Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Pretok ur / Portugalsko morje

(alias Alvaro de Campos)
Pretok ur (odlomek)

22. majnika 1916

V svojem srcu nosim,
kakor v prepolnem kovčku, ki ga ni mogoče zapreti,
vse kraje, v katerih sem prebival,
vse pristane, v katere sem priplul,
vse pokrajine, ki sem jih videl skoz okna ali ladijske line
ali z gornjih krovov, zasanjan,
in vse to, česar je toliko, je malo v primerjavi s tistim, po čemer hrepenim.

Vplutje v Singapur, zgodaj zjutraj, zelena barva,
korala z Maldivov v vročem pretoku,
Macau ponoči … Nenadoma se zbudim …

Jat-lô-ô-ô-ô-ô-ô-ô-ô-ô … Ghi …
Vendar to odzvanja v meni z dna neke druge resničnosti …
Severnoafriški lik kakor iz Zanzibarja na soncu …
Dar es Salaam (izplutje je težko) …

Majunga. Nosy Be, zelenje Madagaskarja …
Neurja v okolici Guardafuja …
In Rt dobrega upanja sijoč v jutranji zarji …
In Capetown z Mizasto goro v ozadju …

Potoval sem v več dežel, kakor sem v njih dospel …
Videl sem več pokrajin, kakor jih je dosegel moj pogled …
Izkusil sem več občutij od vseh občutij, ki sem jih občutil,
kajti več ko sem občutil, tem bolj sem si želel čutiti,
in življenje me je vselej bolelo, bilo vselej ubožno <pouco>, jaz pa nesrečen.

V določenih trenutkih dneva se spominjam vsega tega in to me navdaja z grozo,
premišljujem, kaj mi bo ostalo od tega življenja v drobcih, od tega vrhunca <auge>,
te ovinkaste ceste, tega avtomobila ob cesti, tega opozorila <aviso>,
tega spokojnega vrtinčenja <turbulencia tranquila> nasprotujočih si občutij,
te transfuzije, te neobstojnosti <insubsistencia>, tega burnega stekanja,
tega nespokoja <dessassossego> na dnu vseh kelihov,
te tesnobe na dnu vseh užitkov,
te vnaprejšnje prenasičenosti za ročajem vsake skodelice,
te nadležne igre s kartami med Rtom dobrega upanja in Kanarskimi otoki.

Ne vem, ali je zame življenja malo <pouco> ali nasprotno.
Ne vem, ali čutim preveč ali premalo, ne vem
ali mi manjka duhovna vestnost, oporna točka v razumevanju,
krvno sorodstvo s skrivnostjo stvari, presunjenost
ob dotikih, kri pod udarci, drhtenje ob hrumenju,
ali pa obstaja neka druga razlaga za to, lagodnejša in srečnejša.

Kakor koli že, bilo bi bolje, da bi se ne rodil,
kajti četudi je življenje vznemirljivo v vsakem trenutku,
zadaja bolečino, slabost, vreznine, odrgnine, škrtanje,
poraja željo, da kričiš, skačeš, okameniš, odideš
iz vseh hiš, vseh logik in vseh balkonov <sacada>,
da divje stopaš smrti naproti med drevesi in pozabljenjem,
med padci in nevarnostmi in odsotnostjo jutrišnjega dne,
in vse to bi moralo biti nekaj drugega, bolj podobnega tistemu, kar mislim,
kar mislim in čutim, ne da bi vedel, kaj je to, o življenje.

Prekrižam roke na mizi, polagam glavo na roke,
moral bi si želeti jokat, vendar ne znam izvabiti solz …
Kolikor se že naprezam, da bi se razžalostil nad seboj, ne jočem,
duša se mi je razklala pod ukrivljenim kazalcem, ki se je dotika …
Kaj bo z menoj? Kaj bo z menoj?

Z bičem so pregnali norca iz palače, brez razloga,
dvignili so berača s stopnice, kjer je padel.
Pretepli so zapuščenega otroka in mu iz rok iztrgali kruh.
O neizmerno trpljenje sveta, ki mu manjka delovanja …
Tak dekadent, tak dekadent, tak dekadent <tao decadente>…
Dobro mi je šele ko poslušam glasbo, a niti tedaj …
Osemnajststoletni vrtovi pred letom 89, kje ste, vi, ki vas želim na vsak način objokovat?

Kakor balzam, ki tolaži zgolj s tem, da pomislimo nanj kot balzam,
se polagoma spušča nocojšnji večer in večer vseh dni, enobarven.

Prižgali so svetilke, noč se spušča, življenje se menja <substitui-se>,
kakor koli, potrebno je živeti naprej.
Duša mi gori, kakor da je roka, telesno.
Vsem sem na poti in zaletavajo se vame.
Moja domačija na deželi,
med menoj in teboj je manj od enega vlaka, ene poštne kočije in odločitve, da odpotujem.
Tako ostajam, ostajam … Jaz sem tisti, ki vselej želi oditi,
in vendar vedno ostane, vedno ostane, vedno ostane,
ostane vse do smrti, celo kadar odhaja, ostane, ostane, ostane …

Stori me človečnega, o noč, stori me bratskega in pripravljenega pomagati <solicito>.
Samo človekoljubno je mogoče živeti.
Samo tako, da ljubiš človeka, dejanja, banalnost opravil,
samo tako – gorje meni! – samo tako je mogoče živeti.
Samo tako, o noč, in vendar jaz nikdar ne bom mogel biti tak!

Videl sem vse stvari, čudil sem se vsemu,
vendar je bilo vsega preveč ali premalo – sam ne vem, koliko – jaz pa sem trpel.
Doživel <viver> sem vsa čustva, vse misli, vse gibe <os gestos>,
in ostal tako žalosten, ko da sem jih želel vse doživeti, ne da bi to zmogel doseči <conseguisse>.

Ljubil in sovražil sem, kakor vsi ljudje <toda gente>,
vendar je bilo to za vse ljudi običajno in nagonsko,
za mene pa je bilo vselej izjema, presunjenost, ventil, krč:

Pridi, o noč, in me pomiri, pridi in me utopi vase.
O milosrčna <carinhosa> od Ondod <do Alem>, gospa neskončne žalosti,
zunanja bol Zemlje, tihi jok Sveta.
Blaga <suave> in starodavna mati negibnih <sem gesto> čustev,
starejša sestra, deviška in žalostna, idej brez sosledja,
zaročenka v nenehnem pričakovanju naših nepopolnih namer,
vselej zapuščena smer naše usode,
naša poganska negotovost brez radosti,

naša krščanska slabost brez vere,
naš usnuli <inerte> budizem, brez ljubezni do stvari in zamaknjenj,
naša vročica, naša bledica, naša nestrpnost slabotnih,
naše življenje, o mati, naše izgubljeno življenje …

Ne znam čutiti, ne znam biti človeški, sobivati <conviver>
iz globin <de dentro> žalostne duše z ljudmi, svojimi brati na zemlji.
Ne znam biti koristen niti čuteč, biti dejaven, biti vsakdanji, jasen,
imeti mesto v življenju, imeti usodo med ljudmi,
imeti delo, moč, željo, vrt,
razlog za počitek, potrebo po razvedrilu,
kakšno stvar, ki bi se mi zgodila povsem naravno.

Zato mi bodi materinska, o noč spokojna …
Ti, ki jemlješ svet svetu, ti, ki si mir <paz>,
ti, ki ne obstajaš, ki si zgolj odsotnost svetlobe,
ti, ki nisi stvar, kraj, bitnost, življenje,
Penelopa s prtom, jutri razparanim, s tvojo temo,
neresnična Kirka vročic, tesnob brez razloga,
pridi k meni, o noč, podaj mi roke
in bodi svežina in tolažba, o noč, na mojem čelu …

Ti, ki je tvoje prihajanje tako blago <suave>, da se zdi oddaljevanje,
ki tvoja plima in oseka teme, kadar diha mesec,
nosita valove umrle nežnosti <carinho>, hlad morskega sna,
vetrce domnevnih pokrajin za našo čezmerno tesnobo …
Ti, bledična <palidamente>, ti, žalobna, ti, pretočna <liquidamente>,
dehtenje po smrti med cvetlicami, dih vročice na obalah,
ti, kraljica, ti, graščakinja, ti, bleda <palida> žena, pridi …

Čutiti <sentir> vse na vse načine,
živeti vse z vseh strani,
biti ista stvar na vse mogoče načine istočasno,
v sebi uresničiti vso človečnost vseh trenutkov
v enem samem trenutku, razpršeno, razsipno, popolno in daljno …

Vselej želim biti <quero ser> tisto, kar vzljubim <simpatizo>,
in vselej se preobrazim, prej ali slej,

v tisto, kar vzljubim, naj bo to kamen ali hrepenenje,
cvet ali odmišljena ideja,
množica ali način pojmovanja <compreender> Boga.
In vzljubim vse, živim od vsega v vsem.

Ugajajo mi močnejši <superiores> ljudje, ker so močnejši,
in ugajajo mi šibkejši <inferiores> ljudje, ker so prav tako močnejši,
kajti (čeprav je) biti šibkejši različno od biti močnejši,
je stopnja večje moči <superiodade> pogojena z določenimi okoliščinami pogleda.
Nekatere ljudi vzljubim zaradi kakovosti značaja,
druge spet vzljubim zavoljo pomanjkanja istih kakovosti,
nekatere pa vzljubim (preprosto) zato, ker jih vzljubim,
in obstajajo povsem organski trenutku, v katerih nastopajo <esses> vsi ljudje.
Da, kolikor sem neomejeni kralj svoje naklonjenosti <simpatia>,
je dovolj, da ona obstaja, da bi imela razlog svojega bivanja.
Pritiskam na svoje poljoče prsi, v ganljivem <comovido> objemu
(v istem ganljivem objemu)
človeka, ki daje svojo srajco ubogemu, ki ga ne pozna,
vojaku, ki umira za svojo domovina, ne da bi vedel, kaj je domovina,
in morilca matere, bratomorilca, krvoskrunca, posiljevalca otrok,
cestnega tatu, morskega roparja,
žeparja, senco, ki preži na ulicah –
vsi so moja najdražja ljubezen <amante> vsaj enkrat v življenju.

Poljubljam na usta vse vlačuge,
poljubljam na oči vse zvodnike <soteneurs>,
moja nedejavnost leži na dnu <aos pes> vseh umorov
in moje špansko ogrinjalo zakriva pobeg <retirada> vsem tatovom.
Vse je razlog biti <de ser> mojega življenja.
( … )

Prevedel Boris Šinigoj


Opombe
Singapur: veliko pristaniško mesto istoimenske otoške države na jugu Malajskega polotoka, ekonomsko središče jugovzhodne Azije.
Maldivsko otočje v Indijskem oceanu jugozahodno od Šrilanke sestoji iz več kot tisoč (le dvesto poseljenih) majhnih koralnih otokov, nastalih na potopljeni gorski verigi ugaslih ognjenikov.
Macau: nekdaj portugalsko obmorsko kolonialno ozemlje s pomembnim pristaniščem na jugu Kitajske, ki se je leta 1999 vrnilo pod kitajsko oblast; podobno kot dve leti prej bivša sosednja britanska kolonija Honkong.
Zanzibar: otok z istoimenskim pristaniščem ob vzhodni afriški obali, ki pripada Tanzaniji.

Dar es Salaam: veliko pristanišče v Tanzaniji, ki leži nasproti Zanzibarja.
Majunga: pristanišče na severozahodni obali Madagaskarja, ki se imenuje tudi Mahajanga.
Nosy Be: pristanišče na severu Madagaskarja.
Capetown: glavno zakonodajno in pristaniško mesto Južne Afrike, ki leži v bližini Rta dobrega upanja.
Mizasta gora (angl. Table Mountain) je svoje ime dobila po ravnem ovršju in pobočjih, ki spominjajo na nagubano tkanino prta.

Passagem das horas (fragmento)

Trago dentro de meu coração,
Como num cofre que se não pode fechar de cheio,
Todos os lugares onde estive,
Todos os portos a que cheguei,
Tôdas as paisagens que vi através de janelas ou vigias,
Ou de tombadilhos, sonhando,
E tudo isso, que é tanto, é pouco para o que eu quero.

A entrada de Singapura, manhã subindo, côr verde,
O coral das Maldivas em passagem cálida,
Macau à uma hora da noite … Acordo de repente …
Yat-lô-ô-ô-ô-ô-ô-ô-ô-ô .. Ghi-…
E aquilo soa-me do fundo de uma outra realidade …
A estatura norte-africana quase de Zanzibar ao sol …
Dar-es-Salaam (a saída é dificil) …
Majunga. Nossi-Bé, verduras de Madagascar …
Tempestades em tôrno ao Guardafui …
E o Cabo da Boa Esperança nítido ao sol da madrugada …
E a Cidade do Cabo com a Montanha da Mesa ao fundo …

Vijaei por mais terras do que aquelas em que toquei …
Vi mais paisagens do que aquelas em que pus os olhos …
Experimentei mais sensações do que tôdas as sensações que senti,
Porque, por mais que sentisse, sempre me faltou que sentir
E a vida sempre me doeu, sempre foi pouco, e eu infeliz.

A certos momentos do dia recordo tudo isto e apavoro-me,
Penso em que é que me ficará desta vida aos bocados, dêste auge,
Desta estrada às curvas, dêste automóvel à beira de estrada, dêste aviso,
Desta turbulência tranqüila de sensações desencontradas,
Desta transfusão, desta insubsistência, desta convergência iriada,
Dêste desassossêgo no fundo de todos os cálices.
Desta angústia no fondo de todos os prazeres,
Desta saciedade antecipada na asa de tôdas as chávenas,
Dêste jôgo de cartas fastiento entre Cabo da Boa Esperança e as Canárias.

Não sei se a vida é pouco ou demais para mim.
Não sei se sinto de mais ou de menos, não sei
Se me falta escrúpulo espiritual, ponto-de-apoio na inteligência,
Consangüinidade com o mistério das coisas, choque
Aos contatos, sangue sob golpes, estremeção aos ruídos,
Ou se há outra significação para isto mais cômoda e feliz.

Seja o que fôr, era melhor não ter nascido,
Porque, de tão interessante que é a todos os momentos,
A vida chega a doer, a enjoar, a cortar, a roçar, a ranger,
A dar vontade de dar gritos, de dar pulos, de ficar no chão, de sair
Para fora de tôdas as casas, de tôdas as lógicas e de tôdas as sacadas,
E ir ser selvagem para a morte entre árvores e esquecimentos,
Entre tombos, e perigos e ausência de amanhãs,
E tudo isto devia ser qualquer outra coisa mais parecida com o que eu penso,
Com o que eu penso ou sinto, que eu nem sei qual é, ó vida.

Cruzo os braços sôbre a mesa, ponho a cabeça sôbre os braços,
É preciso querer chorar, mas não sei ir buscar as lágrimas …
Por mais que se esforce por ter uma grande pena de mim, não choro,
Tenho a alma rachada sob o indicador curvo que lhe toca …
Que há de ser mim? Que há de ser mim?

Correram o bôbo a chicote do palácio, sem razão,
Fizeram o mendigo levantar-se do degrau onde caíra.
Bateram na criança abandonada e tiraram-lhe o pão das mãos.
Oh mágoa imensa do mundo, o que falta é agir …
Tão decadente, tão decadente, tão decadente …
Só estou bem quando ouço música, e nem então.
Jardins do século dezoito antes de 89,
Onde estais vós, que eu quero chorar de qualquer maneira?

Como um bálsamo que não consola senão pela idéa deque é um bálsamo,
A tarde de hoje e de todos os dias pouco a pouco, monótona, cai.

Acenderam as luzes, cai a noite, a vida substitui-se,
Seja de que maneira fôr, é preciso continuar a viver.
Arde-me a alma como se fôsse uma mão, fìsicamente.

Estou no caminho de todo e esbarram comigo.
Minha quinta na província,
Haver menos que um comboio, uma diligência e a decisão de partir entre mim e ti.
Assim fico, fico … Eu sou o que sempre quer partir,
E fica sempre, fica sempre, fica sempre,
Até à morte fica, mesmo que parta, fica, fica, fica …

Torna-me humano, ó noite, torna-me fraterno e solícito.
Só humanitàrimente é que se pode viver.
Só amando os homens, as ações, a banalidade dos trabalhos,
Só assim – ai de mim! –, só assim se pode viver.
Só assim, ó noite, e eu nunca poderei ser assim!

Vi tôdas as coisas, e maravilhei-me de tudo,
Mas tudo ou sobrou ou foi pouco – não sei qual – e eu sofri.
Vivi tôdas as emoções, todos os pensamentos, todos os gestos,
E figuei tão triste como se tivesse querido vivê-los e não conseguisse,
Amei e odiei como tôda gente,
Mas para tôda a gente isso foi normal e instintivo,
E para mim foi sempre a exeção, o choque, a válvula, o espasmo:

Vem, ó noite, e apaga-me, vem e afoga-me em ti.
O carinhósa do Além, senhora do luto infinito,
Mágoa externa da Terra, chôro silencioso do Mundo.
Mãe suave e antiga das emoções sem gesto,
Irmã mais velha, virgem e triste, das idéias sem nexo,
Noiva esperando sempre os nossos propósitos incompletas,
A direção constantemente abandonada do nosso destino,
A nossa incerteza pagã sem alegria,
A nossa fraqueza cristã sem fé,
O nosso budismo inerte, sem amor pelas coisas nem êxtases,
A nossa febre, a nossa palidez, a nossa impaciência de fracos,
A nossa vida, ó mãe a nossa perdida vida …

Não sei sentir, não sei ser humano, conviver
De dentro da alma triste com os homens meus irmãos na terra,
Não sei ser útil mesmo sentindo, ser práctico quotidiano, nítido,
Ter um lugar na vida, ter um destino entre os homens,
Ter uma obra, uma fôrça, uma vontade, uma horta,
Uma razão para descansar, uma necessidade de me distrair,
Uma cousa vinda diretamente da natureza para mim.

Por isso sê para mim materna, ó noite tranqüila …
Tu, que tiras o mundo ao mundo, tu que és a paz,
Tu que não existes, que és só a ausência da luz,
Tu que não és uma coisa, um lugar, uma essência, uma vida,
Penélope da teia, amanhã desfeita, da tua escuridão,
Circe irreal dos febris, dos angustiados sem causa,
Vem para mim, ó noite, estende para mim as mãos,
E sê fescor e alívio, ó noite, sôbre a minha fronte …

Tu, cuja vinda é tão suave que parece um afastamento,
Cujo fluxo e refluxo de treva, quando a lua bafeja,
Tem ondas de carinho morto, frio de mares de sonho,
Brisas de paisagens supostas para a nossa angústia excessiva …
Tu, pàlidamente, tu, flébil, tu, líquidamente,
Aroma de morte entre flôres, hálito de febre sôbre margens,
Tu, rainha, tu, castelã, tu, dona pálida, vem …

Sentir tudo de tôdas as maneiras,
Viver tudo de todos os lados,
Ser a mesma coisa de todos os modos possíveis ao mesmo tempo,
Realizar em si tôda a humanidade de todos os momentos
Num só momento difuso, profuso, completo e longínquo.

Eu quero ser sempre aquilo com quem simpatizo,
Eu torno-me sempre, mais tarde mais cedo,
Aquilo com quem simpatizo, seja uma pedra ou uma ânsia,
Seja uma flor ou uma idéa abstrata,
Seja uma multidão ou um modo de compreender Deus.
E eu simpatizo com tudo, vivo de tudo em tudo.
São-me simpáticos os homens superiores porque são superiores,
E são-me simpáticos os homens inferiores porque são superiores também,
Porque ser inferior é diferente de ser suoperior,
E por isso é uma superioridade a certos momentos de visão.
Simpatizo com alguns homens pelas suas qualidades de carácter,
E simpatizo com outors pela sua falta dessas qualidades,
E com outros ainda simpatizo por simpatizar com êles,
E há momentos absolutamente orgânicos em que êsses são todos os homens.
Sim, como sou rei absoluto na minha simpatia,
Basta que ela exista para que tenha razão de ser.
Estreito ao meu peito arfante, num abraço comovido,
(No mesmo abraço comovido)
O homem que dá a camisa ao pobre que desconhece,
O soldado que morre pela pátria sem saber o que é pátria,
E o matricida, o fratracida, o incestuoso, o violador de crianças.
O ladrão de estradas, o salteador dos mares,
O gatuno de carteiras, a sombra que espera nas vielas –
Todos são a minha amante predileta pelo menos um momento na vida.

Beijo na bôca tôdas as prostitutas,
Beijo sôbre os olhos todos os souteneurs,
A mihna passividade jaz aos pés de todos os assassinos,
E a minha capa à espanhola esconde a retirada a todos os ladrões,
Tudo é a razão de ser da minha vida.

PORTUGALSKO MORJE

O slano morje, koliko tvoje slanice
je iz portugalskih solza!
Koliko mater je jokalo, da smo te lahko prekrižarili,
koliko sinov molilo zaman!
Koliko nevest je ostalo neporočenih,
da si lahko postalo naše, o morje!

Je bilo vredno trpljenja? Vse je vredno trpljenja,
če duša ne izgubi svoje veličine.
Kdor želi priti onkraj Bojadorja,
mora iti onkraj bolečine.
Bog je naredil morje nevarno in brezdanje,
vendar se v njem zrcalijo nebesa.

Prevedel Boris Šinigoj

MAR PORTUGUĘS

O mar salgado, quanto do teu sal
Săo lágrimas de Portugal!
Por te cruzarmos, quantas măes choraram,
Quantos filhos em văo rezaram!
Quantas noivas ficaram por casar
Para que fosses nosso, ó mar!

Valeu a pena? Tudo vale a pena
Se a alma năo é pequena.
Quem quer passar além do Bojador
Tem que passar além da dor.
Deus ao mar o perigo e o abismo deu,
Mas nele é que espelhou o céu.

Pretok ur / Portugalsko morje

(alias Alvaro de Campos)
Pretok ur (odlomek)

22. majnika 1916

V svojem srcu nosim,
kakor v prepolnem kovčku, ki ga ni mogoče zapreti,
vse kraje, v katerih sem prebival,
vse pristane, v katere sem priplul,
vse pokrajine, ki sem jih videl skoz okna ali ladijske line
ali z gornjih krovov, zasanjan,
in vse to, česar je toliko, je malo v primerjavi s tistim, po čemer hrepenim.

Vplutje v Singapur, zgodaj zjutraj, zelena barva,
korala z Maldivov v vročem pretoku,
Macau ponoči … Nenadoma se zbudim …

Jat-lô-ô-ô-ô-ô-ô-ô-ô-ô … Ghi …
Vendar to odzvanja v meni z dna neke druge resničnosti …
Severnoafriški lik kakor iz Zanzibarja na soncu …
Dar es Salaam (izplutje je težko) …

Majunga. Nosy Be, zelenje Madagaskarja …
Neurja v okolici Guardafuja …
In Rt dobrega upanja sijoč v jutranji zarji …
In Capetown z Mizasto goro v ozadju …

Potoval sem v več dežel, kakor sem v njih dospel …
Videl sem več pokrajin, kakor jih je dosegel moj pogled …
Izkusil sem več občutij od vseh občutij, ki sem jih občutil,
kajti več ko sem občutil, tem bolj sem si želel čutiti,
in življenje me je vselej bolelo, bilo vselej ubožno <pouco>, jaz pa nesrečen.

V določenih trenutkih dneva se spominjam vsega tega in to me navdaja z grozo,
premišljujem, kaj mi bo ostalo od tega življenja v drobcih, od tega vrhunca <auge>,
te ovinkaste ceste, tega avtomobila ob cesti, tega opozorila <aviso>,
tega spokojnega vrtinčenja <turbulencia tranquila> nasprotujočih si občutij,
te transfuzije, te neobstojnosti <insubsistencia>, tega burnega stekanja,
tega nespokoja <dessassossego> na dnu vseh kelihov,
te tesnobe na dnu vseh užitkov,
te vnaprejšnje prenasičenosti za ročajem vsake skodelice,
te nadležne igre s kartami med Rtom dobrega upanja in Kanarskimi otoki.

Ne vem, ali je zame življenja malo <pouco> ali nasprotno.
Ne vem, ali čutim preveč ali premalo, ne vem
ali mi manjka duhovna vestnost, oporna točka v razumevanju,
krvno sorodstvo s skrivnostjo stvari, presunjenost
ob dotikih, kri pod udarci, drhtenje ob hrumenju,
ali pa obstaja neka druga razlaga za to, lagodnejša in srečnejša.

Kakor koli že, bilo bi bolje, da bi se ne rodil,
kajti četudi je življenje vznemirljivo v vsakem trenutku,
zadaja bolečino, slabost, vreznine, odrgnine, škrtanje,
poraja željo, da kričiš, skačeš, okameniš, odideš
iz vseh hiš, vseh logik in vseh balkonov <sacada>,
da divje stopaš smrti naproti med drevesi in pozabljenjem,
med padci in nevarnostmi in odsotnostjo jutrišnjega dne,
in vse to bi moralo biti nekaj drugega, bolj podobnega tistemu, kar mislim,
kar mislim in čutim, ne da bi vedel, kaj je to, o življenje.

Prekrižam roke na mizi, polagam glavo na roke,
moral bi si želeti jokat, vendar ne znam izvabiti solz …
Kolikor se že naprezam, da bi se razžalostil nad seboj, ne jočem,
duša se mi je razklala pod ukrivljenim kazalcem, ki se je dotika …
Kaj bo z menoj? Kaj bo z menoj?

Z bičem so pregnali norca iz palače, brez razloga,
dvignili so berača s stopnice, kjer je padel.
Pretepli so zapuščenega otroka in mu iz rok iztrgali kruh.
O neizmerno trpljenje sveta, ki mu manjka delovanja …
Tak dekadent, tak dekadent, tak dekadent <tao decadente>…
Dobro mi je šele ko poslušam glasbo, a niti tedaj …
Osemnajststoletni vrtovi pred letom 89, kje ste, vi, ki vas želim na vsak način objokovat?

Kakor balzam, ki tolaži zgolj s tem, da pomislimo nanj kot balzam,
se polagoma spušča nocojšnji večer in večer vseh dni, enobarven.

Prižgali so svetilke, noč se spušča, življenje se menja <substitui-se>,
kakor koli, potrebno je živeti naprej.
Duša mi gori, kakor da je roka, telesno.
Vsem sem na poti in zaletavajo se vame.
Moja domačija na deželi,
med menoj in teboj je manj od enega vlaka, ene poštne kočije in odločitve, da odpotujem.
Tako ostajam, ostajam … Jaz sem tisti, ki vselej želi oditi,
in vendar vedno ostane, vedno ostane, vedno ostane,
ostane vse do smrti, celo kadar odhaja, ostane, ostane, ostane …

Stori me človečnega, o noč, stori me bratskega in pripravljenega pomagati <solicito>.
Samo človekoljubno je mogoče živeti.
Samo tako, da ljubiš človeka, dejanja, banalnost opravil,
samo tako – gorje meni! – samo tako je mogoče živeti.
Samo tako, o noč, in vendar jaz nikdar ne bom mogel biti tak!

Videl sem vse stvari, čudil sem se vsemu,
vendar je bilo vsega preveč ali premalo – sam ne vem, koliko – jaz pa sem trpel.
Doživel <viver> sem vsa čustva, vse misli, vse gibe <os gestos>,
in ostal tako žalosten, ko da sem jih želel vse doživeti, ne da bi to zmogel doseči <conseguisse>.

Ljubil in sovražil sem, kakor vsi ljudje <toda gente>,
vendar je bilo to za vse ljudi običajno in nagonsko,
za mene pa je bilo vselej izjema, presunjenost, ventil, krč:

Pridi, o noč, in me pomiri, pridi in me utopi vase.
O milosrčna <carinhosa> od Ondod <do Alem>, gospa neskončne žalosti,
zunanja bol Zemlje, tihi jok Sveta.
Blaga <suave> in starodavna mati negibnih <sem gesto> čustev,
starejša sestra, deviška in žalostna, idej brez sosledja,
zaročenka v nenehnem pričakovanju naših nepopolnih namer,
vselej zapuščena smer naše usode,
naša poganska negotovost brez radosti,

naša krščanska slabost brez vere,
naš usnuli <inerte> budizem, brez ljubezni do stvari in zamaknjenj,
naša vročica, naša bledica, naša nestrpnost slabotnih,
naše življenje, o mati, naše izgubljeno življenje …

Ne znam čutiti, ne znam biti človeški, sobivati <conviver>
iz globin <de dentro> žalostne duše z ljudmi, svojimi brati na zemlji.
Ne znam biti koristen niti čuteč, biti dejaven, biti vsakdanji, jasen,
imeti mesto v življenju, imeti usodo med ljudmi,
imeti delo, moč, željo, vrt,
razlog za počitek, potrebo po razvedrilu,
kakšno stvar, ki bi se mi zgodila povsem naravno.

Zato mi bodi materinska, o noč spokojna …
Ti, ki jemlješ svet svetu, ti, ki si mir <paz>,
ti, ki ne obstajaš, ki si zgolj odsotnost svetlobe,
ti, ki nisi stvar, kraj, bitnost, življenje,
Penelopa s prtom, jutri razparanim, s tvojo temo,
neresnična Kirka vročic, tesnob brez razloga,
pridi k meni, o noč, podaj mi roke
in bodi svežina in tolažba, o noč, na mojem čelu …

Ti, ki je tvoje prihajanje tako blago <suave>, da se zdi oddaljevanje,
ki tvoja plima in oseka teme, kadar diha mesec,
nosita valove umrle nežnosti <carinho>, hlad morskega sna,
vetrce domnevnih pokrajin za našo čezmerno tesnobo …
Ti, bledična <palidamente>, ti, žalobna, ti, pretočna <liquidamente>,
dehtenje po smrti med cvetlicami, dih vročice na obalah,
ti, kraljica, ti, graščakinja, ti, bleda <palida> žena, pridi …

Čutiti <sentir> vse na vse načine,
živeti vse z vseh strani,
biti ista stvar na vse mogoče načine istočasno,
v sebi uresničiti vso človečnost vseh trenutkov
v enem samem trenutku, razpršeno, razsipno, popolno in daljno …

Vselej želim biti <quero ser> tisto, kar vzljubim <simpatizo>,
in vselej se preobrazim, prej ali slej,

v tisto, kar vzljubim, naj bo to kamen ali hrepenenje,
cvet ali odmišljena ideja,
množica ali način pojmovanja <compreender> Boga.
In vzljubim vse, živim od vsega v vsem.

Ugajajo mi močnejši <superiores> ljudje, ker so močnejši,
in ugajajo mi šibkejši <inferiores> ljudje, ker so prav tako močnejši,
kajti (čeprav je) biti šibkejši različno od biti močnejši,
je stopnja večje moči <superiodade> pogojena z določenimi okoliščinami pogleda.
Nekatere ljudi vzljubim zaradi kakovosti značaja,
druge spet vzljubim zavoljo pomanjkanja istih kakovosti,
nekatere pa vzljubim (preprosto) zato, ker jih vzljubim,
in obstajajo povsem organski trenutku, v katerih nastopajo <esses> vsi ljudje.
Da, kolikor sem neomejeni kralj svoje naklonjenosti <simpatia>,
je dovolj, da ona obstaja, da bi imela razlog svojega bivanja.
Pritiskam na svoje poljoče prsi, v ganljivem <comovido> objemu
(v istem ganljivem objemu)
človeka, ki daje svojo srajco ubogemu, ki ga ne pozna,
vojaku, ki umira za svojo domovina, ne da bi vedel, kaj je domovina,
in morilca matere, bratomorilca, krvoskrunca, posiljevalca otrok,
cestnega tatu, morskega roparja,
žeparja, senco, ki preži na ulicah –
vsi so moja najdražja ljubezen <amante> vsaj enkrat v življenju.

Poljubljam na usta vse vlačuge,
poljubljam na oči vse zvodnike <soteneurs>,
moja nedejavnost leži na dnu <aos pes> vseh umorov
in moje špansko ogrinjalo zakriva pobeg <retirada> vsem tatovom.
Vse je razlog biti <de ser> mojega življenja.
( … )

Prevedel Boris Šinigoj


Opombe
Singapur: veliko pristaniško mesto istoimenske otoške države na jugu Malajskega polotoka, ekonomsko središče jugovzhodne Azije.
Maldivsko otočje v Indijskem oceanu jugozahodno od Šrilanke sestoji iz več kot tisoč (le dvesto poseljenih) majhnih koralnih otokov, nastalih na potopljeni gorski verigi ugaslih ognjenikov.
Macau: nekdaj portugalsko obmorsko kolonialno ozemlje s pomembnim pristaniščem na jugu Kitajske, ki se je leta 1999 vrnilo pod kitajsko oblast; podobno kot dve leti prej bivša sosednja britanska kolonija Honkong.
Zanzibar: otok z istoimenskim pristaniščem ob vzhodni afriški obali, ki pripada Tanzaniji.

Dar es Salaam: veliko pristanišče v Tanzaniji, ki leži nasproti Zanzibarja.
Majunga: pristanišče na severozahodni obali Madagaskarja, ki se imenuje tudi Mahajanga.
Nosy Be: pristanišče na severu Madagaskarja.
Capetown: glavno zakonodajno in pristaniško mesto Južne Afrike, ki leži v bližini Rta dobrega upanja.
Mizasta gora (angl. Table Mountain) je svoje ime dobila po ravnem ovršju in pobočjih, ki spominjajo na nagubano tkanino prta.

Passagem das horas (fragmento)

Trago dentro de meu coração,
Como num cofre que se não pode fechar de cheio,
Todos os lugares onde estive,
Todos os portos a que cheguei,
Tôdas as paisagens que vi através de janelas ou vigias,
Ou de tombadilhos, sonhando,
E tudo isso, que é tanto, é pouco para o que eu quero.

A entrada de Singapura, manhã subindo, côr verde,
O coral das Maldivas em passagem cálida,
Macau à uma hora da noite … Acordo de repente …
Yat-lô-ô-ô-ô-ô-ô-ô-ô-ô .. Ghi-…
E aquilo soa-me do fundo de uma outra realidade …
A estatura norte-africana quase de Zanzibar ao sol …
Dar-es-Salaam (a saída é dificil) …
Majunga. Nossi-Bé, verduras de Madagascar …
Tempestades em tôrno ao Guardafui …
E o Cabo da Boa Esperança nítido ao sol da madrugada …
E a Cidade do Cabo com a Montanha da Mesa ao fundo …

Vijaei por mais terras do que aquelas em que toquei …
Vi mais paisagens do que aquelas em que pus os olhos …
Experimentei mais sensações do que tôdas as sensações que senti,
Porque, por mais que sentisse, sempre me faltou que sentir
E a vida sempre me doeu, sempre foi pouco, e eu infeliz.

A certos momentos do dia recordo tudo isto e apavoro-me,
Penso em que é que me ficará desta vida aos bocados, dêste auge,
Desta estrada às curvas, dêste automóvel à beira de estrada, dêste aviso,
Desta turbulência tranqüila de sensações desencontradas,
Desta transfusão, desta insubsistência, desta convergência iriada,
Dêste desassossêgo no fundo de todos os cálices.
Desta angústia no fondo de todos os prazeres,
Desta saciedade antecipada na asa de tôdas as chávenas,
Dêste jôgo de cartas fastiento entre Cabo da Boa Esperança e as Canárias.

Não sei se a vida é pouco ou demais para mim.
Não sei se sinto de mais ou de menos, não sei
Se me falta escrúpulo espiritual, ponto-de-apoio na inteligência,
Consangüinidade com o mistério das coisas, choque
Aos contatos, sangue sob golpes, estremeção aos ruídos,
Ou se há outra significação para isto mais cômoda e feliz.

Seja o que fôr, era melhor não ter nascido,
Porque, de tão interessante que é a todos os momentos,
A vida chega a doer, a enjoar, a cortar, a roçar, a ranger,
A dar vontade de dar gritos, de dar pulos, de ficar no chão, de sair
Para fora de tôdas as casas, de tôdas as lógicas e de tôdas as sacadas,
E ir ser selvagem para a morte entre árvores e esquecimentos,
Entre tombos, e perigos e ausência de amanhãs,
E tudo isto devia ser qualquer outra coisa mais parecida com o que eu penso,
Com o que eu penso ou sinto, que eu nem sei qual é, ó vida.

Cruzo os braços sôbre a mesa, ponho a cabeça sôbre os braços,
É preciso querer chorar, mas não sei ir buscar as lágrimas …
Por mais que se esforce por ter uma grande pena de mim, não choro,
Tenho a alma rachada sob o indicador curvo que lhe toca …
Que há de ser mim? Que há de ser mim?

Correram o bôbo a chicote do palácio, sem razão,
Fizeram o mendigo levantar-se do degrau onde caíra.
Bateram na criança abandonada e tiraram-lhe o pão das mãos.
Oh mágoa imensa do mundo, o que falta é agir …
Tão decadente, tão decadente, tão decadente …
Só estou bem quando ouço música, e nem então.
Jardins do século dezoito antes de 89,
Onde estais vós, que eu quero chorar de qualquer maneira?

Como um bálsamo que não consola senão pela idéa deque é um bálsamo,
A tarde de hoje e de todos os dias pouco a pouco, monótona, cai.

Acenderam as luzes, cai a noite, a vida substitui-se,
Seja de que maneira fôr, é preciso continuar a viver.
Arde-me a alma como se fôsse uma mão, fìsicamente.

Estou no caminho de todo e esbarram comigo.
Minha quinta na província,
Haver menos que um comboio, uma diligência e a decisão de partir entre mim e ti.
Assim fico, fico … Eu sou o que sempre quer partir,
E fica sempre, fica sempre, fica sempre,
Até à morte fica, mesmo que parta, fica, fica, fica …

Torna-me humano, ó noite, torna-me fraterno e solícito.
Só humanitàrimente é que se pode viver.
Só amando os homens, as ações, a banalidade dos trabalhos,
Só assim – ai de mim! –, só assim se pode viver.
Só assim, ó noite, e eu nunca poderei ser assim!

Vi tôdas as coisas, e maravilhei-me de tudo,
Mas tudo ou sobrou ou foi pouco – não sei qual – e eu sofri.
Vivi tôdas as emoções, todos os pensamentos, todos os gestos,
E figuei tão triste como se tivesse querido vivê-los e não conseguisse,
Amei e odiei como tôda gente,
Mas para tôda a gente isso foi normal e instintivo,
E para mim foi sempre a exeção, o choque, a válvula, o espasmo:

Vem, ó noite, e apaga-me, vem e afoga-me em ti.
O carinhósa do Além, senhora do luto infinito,
Mágoa externa da Terra, chôro silencioso do Mundo.
Mãe suave e antiga das emoções sem gesto,
Irmã mais velha, virgem e triste, das idéias sem nexo,
Noiva esperando sempre os nossos propósitos incompletas,
A direção constantemente abandonada do nosso destino,
A nossa incerteza pagã sem alegria,
A nossa fraqueza cristã sem fé,
O nosso budismo inerte, sem amor pelas coisas nem êxtases,
A nossa febre, a nossa palidez, a nossa impaciência de fracos,
A nossa vida, ó mãe a nossa perdida vida …

Não sei sentir, não sei ser humano, conviver
De dentro da alma triste com os homens meus irmãos na terra,
Não sei ser útil mesmo sentindo, ser práctico quotidiano, nítido,
Ter um lugar na vida, ter um destino entre os homens,
Ter uma obra, uma fôrça, uma vontade, uma horta,
Uma razão para descansar, uma necessidade de me distrair,
Uma cousa vinda diretamente da natureza para mim.

Por isso sê para mim materna, ó noite tranqüila …
Tu, que tiras o mundo ao mundo, tu que és a paz,
Tu que não existes, que és só a ausência da luz,
Tu que não és uma coisa, um lugar, uma essência, uma vida,
Penélope da teia, amanhã desfeita, da tua escuridão,
Circe irreal dos febris, dos angustiados sem causa,
Vem para mim, ó noite, estende para mim as mãos,
E sê fescor e alívio, ó noite, sôbre a minha fronte …

Tu, cuja vinda é tão suave que parece um afastamento,
Cujo fluxo e refluxo de treva, quando a lua bafeja,
Tem ondas de carinho morto, frio de mares de sonho,
Brisas de paisagens supostas para a nossa angústia excessiva …
Tu, pàlidamente, tu, flébil, tu, líquidamente,
Aroma de morte entre flôres, hálito de febre sôbre margens,
Tu, rainha, tu, castelã, tu, dona pálida, vem …

Sentir tudo de tôdas as maneiras,
Viver tudo de todos os lados,
Ser a mesma coisa de todos os modos possíveis ao mesmo tempo,
Realizar em si tôda a humanidade de todos os momentos
Num só momento difuso, profuso, completo e longínquo.

Eu quero ser sempre aquilo com quem simpatizo,
Eu torno-me sempre, mais tarde mais cedo,
Aquilo com quem simpatizo, seja uma pedra ou uma ânsia,
Seja uma flor ou uma idéa abstrata,
Seja uma multidão ou um modo de compreender Deus.
E eu simpatizo com tudo, vivo de tudo em tudo.
São-me simpáticos os homens superiores porque são superiores,
E são-me simpáticos os homens inferiores porque são superiores também,
Porque ser inferior é diferente de ser suoperior,
E por isso é uma superioridade a certos momentos de visão.
Simpatizo com alguns homens pelas suas qualidades de carácter,
E simpatizo com outors pela sua falta dessas qualidades,
E com outros ainda simpatizo por simpatizar com êles,
E há momentos absolutamente orgânicos em que êsses são todos os homens.
Sim, como sou rei absoluto na minha simpatia,
Basta que ela exista para que tenha razão de ser.
Estreito ao meu peito arfante, num abraço comovido,
(No mesmo abraço comovido)
O homem que dá a camisa ao pobre que desconhece,
O soldado que morre pela pátria sem saber o que é pátria,
E o matricida, o fratracida, o incestuoso, o violador de crianças.
O ladrão de estradas, o salteador dos mares,
O gatuno de carteiras, a sombra que espera nas vielas –
Todos são a minha amante predileta pelo menos um momento na vida.

Beijo na bôca tôdas as prostitutas,
Beijo sôbre os olhos todos os souteneurs,
A mihna passividade jaz aos pés de todos os assassinos,
E a minha capa à espanhola esconde a retirada a todos os ladrões,
Tudo é a razão de ser da minha vida.

PORTUGALSKO MORJE

O slano morje, koliko tvoje slanice
je iz portugalskih solza!
Koliko mater je jokalo, da smo te lahko prekrižarili,
koliko sinov molilo zaman!
Koliko nevest je ostalo neporočenih,
da si lahko postalo naše, o morje!

Je bilo vredno trpljenja? Vse je vredno trpljenja,
če duša ne izgubi svoje veličine.
Kdor želi priti onkraj Bojadorja,
mora iti onkraj bolečine.
Bog je naredil morje nevarno in brezdanje,
vendar se v njem zrcalijo nebesa.

Prevedel Boris Šinigoj

MAR PORTUGUĘS

O mar salgado, quanto do teu sal
Săo lágrimas de Portugal!
Por te cruzarmos, quantas măes choraram,
Quantos filhos em văo rezaram!
Quantas noivas ficaram por casar
Para que fosses nosso, ó mar!

Valeu a pena? Tudo vale a pena
Se a alma năo é pequena.
Quem quer passar além do Bojador
Tem que passar além da dor.
Deus ao mar o perigo e o abismo deu,
Mas nele é que espelhou o céu.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv