Jutro na Mirójevi sliki

Dragan Velikić (prev. Mateja Komel Snoj)

So slike, ki jih ne moremo nikoli videti prvič. Mojster takega prizora je v našem spominu zapisan že dolgo, od mitskega časa, ko čuti še niso bili ločeni. V babilonskem stolpu občutij je zvok pravzaprav vonj, vsaka barva pa ima svoj okus. Po spominu začnemo zapisovati pozneje. Naša doživetja preoblikuje usedlina izkušnje. Singer ima prav, ko pravi, da ni pisec, kdor se spominja, temveč kdor si izmišlja svoj lastni spomin. Svoje in »tuje« (junakove) spomine si lahko izmišljamo, če čutimo željo po dopisovanju življenja, vendar ne zato, ker ne bi bili zadovoljni s svojim lastnim življenjem, temveč zato, ker vsak pisec v svojih knjigah živi mogoče različice ene same resničnosti.

          Pri meni se je izmišljanje spomina začelo nekega novembrskega dne leta 1958. »Beograjski« vlak se je ustavil čisto na obali, na peronu, ki izginja v morju. Star sem bil pet let, ko so se moji starši iz Beograda preselili v Pulj, najbolj oddaljeno točko tedanje Jugoslavije, na dno istrskega polotoka, kjer se je kot v kakem vodnjaku končevala železniška proga. Zgodaj zjutraj sem v drevoredu vzdolž postaje skozi okno taksija opazoval gole drevesne krošnje. Nebo je bilo nizko. Veje dreves so se zarivale v goste deževne oblake, ki so kot vreče viseli nad pustimi ulicami. Na desni strani se je raztezala obala. Ribiški čolni, prikazensko nepremični na oljnati površini zaliva, so nenadoma izginili za zidom carinarnice. Na levi strani so se vrstile hiše z vrtovi. Bila je pokrajina na provincialnem obrobju, kjer je vas samotnih enonadstropnic s širokimi okni in dvoriščnimi ograjami delovala kot kak našitek na mestni scenografiji. Taksi se je ustavil pred propadajočo hišo, ki jo je obdajalo ogromno dvorišče s palmami, pušpanovimi grmi, kalinami in oleandri. Visok zid nasproti ulice je bil obrasel z gostim lovorovim tkanjem.

          Vila Marija, ena v vrsti hiš ob vznožju puljskega Kaštela, je bila prva plast palimpsesta – prostora, kjer so se pozneje rojevali junaki. Sčasoma je postala nepregleden studio, ki je ponujal napol opremljene sobe, marmorno vežo s polkrožnim vitrajem nad vhodnimi vrati ter prazne pralnice in shrambe v kleti. Na dvorišču, ki je spominjalo na zapuščen botanični vrt, so rasli vzorčni primerki sredozemske vegetacije. Pod krošnjo kaline je počival lev iz terakote. S strehe – prostrane terase, posute z rumenkastim peskom – se je kot s poveljniškega mostu odpiral razgled na zaliv in mesto. Na tej ladji sem obplul vseh sedem puljskih gričev ter dešifriral stavbe, ulice in trge.

          Prepričan sem, da ima vsak pisec na voljo zelo skromno število tonov, prizorov, šumov in vonjev, ki jih je doživel v zgodnjem otroštvu, tistem »nezgodovinskem« obdobju svojega življenja, torej v svojem lastnem mitu. To so kulise, s katerimi vedno znova, v vsaki naslednji knjigi, gradi svet in iznajdeva, kar je neizčrpno: kombinacije.

          Vsak pisec nosi v sebi del zemeljske oble, naj bo to Macondo ali Buenos Aires, Aleksandrija ali Dublin, Itaka ali Trst. Kajti pisanje je veščina spreminjanja notranjega zemljevida v znakovni sistem. Ko je Heinrich Schliemann iskal Trojo, si je pomagal s Homerjevimi zemljevidi. Čeprav je bil amaterski arheolog, je razumel sporočila, skrita v verzih Iliade. Irski pisatelj James Joyce je, potem ko je dobro preučil Odisejevo pot, zgradil celotno mesto. O Dublinu se mu je sanjalo v Trstu, Pulju in Zürichu. V Dublin je preselil mnoge ulice starega Trsta ter si z občutljivim sluhom prikliceval imena iz telefonskega imenika in jih nadeval svojim junakom. V »uličnem pohištvu« Dublina je prepoznal neminljivo plast. Globoke jezikovne plasti skrivajo šifre, grafične in zvočne kartice, in tisto malo pomena, ki kot peščeni curek priteče na svetlo, imenujemo naključje, usoda.

          Literarna delavnica je skladišče. Ustvarjanje je v tem, kako to skladišče preiskujemo. Usedlina, iz katere vsak pisec gradi svoj literarni svet, je edinstvena in neponovljiva kot prstni odtis. Delo na rokopisu zajema postavitev studia, kjer se čutne zaznave potem osvobajajo usedline. Včasih se v mulju na dnu sita odblisne zlato zrno.

          Bil sem že študent, ko mi je pod roko prišla neka zgodovina slikarstva 20. stoletja. Počasi sem prelistaval strani z reprodukcijami. Mnoge sem prepoznaval, ne da bi delal razliko, ali sem jih videl v katerem od svetovnih muzejev ali v kaki knjigi. Potem pa sem obstal, zbegan zaradi slike, ki je bila, kot da je od nekdaj vtisnjena v moj spomin: znan vrt s hišo v ozadju, prizor z obrobja mesta, v katerem sem odrasel. In osel, obvezen inventar v vsaki istrski vasi. Nenavadna geometrija neba in filigransko urejen zelenjavni vrt. Rastje, ki kot pajčevina drži skupaj svet omamljajoče tišine. Izgubljeni raj. Hiša, ki diha, ker je njena notranjščina gotovo naseljena. Izza visokega zidu, spominjajočega na ograjo puljske carinarnice, sem slutil prikazensko nepremične ribiške čolne. In vedel sem, da je na tej Mirójevi sliki zgodnje jutro ter da stanovalci ville rustice še spijo in v snu porabljajo pesek svoje brezimne zgodovine. Zunaj pajkastega rastja se razteza terra incognita. Na valovih neba plavajo drevesne krošnje.

          Ruski pisatelj Gajto Gazdanov je nekoč zapisal: »Toda vsak dogodek, preden se zgodi v resničnosti, že obstaja. Pomnjenje – to je pogled, usmerjen nazaj. So pa tudi ljudje, ki jih je Bog postavil pred njihova življenja. Zamislite si, da stojite nekje daleč, na koncu dolge steze, osvetljene z baklo. Plamenica se vam približuje in sproti osvetljuje mesta, v katerih boste živeli, obraze ljudi, ki jih boste srečali, telesa žensk, ki jih boste ljubili.«

          Mirójeva slika je v meni od nekdaj. Je arhiv, zbran nekega novembrskega jutra leta 1958 med kratko vožnjo s taksijem po puljskem bulvarju Stazione.                                                                                        (2004)

Dragan Velikić (1953) je eden najbolj znanih, prevajanih in nagrajevanih sodobnih srbskih pisateljev. Je avtor romanov Via Pula (1988), Astragan (1991), Hamsin 51 (1993), Severni zid (1995), Danteov trg (1997), Slučaj Bremen (2001), Dosije Domaševski (2003), Ruski prozor (2007), Bonavia (2012) in Islednik (2015), zbirk kratkih zgodb Pogrešan pokret (1983), Staklena bašta (1985), Beograd i druge priče (2009) ter esejističnih zbirk YU-Atlantida (1993), Deponija (1994), Stanje stvari (1998), Pseća pošta (2006) in O piscima i gradovima (2010). V slovenščini so izšli njegovi eseji Glas iz razpoke (1992) ter romani Astrahan (2004), Dantejev trg (2013), Rusko okno (2014), Bonavia (2014) in Preiskovalec (2018).

Izbrani esej je iz knjige O pisateljih in mestih, ki bo v zbirki Labirinti v kratkem izšel v založbi Literarno-umetniškega društva Literatura.