Tags

Related

Share

Pojdi

Branko Kukić

KJE SO NAŠE SENCE

Kje so naše sence,
O, prijatelji?
Prišle so odtod.
Kam so odšle?

Prijatelji,
Kam gremo sedaj,
Kaj nas preganja,
Kaj nas vleče
Brez našega obraza,
Brez našega bremena?

Kje so naše sence,
Prijatelji?

Lebdimo v samoti,
Padamo vmes,
Pa ni obrisa,
Pa ni Nečesa,
Pa ni Ničesar,
Pa ni in ni,
Prijatelji.

H komu se bomo,
Prijatelji,
Brez njih vrnili,
Kako bomo v samoti
Sami sebi?

Kam bomo šli,
O, prijatelji?

ODKOD BO PRIŠEL TA GLAS

Odkod bo prišel ta glas,
Če ga ne bomo slišali,
Prijatelji?

Če bi prišel,
H komu bo prišel,
Kdo ga bo slišal
Neslišnega,
Prijatelji?

Če ne pride,
Komu ga bomo
Prinesli in vznesli?
Vendar doni, doni, doni.

Če pride,
Prijatelji,
Tisti zvok
Nas bo našel
Z velikimi
Ušesi pošasti
Potopljenimi
V
Molk.

KO SE VRNEMO

Ko se vrnemo
In ko se znova
Usedemo za mizo1,
Prijatelji,
Nas bo še sto.

In ti boš rekel:
Prijatelji,
Daljava nas je
Privlekla
V daljavi smo
In ona nas bo
Ponovno odvlekla.

Tisto, kar nas
Ne privlači
Kaj je to?
Ni daljava
Ni bližina
Ni kar je.

SAMO

Približuje se Nekaj.

Strah me razjeda
Prijatelji,
Iz strahu prahu
Sem rojen.
Prašen je
Čas
Mojega sestajanja
Z njim.

Približuje se Nekaj
Brez brez brez.

Ura je sedem,
V ta predtrenutek
Vas vabim,
Prijatelji,
Zberite se
In mi povejte
Kako naj se mu priklonim,
Če ni
Nikogar.

O Samo.

ČAKAM

Čakam Nekoga
Čakam
Ne bo prišel,
Prijatelji.

Kdo je?

Čakal sem Nekoga
Glavo imam v globinah
V vejevju.
Votline ne premika
Razen sedaj,
Ko umiram.
Pa sem odšel,
Prijatelji,
Da bi ga poiskal

Koraki so vse daljši
Kakor se polje zmanjšuje.
Moje ure so vse krajše
Kakor se razcveta.

Nič se ne dogaja,
Prijatelji,
Nič razen strahu
Se ne osvobaja.

POGOVOR

Toliko besedbesed nosimo
Kolikor tudi tega pepela,
Medtem ko glasove vodimo,
Prijatelji,
Po osjem gnezdu.

In eden med nami
Bo rekel:
Ko vse utihne
Ko ga pojemo
Bo lakota spustila
Pepela darove
Veliko tišino
Na zlati verigi.

In mi se bomo,
Prijatelji,
Zbrali
Preštevajoč preštevajoč preštevajoč
Speči prah.

VPRAŠANJE

Se spominjate tistega dne,
Prijatelji,
Ko smo,
Zbirajoč ogenj
Sedeli zaokroženi
In se pogovarjali o

In ko je planil Tisti –
Ognjena slast –
Prijatelji,
In nas vprašal.

To vprašanje
Poslušam,
Ko mi pošiljate odgovore,
Povrh katerih
Hrumi zblaznela
Naša pošast.

SAMI

Prijatelji,
Oglasili so se nam
Nevidni ljudje.

Kdo so?

Sprašujejo sprašujejo sprašujejo.
Kaj naj jim odgovorim?

Če jim rečem Da
Bodo rekli Da
Če rečem Ne
Ne.

In daljava se spušča,
Prijatelji.

A tu Nečesa ni.

V TIŠINI

Se spomnite,
Prijatelji,
Tistega razpadlega jutra
Ko smo govorili
O ljubezni.

In ko smo –
Zdi se mi, da si bil ti –
Obmolkli?

Glejte zasvital se je dan,
Hribi se razmikajo,
Ječijo trobentice
A vijejo vetrovi
In prihajajo.
Nosi
Tišina
Tišino.

ALI IMA

Pogovarjali smo se zadnjič
O Bogu,
Prijatelji,
Ali je sam,
Ali se spušča,
Če ima,
Kako je videti, neviden?

Pa se je oglasila,
Prijatelji,
Smetna, izlizana, sikajoča
Noč.

Pogovarjali smo se.

Molčalo je,
Prijatelji.

A iz tišine,
Glej,
Priteka naš
Minuli
Obraz.

Z LADJO

Na ladje, filozofi!
Nietzsche

Sinoči me je vprašal
Eden med vami,
Prijatelji,
Kaj je to, kar me veže?

Naj še vam oznanim,
Kaj je.

Prazne besede,
Oblite.

Izgubljen
Brezbrezbrez,
Prijatelji,
Vas kličem

Preplujte tja
Z ladjo Trenutka.

POTNIK

Spuščam se.

Kako,
Me vprašate.

Preprosto.

Ko sem se spuščal
Sem šel
Za odmevi
Vaših korakov.

In preprosto
Besedazabesedo
Še vedno korakam
Na vse strani
Skozi tritišine.

In sem se ustavil.

Zakaj molčite,
Prijatelji?

In le strah
Mrmra.

Ne upa si.

PRIPRAVLJA SE

Pripravlja se Nekaj
Smrt in življenje.
Nevihta,
Prijatelji.
Veliko je
Ima peruti
Nasprotij
Ima jezik
Oči smisla
Kar obstaja
In ne obstaja.

Vendar je pripravljeno.

Kdo je to,
Prijatelji?

Je to tema
V našem
Čezmernem
Vrtinčenju
Sija

Iskra konca konca?

VZDVIGNITI

Se spomnite,
Prijatelji,
Kaj smo govorili
Ko smo padali?

Padali brez konca –
Nekdo je rekel.
V padcu stojimo –
Kdo je rekel?

Ali vemo
Kaj je z nami
V tem zvoku?

Ali pa padamo,
Prijatelji,
Da bi vzeli
Praznino
Zmes
V roko?

KAJ

V senci
Našega drevesa,
Prijatelji,
Iščemo
Kaj?

Enoedino
Besedo,
Ki nas
Kaj?

Naša majhna noč
Kakor
Roka
Vrat
Pred katerimi
Kaj?

KDO PRIHAJA

Kdo prihaja,
Me sprašujete,
Prijatelji.

Mar se ne spomnite,
Ko sem vam
V tisti polomljeni
Kamniti noči
Pred tistim
Strmoglavljenim dnem
Rekel
Prihaja.

A vi ste odsekali:
Nič ne bo s prihodom.

Sedaj je pozno,
Prijatelji,
Za vsa vaša vprašanja,
Za vse moje odgovore.

Le še
Množi se, raste
Vstaja

Kdo odhaja.

TA

Izgovorili smo
Tisto
Besedo,
Prijatelji.

Izgovorjeno je
Tisto, kar je
Izginilo,
Je nekdo rekel.

Katerokatero besedo?

Ta, ki jo slišimo,
Ta nič ne pomeni
Nima svojega boga
Nima kar ima,2
Prijatelji,
Razprta za nami
Ježi se
Edina
Večerja.

KAJ JE

Sprašujemo se
(Vendar je že mimo)
Kaj je,
Prijatelji,
Razkosani plamen.

Ki samega sebe
Pljuskajoč
Sije.

Toda osipa se
Stolp
Vrača se h Gospodarju
Gnezdo, k jajcu
Brez belega
Brez
Črnega.

Črna je miza.

Nismo utegnili
Nismo vprašali
Kaj je?

ZAKAJ JE PRIŠEL

Deževja prihajajo in odhajajo
Med
Molčanjem in molčanjem
Klečijo na vodi
Vprašam vas,
Prijatelji,
Zakaj je prišel?

Tesno mu je bilo
V našem čakanju
Postala je prah
Njegova prisotnost.

Zakaj je prišel?

On sanja slep
Mi se prebujamo kot vidci.

Zakaj je prišel?

Čakamo,
Prijatelji,
Njegov zadnji gib –
Nevidnost –
Naš je prihod.

SENCE BESED

Zakaj me sprašujete,
Prijatelji,
O Svetlem in Temnem?

Nosite ju
V nevidnih rokah,
Gledate
Zamedeni
Dve volni
V dveh neskončnostih.

Dve nevidni
Srečanji
Nikakor ne spregovorita.

Vendar sta eno drugemu,
Prijatelji,
Senci
Našega pogovora.

SEN?

Sprašujem vas,
Prijatelji,
Kaj je
Razkuštrana senca
Iz mojega sna?

Ali je pred Bitjo,
Ali je Bit,
Ali bo?

Ali je črna solza
Pod katero,
Prijatelji,
Si oblačim beli plašč –
Senco
Nepreštevnosti

VRTNICA PRIKLICEVANJA

Izstopa Vrtnica
Ne zaveda se sebe,
Prijatelji,
Skrivnostno koraka
Vrtnica priklicevanja.

Prijatelji,
Kaj je ona?

In zakaj se je
V oblekah mraku
Nad nami
Razvila, razlila, raztreščila?

Izstopa Vrtnica
Ne zaveda se sebe.

Vrtnica priklicevanja.

In veter
Rdeči kamen
Stoji.

VRTNICA

Toliko drhtljajev je
Bilo v njej
Prijatelji,
Vendar se ne morem
Zbuditi.

Toda v sanjah
Drhti njen
Prah
Od njega zastaja dih
Vzdih Ničesar.

Prijatelji,
Vrtnica
Iz tega
Nastaja.

VRTNICA ZBIRANJA

Sence v daljavi
Črna Gospoda
Prihajata
Dva

Mi,
Prijatelji,
Beremo misli,
Ki nam jih berejo

Bežimo
Onadva odhajata
Ustavimo se
Ona prihajata

Vi držite Vrtnico
Ničesar
Jaz Senco
Vsega

VRTNICA KONCA

Preskočili smo
Svojo senco,
Prijatelji,
Prispeli smo tja
Odkoder smo krenili,
Vodnik je
Nihče.
Pot je njegova

Nekdo joče

Vrtnica gori neugasljiva.

PISMO O POEZIJI

Prijatelji,
Oglasili so se mi
Nevidni pesniki
In rekli,
Da je
Tista ura
Bila najvažnejša.

Ura smrti?
Ura življenja?
Dve Blaznici.

Toda,
Prijatelji,
Ničesar z
Daljnih
Brezbesednih ustnic
Nisem zvedel.

Le smeh
Razangela
Nekaj zbira.

N

Na koncu poti
V tej sobici,
Vas, prijatelji,
Sprašujem,
Zakaj se tisti
Pajek
Med vas
Grozostrmoglavlja?

Da bi trepetal.

Prijatelji,
Ta nesitost nas bo

Vzdignila
In položila
Pod repe
Teh besed.

PRIHOD

Spredaj,
Vrata.

Prijatelji,
Kje so ključi
Te daljave
Tega zoglenelega prihajanja?

Zadaj,
Mrzla usta
Gledajo lastni plamen.

Zgoraj,
Pepelnat strah
Zvija stolp.

Prijatelji,
Ura je:
Škripanje vrat
Golta
Škripanje vrat.

POJDI

Oglašajo se,
Prijatelji,
Tišine
Pojdi pridi pojdi pridi

Koga kličejo
Koga odslavljajo

Ko se
Prahovi
Uležejo z nami,
Prijatelji,
Tedaj bomo
Prvi korak
In zadnji strah.

PESEM

Prijatelji,
Ko smo govorili
O Poeziji
Smo rekli,
Da je to Pošast.

Neulovljivo
Jé, kar je Požrto.

Le včasih
S stopnišča
Vidimo
Onega.
Ven nese
Čoln
Vanj nosi
Neke Naše Reči
Odhaja

Voda narašča.

ČAS JE

Gospod, čas je.
Rilke

Čas,
Uvela pošast,
Prijatelji,
Ime mu je Sestanek.
Zasijala je noč
Z vami.
Nastalo bo nekaj
Nevidnega.
Čakamo.
Da v njemu
Zagledamo
Teh ust
Te ure te sence.
Pošast,
Prijatelji.

ČRNA GOSPÔDA

Stojijo na hribu
Črna Gospoda.
Velika roka
Njihove noči,
Prijatelji,
Žaluje čez
Doline
Med katerimi
Govorimo.

Govorimo,
Da v Črni Aktovki
Lovci pekla
Listajo listajo
Spis
O puščavi
Katero
Razjedamo.

ZRNO

Zrno Nečesa
Naj vzamemo,
Prijatelji,
Naj ga nosimo
In izgubimo
Na cestah.

Zrno Nečesa
Naj ohranjamo
Za puščave
In da s pečine
Gledamo
Prazne roke
Kako zrno
Zgubljene
Pričakuje.

Vse dokler nigani.

TOLIKO

Kaj nam bo
Toliko očes,
Če tisto
Enoedino
Ne vidi nas?

Prijatelji,
To je stara zgodba
Iz novega časa.

Toda,
Veja, ki se prelamlja,
S katere vzleta kos,
Pada zato, ker se
V vsakem pesništvu
Mora svetlikati kaos.

TU JE

Tu je,
Prijatelji

Tujetu
Neviden stoji
Osnovni
Vrti se
Sam

Njegov čas je
Spušča se
Vstopa Izstopa
Prinaša Odnaša
Hodi po svojih poteh

Stopa
V razžarjenih nočeh.
Vrača se
Išče
Tu je že spet
Gleda
Nikjer ga ni
Vseobsegajočega

Koga?

NA POTI

Sezujte se
Prijatelji,
Da boste nosili
Tisto
Bosonogi

Ne dotikajte se
Sledov
Mrzlih potokov.

Ne korakajte.

Čaka nas,
O Bosonogi,
Tekoče teme
Stopalo
Na vodi.

DRUGI PRIHOD

Nikoli ni prišel
Ko smo ga potrebovali, prijatelji,
Ta nočni.

Nikoli.

A bilo je
Svetlih dni
Bilo je cvetenja
In črnih ptičev
Mogočnih.

Nikoli nikoli ni.

Mi pa smo se pripravljali.

Bilo je vsega
Strahu spredaj
Na repu
Sopotnica teme.

Vrtnica čakanja.

KDO ODHAJA

Se spomnite,
O prijatelji,
Tistega jutra
Ko smo v
Vejah noči
Videli tistega pisaneganoregaptiča
In ko smo pomislili
Na njegove
Poti
Naše odhode?

To malo norosti
Kar je ostalo
naj jo pošljem
Preko pisanega spomina
Na vaših krilih,
O, prijatelji,
V ta odhod
V to točko
V meni
V katero se
Nihče
Ne vrača.

Prevedla Pavle Rak in Brane Senegačnik

O PESNIKU

Branko Kukić je pesnik, esejist in založnik. Že od srede sedemdesetih let (sam) urejuje revijo Gradac, poleg revije tudi založbo Gradac, v kateri je objavil že več sto pomembnih knjig. Srbsko kulturo je s tem obogatil v taki meri, da ga je tednik Vreme leta 2014 razglasil za osebnost leta. Avtor je štirih pesniških knjig: Onaj, 1980; Prazno, 1989; Stiks, 2004; Idi, 2013.