(1928-2014)

 

Z milino se je bližala

v obleki iz sinjemodre svile;

z oljčno vejico v roki

in mnogimi zgodbami bridkosti v očeh.

Ko sem ji pritekla naproti, sem jo objela

in vzela njeno dlan v svojo:

še vedno sem lahko čutila utrip v njenih žilah;

še vedno je bilo njeno telo toplo od življenja.

“Toda saj si mrtva, mati”, sem rekla;

“Oh, umrla si pred mnogimi leti!”

Ni dišala po balzamiranju

niti ni bila ogrnjena v mrtvaški prt.

Ozrla sem se na oljčno vejico;

podala mi jo je

in rekla z nasmehom:

“To je znamenje miru; vzemi jo.”

Vzela sem jo in rekla,

“Da, to je znamenje …”, ko

je zlomil moj glas in porušil mir

divji prihod konjenika.

Pod tuniko je nosil bodalo,

s katerim je oklestil oljčno vejico

v šibo, jo pogledal

in si rekel:

“Niti ni tako slaba palica

za kaznovanje grešnikov!”

Resnična podoba peklenske bolečine!

Potem je odprl svojo sedelno torbo,

da bi skril šibo.

In tam, o Bog!

sem videla mrtvo golobico,

z vrvico, zadrgnjeno okoli njenega zlomljenega vratu.

Moja mati je ogorčena in žalostna odhajala;

sledila sem ji s pogledom;

kakor žalujoči je nosila

oblačilo iz črne svile.

 

Prev. Boris Šinigoj