Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Izgubljeni otok

 M. Karagatsis je psevdonim Dimitriosa Rodopoulosa (1908–1960), pomembnega grškega modernističnega romanopisca, dramatika, kritika in novinarja. Grška literarna zgodovina ga uvršča v t. i. generacijo tridesetih let, skupaj s pesniki Seferisom, Elitisom, Kavvadiasom in drugimi avtorji. Napisal je vrsto romanov, med drugimi trilogijo o življenju priseljencev v Grčiji Aklimatizacija pod Apolonom (1933–1938), Izgubljeni otok (1943), Veliki spanec (1946), Smrt in Thodor (1954), Čudovita zgodba svetnikov Sergiosa in Bakhosa (1973). Dela M. Karagatsisa so bila prevedena v več evropskih jezikov, mdr. v nemščino, angleščino, italijanščino in francoščino. Fantastični roman Izgubljeni otok pripoveduje zgodbo grškega ribiškega otoka, ki zaradi prekletstva med strašnim neurjem odpluje po svetu in pristane na Tihem oceanu.

 

Fantastična pripoved

10. december – danes zjutraj smo se sestali na policiji. Policaj, mirovni sodnik in župan smo se sestanka »udeležili ex officio«, kot lokalna oblast. Poleg nas so bili povabljeni še trije kapitani, poveljniki ladij, kapitan Farmakis, kapitan Vamvas in kapitan Velios. »Po častni dolžnosti« so pozvali tudi mene, ker sem bil kapitan na parnikih – torej zelo izkušen v pomorskih zadevah. Mirovni sodnik nam je v nekaj besedah predstavil dileme … Pred slabim mesecem dni je nevihta, kakršne še niso videli, odrezala Tilos od preostalega sveta. Deset tisoč ok olja in še enkrat toliko oliv, ki so bile prodane trgovcem v Pireju, zaman čaka, da se zjasni in jih bodo lahko natovorili … Najhujši problem pa je s kruhom. Na Tilosu sploh ne pridelujejo pšenice in privažajo, kar potrebujejo, iz Pireja, Volosa, Soluna. Nihče ni nikoli pomislil na to, da bi si delal zalogo. Zakaj pa bi si jo? Vsak dan je na Tilos prispela kakšna ladja s pšenico in moko in pet vaških špeceristov je imelo vedno dve, tri vreče za prodajo na drobno … Ta ujma pa je porušila red. Zmanjkalo je moke, doma in v špecerijah. V nekaj hišah, najrevnejših, že nekaj dni niso jedli kruha. Vihar pa je vedno hujši. Kaj bo z nami?

»Treba bo sprejeti ukrepe,« je rekel policaj.

»Ukrepe … Kakšne ukrepe? Preden se bo vreme pomirilo, ni upanja, da bi prišla kakšna barka,« je pripomnil kapitan Farmakis v svetlo modrih turških hlačah, z rdečim fesom in dolgo pipo.

»Res je,« je odvrnil policaj … »Toda mi ne moremo čakati … Nemogoče moramo spremeniti v mogoče, da bojo ljudje imeli kaj jesti.«

Vsi smo se spogledali. Nemogoče v mogoče. Kako to? In policaj je razložil:

»V pristanišču je ostala samo ena barka. Dvojambornica kapitana Veliosa … Trdno plovilo, dober kapitan … Naj zbere pogum, naj švigne tja čez, do Kime, naj natovori malo pšenice, ječmena, moke, kar pač dobi, in se vrne … In potem, kar Bog da! Mirno morje, kaj pa drugega!«

S pogledi smo se zapičili v kapitana Veliosa … To je možiček, ki se bliža petdesetim, suh, sključenih ramen, z ukrivljenim nosom, majhno brado. Govori s počasnim, počenim glasom.

»To je čista norost … Vetrovi so ponoreli … Morje vre … Kako naj? Povej mi še ti, kapitan Farmakis, ki si star … In ti, kapitan Vamvas, ti veš … In kapitan Gerolimakis naj mi to pove, ki je strokovnjak za parnike in je prekrižaril ocean.«

Obsedeli smo v tišini, zamišljeni … Stvar je bila težka, drzna, nevarna … Prvi je spregovoril Farmakis.

Farmakis: Razburkano morje. Močen veter. Vodna tromba. Neurje … V naših krajih še nikoli nisem videl takšnih grozot …

Vamvas: Pa kar traja in traja.

Farmakis: Traja ali ne. To ni važno za naš posel … Na Črnem morju smo videli še vse kaj hujšega.

Vamvas: In na Korziki, v Bonifaciu, kadar piha mistral.

Farmakis: Norost je v takem vremenu izpluti iz pristanišča.

Vamvas: In to velika norost.

Farmakis: Kaj pa, če te dobi na odprtem morju? Kaj boš?

Vamvas: Mene je dobilo na odprtem morju, takšno razdejanje in še hujše.

Farmakis: Mene tudi. Ne enkrat, ne dvakrat.

Vamvas: Petdeset let nosimo na morje kožo na prodaj.

Farmakis: Kaj pa si ti naredil, kadar te je dobilo takšno neurje?

Vamvas: Vezal sem podveze, rahljal sem jadro … Zakaj sprašuješ? Mar tega ne veš sam?

Farmakis: Se pravi, sprašujem te, ali si ustavil ladjo med Sardinijo in Strombolijem?

Vamvas: Kje pa bi se tam ustavil? Plul sem dalje.

Kapitan Farmakis se je obrnil h kapitanu Veliosu:

»Razumeš, Velios, stari moj? Kaj pa, če bi te nevihta zalotila sredi odprtega morja. Kaj bi naredil?«

Velios je prikimal.

»Velja! Jutri navsezgodaj bom odjadral …«

»Bog s tabo!«

Vstali smo in se odpravili.

»Bi rad šel z mano, kapitan Gerolimakis?« me je vprašal Velios.

Okamnel sem … Z njim? Po kaj? Naj se izkrcam na Kimi, naj grem v Pirej, kjer me čakajo preiskovalci, tožilci in cenilci z neprijetnimi vprašanji?

»Če je nujno, lahko grem,« sem rekel.

»Ni nujno, je pa priložnost, da se vrneš domov …«

Moral sem spretno obrazložiti svojo odklonitev. Mogoče bodo kaj posumili …

»Hvala … Kaj pa naj delam na Kimi? Spet bom tam čakal, da se vreme umiri in da z drugo ladjo odplujem proti Pireju. Dvojni napor … Šel bom od tod, enkrat za vselej.«

Kapitan Farmakis se je premeteno nasmehnil.

»Prav imaš, moj Gerolimakis! Tudi jaz bi na tvojem mestu molil, da se morje ne umiri. Nikoli. Potem pa naj prideta Somora in Godoma, kot pravite vi, izobraženi!«

Na vseh obrazih sem videl nasmeške privoščljive ironije. Ampak nič nisem rekel. Kaj pa naj bi rekel? Poslovil sem se in se spustil po škripajočem lesenem stopnišču, spremljale so me zadnje besede kapitana Farmakisa, ki mi jih je nečastno, nizkotno zalučal v hrbet:

»Ogenj, ženska in morje … Gorje jim, ki popotujejo po daljnih morjih…«

 

11. december– Kapitan Velios je odplul ob zori. Cela vas se je zbrala zunaj na obali, da bi se poslovila od njega, da bi mu zaželela srečno pot. Na obrazih je žarela sreča upanja. Takšen je človek … Samo o tem razmišlja, kako bi se okoristil s tveganjem drugega človeka. Vsi so si že predstavljali, kako se bo kapitan Velios vrnil z barko, polno moke. Nihče ni pomislil na edino verjetnomožnost, da se niti dvojambornica niti Velios niti njegova posadka ne bodo nikoli vrnili.

Takšna je usoda junakov altruizma: da grejo v smrt za druge ljudi, drugi ljudje pa se veselo smejijo.

Prepričan sem, da bodo, ko bo že povsem jasno, da se Velios ne bo več vrnil, Tilošani bridko objokovali, ne človeka, ki je umrl za njihov blagor, temveč moko, ki ni prišla, da bi se je nasitili.

 

12. december – Eleni prihaja v mojo čumnato vsak večer, takoj ko njen oče zaspi, in se vrača v svojo posteljo, ko se zdani. Vsega tega seveda ne počne zato, da Andonis – ki vse ve – ne bi česa opazil, ampak iz spodobnosti. In stari, ki je bil prej rani ptiček, se mora pretvarjati, da spi, da se ne bi uradno izkazalo, da Eleni ni v svoji postelji.

Ravno ta Andonisov odnos me skrbi. Je to molčeča privolitev? Tako bi si to najbrž razložil kdo, ki bi površno sodil, pa vendar, nekaj mi pravi, da stari trpi, muči ga ljubezenska dogodivščina njegove hčere. Vendar ne morem razumeti, kakšne vrste čustva so to, ki ga vznemirjajo. Vsekakor bi me lahko tisto noč, ko je bil potres in naju je odkrito zasačil, poslal k hudiču, in to kar najbolj diskretno, da ne bi izbruhnil škandal.

Kakor koli že, za vse to se ne zmenim preveč. Delam se neumnega. Čez nekaj dni bom odšel s Tilosa in ne nameravam se vrniti na njegova tla. Kako dolgo bo trajala nevihta?

Saj res, zdaj sem se spomnil. Kapitan Velios se je vrnil danes zjutraj, štiriindvajset ur po tem, ko je odplul. Na odprtem morju ga je zajelo takšno neurje, da se je raje obrnil in se vrnil na Tilos. Tako so mi rekli. Jaz ga še nisem videl.

Zares. Kako dolgo bo še trajala ta ujma?

 

13. december – Zjutraj sem ležal na postelji in sem bral Nesrečnike, ki mi jih je posodil mirovni sodnik (to je edina leposlovna knjiga na Tilosu). Skozi priprta vrata sem slišal Elenico, kako se vrti po veliki sobi, pospravlja, pripravlja hrano ins svojim mirnim, nizkim glasom poje preprost egejski napev. Andonis je že zgodaj odšel od doma.

Plaha roka je potrkala na vhodna vrata. Eleni je prekinila z delom in nehala peti.

»Kdo je?« vpraša.

»Jaz,« odgovori otroški glas.

»Kdo ti?«

»KratirinStamatis.«

Zaslišim njene korake, ki se bližajo vratom. Potem odpiranje zapaha.

»Kaj bi rad?«

»Dober dan.«

»Dober dan. Kaj bi rad?«

»Ti bom povedal.«

»Kaj mi boš povedal?«

»Hoho mi je rekla, naj ti rečem …«

»Kaj?«

»Šel sem z oslom mimo pokopališča. Tovoril sem drva iz gozda.«

»In?«

»Starka je slišala, da grem mimo, in me je vprašala: ‘Kdo gre?’ ‘KratirinStamatis,’ ji rečem. Potem mi pravi: ‘Stamatis, poišči AndonisovoEleni in ji reci, da bi rada, da me pride obiskat.’ To mi je rekla.«

»Prav! Lahko greš!«

»Rekla je, naj ji prinesem odgovor, in mi bo dala orehe.«

»Vozi!

»Kaj naj rečem Hoho?«

»Naj me pusti pri miru!«

In vrata so se zaprla otroku pred nosom.

Vstal sem s postelje in šel v veliko sobo. Eleni je pobirala peno iz lončene posode, ki je brbotala nad ognjiščem.

»Eleni,« sem ji rekel.

»Kaj je?«

Njen glas je bil nejevoljen, utrujen.

»Zakaj si tako govorila z otrokom?«

»Ker sem tako hotela.«

»Rekel bi, da sva pozabila na ubogo Hoho … Morala bi jo iti pogledat.«

»Nisem razpoložena.«

»Si pozabila, kako te ima rada? Pozabila si …«

Obrnila se je in me pogledala s priprtimi, čisto črnimi očmi.

»Nič nisem pozabila, ker se nimam česa spomniti. Razumeš?«

Sarkastično sem se ji priklonil.

»Hvala, Eleni …«

Stopila je k meni in me strastno objela. Zvrtelo se mi je od njenega toplega diha, ki je ovil moj obraz.

»Rada te imam,« mi je rekla s hripavim glasom. »Imam te rada, jaz sama in samo zase. Nočem, da se kdorkoli drug meša v najino ljubezen … In sram me je, da je takrat tako naneslo … Ne da me kaj brigajo slepe starkine oči … Tudi če bi videle, meni bi bilo vseeno …«

»Kaj potem?«

Začutil sem, kako se mi njeni nohti zarivajo v meso na prsih.

»Duša, ki ljubi, se sramuje svoje skrivnosti. Telo je brez sramu. Nikoliveč nočem videti Hoho. Razumeš?«

»Razumem …«

Požrešno se mi je vpila v ustnice, dokler ji ni zmanjkalo diha.

»Bi te motilo,« sem rekel, »če bi jo šel obiskatjaz?«

Nekaj časa je premišljevala. Potem pa je z mirnim glasom rekla:

»Če bi me motilo? Zakaj? Ampak raje vidim, da ne greš …«

»Zakaj?«

»Ne vem …«

Izpustila me je iz objema, skozi okno je pogledala na morje, globoko razbrazdano od sivih valov, in izrekla še zadnjo misel.

»Nevihta se bo polegla … Spet bo mirno morje … In boš odšel … Izgubila te bom … Tako nama je usojeno. Dokler pa si še tu, poleg mene, na otoku, bi rada, da si moj … Samo moj …«

 

Zgodaj popoldne sem se odpravil k Hoho. Še vedno enako vreme, razburkano morje, vihar. Samo da so se oblaki razpršili vsenaokrog in so razkosali sinje nebo na posamezne koščke. Za hip se je pokazalo zimsko sonce, tople barve, mrzlih žarkov,obsijalo je daljne grive valov, obsipalo je svinec z zlatom. Razlilo se je po bregu, ki so se vanj zaganjali vetrovi. Poigralo se je z drhtečim listjem in se spet skrilo za sivim oblakom. Čeprav je pihal veter s severa – najbrž severozahodnik –, je mraz precej popustil, znak, da se bo vreme izboljšalo.

Nekaj korakov naprej od hiše sem naletel na kapitana Veliosa. Pozdravil sem ga in za hip se je ustavil. Nekakšna zamišljenost, nekakšna zaskrbljenost mu je odsevala z obraza.

»Slišal sem vso zgodbo,« sem mu rekel. »Ni ti uspelo priti na Kimo.«

»Kako neki naj bi mi? Kaj bi ti pravil, to bi moral sam videti. Tukaj veter nepiha tako zelohudo … Ampak na sredi ožine med Tilosom in Skirosom je bilo strašno! In veter na desni strani premca … Kako bilahko plul dalje?«

»Še dobro, da si se lahko obrnil …«

»Ja … Še dobro …«

Obmolknil je, s spuščeno glavo.

»Kapitan Gerolimakis,« je nenadoma rekel, kot da bi se odločil po nekaj obotavljanja:

»Zgodilo se mi jenekaj čudnega …Nič ne razumem … Drugim nisem nič rekel … Komaj čakajo, da bi se delali norca iz mene! Sploh kapitan Farmakis, ta vse ve!«

»V čem je stvar?«

»Tebi bom povedal, ker si izobražen in si videl vse mogoče, ko si na parnikih popotoval po svetu.«

»Pusti to!«

»Ampak prosim te, če tega ne boš znal pojasniti, ne govori o tem, z nikomer.«

»Dajem ti besedo.«

»Ko sem včeraj zjutraj odplul, sem ubral smer severnik-severozahodnik, proti vetru, komaj so se napela jadra. Tako je to trajalo do večera, kakšnih osem ur … Vlekel sem se kot polž. Razumeš?«

»Kadar ti veter piha nasproti …«

»Tiloške gore so mi kmalu izginile izpred oči. Tako kmalu, da sem se začudil. ‘To je najbrž koprena zaradi neurja,« sem si rekel. V redu. Zvečer, ko se mi je vse zazdelo brezupno, sem se obrnil v smer južnik-široko in veter mi je udarjal naravnost v krmo. Nisem plul, letel sem. Razumeš?«

»Razumem.«

»’Osem ur sem porabil do sem, niti štirih ne bom porabil, da se vrnem,’ sem si rekel. Mar ni tako?«

»Točno tako.«

Kapitan Velios me je nemočno pogledal.

»Pa sem vseeno porabil šestnajst ur. Polnih šestnajst ur. Z vetrom v jadrih. Razumeš?«

Čisto nič nisem razumel.

»Kako to?« sem ga vprašal.

»To sprašujem jaz tebe. Mi znaš to razložiti?«

Skomignil sem z rameni:

»To ni naravno …«

»To ni naravno …Saj to ti pravim.«

Za hip je pomolčal in še enkrat rekel:

»Prosim. Nikomur nič.«

Obljubil sem mu popolno molčečnost in šel svojo pot. Veliosova zgodba je bila čudna, če se je res zgodilo, kot je povedal. Toda ali se je zgodilo, kot je povedal? Sredi viharja, v nevarnosti, človek izgubi občutek za čas in kraj. Kot sredi halucinacij. Velios je izgubil kompas in glavo. Ni druge razlage.

Ko sem zavil okrog velike skale, sem zagledal pokopališče, sonce se je spet prikazalo izza oblakov in z oranžnimi odbleski preplavilo pene, kamne, ciprese, križe. In veter, kot bi mu luč vdahnila veselje do življenja.

 

Barka kapitana Veliosa se je s poti vrnila tako zdelana, da so jo morali zvleči na kopno, v dok, na resna popravila. Popravilo se je bližalo koncu in Veliosu se je mudilo, da bi bila ladja čim prej nared. Vreme se je močno izboljšalo, pot tja čez na Kimo bi bila zdaj lahka. Na otoku pa ni bilo druge ladje … Kar se je vsem zdelo čudno, kar je vse begalo, pa je bilo to, da kljub lepemu vremenu ni nič kazalo, da bi se bližala katera od ladij, na katere so čakali …

In nenadoma je sredi noči barka, ki je bila pripravljena, da jo zjutraj splavijo, zagorela na odru v doku. Cela se je vnela kot bakla, zgorela je v nekaj urahin ničesar jim ni uspelo rešiti.

Nihče ne ve, kako je prišlo do tega. Neki pastirček, ki je pasel svojo čredo na pobočju, ki se dviga nad dokom, pravi, da je med prvimi plameni na plahti, ki je prekrivala ladjo, videl čudno senco, nekaj podobnega človeku, ženski, ki je poskakovala, v roki pa je držala goreče poleno.

Huda žalost je v vasi. Ni videti, da bi se bližala kakšna ladja, in ni več ladje, ki bi lahko odplula. Seveda so ostali še čolni, ampak s čolnom, čeprav se je vreme precej izboljšalo, ne morejo na odprto morje.

Čudna usoda je doletela otok Tilos. Taista usoda, ki je tudi mene zapletla v svoje lovke in me vleče – kam?

Čisto vse okrog mene se je spremenilo. Čisto vsese je navzelo motnjave para oči iz postane zelene vode. Slika je postala nejasna, kot ta, ki trpinči te prosojne oči.

Oči … Oči … Je luč ugasnila v Hohojinih nepremičnih belih zrklih? Kdo vidi in kdo ne vidi? To je vprašanje. To …

Izgubljeni otok

 M. Karagatsis je psevdonim Dimitriosa Rodopoulosa (1908–1960), pomembnega grškega modernističnega romanopisca, dramatika, kritika in novinarja. Grška literarna zgodovina ga uvršča v t. i. generacijo tridesetih let, skupaj s pesniki Seferisom, Elitisom, Kavvadiasom in drugimi avtorji. Napisal je vrsto romanov, med drugimi trilogijo o življenju priseljencev v Grčiji Aklimatizacija pod Apolonom (1933–1938), Izgubljeni otok (1943), Veliki spanec (1946), Smrt in Thodor (1954), Čudovita zgodba svetnikov Sergiosa in Bakhosa (1973). Dela M. Karagatsisa so bila prevedena v več evropskih jezikov, mdr. v nemščino, angleščino, italijanščino in francoščino. Fantastični roman Izgubljeni otok pripoveduje zgodbo grškega ribiškega otoka, ki zaradi prekletstva med strašnim neurjem odpluje po svetu in pristane na Tihem oceanu.

 

Fantastična pripoved

10. december – danes zjutraj smo se sestali na policiji. Policaj, mirovni sodnik in župan smo se sestanka »udeležili ex officio«, kot lokalna oblast. Poleg nas so bili povabljeni še trije kapitani, poveljniki ladij, kapitan Farmakis, kapitan Vamvas in kapitan Velios. »Po častni dolžnosti« so pozvali tudi mene, ker sem bil kapitan na parnikih – torej zelo izkušen v pomorskih zadevah. Mirovni sodnik nam je v nekaj besedah predstavil dileme … Pred slabim mesecem dni je nevihta, kakršne še niso videli, odrezala Tilos od preostalega sveta. Deset tisoč ok olja in še enkrat toliko oliv, ki so bile prodane trgovcem v Pireju, zaman čaka, da se zjasni in jih bodo lahko natovorili … Najhujši problem pa je s kruhom. Na Tilosu sploh ne pridelujejo pšenice in privažajo, kar potrebujejo, iz Pireja, Volosa, Soluna. Nihče ni nikoli pomislil na to, da bi si delal zalogo. Zakaj pa bi si jo? Vsak dan je na Tilos prispela kakšna ladja s pšenico in moko in pet vaških špeceristov je imelo vedno dve, tri vreče za prodajo na drobno … Ta ujma pa je porušila red. Zmanjkalo je moke, doma in v špecerijah. V nekaj hišah, najrevnejših, že nekaj dni niso jedli kruha. Vihar pa je vedno hujši. Kaj bo z nami?

»Treba bo sprejeti ukrepe,« je rekel policaj.

»Ukrepe … Kakšne ukrepe? Preden se bo vreme pomirilo, ni upanja, da bi prišla kakšna barka,« je pripomnil kapitan Farmakis v svetlo modrih turških hlačah, z rdečim fesom in dolgo pipo.

»Res je,« je odvrnil policaj … »Toda mi ne moremo čakati … Nemogoče moramo spremeniti v mogoče, da bojo ljudje imeli kaj jesti.«

Vsi smo se spogledali. Nemogoče v mogoče. Kako to? In policaj je razložil:

»V pristanišču je ostala samo ena barka. Dvojambornica kapitana Veliosa … Trdno plovilo, dober kapitan … Naj zbere pogum, naj švigne tja čez, do Kime, naj natovori malo pšenice, ječmena, moke, kar pač dobi, in se vrne … In potem, kar Bog da! Mirno morje, kaj pa drugega!«

S pogledi smo se zapičili v kapitana Veliosa … To je možiček, ki se bliža petdesetim, suh, sključenih ramen, z ukrivljenim nosom, majhno brado. Govori s počasnim, počenim glasom.

»To je čista norost … Vetrovi so ponoreli … Morje vre … Kako naj? Povej mi še ti, kapitan Farmakis, ki si star … In ti, kapitan Vamvas, ti veš … In kapitan Gerolimakis naj mi to pove, ki je strokovnjak za parnike in je prekrižaril ocean.«

Obsedeli smo v tišini, zamišljeni … Stvar je bila težka, drzna, nevarna … Prvi je spregovoril Farmakis.

Farmakis: Razburkano morje. Močen veter. Vodna tromba. Neurje … V naših krajih še nikoli nisem videl takšnih grozot …

Vamvas: Pa kar traja in traja.

Farmakis: Traja ali ne. To ni važno za naš posel … Na Črnem morju smo videli še vse kaj hujšega.

Vamvas: In na Korziki, v Bonifaciu, kadar piha mistral.

Farmakis: Norost je v takem vremenu izpluti iz pristanišča.

Vamvas: In to velika norost.

Farmakis: Kaj pa, če te dobi na odprtem morju? Kaj boš?

Vamvas: Mene je dobilo na odprtem morju, takšno razdejanje in še hujše.

Farmakis: Mene tudi. Ne enkrat, ne dvakrat.

Vamvas: Petdeset let nosimo na morje kožo na prodaj.

Farmakis: Kaj pa si ti naredil, kadar te je dobilo takšno neurje?

Vamvas: Vezal sem podveze, rahljal sem jadro … Zakaj sprašuješ? Mar tega ne veš sam?

Farmakis: Se pravi, sprašujem te, ali si ustavil ladjo med Sardinijo in Strombolijem?

Vamvas: Kje pa bi se tam ustavil? Plul sem dalje.

Kapitan Farmakis se je obrnil h kapitanu Veliosu:

»Razumeš, Velios, stari moj? Kaj pa, če bi te nevihta zalotila sredi odprtega morja. Kaj bi naredil?«

Velios je prikimal.

»Velja! Jutri navsezgodaj bom odjadral …«

»Bog s tabo!«

Vstali smo in se odpravili.

»Bi rad šel z mano, kapitan Gerolimakis?« me je vprašal Velios.

Okamnel sem … Z njim? Po kaj? Naj se izkrcam na Kimi, naj grem v Pirej, kjer me čakajo preiskovalci, tožilci in cenilci z neprijetnimi vprašanji?

»Če je nujno, lahko grem,« sem rekel.

»Ni nujno, je pa priložnost, da se vrneš domov …«

Moral sem spretno obrazložiti svojo odklonitev. Mogoče bodo kaj posumili …

»Hvala … Kaj pa naj delam na Kimi? Spet bom tam čakal, da se vreme umiri in da z drugo ladjo odplujem proti Pireju. Dvojni napor … Šel bom od tod, enkrat za vselej.«

Kapitan Farmakis se je premeteno nasmehnil.

»Prav imaš, moj Gerolimakis! Tudi jaz bi na tvojem mestu molil, da se morje ne umiri. Nikoli. Potem pa naj prideta Somora in Godoma, kot pravite vi, izobraženi!«

Na vseh obrazih sem videl nasmeške privoščljive ironije. Ampak nič nisem rekel. Kaj pa naj bi rekel? Poslovil sem se in se spustil po škripajočem lesenem stopnišču, spremljale so me zadnje besede kapitana Farmakisa, ki mi jih je nečastno, nizkotno zalučal v hrbet:

»Ogenj, ženska in morje … Gorje jim, ki popotujejo po daljnih morjih…«

 

11. december– Kapitan Velios je odplul ob zori. Cela vas se je zbrala zunaj na obali, da bi se poslovila od njega, da bi mu zaželela srečno pot. Na obrazih je žarela sreča upanja. Takšen je človek … Samo o tem razmišlja, kako bi se okoristil s tveganjem drugega človeka. Vsi so si že predstavljali, kako se bo kapitan Velios vrnil z barko, polno moke. Nihče ni pomislil na edino verjetnomožnost, da se niti dvojambornica niti Velios niti njegova posadka ne bodo nikoli vrnili.

Takšna je usoda junakov altruizma: da grejo v smrt za druge ljudi, drugi ljudje pa se veselo smejijo.

Prepričan sem, da bodo, ko bo že povsem jasno, da se Velios ne bo več vrnil, Tilošani bridko objokovali, ne človeka, ki je umrl za njihov blagor, temveč moko, ki ni prišla, da bi se je nasitili.

 

12. december – Eleni prihaja v mojo čumnato vsak večer, takoj ko njen oče zaspi, in se vrača v svojo posteljo, ko se zdani. Vsega tega seveda ne počne zato, da Andonis – ki vse ve – ne bi česa opazil, ampak iz spodobnosti. In stari, ki je bil prej rani ptiček, se mora pretvarjati, da spi, da se ne bi uradno izkazalo, da Eleni ni v svoji postelji.

Ravno ta Andonisov odnos me skrbi. Je to molčeča privolitev? Tako bi si to najbrž razložil kdo, ki bi površno sodil, pa vendar, nekaj mi pravi, da stari trpi, muči ga ljubezenska dogodivščina njegove hčere. Vendar ne morem razumeti, kakšne vrste čustva so to, ki ga vznemirjajo. Vsekakor bi me lahko tisto noč, ko je bil potres in naju je odkrito zasačil, poslal k hudiču, in to kar najbolj diskretno, da ne bi izbruhnil škandal.

Kakor koli že, za vse to se ne zmenim preveč. Delam se neumnega. Čez nekaj dni bom odšel s Tilosa in ne nameravam se vrniti na njegova tla. Kako dolgo bo trajala nevihta?

Saj res, zdaj sem se spomnil. Kapitan Velios se je vrnil danes zjutraj, štiriindvajset ur po tem, ko je odplul. Na odprtem morju ga je zajelo takšno neurje, da se je raje obrnil in se vrnil na Tilos. Tako so mi rekli. Jaz ga še nisem videl.

Zares. Kako dolgo bo še trajala ta ujma?

 

13. december – Zjutraj sem ležal na postelji in sem bral Nesrečnike, ki mi jih je posodil mirovni sodnik (to je edina leposlovna knjiga na Tilosu). Skozi priprta vrata sem slišal Elenico, kako se vrti po veliki sobi, pospravlja, pripravlja hrano ins svojim mirnim, nizkim glasom poje preprost egejski napev. Andonis je že zgodaj odšel od doma.

Plaha roka je potrkala na vhodna vrata. Eleni je prekinila z delom in nehala peti.

»Kdo je?« vpraša.

»Jaz,« odgovori otroški glas.

»Kdo ti?«

»KratirinStamatis.«

Zaslišim njene korake, ki se bližajo vratom. Potem odpiranje zapaha.

»Kaj bi rad?«

»Dober dan.«

»Dober dan. Kaj bi rad?«

»Ti bom povedal.«

»Kaj mi boš povedal?«

»Hoho mi je rekla, naj ti rečem …«

»Kaj?«

»Šel sem z oslom mimo pokopališča. Tovoril sem drva iz gozda.«

»In?«

»Starka je slišala, da grem mimo, in me je vprašala: ‘Kdo gre?’ ‘KratirinStamatis,’ ji rečem. Potem mi pravi: ‘Stamatis, poišči AndonisovoEleni in ji reci, da bi rada, da me pride obiskat.’ To mi je rekla.«

»Prav! Lahko greš!«

»Rekla je, naj ji prinesem odgovor, in mi bo dala orehe.«

»Vozi!

»Kaj naj rečem Hoho?«

»Naj me pusti pri miru!«

In vrata so se zaprla otroku pred nosom.

Vstal sem s postelje in šel v veliko sobo. Eleni je pobirala peno iz lončene posode, ki je brbotala nad ognjiščem.

»Eleni,« sem ji rekel.

»Kaj je?«

Njen glas je bil nejevoljen, utrujen.

»Zakaj si tako govorila z otrokom?«

»Ker sem tako hotela.«

»Rekel bi, da sva pozabila na ubogo Hoho … Morala bi jo iti pogledat.«

»Nisem razpoložena.«

»Si pozabila, kako te ima rada? Pozabila si …«

Obrnila se je in me pogledala s priprtimi, čisto črnimi očmi.

»Nič nisem pozabila, ker se nimam česa spomniti. Razumeš?«

Sarkastično sem se ji priklonil.

»Hvala, Eleni …«

Stopila je k meni in me strastno objela. Zvrtelo se mi je od njenega toplega diha, ki je ovil moj obraz.

»Rada te imam,« mi je rekla s hripavim glasom. »Imam te rada, jaz sama in samo zase. Nočem, da se kdorkoli drug meša v najino ljubezen … In sram me je, da je takrat tako naneslo … Ne da me kaj brigajo slepe starkine oči … Tudi če bi videle, meni bi bilo vseeno …«

»Kaj potem?«

Začutil sem, kako se mi njeni nohti zarivajo v meso na prsih.

»Duša, ki ljubi, se sramuje svoje skrivnosti. Telo je brez sramu. Nikoliveč nočem videti Hoho. Razumeš?«

»Razumem …«

Požrešno se mi je vpila v ustnice, dokler ji ni zmanjkalo diha.

»Bi te motilo,« sem rekel, »če bi jo šel obiskatjaz?«

Nekaj časa je premišljevala. Potem pa je z mirnim glasom rekla:

»Če bi me motilo? Zakaj? Ampak raje vidim, da ne greš …«

»Zakaj?«

»Ne vem …«

Izpustila me je iz objema, skozi okno je pogledala na morje, globoko razbrazdano od sivih valov, in izrekla še zadnjo misel.

»Nevihta se bo polegla … Spet bo mirno morje … In boš odšel … Izgubila te bom … Tako nama je usojeno. Dokler pa si še tu, poleg mene, na otoku, bi rada, da si moj … Samo moj …«

 

Zgodaj popoldne sem se odpravil k Hoho. Še vedno enako vreme, razburkano morje, vihar. Samo da so se oblaki razpršili vsenaokrog in so razkosali sinje nebo na posamezne koščke. Za hip se je pokazalo zimsko sonce, tople barve, mrzlih žarkov,obsijalo je daljne grive valov, obsipalo je svinec z zlatom. Razlilo se je po bregu, ki so se vanj zaganjali vetrovi. Poigralo se je z drhtečim listjem in se spet skrilo za sivim oblakom. Čeprav je pihal veter s severa – najbrž severozahodnik –, je mraz precej popustil, znak, da se bo vreme izboljšalo.

Nekaj korakov naprej od hiše sem naletel na kapitana Veliosa. Pozdravil sem ga in za hip se je ustavil. Nekakšna zamišljenost, nekakšna zaskrbljenost mu je odsevala z obraza.

»Slišal sem vso zgodbo,« sem mu rekel. »Ni ti uspelo priti na Kimo.«

»Kako neki naj bi mi? Kaj bi ti pravil, to bi moral sam videti. Tukaj veter nepiha tako zelohudo … Ampak na sredi ožine med Tilosom in Skirosom je bilo strašno! In veter na desni strani premca … Kako bilahko plul dalje?«

»Še dobro, da si se lahko obrnil …«

»Ja … Še dobro …«

Obmolknil je, s spuščeno glavo.

»Kapitan Gerolimakis,« je nenadoma rekel, kot da bi se odločil po nekaj obotavljanja:

»Zgodilo se mi jenekaj čudnega …Nič ne razumem … Drugim nisem nič rekel … Komaj čakajo, da bi se delali norca iz mene! Sploh kapitan Farmakis, ta vse ve!«

»V čem je stvar?«

»Tebi bom povedal, ker si izobražen in si videl vse mogoče, ko si na parnikih popotoval po svetu.«

»Pusti to!«

»Ampak prosim te, če tega ne boš znal pojasniti, ne govori o tem, z nikomer.«

»Dajem ti besedo.«

»Ko sem včeraj zjutraj odplul, sem ubral smer severnik-severozahodnik, proti vetru, komaj so se napela jadra. Tako je to trajalo do večera, kakšnih osem ur … Vlekel sem se kot polž. Razumeš?«

»Kadar ti veter piha nasproti …«

»Tiloške gore so mi kmalu izginile izpred oči. Tako kmalu, da sem se začudil. ‘To je najbrž koprena zaradi neurja,« sem si rekel. V redu. Zvečer, ko se mi je vse zazdelo brezupno, sem se obrnil v smer južnik-široko in veter mi je udarjal naravnost v krmo. Nisem plul, letel sem. Razumeš?«

»Razumem.«

»’Osem ur sem porabil do sem, niti štirih ne bom porabil, da se vrnem,’ sem si rekel. Mar ni tako?«

»Točno tako.«

Kapitan Velios me je nemočno pogledal.

»Pa sem vseeno porabil šestnajst ur. Polnih šestnajst ur. Z vetrom v jadrih. Razumeš?«

Čisto nič nisem razumel.

»Kako to?« sem ga vprašal.

»To sprašujem jaz tebe. Mi znaš to razložiti?«

Skomignil sem z rameni:

»To ni naravno …«

»To ni naravno …Saj to ti pravim.«

Za hip je pomolčal in še enkrat rekel:

»Prosim. Nikomur nič.«

Obljubil sem mu popolno molčečnost in šel svojo pot. Veliosova zgodba je bila čudna, če se je res zgodilo, kot je povedal. Toda ali se je zgodilo, kot je povedal? Sredi viharja, v nevarnosti, človek izgubi občutek za čas in kraj. Kot sredi halucinacij. Velios je izgubil kompas in glavo. Ni druge razlage.

Ko sem zavil okrog velike skale, sem zagledal pokopališče, sonce se je spet prikazalo izza oblakov in z oranžnimi odbleski preplavilo pene, kamne, ciprese, križe. In veter, kot bi mu luč vdahnila veselje do življenja.

 

Barka kapitana Veliosa se je s poti vrnila tako zdelana, da so jo morali zvleči na kopno, v dok, na resna popravila. Popravilo se je bližalo koncu in Veliosu se je mudilo, da bi bila ladja čim prej nared. Vreme se je močno izboljšalo, pot tja čez na Kimo bi bila zdaj lahka. Na otoku pa ni bilo druge ladje … Kar se je vsem zdelo čudno, kar je vse begalo, pa je bilo to, da kljub lepemu vremenu ni nič kazalo, da bi se bližala katera od ladij, na katere so čakali …

In nenadoma je sredi noči barka, ki je bila pripravljena, da jo zjutraj splavijo, zagorela na odru v doku. Cela se je vnela kot bakla, zgorela je v nekaj urahin ničesar jim ni uspelo rešiti.

Nihče ne ve, kako je prišlo do tega. Neki pastirček, ki je pasel svojo čredo na pobočju, ki se dviga nad dokom, pravi, da je med prvimi plameni na plahti, ki je prekrivala ladjo, videl čudno senco, nekaj podobnega človeku, ženski, ki je poskakovala, v roki pa je držala goreče poleno.

Huda žalost je v vasi. Ni videti, da bi se bližala kakšna ladja, in ni več ladje, ki bi lahko odplula. Seveda so ostali še čolni, ampak s čolnom, čeprav se je vreme precej izboljšalo, ne morejo na odprto morje.

Čudna usoda je doletela otok Tilos. Taista usoda, ki je tudi mene zapletla v svoje lovke in me vleče – kam?

Čisto vse okrog mene se je spremenilo. Čisto vsese je navzelo motnjave para oči iz postane zelene vode. Slika je postala nejasna, kot ta, ki trpinči te prosojne oči.

Oči … Oči … Je luč ugasnila v Hohojinih nepremičnih belih zrklih? Kdo vidi in kdo ne vidi? To je vprašanje. To …

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv