Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Kaj se pravi misliti?

Adnan Sivić

 

V knjigi Kaj se pravi misliti? so zbrana predavanja, ki jih je Heidegger imel na freiburški univerzi v akademskem letu 1951/52. Tematika predavanj – vprašanje o mišljenju kot dejavnosti, ki naj bi bila lastna človeku kot mislečemu bitju – se morda sprva zdi jasno zakoličena, vendar je obravnava tega vprašanja tesno povezana z vsemi temami, značilnimi za pozno Heideggerjevo misel (pri čemer moramo upoštevati tudi širši kontekst njegove filozofije in fenomenologije nasploh, v katerega dr. Dean Komel ta predavanja umesti v spremni besedi). Tako v prvem delu predavanj najdemo presenetljivo dolg ekskurz o Nietzschejevi filozofiji, medtem ko je večina predavanj drugega dela posvečena prevodu in interpretaciji šestega Parmenidovega fragmenta.

Toda ti miselni ekskurzi nikakor niso stranpoti, kot bi se zdelo, če bi v teh predavanjih bilo mišljenje obravnavano kot psihološki proces ali menjenje kot način, kako bivajočim predmetom pripisujemo določene lastnosti. Predvsem pa Heidegger opozarja, da ne gre za računajoče mišljenje, ki v skladu s prevlado moderne tehnike vse bivajoče predmeti, in sicer kot sredstvo za pridobivanje na moči, tako da reka postane le vir električne energije, medtem ko se gora kaže samo kot ovira, ki jo moramo premagati, da se dokopljemo do premoga pod njeno površino. Nasproti računajočemu mišljenju Heidegger postavlja osmislitveno mišljenje kot mišljenje biti, ki ga prevajalec dr. Aleš Košar označuje z izrazom »míslenje«, izpeljanim neposredno iz glagola »misliti«, tako da se lahko izognemo psihološkim, logičnim in vsakdanjim konotacijam besede »mišljenje«. Če se zavoljo jedrnatosti ni mogoče spuščati v podrobnosti glede (sicer precej težavnega dela) prevajanja pozne Heideggerjeve misli, pa vseeno velja izpostaviti, da po domiselnosti najbolj izstopa aktualizacija nekaterih izrazov iz Brižinskih spomenikov, s katerimi prevajalec rekonstruira Heideggerjeve staronemške izraze. Ta rekonstrukcija je toliko pomembnejša zato, ker odgovora na vprašanje »Kaj se pravi misliti?« ni mogoče podati v obliki izjave, s katero bi se vprašanja enkrat za vselej znebili, pač pa je odgovarjanje nanj »sámo vselej zgolj vpraševanje kot ostajanje na poti« (str. 146).

Dozdevna vijugavost te poti vpraševanja je posledica večznačnosti samega vprašanja, ki jo Heidegger na začetku drugega dela predavanj eksplicira v obliki štirih medsebojno povezanih vprašanj, tako da vprašanje »Kaj se pravi misliti?« pomeni: »(1) Kaj imenujemo z besedo misliti? (2) Kaj razumemo – se pravi dosedanji nauk o mišljenju, logika – z mišljenjem? (3) Kaj spada k temu, da prav mislimo? (4) Kaj je, kar zapoveduje, nam veleva misliti?« (str. 107). Če predavanja skušamo razdeliti tematsko, lahko rečemo, da prvi del obravnava pretežno prvi, drugi del pa drugi par vprašanj, čeprav si vsi štirje pomeni tega vprašanja medsebojno pripadajo in so strnjeni v četrtem, merodajnem pomenu. Tako Heidegger ugotavlja, da sta menjenje in računajoče mišljenje – se pravi to, kar razumemo kot vsakdanji pomen besede »misliti« – notranje povezana z bistvom moderne tehnike, ki od mišljenja zahteva brezpogojno enoznačnost in takojšnjo razumljivost. V področje bistva moderne tehnike spadajo tudi znanosti, ki, kolikor jim bistvo njihovih področij nujno ostaja nedostopno, ne mislijo (česar ne gre razumeti kot omalovaževanje znanosti, saj jim ravno to omogoča zanje značilno zanesljivost). Kar dosedanji filozofski nauk (logika) razume z mišljenjem, pa je predstavljanje, ki bivajoče predmete postavlja predse in se s tem sámo zoperstavlja »vsemu, kar je in kakor je« (str. 75). Predstavljanje namreč ni samoumevna razlaga mišljenja, pač pa označuje določen poniževalen odnos do tega, kar je predstavljeno, in sicer s tem, da zarisuje mejo med (novoveško razumljenima) subjektom in objektom. Zato Heidegger povezuje predstavljanje z Nietzschejevim »duhom maščevanja«, ki se nanaša na utečeno predstavo časa v metafiziki zahoda.

Tretje vprašanje je popolnoma neločljivo od četrtega, merodajnega vprašanja po »onem«, kar nam veleva misliti. To, kar nas poziva misliti in nam s tem daje misliti, je razbor biti in bivajočega, ki je izražen v prvem stavku Parmenidovega šestega fragmenta. Ta stavek, ki se sprva zdi tavtološki in vsebinsko prazen (saj v običajnem prevodu pove, da je »nujno povedati in misliti, da bivajoče je« (str. 144)), se v prevodu, ki upošteva tako (Heideggerjev pogled na) etimologijo grških izrazov kot tudi kontekst grške misli, izkaže za izraz tega razbora, ki določa slog celotne metafizike zahoda. Heideggerjev prevod – ki grško besedo noeîn namesto običajnega »misliti« prevaja kot »jemati-v-pažnjo«, légein pa namesto »povedati« kot »pustiti-ležati-pred« – je vsekakor samosvoj, vendar to ne pomeni, da je hkrati popolnoma samovoljen. Mislenje antičnih grških mislecev je namreč brezpojmovno, kar pomeni, da je na videz samoumeven prevod interpretativno najnevarnejši, saj z današnjimi izrazi in njihovo (implicitno predpostavljeno) zgodovino grško mislenje ukaluplja v kategorije, ki so precej poznejšega nastanka. Pri prevajanju tega stavka gre torej za isto terminološko previdnost, zaradi katere je Heidegger v Biti in času opustil rabo utečenih izrazov, kot so duh, subjekt, objekt in celo mišljenje (slednje je postalo ključna tema v njegovih poznih delih, vendar v zelo specifičnem pomenu).

Heideggerjeva razlaga začetkov grškega mišljenja je vsekakor eden izmed spornejših vidikov njegove filozofije – tako je npr. Rainer Marten Heideggerju očital, da skuša »misliti bolj grško od Grkov«, saj njegovih interpretacij predsokratske misli ni mogoče utemeljiti v tradicionalnih okvirih antične filozofije. Takšni in podobni ugovori bi sicer bili povsem upravičeni, če bi Heideggerjevo interpretacijo antične filozofije dekontekstualizirali in jo razumeli kot »objektivno« razlago te misli, vendar pa je ta način interpretacije Heideggerja zelo problematičen. Če njegovo razlago predsokratikov namesto tega razumemo kot neločljivo od celote njegove pozne misli (ki pa jo moramo razumeti v povezavi z njegovimi zgodnejšimi deli), tj. z upoštevanjem, da gre za pogovor s predsokratskimi misleci in ne za objektivno interpretacijo (str. 151-2), potem takšni ugovori ne vzdržijo.

Ne glede na to, ali bi sprejeli navedeni odgovor na kritiko Heideggerjeve interpretacije grške filozofije, ostaja nesporno dejstvo, da je delo Kaj se pravi misliti? ključnega pomena za razumevanje njegove pozne misli, in sicer nič manj kot Bit in čas za razumevanje njegove fundamentalne ontologije. Kot zaključek, iz katerega je razviden tudi edinstven in v primerjavi z zgodnjimi deli dosti bolj poetičen slog, lahko navedemo njegove besede iz zadnjega predavanja: »Mislenje je mislenje šele, ko zmisli na eón, na ›ono‹, kar ta beseda pravzaprav in tj. neizgovorjeno imenuje. To je razbor bivajočega in biti. Ta je to, kar pravzaprav da misliti. Kar se tako daje, je vprašanja najdostojnejši dar« (str. 209).

Kaj se pravi misliti?

Adnan Sivić

 

V knjigi Kaj se pravi misliti? so zbrana predavanja, ki jih je Heidegger imel na freiburški univerzi v akademskem letu 1951/52. Tematika predavanj – vprašanje o mišljenju kot dejavnosti, ki naj bi bila lastna človeku kot mislečemu bitju – se morda sprva zdi jasno zakoličena, vendar je obravnava tega vprašanja tesno povezana z vsemi temami, značilnimi za pozno Heideggerjevo misel (pri čemer moramo upoštevati tudi širši kontekst njegove filozofije in fenomenologije nasploh, v katerega dr. Dean Komel ta predavanja umesti v spremni besedi). Tako v prvem delu predavanj najdemo presenetljivo dolg ekskurz o Nietzschejevi filozofiji, medtem ko je večina predavanj drugega dela posvečena prevodu in interpretaciji šestega Parmenidovega fragmenta.

Toda ti miselni ekskurzi nikakor niso stranpoti, kot bi se zdelo, če bi v teh predavanjih bilo mišljenje obravnavano kot psihološki proces ali menjenje kot način, kako bivajočim predmetom pripisujemo določene lastnosti. Predvsem pa Heidegger opozarja, da ne gre za računajoče mišljenje, ki v skladu s prevlado moderne tehnike vse bivajoče predmeti, in sicer kot sredstvo za pridobivanje na moči, tako da reka postane le vir električne energije, medtem ko se gora kaže samo kot ovira, ki jo moramo premagati, da se dokopljemo do premoga pod njeno površino. Nasproti računajočemu mišljenju Heidegger postavlja osmislitveno mišljenje kot mišljenje biti, ki ga prevajalec dr. Aleš Košar označuje z izrazom »míslenje«, izpeljanim neposredno iz glagola »misliti«, tako da se lahko izognemo psihološkim, logičnim in vsakdanjim konotacijam besede »mišljenje«. Če se zavoljo jedrnatosti ni mogoče spuščati v podrobnosti glede (sicer precej težavnega dela) prevajanja pozne Heideggerjeve misli, pa vseeno velja izpostaviti, da po domiselnosti najbolj izstopa aktualizacija nekaterih izrazov iz Brižinskih spomenikov, s katerimi prevajalec rekonstruira Heideggerjeve staronemške izraze. Ta rekonstrukcija je toliko pomembnejša zato, ker odgovora na vprašanje »Kaj se pravi misliti?« ni mogoče podati v obliki izjave, s katero bi se vprašanja enkrat za vselej znebili, pač pa je odgovarjanje nanj »sámo vselej zgolj vpraševanje kot ostajanje na poti« (str. 146).

Dozdevna vijugavost te poti vpraševanja je posledica večznačnosti samega vprašanja, ki jo Heidegger na začetku drugega dela predavanj eksplicira v obliki štirih medsebojno povezanih vprašanj, tako da vprašanje »Kaj se pravi misliti?« pomeni: »(1) Kaj imenujemo z besedo misliti? (2) Kaj razumemo – se pravi dosedanji nauk o mišljenju, logika – z mišljenjem? (3) Kaj spada k temu, da prav mislimo? (4) Kaj je, kar zapoveduje, nam veleva misliti?« (str. 107). Če predavanja skušamo razdeliti tematsko, lahko rečemo, da prvi del obravnava pretežno prvi, drugi del pa drugi par vprašanj, čeprav si vsi štirje pomeni tega vprašanja medsebojno pripadajo in so strnjeni v četrtem, merodajnem pomenu. Tako Heidegger ugotavlja, da sta menjenje in računajoče mišljenje – se pravi to, kar razumemo kot vsakdanji pomen besede »misliti« – notranje povezana z bistvom moderne tehnike, ki od mišljenja zahteva brezpogojno enoznačnost in takojšnjo razumljivost. V področje bistva moderne tehnike spadajo tudi znanosti, ki, kolikor jim bistvo njihovih področij nujno ostaja nedostopno, ne mislijo (česar ne gre razumeti kot omalovaževanje znanosti, saj jim ravno to omogoča zanje značilno zanesljivost). Kar dosedanji filozofski nauk (logika) razume z mišljenjem, pa je predstavljanje, ki bivajoče predmete postavlja predse in se s tem sámo zoperstavlja »vsemu, kar je in kakor je« (str. 75). Predstavljanje namreč ni samoumevna razlaga mišljenja, pač pa označuje določen poniževalen odnos do tega, kar je predstavljeno, in sicer s tem, da zarisuje mejo med (novoveško razumljenima) subjektom in objektom. Zato Heidegger povezuje predstavljanje z Nietzschejevim »duhom maščevanja«, ki se nanaša na utečeno predstavo časa v metafiziki zahoda.

Tretje vprašanje je popolnoma neločljivo od četrtega, merodajnega vprašanja po »onem«, kar nam veleva misliti. To, kar nas poziva misliti in nam s tem daje misliti, je razbor biti in bivajočega, ki je izražen v prvem stavku Parmenidovega šestega fragmenta. Ta stavek, ki se sprva zdi tavtološki in vsebinsko prazen (saj v običajnem prevodu pove, da je »nujno povedati in misliti, da bivajoče je« (str. 144)), se v prevodu, ki upošteva tako (Heideggerjev pogled na) etimologijo grških izrazov kot tudi kontekst grške misli, izkaže za izraz tega razbora, ki določa slog celotne metafizike zahoda. Heideggerjev prevod – ki grško besedo noeîn namesto običajnega »misliti« prevaja kot »jemati-v-pažnjo«, légein pa namesto »povedati« kot »pustiti-ležati-pred« – je vsekakor samosvoj, vendar to ne pomeni, da je hkrati popolnoma samovoljen. Mislenje antičnih grških mislecev je namreč brezpojmovno, kar pomeni, da je na videz samoumeven prevod interpretativno najnevarnejši, saj z današnjimi izrazi in njihovo (implicitno predpostavljeno) zgodovino grško mislenje ukaluplja v kategorije, ki so precej poznejšega nastanka. Pri prevajanju tega stavka gre torej za isto terminološko previdnost, zaradi katere je Heidegger v Biti in času opustil rabo utečenih izrazov, kot so duh, subjekt, objekt in celo mišljenje (slednje je postalo ključna tema v njegovih poznih delih, vendar v zelo specifičnem pomenu).

Heideggerjeva razlaga začetkov grškega mišljenja je vsekakor eden izmed spornejših vidikov njegove filozofije – tako je npr. Rainer Marten Heideggerju očital, da skuša »misliti bolj grško od Grkov«, saj njegovih interpretacij predsokratske misli ni mogoče utemeljiti v tradicionalnih okvirih antične filozofije. Takšni in podobni ugovori bi sicer bili povsem upravičeni, če bi Heideggerjevo interpretacijo antične filozofije dekontekstualizirali in jo razumeli kot »objektivno« razlago te misli, vendar pa je ta način interpretacije Heideggerja zelo problematičen. Če njegovo razlago predsokratikov namesto tega razumemo kot neločljivo od celote njegove pozne misli (ki pa jo moramo razumeti v povezavi z njegovimi zgodnejšimi deli), tj. z upoštevanjem, da gre za pogovor s predsokratskimi misleci in ne za objektivno interpretacijo (str. 151-2), potem takšni ugovori ne vzdržijo.

Ne glede na to, ali bi sprejeli navedeni odgovor na kritiko Heideggerjeve interpretacije grške filozofije, ostaja nesporno dejstvo, da je delo Kaj se pravi misliti? ključnega pomena za razumevanje njegove pozne misli, in sicer nič manj kot Bit in čas za razumevanje njegove fundamentalne ontologije. Kot zaključek, iz katerega je razviden tudi edinstven in v primerjavi z zgodnjimi deli dosti bolj poetičen slog, lahko navedemo njegove besede iz zadnjega predavanja: »Mislenje je mislenje šele, ko zmisli na eón, na ›ono‹, kar ta beseda pravzaprav in tj. neizgovorjeno imenuje. To je razbor bivajočega in biti. Ta je to, kar pravzaprav da misliti. Kar se tako daje, je vprašanja najdostojnejši dar« (str. 209).

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv