Surova svila

Praznik je nebo bojevito modre barve in hkrati vreme nevihtne usedline. Je tveganje, katerega pogled nam sledi in nas vzdržuje, kliče nam ali pa si premisli. Je véliki izbruh jeze proti ugodnemu redu, da bi iz njega iztisnil ljubezen … In iz Praznika izidemo zmagovalci, ko nam roka na našem ramenu zamrmra: »Kam pa kam …«, ta roka, ki si z dvoumnostjo prizadeva odložiti vrnitev k smrti, odložiti skok v neuresničljivost Praznika.

 

Zakaj leti dan

Pesnik se v teku svojega življenja opira na kakšno drevo, ali morje, ali pobočje, ali oblak določenega odtenka, neki trenutek, če tako hočejo okoliščine. Ni zlit z zablodo koga drugega. Njegova ljubezen, njegov prijem, njegova sreča imajo svojo ustreznico na vseh krajih, ki jih ni obiskal, ki jih nikoli ne bo, pri tujcih, ki jih ne bo spoznal. Ko pred njim povzdigujemo glas, ko ga priganjamo, naj sprejme spoštovanje, ki ga zadržuje, če se zaradi njega sklicujemo na zvezde, odgovori, da je iz sosednje dežele, s pravkar požrtega neba.

Pesnik oživlja, nato steče k razpletu.

Zvečer je kljub številnim vajeniškim jamicam na licu uglajen mimoidoči, ki se na hitro poslovi, da bi bil tam, ko bodo dali kruh iz peči. 

 

Zmaga blisk

Ptič prekopava zemljo,
kača seje,
izboljšana smrt
ploska pridelku.

Pluton na nebu!

Eksplozija v nas.
Tukaj samo v meni.
Nor in gluh, kako bi bil to lahko še bolj?

Več drugega sebe, spremenljivega obraza, več
časa za plamen in časa za senco!

Skupaj s počasnim snegom se spuščajo gobavci.

Naenkrat ljubezen, enakovrednica groze,
z nikoli videno roko ustavi poplavo, spet dvigne sonce,
spet sestavi Prijateljico.

Nič ni napovedovalo tako mogočnega obstoja.

 

Lice vrtnice

Kljub odprtemu oknu v sobi z dolgim zaobljenim opascem ostaja vonj vrtnice zvezan z dihom, ki je bil tam. Spet smo enkrat brez poprejšnje izkušnje, prevzeti prišleki. Vrtnica! Polje njenih drevoredov bi prevetrilo celo drznost smrti. Nobene ograje, ki bi se upirala. Hrepenenje znova privre na dan, bolečina z naših izhlapelih lic.
Kdor hodi po zemlji dežja, se mu ni treba bati trnja na omejenih ali sovražnih krajih. A če se ustavi in se nabere, gorje mu! Ranjen v živo meso leti v pepelu, od lepote prevzeti lokostrelec.

 

Lišaji

Stopal sem med izboklinami prečiščene zemlje, skrivnimi sapami, rastlinami brez spomina. Gora se je dvigovala, s senco napolnjena steklenička, ki je iz hipa v hip tesno objemala kretnjo žeje. Moja sled, moj obstoj sta se izgubljala. Tvoj obraz je ritensko drsel pred menoj. To ni bilo nič drugega kot madež v iskanju čebele, ki bi iz njega napravilo rožo in ga imelo za živega. Nameravala sva se ločiti. Ti naj bi ostala na planjavi vonjev in jaz naj bi prodrl v vrt praznine. Tukaj, v zavetju skal, v polnosti vetra, bi resnično noč prosil, naj razpolaga z mojim spancem, da poveča tvojo srečo. In pripadli bi ti vsi sadovi.

 

Na vnovično srečanje

Naenkrat smo se preveč približali
nečemu, do česar so nas držali
na skrivnostno naklonjeni in odmerjeni
razdalji. Odtlej je glodanje.
Naše naslonjalo je izginilo.

Neznosno se je počutiti kot vzajemen
in nemočen del lepote, ki umira po tuji krivdi.
Vzajemen v prsih in nemočen v gibanju
duha. 

Če se ti to, kar ti kažem, in to, kar ti dajem,
zdita manjša od tega, kar ti skrivam, je moje
ravnovesje šibko, moje prgišče brez koristi.

Ti si počivališče teme na mojem preveč
izpostavljenem obrazu, pesem. Moj sijaj
in moje trpljenje sta zdrsnila mednju.

Odvreči grdo zgrnjen obstoj in ponovno
najti pogled, ki ga je na začetku ljubil dovolj,
da je lahko iz njega razstrl temelj. Kar mi
ostaja za življenje, je v tem naskoku, v tem drgetu.

 

Neškodljiv

Jočem, ko zahaja sonce, ker te izmika mojemu pogledu in ker se ne znam uskladiti z njegovimi nočnimi tekmeci. Čeprav je nizko in zdaj brez vročine, nezmožno preprečiti svoj zaton, pretrgati olistavanje, spet izruvati še kako željo iz svojega smrtno bolnega soja. Njegov odhod te topi v svoji temini, tako kot se blato rečne struge razpušča v hudourniški vodi onkraj grobelj razdejanih pobočij. Trdota in mehkoba z različnim gibalom imata tedaj podobne učinke. Preneham sprejemati himno tvoje govorice; nenadoma nisi več cela ob meni; živčni vozel tvojega zapestja ne drži moje roke, ampak votlo vejo katerega koli mrtvega in že razsekanega drevesa. Ničemur več ne dajeva imena, le drgetu. Noč je. Za ognjemete, ki se prižigajo, sem slep. V resnici sem jokal samo enkrat. Izginjajoče sonce je odrezalo tvoj obraz. Tvoja glava se je zakotalila v jamo neba in nisem več verjel v jutri.
Kdo je človek jutra in kdo človek senc? 

 

O noči brez okrasja

Gledati do smrti pretepeno noč; si še naprej zadoščati v njej.
Ponoči so pesnik, drama in narava eno, vendar v vzponu in drug drugega vdihavajoči.
Noč prinaša hrano, sonce izboljša nahranjeni del.
Ponoči naše učenje služi drugim, za nami. Plodna je svežina te varuhinje!
Neskončno napada, oblak odrešuje.
Noč se pridruži na kateri koli stopnji življenja, ki je pripravljeno, da se konča spomladi, da leti v nevihti.
Noč se obarva z rjo, kadar privoli, da nam odškrne zamrežena vrata svojih vrtov.
V očeh žive noči sanje včasih niso nič drugega kakor pošasten lišaj.
Ne bi smeli razvneti srca noči. Mrak bi moral biti gospodar, kjer se vrezuje jutranja rosa.
Noč nasledi le samo sebe. Stražni stolp sonca je le zavzeta strpnost noči.
Noč poskrbi, da se podaljša naša skrivnost; noč opravi izbrance.
Noč izmodri našo človeško preteklost, nagne svojo psiho pred sedanjost, postavi neodločnost v našo prihodnost.
Napolnil se bom z nebeško zemljo.
Polna noč, kjer neotesane sanje ne mežikajo več, ohrani mi živo vse, kar ljubim.

 

Oklofutani najstnik

Isti udarci, ki so ga pošiljali na tla, so ga obenem postavljali daleč pred življenje, prihodnjim letom naproti; ko bi takrat krvavel, to ne bi bilo več zaradi posamezniku prizadejane krivice. Kot grm, ki ga krepijo korenine in ki pritiska obtolčene vejice ob svoje odporno deblo, se je nato ritensko spuščal v nemost tega védenja in v svojo nedolžnost. Končno se je izmuznil, bežal je in postajal neskončno srečen. Dosegel je travnik in pregrado trsja, katerega blato je ljubkoval in zaznaval njegov suh drget. Zdelo se je, da ga je v zameno posvojilo tisto najplemenitejše in najodpornejše, kar je proizvedla zemlja.
Tako bi, brez potrebe po prelomu, znova začel prav tedaj, ko bi vzravnano in pozorno stal med možmi, ranljivejši in hkrati močnejši.  

 

Soba v prostoru

Kot spev goloba grivarja, ko se bliža naliv
– zrak se posipa z dežjem, z vračajočim se soncem –, se zbujam
umit, med vstajanjem se topim; obiram neizkušeno nebo.

Ležeč ob tebi premikam tvojo svobodo. Sklad zemlje sem,
ki zahteva svojo rožo.

Ali katero pooblano grlo žari bolj kot tvoje?
Vprašati pomeni umreti!

Perut tvojega vzdiha sipa puh na liste. Poteza
moje ljubezni zapre tvoj sadež, ga izpije.

V milosti tvojega obraza sem, ki ga moje temine
pokrivajo z radostjo.

Kako je lep tvoj krik, ki mi daje tvojo tišino!

 

Posmrtna maska

Nekoč je živel človek, ki je, ker ni bil več lačen, prav nikoli več lačen, toliko je požrl zapuščin, pogoltnil živeža in osiromašil svojih bližnjih, našel svojo mizo prazno, svojo posteljo zapuščeno, svojo ženo debelo in zemljo na polju svojega srca nerodovitno.

Ker ni imel groba in se je želel ohraniti pri življenju, ker ni imel ničesar dati in še manj sprejeti, ker so predmeti bežali pred njim in so mu živali lagale, je ukradel lakoto in si iz nje napravil krožnik, ki je postal njegovo ogledalo in njegov lastni poraz.

 

Skrivna zaljubljenka

Pogrnila je prt in do popolnosti izpeljala vse, o čemer bo njen ljubimec, sedeč ji nasproti, kmalu tiho govoril in jo meril z očmi. Ta hrana, podobna ustniku oboe.

Pod mizo zdaj njeni goli gležnji božajo toploto ljubega, medtem ko jo hvalijo glasovi, ki jih ne sliši. Žarek svetilke mota, tke njeno čutno raztresenost.

Ve, da neka postelja, zelo daleč, potrpežljivo čaka in trepeta v izgnanstvu dišečih rjuh kot gorsko jezero, ki ne bo nikoli zapuščeno.