Cesta

Popotnik, tvoje stopinje so
edina steza, edina sled:
potohodec, tu ni poti,
tu ni zemljevida ali zvezde severnice,
le prazna stran in brezzvezdna tema;
in če bi se obrnil, da bi občudoval
razdaljo, ki si jo prehodil danes,
bi cesta vzvalovala v prah.
Ni poti naprej in ne nazaj,
tu ni poti, tovariš moj: zaupaj
v hitri svoj korak, preložitev konca,
v izginulo sled svoje lastne brazde,
potohodec, morjehodec, Kristus.

 

Luč

Ko sem prišel k njegovi postelji, je bil že slep.
Trinajst let je preteklo in moj duh je bil še vedno
tako temen kakor na dan mojega posvečenja.
Zdaj sem bil predrzen. Poprosil sem ga za luč.
»Ali ni rečeno, da je vse slepilo?
In ti še vedno nisi podvomil o resničnosti tegà?
Ni luči, neumnež. Si se zdaj prebudil?«
Zasmejal se je in nas nato zapustil. Zlomilo me je.

Vrnil sem se v sobo, da pospravim svoje stvari,
posodo za miloščino, haljo in skodelo; molilno preprogo
sem imel namen pustiti. Tam leži, obrabljena, obdana
z okvirjem poznega sonca. In iz čiste navade –
ne, še manj, za nič, ker bil sem nič –
sem gledal sebe, kako zadnjič sedam nanjo.

 

Dih

Dih, ti nevidna pesem –
čista izmenjava, sestra molku,
bit in njeno protivesje,
ritem, v katerem postajam,

ocean, ki ga zbiram
s krajo, z istim počasnim valom;
najvarčnejše od morij … Tat
vsega vesoljstva! Katere posesti,

katera prostrana prostorja so se že zlila
skozi moja pljuča? Vse strani neba
so mi kot hčerke.

Me torej poznaš, zrak, ki si nekoč jadral skozme?
Ti, ki si bil nekoč list in skorja
vsake moje besede?

 

Ton

Le kdor je že dvignil
liro med sence,
more živeti, da vrnil bi hvalo,
ki ne more spodleteti niti zbledeti.

Le kdor je na ustnicah cvet
okusil, ki lasten je smrti,
lahko ohrani ta ton, lahen kot dih,
pod svojimi prsti.

Čeprav njegov odsev zaplava
pred tvojim pešajočim pogledom:
vedi za podobo.

Samo v dvojnem kraljestvu
je glas oboje, neskončen
in pomirjen.

 

Odhajanje

Ne postavljaj nagrobnika njegovemu spominu.
Naj vsako leto le roža požene v čast njegovemu imenu.
Orfej. Morda pravi čas dobi še
obliko zdaj tega, zdaj onega – in vendarle

nam ni treba drugega imena: Orfej, rečemo,
kjerkoli se pokaže pravi spev.
On pride in gre. Ali nismo torej blaženi,
če rože preživi za nekaj dni?

Toda misel, da je njegovo nenehno odhajanje bolečina,
mora proč, če naj bi razumeli.
Četudi njegov glas spremeni trenutek,

je že odšel, kamor nihče mu ne more slediti;
celo lira mu ne more preslepiti rok.
In v tem kljubovanju še kar ostaja resničen …

 

Nič

Je torej to čarobni kraj, da bi umrl z nami?
Mislim na ta svet, kjer spomin še vedno zadržuje
dih tvojega zgodnjega življenja:
belo senco prve ljubezni,
ta glas, ki se je dvignil in spustil
s tvojim lastnim srcem, roko,
o kateri si sanjal, da jo stiskaš v svoji …
in vse te ljubljene goreče reči,
ki so se nama zazorile,
razsvetlile notranje nebo?
Bo ves ta svet izginil, ko umremo,
to življenje, ki po svoje novega smo naredili?
So talilniki in nakovala naše duše
delali za veter in za prah?

 

Pesem

Po Ladislavu Skali

Ladja se je zibala po razburkanem morju
in tega nisem mogel več trpeti,
zato sem zaprl oči
in si zamislil, da sem na ladji
med plovbo po razburkanem morju.

Pod mano se je dvignila ženska
in tega nisem mogel več trpeti,
zato sem zaprl oči
in si zamislil, da se ljubim
prav s to žensko.

Ko sem prišel na svet,
sem zaprl oči
in si zamislil svoje rojstvo.
Še vedno
nisem odprl oči za ta svet.

 

Don Paterson (1963) je eden najvidnejših sodobnih škotskih pesnikov. Za svojo pesniško zbirko Nil Nil (Nič nič, 1993) je dobil nagrado Forward za najboljši pesniški prvenec, za zbirki God’s Gift to Women (Božji dar ženskam, 1997) in Landing Light (Pristajajoča luč, 2003) pa nagrado T. S. Eliota; je edini pesnik, ki je to nagrado dobil dvakrat. Literarni kritiki so precejšnjo pozornost namenili tudi zbirkam The Eyes (Oči, 1999), White Lie (Nedolžna laž, 2001), Orpheus (Orfej, 2006), Rain (Dež, 2009) in 40 Sonnets (Štirideset sonetov, 2015) ter knjigam aforizmov The Book of Shadows (Knjiga senc, 2004), The Blind Eye (Slepo oko, 2007) in Best Thought, Worst Thought (Najboljša misel, najslabša misel, 2008). Je urednik za poezijo pri založbi Picador Macmillan, poučuje pa tudi kreativno pisanje.

Patersonova poezija se zdi na prvi pogled zavezana pesniški tradiciji, vendar je ta le podlaga za pogosto duhovite postmodernistične postopke. Paterson piše zdaj v povsem pogovornem jeziku, zdaj v izrazito eruditskem, vsakdanjo igrivost pa učinkovito prepleta s skoraj romantičnim hrepenenjem po presežnem.

Prevedene pesmi so iz zbirke Selected Poems (Izbrane pesmi, 2012).