O, kako nežneje in bolj praznoverno
ljubimo ob nagibu naših let …
Sij, sij luč, ki jemlješ slovo,
luč poslednje ljubezni, zarje večerne!
Pol neba senca je objela,
le tam, na zahodu še tava sij, –
potrpi, potrpi večerni dan,
ostani, ostani očaranost.
Četudi v žilah presiha kri,
nežnost v srcu še ni usahnila …
O, poslednja ljubezen!
Ti si blaženost, pa tudi brezup.

(Prevedel Boris Šinigoj)