14. pogovorni večer

Torek, 13. 10. 2015, ob 19.30, Atrij ZRC

---

Moderator:
dr. Janez Mlakar

Sogovorniki:
dr. Primož Krečič
dr. Barbara Simonič
dr. Borut Škodlar

---

Krščanstvo se v družbenem okolju predstavlja kot posrednik vere, odrešitve, notranjega miru, smisla življenja, sočutja, odpuščanja in vseobsegajočega občutka sprejetosti.

Podobne cilje si v bolj sekularizirani obliki zastavlja psihoterapija, ko si prizadeva izboljšati in ohranjati človekovo duševno zdravje. To po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije pomeni »stanje duševne dobrobiti, v kateri posameznik uresničuje svoje sposobnosti, normalno obvladuje stres v vsakdanjem življenju, svoje delo opravlja produktivno in je sposoben prispevati k skupnosti, v kateri živi«.

Stališča, ki se kažejo v odnosu psihoterapije do tradicionalnih duhovnih prizadevanj – vključno s krščanskimi – so lahko zelo različna. Nekaterim se zdi, da tradicionalne duhovnosti niso več potrebne in da lahko psihoterapevti uspešno nadomeščajo duhovne voditelje in osebne spovednike. Drugi čutijo, da psihoterapija neupravičeno posega na področja, ki jim ni kos. Tretjim se zdi, da bi psihoterapija morala zavzeti več prostora v pastorali in duhovnem vodenju. Večina psihoterapevtov se ograjuje od poseganja v verska prepričanja in duhovna doživljanja svojih klientov. Po drugi strani pa na področju psihoterapije postaja vse bolj uveljavljeno stališče, da je potrebno tudi v psihoterapijo vključevati posameznikovo duhovno dimenzijo.

Kje so stičišča psihoterapije in krščanske duhovnosti? Kje razhajanja? Ali je možno sodelovanje med obema področjema – ali pa je potrebno strogo ločevanje?
Ali psihoterapija ogroža krščansko duhovnost? Ali krščanstvo potrebuje psihoterapijo?
Na ta in podobna vprašanja bomo iskali odgovore na pogovornem večeru o psihologizaciji krščanstva. Skušali bomo soočiti poglede z vidika psihologije, psihoterapije, psihiatrije in teologije.

---

Video:

---

Iz medijev:

/