Czesław Miłosz (roj. 1911) je v svojih poznih letih izredno ploden. V zadnjih desetih letih je skoraj vsako leto izšla njegova nova knjiga, pa naj je šlo za kulturniške spominske drobce, pesniško spominjanje v prozi nekdanjih prijateljev in dogodkov, politično oceno predvojnega dogajanja ali pa cele pesniške zbirke (štiri v zadnjih petih letih). Seveda nimajo več tiste pesniške sile, ki je nekoč elektrizirala bralce in jim naravnost jemala sapo (in mu leta 1981 tudi prinesla Nobelovo nagrado), vendar je v njih še vedno ogromno neverjetno točno opaženih konkretnosti, globokih filozofskih refleksij ali do bolečine odkritih izpovedi. Avgusta letos (2002) je 91-letnemu pesniku umrla žena, spremljevalka v njegovi starosti po smrti prve žene pred petnajstimi leti. 6. oktobra 2002 pa je v književnem tedniku Tygodnik Powszechny izšla njegova pesnitev Orfej in Evridika, pretresljivo slovo, polno stavkov, ki zvenijo kot bron. In čeprav izpovedujejo nevero v vstajenje mrtvih, je pesnik kljub bolečini zmožen skorajda vedre tolažbe oziroma sprejemanja stvarnosti v modri resigniranosti.

Katarina Šalamun Biedrzycka

ORFEJ IN EVRIDIKA

Čakajoč na pločniku pred vhodom v Had,
Je Orfej drhtel v močnem vetru,
Ki ga je vlekel za plašč, vrtinčil megle
In razsajal v listovju dreves. Avtomobilske luči
So ob vsakem dotoku megle pobrlevale.

Ustavil se je pred zasteklenimi vrati, dvomeč,
Ali bo zadosti močan za to zadnjo preizkušnjo.

Spominjal se je njenih besed: “Dober človek si!”
V to ni bil prepričan. Lirični pesniki
Imajo navadno, kot je vedel, hladno srce.
To je skoraj pogoj. Popolnost umetnosti
Je dana v zameno za takšno pohabljenost.

Samo njena ljubezen ga je grela in počlovečala.
Ko je bil z njo, je tudi o sebi mislil drugače.
Ni je smel razočarati zdaj, ko je umrla.

Odrinil je vrata. Odšel po labirintu hodnikov, dvigal.
Bledomodra svetloba ni bila svetloba, ampak zemeljski mrak.
Elektronski psi so ga neslišno prehitevali.
Spuščal se je, nadstropje za nadstropjem, sto, tristo metrov navzdol.
Zeblo ga je. Zavedal se je, da je v Nikjer.
Pod tisočerimi okamnelimi stoletji,
Na pepelišču sprhnelih pokolenj,
To kraljestvo, se je zdelo, ni imelo dna ne kraja.
Obdajali so ga obrazi drenjajočih se senc.
Nekatere je prepoznaval. Čutil je ritem svoje krvi.
Močno je občutil svoje življenje z njegovo krivdo vred
In bal se je srečanja s temi, ki jim je storil hudo.
Ampak oni so izgubili sposobnost spominjanja.
Gledali so, kot da bi mimo, kot da jim tisto ni mar.

V svojo obrambo je imel devetstruno liro.
Proti prepadu, ki zasipuje vse zvoke s tišino,
Je nosil v njej glasbo zemlje.
Ta mu je gospodovala. Takrat je bil brezvoljen,
Vdajal se je nareku zemlje, ves zamaknjen.
Kot njegova lira je bil samo instrument.

Končno je prispel v palačo vladarjev te pokrajine.
In Persefona, v vrtu posušenih jablan in hrušk,
Črnem od golih vej in grčastega vejevja,
Na svojem prestolu – žalobnem ametistu, ga je poslušala.

Pel je o juter svetlobi, o rekah v zelenju.
O kadeči se vodi ob rožnatem svitu.
O barvah: cinobru, karminu, žgani sjeni, modrini,
O slasti plavanja v morju ob marmornih skalah.
O pojedinah na terasi nad bučno ribiško luko.
O okusu vina, soli, oljčnega olja, mandeljev in gorčice.
O lastavičjem in sokoljem letu, dostojanstvenem letu jate pelikanov nad zalivom.
O vonju sveže nabranega bezga v poletnem dežju.
O tem, da je svoje besede zlagal proti smrti
In da z nobeno rimo ni slavil niča.

Ne vem, je rekla boginja, če si jo ljubil,
Ampak da bi jo rešil, si prišel prav do sem.
Zato ti bo vrnjena. Vendar obstaja pogoj.
Ne smeš govoriti z njo. In na poti nazaj
Se ne smeš ozreti, da bi videl, ali gre res za tabo.

In Hermes je pripeljal Evridiko.
Obraz kot da ni njen, bila je vsa siva,
Oči pobešene, s senco trepalnic pod njimi.
Hodila je togo, njen vodnik jo je usmerjal
Z roko. Tako zelo si je želel izgovoriti
Njeno ime, jo prebuditi iz tega sna.
Vendar se je premagal, zavedajoč se, da je sprejel pogoj.

Šli so. Najprej on in za njim, vendar ne takoj,
Topot moških sandal in drobni cepet
Njenih nog, ujetih v tesno opeto obleko kot v mrtvaški prt.
Strma steza navzgor je fosforizirala
V temi, ki je bila kot stene tunela.
Ustavljal se je in poslušal. Ampak takrat
Sta se onadva tudi ustavila, odmev je izginil.
Ko je povzel korak, se je ponovno oglasil njun dvotakt,
Zdaj, kot se je zdelo, bliže, pa spet bolj od daleč.
Pod njegovo vero je rasel dvom
In ga ovijal kot mrzel slez.
Nezmožen joka je jokal nad izgubo
Človeških upov v vstajenje od mrtvih,
Ker zdaj je bil tak kot sleherni smrtnik,
Njegova lira brez zvoka in sen brez obrambe.
Vedel je, da bi moral verjeti in ni mogel verjeti.
In dolgo je trajalo to negotovo budno stanje
Štetja lastnih korakov v odrevenelosti.

Svitalo se je. Prikazali so se obrisi skal
Pod svetlečim očesom izhoda iz podzemlja.
In zgodilo se je, kot je bil slutil. Ko je obrnil glavo,
Za njim na stezi ni bilo nikogar.

Sonce. In nebo, na njem pa oblaki.
Zdaj šele je v njem vse kričalo: Evridika!
Kako naj živim brez tebe, ti tolažnica!
Ampak zeli so dišale, nad njimi nizko brenčanje čebel.
In je zaspal, z licem na razgreti zemlji.

Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka