Izbrane pesmi

Hugo Mujica (prev. Robert Kralj)

Hugo Mujica: Pesmi VI, X, XXI, LXIV, XLVII in XLIX

VI

Hay una hendidura
en la palabra
hendidura,

un desgarro donde
cada palabra calla,
donde todo callar crea;

es lo que en el decirse es aliento
no sonido,
es donde en cada palabra
nos escuchamos revelados.

VI

Razpoka je
v besedi
razpoka,

razparanje, kjer
vsaka beseda molči,
kjer vsako molčanje ustvarja;

to je tisto, kar je v izrekanju sebe dih, ne zvok,
to je tam, kjer se v vsaki besedi
poslušamo razodete.

X

Cuando la lejanía
late adentro
es que el adentro
ya es afuera;

es haber llegado al alma,
a ese hueco de nadie
que en cada uno se abre todos.

X

Ko daljava 
utripa notri
pomeni, da je notri
že postalo zunaj;

pomeni, da si stopil v dušo,
v to nikogaršnjo vrzel
ki se v slehernem odpira vrzel vseh.

XXI

Se acuesta el sol
y todo parece en vilo
como para anunciar
un secreto.

No basta con cerrar
los labios,
al silencio hay que escucharlo,
dejar que nos diga él
lo que de nosotros callamos.

XXI

Sonce lega
in vse se zdi na tem,
kot da bo oznanilo
skrivnost.

Ni dovolj, da zapremo
ustnice,
tišino moramo poslušati,
pustiti, da nam pove ona,
kar molčimo o sebi.

LXIV

Hay tajos
que son de amor
que nos abren un adentro;

hay tajos,
esos mismos tajos,
que nos salvan de nosotros:
que nos regalan su afuera.

LXIV

So zareze,
ki so sad ljubezni,
ki nam odprejo nek notri;

so zareze,
te iste zareze,
ki nas odrešujejo sebe:
ki nam podarjajo svoj zunaj.

XLVII

Siempre hay algo
que no llega a volverse carne:
no es que nos falte
es que nos excede.

La vida no cabe en la vida
por eso siempre,
en algún lugar, se nos parte.

XLVII

Vselej je nekaj,
kar ne postane meso:
ne ker bi nam manjkalo,
ampak ker nas presega.

Življenje je večje od življenja,
zato se nam vselej
nekje prelomi.

XLIX

Al final no habrá final
habrá la entrega:

ese salto
sin orillas desde donde darlo,
ese saltar al vacío
desde el que una vez
llegamos,

esa entrega
para la que nos fuimos vaciando.

XLIX

Na koncu ne bo konca,
bo izročitev:

ta skok
brez odskočnega roba,
ta skok v praznino,
iz katere smo nekoč
prišli,

ta izročitev,
za katero smo se praznili.

Hugo Mujica je argentinski pesnik in katoliški duhovnik. Rodil se je leta 1942 v Buenos Airesu. Pri devetnajstih letih se je v mladostnem zanosu in iskanju smisla odpravil v New York, kjer je tudi sam postal del hipijevskega gibanja šestdesetih let. Preživljal se je z različnimi deli, ukvarjal se je slikarstvom ter se poglabljal v vzhodnjaška verstva. Posebno blizu mu je bil zen budizem. Do prelomnice v njegovem življenju je prišlo, ko je prek indijskega učitelja Satchidanandeja prišel v stik s trapistovskimi menihi. To ga je nagnilo k odločitvi, da je v zavezanosti molku naslednjih sedem let preživel med njimi. Ta izkušnja molka je v njem porodila besedo, poezijo. Z vsem tem pa je sovpadla tudi njegova odločitev, da postane duhovnik. Od leta 1983, ko je izdal svojo prvo pesniško zbirko Brasa Blanca (Bela žerjavica), je izdal še enajst pesniških zbirk in trinajst knjig esejev. Mujicovo poezijo je v slovenščino prvi prevajal Pablo Juan Fajdiga, kateremu dolgujem tudi nekatere prevodne rešitve v pričujočem prevodu.