosti. V mislih imam enega od najnizkotnejših produktov pohabljene umetnosti v kriznih obdobjih, še zlasti pa umetnosti v sodobnem svetu v njegovi sekularni naravnanosti: larpurlartizem. Sam menim, da se v njem skriva temeljna poanta zlorabe ne le umetnosti, pač pa tudi in predvsem vrojenega človekovega ustvarjalnega principa. Larpurlartizem ne pomeni namreč le pozgodovinjenega izraza zdolgočasenosti in enoličnosti v časih duhovnega zastoja, ki kdaj pa kdaj popestrijo človeško zgodovino, ravno nasprotno: izpričuje uveljavljanje temeljne naravnanosti modernitete v vsej njeni edinstvenosti (vsaj v razvoju ali nerazvoju vseh poznanih civilizacij) kot zanikovanje presežnosti in perverzno ustoličevanje nepresežnostnih nadomestkov namesto absolutnih resnic.Z larpurlartizmom ne merim toliko na povsem legitimne poskuse »očiščenja« umetnosti od najrazličnejših tujkov, kakršni so se pojavljali denimo v (že kriznem) XIX. stoletju: od sociologizma in behaviorizma do uklanjanja zasledovanju političnih potreb. Z larpurlartizmom mislim predvsem neko splošno (ne zgolj umetniško) težnjo, ki se malodane samoumevno uveljavlja v sodobnem svetu kot potomcu (ali pravzaprav podaljšku) modernitete: sprevrženo pojmovanje človekove samozadostnosti in posledične hipokritske poskuse, da se nekontrolirani izrazi njegove neuničljive potrebe po Absolutnem prikrijejo s samoslepilnimi surogati, ki jih sam skruni z zanikanjem lastnih počel. V tem je larpurlartizem, se pravi domnevno vračanje umetnosti njenim namenom in smotrom, dejansko udejanjanje skrunjenja stvarstva v svetu brez transcendence. Larpurlartizem zato ne pomeni le smrt umetnosti, ampak razkriva sprevrženo voljo po obvladovanju in usmrtitvi sveta nasploh. Larpurlartizem je umor sveta.

Ravno (ne)vpetost v dogajanje in odvijanje naše sodobne poezije na paradoksen način aktualizira pisanje Neže Zajc. Že sam njen vdor v (razprostorjeni) prostor naše poezije v zrcalni podobi radikalne drugačnosti reflektira avtistično centripetalnost, črno luknjo njene današnje podobe. Zakaj Ime gore je delo, ki v tkivo sodobnega pesnjenja zarezuje zev, katere sodobna poezija s sredstvi in postopki, ki so ji trenutno na voljo, ne bo mogla premostiti. Lahko jo ali zanika ali spregleda. Z drugimi besedami: od izida pesniške zbirke Neže Zajc in vstopa njenega pesniškega uvida v javnost naša sodobna umetnost ne bo mogla nikdar več biti to, kar je bila poprej. Morala se bo do kraja spremeniti ali se postopoma iztrošiti v konvergiranju lastnih negativnih sredotežnostnih sil (dve sredotežnosti sta: ena vodi k izvorom, druga v izničenje). Recepcija poezije Neže Zajc terja od našega pesništva (predvsem od njegovih ustvarjalcev) globok vpogled vase ter v vzvode in smisellastnega ustvarjanja. Terja samospraševanje in nazadnje katarzo, ki jo lahko prinese le pripoznanje vse naslage kot posledice dolgoletne sekularizirane pesniške prakse. V tem procesu samopreverjanja in nadaljnjega morebitnega okrevanja bi poezija Neže Zajc z vsemi svojimi oblikovalnimi postopki in s svojim imaginarijem lahko predstavljala vodilo, nekakšen brevir ali smerokaz ali katehezo načel in prijemov, po katerih se mu je ravnati. Toda onemoglo stanje naše sodobne poezije bržkone terja vse kaj več od preprostega vodiča: terja nepopustljivost avtorske discipline, ki jo edina lahko povrne k izhodiščem nedolžnosti in čudenja nad ustvarjenim stvarstvom (ter s tem nad lastnim ustvarjanjem), ki jo zase zahteva vsaka pristna poezija. Terja zapoved. Zato bom v naslov svojega razmišljanja o poeziji Neže Zajc dodal »dekalog za sodobno slovensko poezijo«: dva molka sta, dve tišini – molk in tišina kot neoglašanje zvoka, molk in tišina kot pričakovanje; v prvem rovarita odsotnost in slepo naključje, v drugem vladata upanje in strah; v eni tišini bmolkne svet, v drugi si z askezo priborimo Molk, ki je edini pogoj za javljanje Besede; poezija Neže Zajc pa je poezija, ki išče tisto Tišino in tisti Molk; je poezija, ki iz globine zajema neko nedopovedljivo starodavnost, neko davno pozabljeno modrost; v vsem svojem ustroju je predvsem nagovor, ki se v samoupepelitvenem zasuku razda bivajočemu, da bi stvarstvo utihnilo in razstrlo prostor Besedi; poezija Neže Zajc je osebni nagovor, ki nagovarja Osebo; zato se ne pušča zapeljati spevom siren novodobnega mističnega panteizma, ki razpršuje osebo (našo osebo) v ekstazi pojavnosti, ampak osebno nagovarja, vedoč, da ji noben odgovor ne more biti zajamčen; morda je njena beseda le uvod v tišino in predaja pred javljanjem Besede, ki izžiga, in ravno v tveganju te izpostavljenosti in v izskoku iz varnega zatišja zgoljutrpevanja sveta tiči njen blagoslov in se odpira razpoka, v katero se vrinja presežno; poezija Neže Zajc ni občeduhovna (čeprav je duh njena prvenstvena skrb), ampak povsem ortodoksna v svojem sklicevanju, v svojem moledovanju po transcendenci; in to je omogočeno le v pričakovanjski nabitosti Tišine in Molka; ker drugače ne gre; zakaj tišina je počelo kontemplacije in duhovna podstat molitve; je čisto svojevrstna dinamika Nagovora, ki je Molitev; z drugimi, bolj pogovornimi besedami: najprej utihni in pesni, poišči izvor Tišine, nato začni moliti; poezija Neže Zajc je zategadelj ustvarjanje molka, ki je pogoj za molitev v upanju in zgolj v upanju na odgovor; s tem neusmiljeno in brezprizivno razbija vsa miloglasja in pošepetavanja neopoganskih nasladnih spevnosti; ukinja mnogoobraznost sodobnih samogovornih izlivov, ki niso nagovor, ampak solipsistična stihija vaseobrnjenosti in glasne obnemelosti današnjega sveta; zato tudi nikdar ni in ne more biti le mimesis ali sporočilnost, ampak vselej nagovor in poskus dialoga; tišina je v trenutkih izvrženosti duše (in do te meje nas vselej zrine resnična poezija) lahko tudi noč, ki je tudi brezdanja, a prav tako prazna in polna obenem; toda ta Tišina in ta Noč nikakor nista že vnaprej dani; treba si ju je prisvojiti, prigarati, in do njiju vodijo trpljenje, bolečina in strah; in njihovo nasprotje seveda, saj se le v obmolknjenju in neoglašanju oglasi Glas, se ubesedi svet, ki odrešuje; zapoved: VERUJ V ENEGA BOGA!

kaj je Božje ime, če ne beseda? in vsaka beseda lahko postane Beseda, če ji dopustimo, da spregovori znotraj nas, ker če spregovori v nas, ni v nas, v nas šele pride; in kar je v nas in kot naše pride v nas, je od Boga; je obiskanje; poezija Neže Zajc ne skruni besede in ne skruni jezika, kot to počne denimo naša sodobna poezija, ki besedo preveličuje in malikuje v njeni najnizkotnejši različici in s tem verbalizira samo sebe; Neža Zajc je pesnica, ki »kalvarijsko« stoji za vsako svojo besedo, pri njej ni ničesar odvečnega ali naključnega; zatorej besede Neže Zajc ne smemo le razumeti, ampak jo moramo spustiti vase, ji dopustiti, da v trenutkih razsvetljenja spregovori namesto nas; najbolj spakljivemu izrazu naše sodobne poezije je jezik prvenstveni vir pesnjenja v popredmetenju, ki tiči globoko v jedru njenega hlastanja po opisnosti in odslikavanju in s katerim rine javljanje pesniškega zanosa iz pojavnosti v fikcijo ter jo oropa slutnje osredja; jezik Neže Zajc pa je vselej svetotvoren, vsaka njena beseda je enkratno in neponovljivo kozmogonično dejanje; njen jezik je introspektivno ubesedovanje Resnice; njena umetnost z izklicevanjem predmetnosti privablja svet v bivanje; nam je logos, ki je podarjen od Boga, dan, da ustvarjamo ali soustvarjamo svet? privabljanje v bivanje in soustvarjanje sveta pričata o človekovi bogopodobnosti; jezik Neže Zajc je prevratniški in raztemeljevalen (seveda z ozirom na temelje sodobne umetnosti) do nesramnosti, ker za razliko od naše sodobne poezije ne opisuje, ampak ustvarja; in je zato sramežljiv; je nemimetičen v najbolj vzvišeni obliki mimesis; v češčenju Božjega stvarstva; pri tem v svoji hiperodraznosti ničesar ne odraža; zaradi vsega tega je jezik Neže Zajc notranja beseda, njena pesniška beseda povnanja notranjo besedo in je s tem nepogrešljiv pripomoček pri molitvi; vsaj za nas; zakaj srž in metafizična prebojnost njenega jezika ni v estetski dovršenosti izraza, ampak v pojmovanju jezika in pesniške govorice, ki z osupljivo brezobzirnostjo razbija konvencionalno pojmovanje jezika kot bolj ali manj obvladljivega pretvarjanja neke zunajjezikovne dejanskosti v neki inteligibilen in splošno priznan sestav praktičnega sporazumevanja; jezik neukinljivo ustvarja in obuja simbolnost lastnega ustroja in se s tem vzpostavlja kot primarna kozmogonična sila, ki s svojim duhovnim nabojem nenehno ustvarja svet; ga privablja iz neustvarjenosti; jezik ne izraža, jezik ustvarja; in resnična poezija je lahko le zarotitev, hvalnica ali molitev tega presežnostnega ustvarjalnega dejanja; tudi kadar noče to biti; zapoved: NE SKRUNI BOŽJEGA IMENA!

ali lahko resnična poezija povsem nekaznovano pristane na poposveteno sosledično časovno odsedanje modernitete, kakor to počne naša literarnozgodovinsko in žanrsko malikovalsko opredeljena sodobna poezija? ali pa mora resnična poezija času povrniti njegovo svetost, ki ni v dogajanju, ampak jo poraja Dogodek? ali ni naloga resnične poezije preobražanje? preobražanje minevanja v kategorije duha, izvotlitev klepsidre in napolnitev njene vsebine z nazornostjo podob in z odrešilnostjo občutenja in duha, ki vselej namigujeta na onkrajzaznavno, na zgoljmisljivo? ali ni resnična poezija edini razmejevalec prehodnosti kot refrena smrtnosti in sprevračanje seštevnosti v praznik, v žalovanje, v posvečenost zakramentalnosti, v zamik otožnosti, v vonj, v barvo, v glas? v tem je pesništvo Neže Zajc radikalno zanikanje naše sodobne poezije; kajti naša sodobna poezija ne prisega na literarno zgodovino kot na pogoj duhovne kontinuitete, ampak iz žanrskosti dela svoje bistvo; prepričana je v resnico, ki jo ustvarjanju podeljuje njegova umeščenost v čas, v pozgodovinjeni in estetsko zapečateni čas; prepričana je v prepričanje, da se umetniška kakovost meri z merili linearnega napredka slogov in umetniških smeri in preseganja oblik zunanjega videza z razvrščanjem vsebinskih sklopov, s preraščanjem izsekov in gledišč, ki razmotrujejo svet; iz tega vrtinca negibnosti gradi svojo podobo in na tej postavki izraža potoglavost svoje resnice; naša sodobna poezija je in hoče biti rezultat enačbe, ki sešteva preteklost in preteklost, da bi se umestila v sedanjost, kakovost išče v kolikosti svojih del; toda Neža Zajc ve in v svoji poeziji izpričuje, da je vsaka pesem Praznik in Obiskanje ter s to vednostjo in s svojim pisanjem vrača času (samo čas smo lahko) njegovo svetost; vsak dan, ki ga živimo in živeč upesnimo, je Gospodov dan; ena od nalog umetnosti je razbijanje in razgrajevanje premočrtnosti in sosledičnosti kot laži; kot moderne in sodobne laži; metafizična umetnost v razčasenem trenutku razpira duhovni prostor uvida, kjer vzplameneva večnost; današnje razumevanje umetnosti pa predpostavlja zgolj stihijo smeri, ki je odraz historicizacije minevanja; človek je smrtno bitje in zatorej ni brez časa, toda Neža Zajc v svoji poeziji uvaja neki drug čas, pesniški čas, ki je minevanje, spremenjeno v podobo; v nepogansko sakralizirani poeziji je vsak trenutek zanosa Gospodov dan in Posvečenje, tvori ga upanje, ker je upanje nadčas, umeščen v predstavo časa, ki se ni dovršil in zatorej ne mineva; upanje zre naprej, a ni prihodnost, ampak je vsebina, ki upamo, da se bo izpolnila; kaj je torej Gospodov dan, če ne naša molitev in upanje? na Nagovor in na Prihod; molitev in upanje poGospodujeta naše dneve in noči, naše ure, sekunde, naš prostor, ki postaja občutenje Navzočnosti; samo v zgodovini lahko presežemo zgodovinskost zgodovine, in to je naloga poezije, resnične poezije, kakršna je poezija Neže Zajc; njena poezija je kot zakramentalnost in obrednost, kot obhajilo, ki v občestvu neprekinjeno ponavlja Dotik v podobi in prisotnosti Sina; poezija Neže Zajc je sprožilec »suspenza«, ki je območje javljanja in dogajanja Božjega; zato pa tudi stvaritev ni stvaritev, ampak dinamika lastnega nastajanja; zapoved: POSVEČUJ GOSPODOV DAN!

vsaka resnična poezija spoštuje spomin, toda največja poezija ne spoštuje vsega spominjanega, ampak v praspominu časti spominskost spomina; obožuje ga in se opaja ob pozabi spomina, ki je zgolj spomin, do skrajnosti izostren in izbrušen spomin, spomin na kvadrat; pozablja na spomin, da bi si zapomnila in beležila spominskost, ne zanika in ne zaobhaja, ne posmehuje se in ne vzdihuje, kakor to počne naša sodobna poezija; kakor že rečeno: bistvo izročila ni spomin, ampak praspomin, in poezija Neže Zajc ne razgrinja spominske snovi, pač pa s pretanjenostjo estetske dovršenosti tke vezivo, srž spominjanja kot upora zoper minevanje, kot ogorčenja nad umiranjem; pesniška požlahtnjenost Neže Zajc, njena onkrajčutna žilica se ne navezuje na izumrlost zunanjih izrazov podedovanosti, ampak izhaja iz praznine, ki so jo ustvarili drugi, veliki ali mali, častitljivi ali ničvredni predniki, da bi se navezala na duha, ki ni v vznikovanju in uteleševanju oblik, ampak v samem principu oblikovanja, v oblikovalnosti, ki se nam v pogledu vzvratne introspekcije kaže najprej v uzrtju, nato pa še v motrenju umetniškega dela; posedujemo motrenje, a motrenje poseduje nas; in ves svet je namig na dejanje, ki ga motrimo v razgradnji lepote kot slutnje spočetja; različna spoštovanja so na svetu; so Sence, ki nam znajo zaobrniti še tako premočrtno zastavljen smerokaz; svet senc je lahko tudi igra, če se spustimo vanjo onesnaženi in zaslepljeni; svet nas vselej golta, kadar obupa nad odrešitvijo; toda izročilo je tudi treniranje notranjega izkustva kot priprava na vdor Božjega; v njem se godi vse, kar je bilo, kar je in kar bo, in vse tisto, kar bi lahko bilo; kadar pišemo, vselej pišemo v pogojniku; naseljujemo, obljudevamo, odpuščamo, nečistujemo, krademo, preklinjamo, a nikdar ne morimo; kdor mori znotraj izročila, se izloča, se izžene iz sveta; obvisi na zaprašeni polici pred kamrico naših duš; zato poezija Neže Zajc ne mori očetov, ker dojema mistično kontinuiteto, ki gradi spomin in ga poji; prav tako jih ne preveličuje, ker z gledišča neskončnosti ve, da so tudi sami zgolj prikazni na prepihu časa; kar ostane, jim ne pripada, ne njim, ne nam, ne Neži Zajc ali komurkoli drugemu; podarjeno nam je in neminljivo v podarjenosti; kajti izenačeno je bistvo izročila in protiizročila: ali v zanikanju ali v sprejemanju mora poiskati žarišče notranje moči, iz katerega neumorno prši duh; spomina ne častimo zaradi spominov, ki v njem živijo, ampak zaradi Spominjanja, ki je Eno in je Božje; je prekrstitev zatajitev? prekrstitev ni zatajitev, če ni zanikanje Očetov, ampak njihovo izničenje in dopolnitev, ker poenotuje Oznanilo; iz mnogosti dela eno, pa ne v misli, ampak v praksi, ki je udeleženost v neomajnosti evharistije; tej je zvesta Neža Zajc; zakaj evharistija pomeni mistično nepretrganost Odrešenja v času; resnični pesnik povede svojega bralca od bridkosti zaradi zaznamovanosti z minljivostjo vse do monumentalnosti spomina kot svetotvorne duhovne kategorije ter nazadnje še do poslednje skrivnosti bivanja, kjer še tako silovit umetniški zagon mora obstati pred tistimi razsežnostmi onkrajbivanjskega bivanja, ki so njegovemu navdihu neosvojljive; pred molitvijo, kesanjem in kontemplacijo; zapoved: SPOŠTUJ OČETA IN MATER, DA BOŠ DOLGO ŽIVEL IN TI BO DOBRO NA ZEMLJI!

ne moremo ubiti, kar je že mrtvo, čeprav se mrtvo vknjiženo, pripodstrešeno, zapajčevinjeno pogosto kaže kot živo in mikavno; in vendar je navzlic vsemu mrtvo in ga ne moremo obuditi; zakaj pa ne, če že verujemo v Obuditelja? ker samo, kar je bilo živo in je umrlo, je lahko obujeno; zato je treba v vsaki umrlosti poiskati tisto, kar je bilo v njej vselej živo in ne more umreti; je to njen videz, njena privlačnost ali odvratnost, njena senca in njen obraz? je in ni; je za tistega, ki zna to videti; in kdor zna to videti, je udarjen od Božjega, prestrujan od Duha; in resnična poezija mora znati to videti; mora biti vidka in prerokinja, ki z besedo odrešuje, kar je živega v neživem; s tem, da odreši sebe, odreši vse; taka je tudi poezija naše pesnice, Neže Zajc; je beseda, ki odrešuje in v medosebnosti z bralcem – in zgolj tam – postane zakrament; tvori Božje v dejanju odrešenja; ne teši, ni salonsko komfortna in ubesedljiva, ampak le postavlja človeka, kamor sodi; pred Božje obličje, ki ga oko človeka in oko poezije ne moreta uzreti; dve poeziji nas preglasujeta v našem času: poezija grčavosti in poezija lepote; poezija Neže Zajc je poezija Resnice; svet se zagrne v prelestna oblačila in nam jemlje vid; presunjeni od slepote si pasemo pogled, se naslajamo; naša sodobna poezija zmore govoriti le o lepoti, ki ima v sebi lastno sebstvo in nam ni dana kot namig; toda tudi lepota izčrpava, če se ji pustimo preslepiti, če ji dopustimo, da nas zavede in preslepi; tedaj si največkrat zaželimo raskavosti in krotovičenja v brezličnosti, ker nam vid ugaša v svetlobi; tako ravna tudi naša sodobna poezija, ki u-časi lepoto in zatem množi svoje ponaredke iz izvornega zločina; tako pa ne ravna poezija Neže Zajc, ki ni ikonoklastična, ker ve, da je ubijanje privid, da ni ničesar pod soncem, kar bi mogli ubiti; zakaj poezija Neže Zajc se opaja pri samem izviru modrosti, ki je Eden, ki je neznanski v neznatnosti in je le izbrancem dano, da ga uzro; kajti Neža Zajc je anahronizem in ji ravno njena stroga starožitnost omogoča vpogled v edino resnico, ki jo je moč uzreti v območju vidnega: da je svet simbol, ki plane v nas, nas prežari in nas preobrazi ter nas neusmiljeno odsune nazaj k počelu same simbolnosti; ki je uzrtje umrljivega in slavospev vstajenja; pesnjenje Neže Zajc ve (ne sluti – ve!), da je bistvo poezije nesmrtno, ker je nesmrtno vse, kar napeljuje Nanj, ki je eden in edini vir vse nesmrtnosti; vse se odeva, se odvija in se nam kaže v videzu navideznosti, ki ga moramo zatreti, če hočemo oslepeti (to počne naša sodobna poezija), ki ga moramo prežariti, če hočemo prav tako oslepeti in uvideti za vid; nobena stvar nima nesmrtnega jedra, ampak nesmrtno jedro je v vseh stvareh; naloga poezije je ohranjati pri življenju tisti uvid, ki nam omogoča videti simbolnost sveta, kjer se očituje Dotik Stvarnika; in natanko to z neutrudno predanostjo počne poezija Neže Zajc; kdor misli, da je simbol privid, je slep za vse, tudi za poezijo; dve poti sta torej: svet kot popredmetenje in svet kot privid; obe vodita v pogubo, v brezpotje in v odmrtje začrtovalcev poti; svet je simbol, ki ga ne smemo usmrtiti; poezija Neže Zajc obnavlja zavezo med Bogom in nami in je v tem transgresivna in nespodobna in spotikljiva ter povsem pogubna za udobje in varnost; poezija Neže Zajc ne priznava ikonoklazma, ker ve, da uboj ni zlo, ampak da uboja sploh ni; zapoved: NE UBIJAJ!

ustvarjanje je vselej le zgodba ustvarjanja, je dogajanje strogorednosti in postopek; kako človeško je ustvarjanje, kadar ustvarja iz človeka! kako človeško je ustvarjanje, kadar je dano od Boga! toda vse, kar je dano od Boga, nikdar ne more ne biti, ampak lahko samo je; in človekovo ustvarjanje nikdar ne more ustvariti iz neustvarjenega ali predustvarjenega, ker človek ni Bog; človek lahko ustvarja le ustvarjenost, ki mu je bila dana v ustvarjenje; vsaka človekova stvaritev je človekova podoba in opomin; in v prosojnem vezivu opomina je zaobseženo tisto, kar človeka odčloveči, kar ga izvrže iz ustvarjalnosti in ga učloveči v Stvarstvu; dve naravi ustvarjanja sta, ena pristaja na danost, druga v danosti išče svoj obraz; kajti samo danost nam je dana, nič drugega na svetu ni kakor danost, dana ljudem; prva živi v slepilu svobode ustvarjanja, druga v luči zvestobe ustvarjenemu; ena v noči, ki prikriva, druga v svetlobi, ki razgrinja; prva v umu razkriva, druga v srcu obuja, prva sešteva, druga na skrivnosten in nedoumljiv način spaja; tudi ustvarjanje pozna visoke in nizke lege, tudi ustvarjanje ve, da je večje večje od manjšega in da ni majhno nikdar večje od večjega; tudi v tem pot poezije Neže Zajc vodi v življenje, pot naše sodobne poezije pa v izbris; v ustvarjenem ustvarjati pomeni ravnati z ustvarjenim, spajati višje z višjim, nizkemu dopuščati pozabo v životarjenju nizkosti; le kdor zre z visokega, se mu razgrne razgled pod njim; kdor obtiči v nižinah, vidi le sebe v spačeni podobi; za to slepoto je udarjena naša sodobna poezija, ki spaja nespojljivo in s tem razdira zgradbo sveta; poezija Neže Zajc pa zgradbo sveta uočuje in izpričuje v besedi, ki je prav tako dar, ker spaja, ne razdvaja, ker poenotuje in ne razmnožuje; ker sintetično druži enakovrednosti in s tem zavrača, zasenčuje, radira sprevrženo sklapljanje raznoterosti; v njej ni izvirnosti, ampak ubranost prerazporejanja istosti kot edina modrost naših očetov, ki jo je vredno obnavljati, da bi lahko ostali to, kar smo; poezija Neže Zajc je živa priča navzočnosti naše davnine v nas; v njenem uvidu, v medstihoma neizgovorjenem, a pesniško uzrtem, se razklene razmik, v katerega se vrinja Dobro kot počelo preoddanosti; tamle, v tistem razporku, ki ga redki izbranci med nami zmorejo uzreti, se razodene vse, kar nam omogoča, da smo; dokler smo zavezani spajanju in ne sklapljanju naše sodobne poezije, smo, kar smo, in to je največji blagoslov besede Neže Zajc; zapoved: NE NEČISTUJ!

čeprav poezija ljubi odpoved, si prilašča svet; čeprav ljubi somrak, jo vselej žeja po blišču; čeravno si zapoveduje skromnost in odpoved in trdo garanje, jo neprestano mamita nečimrnost in pohlep; pišejo jo namreč ljudje in je taka, kakršna je narava ljudi; a ljudje, ki ustvarjajo našo sodobno poezijo, niso taki, kakršni smo ljudje, marveč taki, kakršne porajajo naši in vsi ostali demoni, ki smo jih v teku stoletij ponašili; naša sodobna poezija je iz všečnosti naredila svojo poglavitno, svojo utemeljevalno lastnost; toda poglejmo za hip, kateri so demoni, ki tvorijo ozadje naše sodobne poezije; mnogo jih je, a vsi se dajo povzeti pod skupni imenovalec enega samega; to je nepogasljiva in nenasitna želja po avtorstvu; neobvladljiva potreba po bralstvu, po sporočanju svojih vsebin in po razgaljanju svoje notrine ljudem; naša sodobna poezija v našem sodobnem sprivatiziranem svetu je obsedena z javnostjo, ki predpostavlja prisvajanje nečesa, kar ne sodi vanjo; povsem nasprotno je naravnana poezija Neže Zajc; poezija Neže Zajc v svojem bistvu ni poezija našega sodobnega, podanašnjenega sveta; je poezija, ki sodi drugam, ki nas vrača k izvorom; toda kateri so njeni (in naši) izvori? o tem priča ne le njen ustroj, ampak tudi in predvsem njen namen in modalitete njenega nastajanja; poezija Neže Zajc si ne prilašča sveta, ampak v njem išče odzven večnosti, nastaja v samoti, ker le v samoti nagovarjamo Nagovorljivo; kakor vsako leposlovno delo si želi bralca, pretanjenega in rahločutnega bralca, a ga ne potrebuje; kajti poezija Neže Zajc potrebuje Slušatelja; poezija Neže Zajc je samozadostna, kakor je samozadostna njena avtorica glede zunanjega sveta sprejemanj in zavrnitev; kakor gregorijanski koral ali glasba sv. Hildegarde ne služi lastnemu napuhu, ampak je hvalnica in kažipot skozi življenje, ki vodi k večni Resnici; kar se vanjo vpisuje, slavi dogajanje Božjega, ne jemlje, si ne prilašča; zapoved: NE KRADI!

vsaka beseda na tem svetu ima prostor, ki pristaja le njej; in vsak kraj na svetu ima besedo, ki sodi nanj in samo nanj; in naloga pesnika, resničnega pesnika je, da vsaki zablodeli besedi pomaga poiskati kraj njenega izvora; in njenega bivanja in njene smrti; nikakor ni namreč neskončno število vseh besed in vsaka prej ali slej spet najde pot do svojega izvora; pesnikovo poslanstvo je pokazati, kajkrat zgraditi besedi njen dom; zatorej resnični pesnik tudi ob mimobežnem srečanju ve, kam sodi kakšna beseda, sluti in zaznava pot, po kateri nam jo je povesti domov; kdor tega ne zmore, ni pesnik; in če ni pesnik, potem ne varčuje z besedami, ampak jih brezobzirno umešča tja, kamor ne sodijo; pesnika naše sodobne poezije navdaja mnogo skrbi, in vse ga odvračajo od izvora besed, ki jih srečuje; lovi jih v mrežo svojega zaznavanja, z njimi razmetava, ožema jih do iznemoglosti, ne da in ne da jim, da bi spregovorile v svoji nedvoumnosti; sodobni pesnik naše poezije z osirotelimi, razdomovinjenimi, izgnanimi besedami zapolnjuje vrzeli v svojem in našem počutju, prikriva pozabo svojega védenja, naseljuje zadregarski molk vpričo resnice; naš sodobni pesnik zlorablja besede za zalezovanje tistega, kar poezija ne more udejanjiti, in s tem prisega na slepoto nas, njegovih bralcev, ki mu sami nočemo priti na sled; obstajajo tudi drugačni pesniki, drugačni režiserji in smerokazci besede, in ravno to nam izpričuje poezija Neže Zajc, saj njeno pisanje ni nikoli prikrivanje in polnjenje vrzeli, ampak vedno pričevanje; pravzaprav se njeno pričevanje začne le tam, kjer se iz neizgovorjenosti uglasi njena beseda; kajti Neža Zajc stoji za vsako besedo, ki jo zapiše, vsaka njena beseda je nenadomestljiva v svoji pesniški bitnosti; poezija Neže Zajc nosi v sebi vrlino, ki jo premore le redka pesniška stvaritev: pristnost; beseda Neže Zajc se rojeva iz brezbesednosti v bolečino in se potem izpisuje v pesem; iz prisluškovanja neslišnemu, iz razpiranja odsotnosti, iz praznine, ki jo čistimo z molitvijo in s kesanjem in v katero se zapisuje nezapisljivo in neizgovorljivo; vse pesnjenje Neže Zajc je pravzaprav ustvarjanje te praznine in čakanje na izpis besede; njena poezija je pisana za nas, vendar ne nagovarja nas; na nas prši le blagoslov, ki ga odpira uvid v nagovor Drugega; zato je poezija Neže Zajc tudi pristna, ker Drugemu ne moremo lagati ne prikrivati; lahko le ustvarimo pogoj v srcu, da je; zapoved: NE PRIČAJ PO KRIVEM!

le kaj dela tisti, ki prešuštvuje? mar ni prešuštvovanje grabljenje, hlastanje, posedovanje, zlorabljanje, predmetenje nečesa, kar je zunaj nas? kdor prešuštvuje, noče videti, kar vidi, in v tem greši; mar ni naša sodobna poezija do najskrajnejših skrajnosti prešuštniška, ker ne vidi, ker noče videti, kar e? in kdor ne vidi, izganja dobro s sveta; mar naša sodobna poezija ne opredmetuje in s tem ne izganja dobrega s sveta? in ali ni gibalo prešuštvovanja ravno želji po tem, da bi si prilastili prepovedano, da bi prevzeli nase prepoved in si prepovedali prepovedovati ne le sebi, ampak tudi drugim?

kdor prešuštvuje, si v srcu želi, česar si ne sme želeti, in to ve; tako tudi naša sodobna poezija ve, česar si ne sme želeti, a je iz tega naredila prekletstvo za vsakega svojega posameznega avtorja; kdor piše našo sodobno poezijo, trpi, ker sme vzeti, kar si želi, a obenem ve, da si tega ne bi smel želeti; zato se naša sodobna poezija utaplja; v čem? utaplja se v izpolnjenosti lastne želje; naša sodobna poezija trga prepovedani sad z vseh vetrov in z vseh koncev sveta; sposoja si, preklaplja, preureja, preusmerja, tihotapi, prikraja, jemlje od drugod, kar je že dolgo, oddavnaj že v njej, a tega ne vidi; zvrsti, slogi, smeri, vse zapleše v norem vrtincu njenega ustvarjalnega zagona; iz vseh časov, najbolj častitljivih in najbolj pritlehnih, iz vseh dežel in z vseh celin, najbolj oddaljenih in najbližjih, od vseh ljudi, tako da popritliči njihovo veličino ali povzdigne njihovo neznatnost; in kako ravna glede tega poezija Neže Zajc? v tem tiči globoka skrivnost; vsak jemlje in vsak daje, a kako doseči, da ni dano nikoli več od danega in vzeto nikoli več od vzetega? Neža Zajc s svojo poezijo izpolnjuje svojo nalogo; ne prešuštvuje, ampak ustvarja; morda vsa njena skrivnost tiči v notranjem miru, ki ga prinaša molitev; morda je tisti temelj, oblikovni in vsebinski, ki povzema vse privzeto skozi vsa naša stoletja in to, kar je nedopovedljivo in izvirno naše, podeljuje vsem stoletjem, ki so bila in ki morda še so pred nami; vsekakor poezija Neže Zajc ni šablonska in nenadarjena preslikava privzetosti, ampak sežetek biti našega glasu, ki privreva do nas iz globine vseh naših svetih knjig; poezija Neže Zajc si ne želi biti podobna; želi si upodabljati, čeravno ve, da je tisto neupodobljivo; njena moč je v nemoči vsega človeškega; je nemoč izobilja, ki ve za svojo moč; zapoved: NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE!

le kam vse bi se radi umestili stihotvorci naše sodobne poezije! le kam vse bi radi zrinili svoje besede, svoje ljubezni, svoj prezir! vse je že izpisano v sanjskih bukvah, ki krasijo police njihovih meščanskih stanovanj, njihovih poproletarjenih izbic, njihovih letoviščarskih pribežališč; pa ne le v njihovih, v sanjskih bukvah nas vseh; so daljna mesta v času in v prostoru, mesta stavbarskega blišča, mesta boemskega srha, mesta velikih dejanj, mesta, ki so jih skozi čas naseljevale pripovedi malih in neopaznih ljudi; ker vsak kraj na širnem svetu vsebuje zakrinkano vabo za našo poezijo; v Evropi, v Amerikah, v Aziji, povsod je v zatišju slišati klic, ki je namenjen nam in samo nam; vsa naša poezija od samega rojstva pozna ta klic; vselej je zaradi njega trpela, se vicala in grešila; a tudi ustvarjala mejnike našega duha; naša sodobna poezija je povsem oglušela za tisti klic; morda je sam utihnil, ne vem; zato si je sama izmislila svoj lastni klic, ga postavila nekam tja daleč v Evropo, v obe Ameriki, v Azijo, tudi v Afriko kdaj pa kdaj, postavila ga je tja in mu začela odgovarjati; tja si želi, kamor je postavila svoj klic, misleč, da je tisti njen klic, postavljen od nje izbližine v daljavo, preobrazil daljavo v bližino in jo položil pred njene noge; tedaj je naša sodobna poezija spoznala, da ne bližine ne daljave ni več, in je obtičala v praznini, že poprej omenjeno nad prepadom; in utihnila; kaj pa naša pesnica, Neža Zajc? kakšne neki so bližine in daljave v njeni poeziji? odgovor je preprost: v askezi in odpovedi, v skromnosti in zatajevanju, v zapisovanju besede z lastno krvjo je ustvarila svojo bližino in svojo daljavo ter ju prelila na papir; iz srži našega duha, ne iz njegovih proizvodov, je ustvarila svoj pesniški prostor, kjer živijo vsi naši predniki, kjer živi pesnica, kjer živimo mi, zakaj to ni njen pesniški prostor, ampak naš pesniški prostor, prežarjen od nje; v njem je vse; ves svet, vse usode, ves nered in ves red, vse, kar nas navezuje na davnino, na nas same in na Nežo Zajc; kajti tudi sama Neža Zajc v tem prostoru je in ni Neža Zajc; pregnetla in preoblikovala jo je njena poezija, ki nam je bila podarjena tako, da se je podarila v Nagovor tistega, ki jo podarja; in zato je tudi njen prostor naš prostor in je vse, kar je, sad Nagovora in čakanje na odgovor, ki ga ne bo, dokler ne bo utihnila še poslednja pesem in bo odgovorjeno na vse; zapoved: NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA!

Slovenci poznamo samo eno obliko aristokracije: duhovno artistokracijo. Vanjo se vpisujejo vsi, ki se v odvijanju naše duhovne zgodovine skozi čas vključujejo vanjo kot pojavi obiskanja ethosa v našem širšem sobesedilu. V tem razodevanju ethosa se duhovna aristokracija brez nadaljnjega loči od krvne aristokracije, kajti ni nam dana po rojstvu, ampak po izbiri vrline, ki se kaže kot odločitev za sotvorjenje lastnega duhovnega sveta in duhovnega sveta drugih. Kot nepreklicna odločitev za občestvo, ki ni zgolj materialna pripadnost nekemu času in prostoru, ampak umu, domišljiji, nadumu, gonskosti, razumu in vsem drugim dejavnikom, ki naseljujejo naš duhovni prostor, a ga sami po sebi ne tvorijo (s tem mislim na duhovno javljanje kolektivnega vsega, ki si ga lahko nazorno predstavljamo kot prostor, torišče notranjega dogajanja). Seznam tistih, ki pripadajo naši duhovni aristokraciji, se počezno zarezuje v celoten sestav našega duhovnega tkiva. Zajema politiko, znanost, umetnost, šport, družbo, vero, mestoma tudi (vsaj na prvi pogled) vse naše zlo in naša stranpota; kajpada tudi in predvsem poezijo, ki je morda, ali je vsaj bila vse doslej, najbolj avtentičen izraz naše narave. Število pesnikov aristokratov med nami seveda ni veliko. Mednje lahko prištevamo le tiste, ki so z neuklonljivo vero v smoter lastnega dela ter s pristnostjo svojega življenja in svojega izraza postavili moralne temelje za obstoj našega občestva; zakaj brez ethosa ni občestva, ampak je le razosebljenost posameznosti in razdrobljenost množičnosti, ki jo povezujejo samo njeni zunanji izrazi, kakršni so jezik, znanstveni ali umetniški dosežki, zgodovinski ali politični uspehi, družbeni trendi, športni rezultati. Pristna in kohezivna in utemeljevalna je poezija le tedaj, kadar je etična. V vsem tem duhovna aristokracija presega krvno aristokracijo, ker črpa svojo duhovno vsebino zunaj sebe, v tem, kar jo presega, kadar je poezija in kadar to ni. Prepričan sem, da moramo v seznam naših duhovnih aristokratov vpisati tudi ime Neže Zajc. O upravičenosti te trditve pričajo že omenjena avtentičnost, občestvena svetotvornost in umetniška dovršenost njene poezije. Neža Zajc ne piše za druge, ampak piše zgolj zase, ker njeno poezijo naseljujemo vsi. In s tem črpa svojo ustvarjalno silo iz našega občestvenega mističnega ustvarjalnega vira, od koder se pretaka duh v naše bivanje. Za Nežo Zajc lahko upravičeno trdimo, da je izrazita antikonformistka, kakršni so praviloma vsi aristokrati. Poezija Neže Zajc spodkopava temelje buržujskemu izrazu naše duhovne podobe, zakaj ta nikdar ni bila in ne bo izraz naše etične izbire, ampak konvencionalnega in pasivnega pristajanja na sestav uveljavljenih norm in predpisov. Buržujskost namreč nikdar ni rezultat etične presoje, pač pa vselej stihijsko podleganje vsiljenim življenjskim vzorcem. In duh oziroma pomanjkanje duha v naši buržujskosti je tudi eden od utemeljevalnih izrazov naše občestvene narave in vnanje podobe. Če naj si sposodimo besede naši prednikov in izrisovalcev potez našega obraza v času in prostoru, ji bomo rekli: filistrstvo.

Dva pola sta torej, med katerima bo vselej nihala tehtnica naši duš: pohlep po idealu in filistrska preračunljivost, plemenitost in vulgarnost. Zdaj se bo nagnila na eno, zdaj spet na drugo stran, vse dokler bomo, kajti ko se bo nepreklicno prevesila, bo nastopila naša smrt. Je pa še ena protiutež, ki sicer tone v koprenah pozabe in dremlje nekje skrita v globini: naša robata vraščenost v mastno opolzkost naše rodne grude. A obmirovala je in ne gane se več. Edinole duhovna aristokracija torej premore svobodo. In kot poezija duhovne aristokratinje je poezija Neže Zajc unikat kakor vse, kar je enkratno, neposneto in neposnemljivo, z eno besedo, ki jo bom še enkrat ponovil: pristno. In vse, kar je unikatno, učinkuje subverzivno na plagiatorstvo, epigonstvo, sprenevedavost, ponarejanje, tihotapljenje in zatajevanje. Že samo s svojo navzočnostjo v kali zatre vsakršno obliko duhovnega kvizlinštva. Unikatnost nekega duha namreč tvorijo unikati, povsem neunikatni v svoji unikatnosti: gre, kakor že rečeno, za višjo sintezo raznoterih (a notranje istorodnih) unikatov. To pa je tudi edino, iz česar se porajamo in iz česar živimo. Gledano obestveno sta torej po mojem največji vrlini poezije Neže Zajc (če odmislimo celoten kozmos znotrajtekstualnih prvin, ki jih v tem besedilu ne obravnavam, ker je prvenstveno namenjeno Neži Zajc kot prelomnemu pojavu v naši umetnosti) njena »subverzivnost« in »nespodobnost« (če se seveda nanašamo na vzorce našega (proti)duhovnega filistrstva in izmedlelega podeželskega rahločutništva ter na preguljene stihijske normative naše sodobne poezije). V svoji čistosti in askezi je poezija Neže Zajc povsem brez bontona. V poplavi prostaškosti in grobijanstva, stikljivega parvenizma in estetiziranja, ki prevevajo domala vse ustvarjanje na naših tleh, pomeni poezija Neže Zajc naravnost nesramno revolucijo, ki je, kakor vse revolucije, brezprizivno zasukala potek nekega dogajanja tako, da je preusmerila njegove notranje sile. Za sodobno srenjo našega lagodnega stihotvorjenja in abstraktnega teoretitziranja in nenadzorovane inflacije besed pomeni vdor poezije Neže Zajc krepko zaušnico, ki pa je otopela samovšečnost vodilnih kadrov našega današnjega leposlovljenja niti ni bila zmožna zaznati. Skratka: Neža Zajc se s svojo poezijo in s svojim življenjskim slogom vzpostavlja kot eno od redkih žarišč naše notranje moči v vsej naši zgodovini. Toda kakšna je videti in zakaj je tako aristokratsko konstitutivna, z eno besedo – kako učinkuje poezija Neže Zajc na tistega, ki se spusti v nevarno območje njenega upesnjevanja?

Še enkrat torej: če gledamo na poezijo Neže Zajc skozi oči bralca, tiči, kakor že poprej nekajkrat omenjeno, edinstvenost te poezije v morda najbolj izvirni sestavini (v vsej njeni neizvirnosti) našega duha, v naši primarni »našosti« tako rekoč: v genialni zmožnosti tvorjenja višjih duhovnih sintez. Poezija Neže Zajc se najpoprej loteva naših čutov, do skrajnosti poostri njihove zmogljivosti, vse dokler jim ne omogoči natančnega zaznavanja in nas ne privede na prag tistega, kar je čutom nedostopno, vendar v isti sapi zaslutljivo le čutno, v sublimaciji čutov samih, ker človek vsaj na prvi stopnji branja poezije nima ničesar drugega razen čutov, vse do trenutka, dokler jih ne zapusti in se branje ne neha – to pa je cilj in končni smoter resnične poezije, kakršna je poezija Neže Zajc. In to je po mojem tudi naloga naše nove poezije, ki jo s svojo revolucionarnostjo uvaja poezija Neže Zajc: umetnost kot iskanje Absolutnega. To obenem pomeni ukinitev temeljne paradigme modernitete – vse od renesanse in reformacije do današnjih dni – o antropocentrični zasnovi bivanja in umetnosti kot nadomestilu za religijo, ki se vsevprek uveljavlja skozi moderni čas. Naša resnična, nova in revolucionarna poezija mora človeka pripeljati na prag skrivnosti, na njem in zgolj na njem pa seveda je, ali bo odskočil v Misterij ali ne – zakaj ta odločitev ni več domena umetnosti, ji ne pripada več. Poezija Neže Zajc postavlja na glavo nietzschejansko joyceovski domislek o umetnosti kot osvobajajočem nadomestilu za transcendenco, ki govori proti sami notranji strukturi, prirojeni ustvarjanju kot takemu.

Z eno besedo: Neža Zajc bi rada s svojim ustvarjanjem v »svetu mrtvega boga« pokazala, kako mora umetnost, ki izhaja iz niča (tudi sama je sodobna pesnica in je vezana na omenjeno moderno paradigmo), človeka spet privesti do priznanja nespoznavnega, kjer je, kar pač je – da bi, skratka, svetu mrtvega boga dokazala, da je Bog živ in nesmrten in da zato ne more umreti. S tem pa tudi, da je programska naravnanost moderne umetnosti – privid. Misel je božanska, ni naša last, kakor poudarja avtorica sama. Ob vsem tem in predvsem v ta namen Neža Zajc v svoji poeziji (in to jo še najbolj oddaljuje od naše sodobne poezije) uvaja tudi oblikovno revolucijo, ki jo v našo pesniško govorico vnaša tako, da revitalizira, se pravi, izvotli in navdihoma znova povsebini ter s tem dearhaizira in povsem obnovi neke starodavne pesniške oblike. Tako tvori podlago za neko novo, a hkrati prastaro pesništvo, ki ni odraz, pač pa vzajemnostno pojenje nekega pozabljenega češčenja Besede in Resnice in Tistega, ki ju je vgradil v svet. Zato tudi v vsej poeziji Neže Zajc tako izstopata prvini češčenja in služenja, iz nje pa so izgnani egoistična zatrapanost v lastni izraz ter solipsizem jalovega rinjenja v posvetnost in samogovornost. Najverjetneje bi temu procesu, ki poteka v duši Neže Zajc in v njeni poeziji, vendar bi moral potekati v vsakem drugem pesniku in v vsej naši poeziji sploh, lahko rekli: očiščenje.

Kakor že poprej omenjeno: iz vsega navedenega izhaja, da pomeni poezija Neže Zajc v našem svetu ujetosti in vsestranske zasvojenosti pravi slavospev svobodi, ki ji je najvišji cilj umevanje nepredstavljivosti in ki je pesnik, za razliko od »laika«, ne vidi le v stvarstvu kot ustvarjeni entiteti, ampak v že omenjeni dinamiki ustvarjalnega postopka. S samozapovedjo čistosti in odpovedi posvetnemu, z iskanjem tudi onkrajzakramentalnih trenutkov milosti doseže človek najvišjo obliko svobode, svobodo od vezi umrljivosti, in se s tem povzpne do možnosti čiste in neskaljene kontemplacije – neuzrtega dojetja Božjega obličja. Že sama temeljna postavka v poeziji Neže Zajc, služenje Božjemu, z odločno prevratniško kretnjo v temelju izbriše celotni ustroj sodobnega nauka o ustvarjanju, temelječega na samoslepilnosti romantičnega osebnega navdiha. Kajti za Nežo Zajc in za ustvarjalce svetega in nezapopadljivega tkiva besede znotraj ponovno posvečenega jezika je umetniški navdih predvsem Nagovor nevidnega, ki ga v nas lahko ukresne samo Nevidno. V vsaki umetnosti, ki še ni oglušela in noče oglušeti za Absolutno, je vselej moč začutiti navzočnost neke notranje realnosti, neke posebne izostrenosti (kakor skozi otroške oči), ki tli iz umetnine in prežarja stvarnost in ter to stvarnost, preobraženo in požlahtnjeno, prikazuje kot neko nepopisno intenzivnejšo obstojnost, ki se, prerojena od ustvarjalčevega dotika, ponovno vrača k nam in pridaja naši zaznavi zmožnost dojetja nekega višjega, popolnejšega sveta. V tej presežnostni percepciji, ki odlikuje resnično poezijo in poezijo Neže Zajc, pa najbrž tiči njeno bistvo, ki biva in učinkuje v tem svetu onkraj sveta, a ostaja na skrivnosten način vselej trdno vraščeno v svet naše vsakdanjosti. Gre za nekakšen protoreligiozni imanentizem, ki pesniško besedo povzdiguje v sredstvo za iskanje transcendence. Na tej točki se v resnični poeziji najnazorneje javlja tisto posvečevanje kozmosa kot ustvarjene in podarjene celote, ki ga je bogokletni renesančni antropocentrizem v vsem svojem obsegu, od humanizma in baroka do razsvetljenstva in vseh oblik podružbljanja umetnosti v XIX. stoletju, izgnal iz našega ustvarjanja in s tem ustoličil najskrajnejšo obliko krivoverstva: absolutizacijo umetnosti kot egotističnega metaforičnega vstavka za človekovo potrebo po transcendenci v desakraliziranem svetu. Poezija Neže Zajc se upira in ukinja sprevrženo pojmovanje estetike, ki je lepoto iz območja hvaležnega sprejemanja ponižala v hedonistično sredstvo zasebnega užitka ali posredovanja družbenih resnic in potisnila v pozabo njeno izvorno religiozno obarvanost, obarvanost vodiča na poti k Resnici. Imanentistična umetnost poskuša zavestno ali nezavedno ponovno ustvariti svet kot celoto, ki je lahko edini tostranski izraz netostranskosti, predvsem s svojimi do skrajnosti premalikovanimi in domnevno vsakič na novo edinstvenimi oblikovalnimi postopki, ki jih lahko razumemo le kot nebogljeno in klavrno prispodobo za zapoved svečeništva, katero Bog podeljuje človeku pri posvečevanju in s tem osmišljanju stvarstva. Kajti izvorno poslanstvo umetnosti je neprestano oživljanje svetosti in ustvarjanje svobode znotraj podarjenega sveta.

Zatorej tudi poezija Neže Zajc sloni na zakramentalnosti osebnega navdiha, se pravi, da je njena naloga predvsem v nepretrganem ponavljanju vzorčnosti in s tem ohranjanju posrednega stika z Božjim. Sloni na vsakodnevnem rušenju minevanja prek ustvarjanja (ali obujanja ali aktiviranja) »suspenza«, razumljenega v skladu z našo novo poetiko in tudi poetiko Neže Zajc, ki sestoji iz tvorjenja duhovnega prostora za javljanje in dogajanje Božjega. S tem ukinjanjem prehodnosti med sakralnostjo obreda in kontaktom z Božjo prisotnostjo med nami se neka navzočnost v času sama upira zoper čas in razstira območje svetega, kjer nas Bog lahko nagovori le v osebi Sina, se pravi le v lastni istobistveni hipostazi, sredi pojavnosti, ki je edina raven obstajanja, na kateri smo lahko nagovorjeni. Poezija Neže Zajc je notranja beseda, njena pesniška beseda povnanja notranjo besedo in s tem postaja druga smernica ob molitvi, pri čemer se ne vdaja skušnjavi, da bi se povzpela nad njo. V poeziji Neže Zajc pride do radikalnega nepovratnega obrata, s katerim se obdobje pesniške samozagledanosti zaključi in se začne neki drug čas, ko moderni samooklicani čarodej spet postane ponižni molivec. Le kdor bo izgubil svoje življenje, ga bo našel. Pesnica Neža Zajc ustvarja prisluškovaje strujanju svetotvornosti skozi lastno notrino v podarjenem svetu, ki v spominu kot osišču čudenja slavi svojo podarjenost. Kajti pesnik ni nikdar svoboden v sodobnem pomenu besede, pač pa je zasužnjen nekemu svojevrstnemu imperativu, ki le v u-povedanosti razkriva bistvo in temeljno resnico svobode. Ker svoboda ni razvezanost, ampak privezanost in zavezanost počelu bivanja. Zatorej tudi le kdor se izgubi, se najde. In kdor je najden od Njega, si nič več ne pripada, ampak Mu služi.

Pesniška zbirka Neže Zajc Ime gore postavlja našo poezijo na razpotje in pred usodno dilemo: ali bo krenila v smer iskanja transcendence ali pa bo začela počasi usihati in odmirati, tako kot je usojeno vsemu umrljivemu, kadar se odvrne od svojega nesmrtnega jedra. Nič več pa ne bo mogla životariti v sodobni umetni samopozabi in v udobnem uživaštvu njenih avtorjev. Ker poezija Neže Zajc odslej nemogoča njo in njene zabeleževalce. V tem je poezija Neže Zajc prelomna v dobi zastoja in praznega besedičenja: poezijo in stvarstvo, ki ga poezija posvečuje, vrača v njuno svetost. Le ko se bo naša poezija odpovedala abstraktnostim teoretiziranja, bo lahko potrkala na vrata Večnosti in se napotila po trnovi poti iskanja transcendence v zaznavnem svetu. Ki ni lahka. Neža Zajc stoji kot mejnik, kjer so stali največji ustvarjalci naše vezane in nevezane besede. Kar pomeni, da moramo njeni bralci na osnovi njene poezije zgraditi novo poetiko našega prenovljenega pesništva. In to bo predvsem poetika notranjega uvida. Ali pa bo naša poezija, etično gledano, morala biti predvsem poezija pomagalnosti.

Neža Zajc sodi med oblikovalce našega notranjega izročila in zategadelj tudi pomeni novo postavko v naši duhovni zgodovini, ne le v zgodovini. Zasnovati novo poetiko za našo poezijo (pod oznako »poezija« razumem celotnega našega duha v svojih vrhovih, ki so že po svoji naravi »poetični«, tudi če se ne izražajo v verzih – s?m spadajo denimo Trubar, Prešeren, Jenko, moderna, Kosovel, Pregelj, Sovre, Kocbek, Simčič) pomeni zasnovati poezijo, ki bo realistična, a hkrati onkrajrealistična, veristična, a hkrati onkrajveristična – estetika nazornosti in upodabljanja. Naša nova literatura bo morala izhajati iz realnosti, se neustrašeno potopiti med vabljive speve njenih siren in iz svojega pepela vstati kakor prerojena. V mislih imam neko čisto posebno vrsto beleženja dejanskosti, ki bi mu lahko najustrezneje rekli »metafizični realizem«, ki jemlje stvarstvo kot – ustvarjeno. Če se umetnost odpove nepoduhovljeni različici mimetike, se mora obvezno preliti v molitev, če se noče znajti v začaranem krogu, v nekakšni črni luknji ponarejene in domnevno metafizične čutnosti in izčrpanega prepesnjevanja danih vzorcev. Poetika Neže Zajc – in s tem tudi naša nova poetika ter krščanska poetika sploh – mora biti radikalna do nepopustljivosti, če le hoče preživeti.