(7. stoletje)

Lestev kraljestva je skrita v tebi, v tvoji duši. Spusti se vase, proč od greha, in tam boš našel stopnice, po katerih se boš vzpel. 
(Iz druge homilije)

 

Bodi žejen Jezusa, da te bo lahko opil s svojo ljubeznijo.
(Iz tretje homilije)

 

Vse ljudi vselej obdaja Božja skrb, vidijo pa jo samo tisti, ki so se očistili grehov in vselej mislijo na Boga.
(Iz pete homilije)

 

Kdor pomaga ubogim, ugotovi, da Bog skrbi zanj.
(Iz pete homilije)

 

Nenehno premišljevanje Svetega pisma dušo vselej napolni z neizmernim čudenjem in radostjo v Bogu.
(Iz trinajste homilije)

 

Um ne bo poveličan z Jezusom, če telo ne trpi zaradi njega.
(Iz štiriintridesete homilije)

 

Ko najdemo ljubezen, jemo nebeški kruh in prejemamo hrano brez truda in utrujenosti. Nebeški kruh je On, ki je prišel iz nebes in svetu daje življenje. To je angelska hrana. Kdor je našel ljubezen, vedno uživa Kristusa in od tega postane nesmrten.
(Iz triinštiridesete homilije)

 

Ne smemo se vznemirjati, ko nas zagrne tema. To je še zlasti pomembno, če sami nismo vzrok teme, kajti to je delo Božje skrbi zaradi smotra, ki ga pozna samo Bog.
(Iz oseminštiridesete homilije)

 

Spomni se, kot pravi Sveto pismo, da je Kristus umrl za hudobne, ne za dobre. Za veliko več imej to, da trpiš zaradi hudobnih in delaš dobro grešnikom, kot pa da bi to delal za pravične.
(Iz petdeseste homilije)

 

Ne sovraži grešnika, kajti vsi smo krivi. Če si ganjen zaradi Boga, jokaj za tega človeka. Zakaj bi ga namreč sovražil? Če pa so tisto, kar sovražiš, grehi, za tega človeka moli, da boš tako lahko posnemal Kristusa, ki nikoli ni bil jezen na grešnike, ampak je zanje molil.
(Iz petdesete homilije)

 

Spoznanje je klin na lestvi do vere. Ko kdo doseže vero, ne potrebuje več spoznanja.
(iz enainpetdesete homilije)

 

Pot k Bogu je vsakodnevni križ: nihče se ne more vzpeti v nebesa po udobju – vemo namreč, kam vodi cesta udobja!
(Iz devetinpetdesete homilije)

 

Ljubezen je slajša kot življenje. Uvid v Boga, iz katerega se rodi ljubezen, pa je še slajši od medu in satja.
(Iz dvainšestdesete homilije)

 

Namen molitve je, da bi od nje prejeli ljubezen do Boga, kajti v molitvi lahko najdemo vse, zaradi česar ga lahko ljubimo.
(Iz triinšestdesete homilije)

 

Usmiljen človek je zdravnik svoje lastne duše, saj kakor močan veter razpihava teman oblak svoje notranjosti.
(Iz petinšestdesete homilije)

 

Tole naj ti bo kot svetleče znamenje presojnosti tvoje duše: ko pri preiskovanju svoje notranjosti odkriješ, da si napolnjen s sočutjem do človeštva in je tvoje srce udarjeno z usmiljenjem in gori kakor v ognju za vsakogar brez razlike.
(Iz enainsedemdesete homilije)

 

Bolj ko se v nas množi Kristusovo trpljenje, večja je v nas tolažba v Kristusu.
(Iz devetinsedemdesete homilije)

 

Tisti, ki samo grabijo po znanju, so zgrabljeni od napuha: bolj ko spoznavajo, temačnejši postajajo.
(II. del, prvo poglavje)

 

Brezstrastje ni v tem, da ne bi zaznavali strasti, ampak v tem, da jih ne sprejemamo.
(II. del, prvo poglavje)

 

Ugodje zaslepi človeka, tako da Božjih reči ne motri s čudenjem, ampak jih preiskuje na prazen način.
(II. del, prvo poglavje)

 

Trpljenje zaradi Boga je zdravilo za tistega, ki je bolan.
(II. del, drugo poglavje)

 

Gospod ni umrl samo zato, da bi nas rešil greha, niti samo zaradi česa drugega, ampak predvsem zato, da bi svet spoznal, kakšno ljubezen ima Bog do stvarstva. Če bi se to čudovito delo zgodilo samo zaradi odpuščanja grehov, bi zadostovalo, da bi bili odrešeni kako drugače.
(II. del, četrto poglavje)

 

Predaj se naporu molitve in odkril boš to, česar ne moreš slišati od drugega človeka.
(II., del, šesto poglavje)

 

Ko nekdo podvomi o tem, da Bog skrbi zanj, nemudoma pade v nepreštevne tesnobe.
(II. del, osmo poglavje)

 

Branje Svetega pisma bi morali imeti za nekaj izjemno vzvišenega. Pomembnosti tega dejanja ne moremo preceniti, saj je kot vrata, skoz katera um vstopi v božanske skrivnosti in prejme moč za jasnino molitve.
(II. del, enaindvajseto poglavje)

 

Če bi potapljač našel biser v vsaki školjki, bi vsak hitro obogatel.
(II. del, štiriintrideseto poglavje)

 

 

Prevedel Alen Širca