Doseganje odločitve: kvalitativna študija izkušenj bivših duhovnikov Aug28

Tags

Related

Share

Doseganje odločitve: kvalitativna študija izkušenj bivših duhovnikov

Igor J. Pietkiewicz (prev. Jernej Kurinčič)

Izvirni naslov: Reaching a decision to change vocation: a qualitative study of former priests’ experiences. Izvirno objavljeno pod “Prosti dostop”na https://doi.org/10.1007/s10775-015-9318-2. Prvič na spletu 23. oktobra 2015.

Povzetek

Cilj te študije je bilo raziskati izkušnje rimokatoliških duhovnikov, ki zapustijo duhovništvo. Deset bivših duhovnikov je sodelovalo v semi-strukturiranih intrevjujih, ki so bili nato obdelani z interpretativno fenomenološko analizo. Študija je pokazala, da so imeli duhovniki potrebe in težnje, ki so bile sprte z njihovo družbeno vlogo in pričakovanji do njih. Odločanje o spremembi poklica je bilo zanje frustrirajoče in stresno, saj jih je skrbelo, da s tem kršijo družbene norme, bali so se družbene stigmatizacije in dvomili, da bodo kos laiškemu življenju. Navedenih je nekaj smernic za svetovalno podporo psihologov.

Ključne besede

katoliški duhovniki, menjava poklica, odločanje

Svetovanje ob menjavi poklica

Delo je eno pomembnih področij življenja. Močno vpliva na to, kako ljudje izgrajujejo opredelitev sebe in iščejo smisel. Posamezniki pogosto doživljajo svojo identiteto in vrednost glede na delovne aktivnosti, pa tudi pripadnost skupinam, ki so povezane z delom, kot so poklicne skupnosti in društva (Dutton, Roberts, & Bednar, 2010). Menjava poklicne poti je zato lahko zahteven korak. To ne velja le za tiste, ki so v to prisiljeni (ker se spremenijo zahteve in možnosti delovnega okolja), pač pa tudi za tiste, ki se za to odločijo sami. Borgen (1997) poudarja, da se ne pridejo vsi od negotovega v bolj gotov položaj. Pač pa je vse vse bolj pogosto, da eno negotovost zamenja druga. To lahko povzroča dvom v svojo presojo, ogroža osebne veščine in sposobnosti, povzroča stres in onemogoča tako normalen potek odločanja kot tudi realistično načrtovanje. Že dolgo vemo, kako zelo vpliva na človekovo vedenje njegova samoučinkovitost (prepričanje o sposobnosti, da uspešno opravim neko nalogo) in pričakovanja izida (presoja verjetnih posledic dejavnosti)(Bandura, 1977). Betz (2004) je odkril, da višja samoučinkovitost ugodno spreminja razmerje v vedenjski dinamiki približanje – ogibanje, in je lahko ključni dejavnik pri poklicnem odločanju. Osebe z nizko samoučinkovitostjo podcenjujejo svojo usposobljenost in se osredotočajo na ovire do svojih ciljev, kar pogosto vodi do neodločnosti pri odločanju o zaposlitvi. Na slednje ima precejšen vpliv tudi pričakovani izid (Betz & Voyten, 1997), vendar to ni nujno povezano s samoučinkovitostjo. Lahko da gre za prepreke, ki so čisto realne, recimo stanje na trgu dela ali diskriminacija. Narodnost, spol, religija, spolna usmerjenost, starost ali družbeni razred  so dejavniki, ki lahko znatno vplivajo na zaposlitvene možnosti in ravnanje – to je treba upoštevati tudi pri poklicnem svetovanju (Arthur, Collins, 2011). Za posameznike, ki zamenjajo kariero, je dobro, da si priskrbijo poklicno svetovanje, saj jim to pomaga razumeti njihov položaj, razvijati nova pričakovanja, načrtovati nadaljnjo dejavnost, razširiti razumevanje uspeha, razširiti območje, ki ga obvladajo in poskrbeti za stres. Borgen (1997) pravi, da svetovalci lahko pripomorejo, da njihovi klienti tako lahko preverijo ovire na poti, sploh tiste, ki imajo na odločanje znaten vpliv. Po drugi strani pa lahko opolnomočijo kliente – ti lahko razpoznajo svoje vire in znanja, pa tudi obračunajo s težavami, recimo dvomom vase ali pretiranim občutkom šibkosti. Svetovalci morajo biti pozorni tudi na kulturne in družbene dejavnike, ki bi lahko vplivali na klienta oziroma njegovo poklicno izbiro (Arthur & Collins, 2011).  Včasih je naloga svetovalca tudi, da pomaga pri soočanju s težkimi družbenimi razmerami. Ta študija se ukvarja s težavami in zapleti rimokatoliških duhovnikov, ki so – v različnih obdobjih svoje poklicne poti – želeli ta svoj poklic zamenjati. Gre za posebno poklicno skupino, o kateri je akademske literature malo. O spremljevalnih dejavnikih procesa odločanja, da oseba zapusti duhovništvo, pa sploh ni literature. Tovrstno pisanje lahko vodi ukrepe svetovalnih delavcev in jim pomaga kliente, ki so iz vrst klera.

 

Duhovniki kot posebna vrsta klientov

Večina družb visoko ceni svoje duhovne vodnike. Duhovniški “klic” pogosto dojemajo kot nekaj, kar je za vse življenje (Isacco et al., 2014).  Pietkiewicz and Bachryj (2014) poročata, da duhovništvo vključuje poseben stil življenja in govorico cenjenega duhovnega voditelja. Od njih se pričakuje, da se odpovejo osebnim ambicijam, prav tako pa tudi želji, da bi se poročili in imeli otroke. Posvetili naj bi se Cerkvi in njenim skupnostim. Pogosto se duhovniki naprezajo, da bi predstavljali  utelešenje verskih in moralnih vrednot – zdi se jim, da se jim bodo ljudje le tako lahko zaupali, da jih duhovno vodijo (Baniak, 2001). Pietkiewicz and Bachryj (2014) sta odkrila, da mnogi duhovniki čutijo, da morajo ostati v svoji formalni vlogi celo v zasebnih razmerah. Rečeno drugače, ni trenutka, da ne bi bili “v službi”. S to službo je povezanih kar nekaj značilnih težav: osamljenost, težave na področju gospodarstva in administracije, omejenost pri pastoralnem delu, napeti odnosi z nadrejenimi, pa tudi pozitivni in negativni stereotipi o njih. Nekateri duhovniki povedo, da so pričakovanja do klera nerealistična, srečujejo pa se tudi s predsodki zaradi različnih škandalov, v katere so vpleteni njihovi kolegi. To je zelo stresno in še poglablja oddaljenost od ljudi. Odvrača jih od tega, da bi spregovorili o svojih težavah (Ciarrocchi & Wicks, 2000; Hoge, 2002; Isacco et al., 2014; Pietkiewicz & Bachryj, 2014). Navedeni dejavniki lahko duhovniku škodujejo. Različne študije pokažejo, da je med duhovniki več duševnih stisk, depresije in izgorelosti kot pa med splošno populacijo (Knox, Virginia, & Lombardo, 2002; Rossetti & Rhoades, 2013; Virginia 1998). Francis, Louden in Rutledge (2004) poročajo, da se duhovniki pogosto počutijo izgorele, razočarane in čustveno izčrpane. Zato se jim lahko zdi, da njihov poklic nikamor ne vodi. Težko se posvečajo drugim, jih razumejo in jim služijo. Knox et al. (2005) tudi poročajo, da nezadovoljstvo v poklicu in dvom v svojo poklicanost lahko vodita v depresijo. Stiske, ki jih prinaša njihova vloga; težave z vodstvom; razočaranje nad delom, kolegi duhovniki ali pa stališči Cerkve, tako teološkimi kot družbenimi – sociološke študije poročajo, da to utegnejo biti pomembni dejavniki, da se število izstopov med duhovniki veča (Baniak, 2001; DellaCava, 1975). Te študije so sicer nekoliko starejše, pokažejo pa, da nekaterim duhovnikom ne uspe uskladiti osebnih potreb oziroma teženj z vsem tem,  kar od njih pričakuje družba (npr. celibat in pokorščina). Prav tako duhovniki niso kos izzivom in naporom, ki jih prinaša njihova vloga. Ob tem študije poudarjajo, da se duhovništvu pripisuje poseben, vseživljenjski status – zato je na nek način neprimerno govoriti o “bivših duhovnikih” ali “bivšem kleru”. DellaCava (1975) zapiše, da se procesa odločanja ne analizira psihološko – kljub temu, da že razmišljanje o zapustitvi duhovništva lahko sproži notranje konflikte. Takšna analiza bi lahko svetovalnim delavcem pomagala razumeti te konflikte in njihove okoliščine. Pač pa se od duhovnikov, ki so izmučeni od svoje vloge in se sprašujejo o svojem poklicu, pričakuje, da bodo uporabili “religiozna sredstva” – da bodo položaju kos z duhovnim vodstvom, več molitve ali duhovnimi vajami. To ne uspe vedno. Včasih gre za težave, kjer je potrebno strokovno svetovanje ali psihoterapija (Pietkiewicz & Bachryj, 2014). Večinoma take pomoči duhovniki ne poiščejo (Knox et al., 2005) in se jim zdi zadnja možnost, ko nič drugega ne preostane več. Literatura tako priporoča, da bi duhovnike dejavno spodbujali, naj si poiščejo strokovno pomoč za svoje težave in simptome – sploh na področjih, kjer jim kolegi in religiozna sredstva ne morejo pomagati (Isacco et al., 2014; Pietkiewicz & Bachryj, 2014). Svetovalni delavci, ki poznajo okoliščine in dejavnike, ki vplivajo na življenje duhovnikov, lahko klientom pomagajo prepoznati njihova različna ranljiva področja – področja, ki so jih potlačili ali pa so vir konfliktov. Za duhovnike, ki imajo krizo poklica, bi utegnilo biti dobro, da bi jim svetovali tako duhovni spremljevalci kot zdravstveni strokovnjaki. Literatura le malo poroča dejavnikih, ki vplivajo na proces odločanja o zapustitvi duhovništva, o pričakovanih koristih in o posledicah tega dejanja. Nikjer ni smernic za klinične ali karierne svetovalce, na katere se obrnejo duhovniki v izgorelosti (ali poklicni krizi). S to študijo želimo nekoliko izboljšati položaj. Preučili bomo okoliščine in dejavnike, ki vplivajo na proces odločanja za zapustitev duhovništva, pa tudi dileme, ki odtod izvirajo, in pričakovane posledice. V procesu svetovanja bo morda potrebno obravnavati vse to.

Na Poljskem, kjer smo študijo izvedli, je po podatkih Centralnega statističnega urada iz leta 2012 33 milijonov krščenih v Katoliški Cerkvi in 30.481 registriranih duhovnikov (“škofijski” in redovni), ki delujejo v 9950 cerkvenih enotah. Kandidati za duhovnike so odrasli moški, ki so zaključili (vsaj) srednjo šolo in so “slišali klic”. Obiskujejo šestletni filozofsko-teološki program. Redovni duhovniki gredo v začetnih letih v noviciat – tam preverjajo svoje motive za duhovništvo in redovništvo ter se seznanijo s svojo redovno ustanovo – na koncu tega “leta preizkušnje” jih predstojnik sprejme vanjo. Po zaključku študija duhovniški kandidati prejmejo zakrament svetega reda, s katerim postanejo duhovniki. To se razume kot vseživljenjsko službo oziroma odločitev. Ob prejemu tega zakramenta napravijo tudi zaobljubi celibata in pokorščine. “Škofijskih” duhovnikov je več kot redovnih (Baniak, 1997). Podatek, koliko duhovnikov je zapustilo svoj poklic, niso dostopni širši javnosti. L. 1998 so na Poljskem ustanovili Zvezo poročenih duhovnikov in njihovih družin, da bi tem, ki odidejo, nudili skupnostno oporo in omogočili integracijo. Ta študija je raziskovala, kaj so doživeli redovni duhovniki, ki so odšli. Preiskala je izzive in občutke ob sprejemanju odločitve. Kliničnim in poklicnim svetovalcem želimo osvetliti okoliščine, ki so potrebne pri obravnavi takšnih klientov.

 

Metoda

Za ugotavljanje posebnih izzivov tistih duhovnikov, ki razmišljajo o menjavi poklicanosti, je bilo treba uporabiti idiografski pristop. Idiografsko preučevanje omogoči izdelavo začasnih hipotez in pripravo podlage za nadaljnje raziskovanje (Lee & Tracey, 2005). V tej študiji sem uporabljal interpretativno fenomenološko analizo (IPA), ki združuje ideje iz fenomenologije, hermenevtike in idiografije. Njen cilj je ustvariti bogate in podrobne opise, kako posamezniki izkušajo pojave, ki jih obravnavamo. Vključuje “dvojno hermenevtiko” – na eni strani je podrobna raziskava, kako udeleženci dajejo pomen svojemu svetu; po drugi pa raziskovalec skuša smiselno razlagati pomene udeleženca (Pietkiewicz & Smith, 2014; Smith & Osborn, 2008). IPA študije potekajo s podrobnimi analizami posamičnih primerov namensko določenih majhnih homogenih vzorcev, za katere je raziskovalni problem relevanten (Smith, Flowers, & Larkin, 2009). Ta način dela se je zdel najbolj ustrezen za raziskovanje izkušenj zapuščanja duhovništva pri bivših duhovnikih. Z njim lahko bolje razumemo njihov proces odločanja in privajanje na laiško življenje. Analiza teh osebnih perspektiv je lahko dragocena pomoč  za vse svetovalne terapevte, ki obravnavajo tudi kliente iz te skupine.

Sodelujoči v tej raziskavi so navedli svoje motive za razmišljanje o spremembi poklica, svoje notranje konflikte in načine, kako so jih razreševali. Govorili so tudi o izzivih in dejavnikih, ki so njihovi odločitvi sledili, in so jim pomagali pri (ponovnem) privajanju na laiško življenje. Ta članek se bolj posveča prvemu področju, torej procesu odločanja.

 

Sodelujoči

V tej raziskavi je sodelovalo deset bivših redovnih duhovnikov Katoliške Cerkve, pripadali so redu salvatorijancev (www.sds.org), starih 38-52 let. Vsi so belci in Poljaki. Zaključili so Višje teološko semenišče na Poljskem in delovali kot duhovniki 2-12 let. Trije prihajajo iz velikih mest, pet iz manjših krajev, dva pa sta z vasi. Trije so živeli z žensko, šest jih je bilo civilno poročenih, samo eden pa je dobil spregled (dispenz) Svetega Sedeža, da se je lahko cerkveno poročil. Sodelujoči so predstavljeni v Tabeli 1 – imena so zaradi zaupnosti spremenjena.

 

Tabela 1

Sodelujoči (N = 10)

Št.

Ime

Značilnosti

1

Ronald

Star 52 let, rojen in odraščal v majhnem kraju. Bil je duhovnik do l. 2002. Deloval je kot kaplan, katehet in vodil duhovne vaje doma in v tujini. Po nekaj letih je dobil spregled od celibata in redovnih zaobljub. Sklenil je cerkveni zakon in z ženo živi na podeželju. Imata štiri otroke, dva iz ženinega prejšnjega razmerja. S svojci je v dobrih odnosih. Občasno se sreča s prijatelji iz samostana. Dela kot prevajalec in tolmač.

2

Gregor

Star 45 let, rojen in odraščal v majhnem kraju. Bil je duhovnik dve leti. Odšel je 17 let pred to študijo. Ostal je v mestu, kjer je deloval kot kaplan. Je civilno poročen, z ženo imata 12-letnega sina. Svojce obišče redko, s sobrati iz samostana je izgubil stik. V času pogovora je delal kot manager.

3

Marko

Star 44 let, rojen in odraščal v velikem mestu. Duhovnik je bil 10 let in je bil kot učitelj na visokih položajih. Duhovništvo je zapustil šest let pred pogovorom. Vrnil se je v rojstno mesto, kjer je civilno poročen. Vzdržuje stike z družino, vendar starši nikoli niso sprejeli njegove odločitve, da zapusti duhovništvo. V času pogovora je delal kot učitelj in prevajalec.

4

Pavel

Star 43 let, rojen in odraščal v majhnem kraju. Duhovnik je bil enajst let, deloval je kot duhovnik in katehet. Odšel je sedem let pred pogovorom. Ima ženo in dva otroka. Občasno si z bivšimi sobrati izmenja e-pošto. Dela kot komercialist.

5

Tomaž

Star 42 let, rojen in odraščal na vasi. Bil je duhovnik dve leti, deloval je kot kaplan. Odšel je 12 let pred študijo. Ostal je v istem mestu in živi z žensko, imata dva otroka. S svojci vzdržuje stike in se občasno sreča z bivšimi sobrati. Dela kot komercialist.

6

Robert

Star 42 let, rojen in odraščal v velikem mestu. Bil je duhovnik skoraj pet let. Deloval je kot katehet in v specialni pastorali (delo z odvisniki). Odšel je 12 let pred pogovorom. Živi na podeželju s partnerko in njuno 4-letno hčerko. Je v stiku s svojci in nekaterimi bivšimi sobrati. Nadaljeval je izobraževanje in postal psiholog.

7

Jože

Star 41 let, rojen in odraščal v majhnem kraju. Duhovnik je bil sedem let, deloval je kot kaplan in katehet. Odšel je osem let pred pogovorom, takrat je imel 33 let. Civilno se je poročil in živi v njenem kraju. Še vedno čaka na spregled Svetega Sedeža. Je v dobrih odnosih s svojci in prijatelji iz kongregacije. Je samostojni podjetnik.

8

Kristjan

Star 41 let, rojen in odraščal v majhnem kraju. Bil je deset let v samostanu in dve leti duhovnik. Odšel je nekaj let pred pogovorom. Civilno se je poročil z bivšo redovnico in imata dva otroka. Z bivšimi sobrati ni v stiku. Dela kot fizični delavec.

9

Jakob

Star 39 let, rojen in odraščal v velikem mestu. Duhovnik je bil devet let. Deloval je kot katehet in vodil molitvene skupine. Odšel je pet let pred pogovorom. Je civilno poročen in imata z ženo majhnega otroka. V času pogovora je bil univerzitetni učitelj in deloval v nevladnih organizacijah. Stiki z družino in bivšimi sobrati so redki.

10

Štefan

Star 38 let, rojen in odraščal na podeželju. Duhovnik je bil dve leti in je odšel sedem let pred pogovorom. Preselil se je v vas blizu kraja, kjer je deloval kot kaplan. Živi z žensko in njuno dvoletno hčerko. Je v dobrih odnosih s svojci in nekaterimi prijatelji iz kongregacije. V času pogovora je bil učitelj.

 

Raziskovalci

Ta študija je analiza kvalitativnih podatkov, ki jih je v pogovorih zbral dr. Zbigniew Mlak, kateremu sem bil supervizor ob doktoratu iz psihologije. Tudi on je bivši redovni duhovnik – to dejstvo je bilo ključno za dostop do vzorca. Člani te skupine namreč načeloma nočejo govoriti o svoji preteklosti v intervjujih (sploh posnetih), ki jih ima nekdo “od zunaj”. Pri analizi sem se z dr. Mlakom večkrat posvetoval, tako o posebnih izrazih iz intervjujev, pa tudi o kanonskem pravu.

Kot psihoterapevt in supervizor sem že imel izkušnje v obravnavi in svetovanju duhovnikom, tako dejavnim kot bivšim. Zato sem lahko bil pozoren na nekatere za to skupino značilne težave, obenem pa sem lahko za pogovore zasnoval jasen protokol poteka. Ker nisem katoličan, pa mi je to pomagalo, da zadev iz pogovorov nisem vzel osebno ali čustveno, pač pa sem hotel biti nevtralen in etičen. V pogovoru z izvajalcem pogovorov sva lahko združila emično in etično stališče – to je značilno za IPA študije (Pietkiewicz & Smith, 2014).

 

Pogovor

Protokol, ki ga je zasnoval avtor, je vseboval: ključna področja raziskovanja; pobude in odprta vprašanja o religiozni socializaciji sodelujočih; motive za vstop v duhovništvo; izkušnje iz semenišča in pastoralnega življenja; okoliščine, v katerih so pomislili na drugačno, laiško življenje in njihove odzive na te misli; pomen, ki so ga dali odhodu iz duhovništva in doživljanje morebitnih posledic; metode spopadanja s temi stiskami; kako so dosegli odločitev in kako so jo izvedli; dejavniki, ki so pomagali ali pa ovirali uspešno privajanje na laiško življenje. Izvajalec je opravil pogovor na vseh ključnih področjih, postavljal pa je tudi dodatna vprašanja, ki so se sproti pojavila. Ob zaključku pogovorov je sodelujočim zastavili še nekaj vprašanj – tako je preveril, če so odgovarjali izčrpno. Z izvajalcem intervjuja je avtor podrobno pregledal njegove zapiske, da je preveril svoje razumevanje vsebine in njen pomen.

 

Postopek

Študijo smo izvedli na Poljskem v letih 2012 in 2013. Z dovoljenjem lokalnega Univerzitetnega sveta za raziskovalno etiko smo možne kandidate pridobili s pomočjo osebne mreže izvajalca pogovorov in pa verižne tehnike vzorčenja. Izvajalec je tri osebno poznal iz semenišča, ostale pa je vključil preko priporočil. Raziskovalni problem je bil relevanten za vse sodelujoče – vsi so se odločali o spremembi svojega poklica – o zapustitvi duhovništva in se prilagajali na laiško življenje. Izvajalec je k sodelovanju povabil 16 bivših duhovnikov, na sodelovanje jih je bilo pripravljeno samo 10. Tisti, ki so sodelovanje zavrnili, so rekli, da nimajo časa ali želje spet brskati po bolečih spominih. Tisti, ki so bili pripravljeni sodelovati, pa so spregovorili o svojih izkušnjah in odprto odgovarjali na vprašanja. Menili so, da je takšno raziskovanje pomembno in potrebno. Rekli so, da upajo, da bo njihovo sodelovanje lahko v pomoč drugim s podobnimi težavami. Pogovori so potekali na krajih, ki so jih izbrali intervjuvanci, ponavadi pri njih doma. Bili so pol-strukturirani. Pogovore se je snemalo (zvok). Trajali so 60-90 minut.

 

Analiza podatkov

Vse zvočni posnetki so bili dobesedno prepisani. Analiza je potekala v Nvivo10 (programska oprema za kvalitativno analizo podatkov). Uporabil sem sledeče analistke korake, ki jih priporoča IPA (Smith et al., 2009):  najprej sem vse posnetke poslušal in skrbno nekajkrat prebral prepise. Nvivo10 omogoča dodajanje opomb izven poteka besedila, in tja sem izčrpno zabeležil lastna opažanja o vsebini, rabi jezika, pa tudi zabeležil lastne interpretativne komentarje. Nato sem opombe razvrstil po temah, ki so se pokazale, ter jim dodelil opisne označbe (poimenoval sem jih vozlišča [nodes]). O svoji strukturi in interpretaciji sem govoril tudi z izvajalcem pogovorov, moral pa mi je pojasniti tudi nekaj terminov, ki so jih uporabljali sodelujoči (izrazi, ki so za verne in posvečene nekaj vsakdanjega so za nekoga “od zunaj” lahko neznani). Pri vseh pogovorih sem delal po istem postopku in primerjal teme pri sodelujočih. Nato sem analiziral povezave med temami v vsakem pogovoru in med primeri. Sledilo je razvrščanje glede na podobnosti v nadrejene teme in podteme. V sledečem končnem poročilu so navedene glavne teme pri večini pogovorov.

 

Rezultati

Sodelujoči so govorili o svojem prehodu iz duhovniškega v laiško življenje: kdaj so začeli razmišljati o spremembi; svojih konfliktih, skrbeh, zadržkih; kako so se odločili; kako so se prilagodili na laiško življenje. V vseh pogovorih se je pokazal isti vzorec tem. V tej študiji predstavljam osem najočitnejših, naštete so v Tabeli 2. Razporedil sem jih v tri grozde (hevristične organizacijske kategorije), v stolpec zraven pa zapisal, pri koliko sodelujočih se pojavijo. Teme niso nujno bile izpostavljene vsaka posebej in tudi niso bile nujno v medsebojnih povezavah. Po načelih IPA razpravljam o vsaki temi posebej, kot ilustracijo pa uporabim dobesedne navedke iz pogovorov.

 

Tabela 2

Teme po grozdih

Grozdi, nadrejene teme, podteme

Število sodelujočih, kjer je tema prisotna

Živeti dilemo

 Razmišljanje o alternativni poti

10

 Notranji konflikti

10

  Slaba vest zaradi kršitve tabuja

4

  Strah pred družbeno stigmatizacijo

8

  Pustiti druge na cedilu

6

  Skrb zaradi duhovnih posledic

3

  Negotovost o danostih in sposobnostih

6

Poskusi reševanja konflikta

 

 Beg pred mislimi in željami, ki me ogrožajo

5

 Vzeti si premor

5

 Iskanje podpore pri drugih

7

 Strokovna pomoč

3

Skočiti

 

 Načrtovanje nove prihodnosti

5

 Povedati o odločitvi

7

 

Živeti dilemo

V tem grozdu so teme o naravi konflikta, v katerem so se znašli duhovniki, ki so razmišljali o spremembi poklica, in o dvomih in skrbeh o možnih posledicah zapustitve duhovništva.

Tema 1: Razmišljanje o alternativni poti

Sodelujoči so povedali, da so v različnih življenjskih obdobjih sanjarili o alternativni življenjski poti. Robert je v semenišču okleval, da bi postal duhovnik, a je to imel za naraven odziv. Želel si je, da bi se lahko s kom o tem iskreno pogovoril;  povedal je, da so bili pogovori z duhovnim očetom preveč površni.

Še vedno se spomnim noči pred obljubami. Spraševali smo se, kako bi bilo odnehati. Bil je hec, a kasneje mi je postalo jasno, da smo s tem le skrivali svoje resnične skrbi. […] Pogovori z mojim duhovnim očetom so se ponavadi omejili na to, kaj berem, ali kdaj bom nehal kaditi. – Robert

Prav tako je med študijem o svojem poklicu dvomil Gregor – zelo močno ga je privlačilo neko dekle. A se mu je – enako kot Robertu – zdelo, da je že prepozno; skušal se je prilagoditi drugim v skupini.

Bilo je prepozno, da bi se premislil. Vsi bodo delali večne zaobljube, jaz jih bom tudi. Stvari se bodo uredile, sem si govoril.  – Gregor

Drugi sodelujoči se spominjajo, kako so se med pastoralnim delom spraševali, kako bi bilo živeti v svetu. Ronald je dolga leta resnično užival kot katehet in ni razmišljal o drugačnem načinu življenja, dokler ni srečal ženske in začel želeti bližnjega, intimnega odnosa. Rekel je “nihče ni kriv”, da se je ta občutek pojavil – kot bi se moral opravičiti. Marko je povedal podobno zgodbo. Tega občutka ni pričakoval, bilo mu je neprijetno prelamljati svoje redovne zaobljube. Spraševal se je, ali naj odnos konča, živi dvojno življenje ali opusti duhovništvo.

Tega [odnosa] res nisem načrtoval. Vse bolj se je poglabljal in potem sem začel razmišljati, da bi se odrekel svoji poklicanosti. Bilo je kot še en korak. Moral sem razmisliti, ali naj nadaljujem … ali pa razdrem odnos in ostanem v redovnem življenju kot duhovnik. – Marko

Jože pa ni bil zadovoljen z delom, ki so mu ga naložili. Hotel je delati med ljudmi, nadrejeni pa mu tega niso dovolili, in to ga je frustriralo.

Videl sem revščino ljudi in jim hotel pomagati. Po zaobljubah sem se hotel posvetiti temu, a ni bilo skladno z voljo predstojnikov. Že od vsega začetka je bil konflikt in nikoli se nisem počutil, da sem na pravem mestu. – Jože

 

Tema 2: Notranji konflikti

Misli o zapustitvi duhovništva so pogosto vodile v globoke psihološke konflikte med osebnimi potrebami ali težnjami sodelujočih in pa pričakovanji (pravimi ali namišljenimi) do klera. Robert je govoril o svoji želji, da bi kot verski voditelj  pomagal ljudem, in pa o hrepenenju, ki je nasprotovalo položaju katoliškega duhovnika, da bi torej imel družino, bil mož in oče. Ni pa bilo jasno, zakaj se je odločil za duhovništvo, če je vedel za te omejitve.

Pogosto pravijo: Če so ti všeč punce, potem ne greš v to.” Ampak pri meni ni bilo tako. Vedno sem si želel družino – ženo in otroke. A sem si tudi želel pomagati drugim. Mislil sem, da se bom lahko, ko postanem duhovnik, 100% lahko posvetil služenju drugim. – Robert

Ronald je imel podobne zadrege. Užival je v svojem pastoralnem delovanju, a je hotel tudi odnos in družinsko življenje. Vedel je, da bo poiskal drugačne načine za delo z ljudmi, če odneha z duhovništvom.

Vedel sem, da imam poklic in bi bil odhod iz duhovništva velika izguba. Izgubil bi pomembne stvari, v katerih sem res užival. A nisem bil prepričan, če bi lahko vztrajal v celibaterskem življenju, v poklicu redovnega duhovnika. – Ronald

Sodelujoči so pogosto povedali, da so se počutili krive ob misli, da bi prekršili norme posvečene skupnosti ter razočarali družino ali prijatelje. Bali so se možnih posledic odločitve, da odnehajo.

 

Slaba vest zaradi kršitve tabuja

Nekateri sodelujoči so omenili močno krivdo in sram, ker se niso držali etosa redovnega duhovnika. Marko je bil razpet med svojim čutenjem do ženske in redovnimi obveznostmi. Bilo ga je sram, da je na skrivaj kršil redovne zaobljube in imel dvojno življenje.

Vsak dan mi je bilo žal. Tako me je bilo sram tega … dvojnega življenja. Po eni strani sem se dotikal svetih predmetov in sem skrbel za vzgojo bodočih duhovnikov, jim pridigal, kako naj živijo. Po drugi strani pa se teh načel sam nisem držal. Bilo mi je hudo. – Marko

Gregor se ni mogel osredotočiti na molitev ali obrede, saj je mislil na žensko, ko jo je ljubil. Zato mu je bilo nelagodno. Lotevalo se ga je nezadovoljstvo s pastoralnim življenjem.

To mi ni šlo skupaj. Maševal sem, moje misli pa so bile pri Evi. To mi je bilo res zoprno. Zdelo pa se mi je, da ne pride v poštev, da bi živel dvojno življenje. – Gregor

Ronaldove dileme so bile tudi verske. A bolj so ga skrbele njegove duhovne obveznosti kot pa odziv ljudi.

Moja glavna težava je bilo, da sem dal obljubo Bogu. V svojem pastoralnem življenju sem imel dovolj izkušenj z javnim mnenjem … zanja mi je bilo precej vseeno. A pomembno mi je bilo biti fer pred Bogom. – Ronald

 

Strah pred družbeno stigmatizacijo

Mnogi sodelujoči so povedali, da zapustiti duhovništvo pomeni družbeno stigmo. Če kdo odide, to ponavadi redovniki razumejo kot zlo dejanje, kot zdrs ali izdajstvo.

V naši majhni skupnosti je bil v zraku nekakšen družbeni pritisk. Vedno, ko je kdo odšel, so naši učitelji in voditelji imeli pridige ali govorili o izdajstvu, duhovnem padcu, zmagi šibkosti nad božjo voljo … Če bom odšel, sem mislil, bodo za izdajalca imeli tudi mene. – Jakob

Marko je trdil, da člani skupnosti pogosto prepričujejo tiste, ki hočejo oditi. Govorijo jim, naj še premislijo o svoji odločitvi. Svetujejo jim, naj se bojujejo proti svojim konfliktnim željam in težnjam.

Če bi odšel, bi se to obravnavalo kot takorekoč zločin. Vse bi naredili [sobratje], da bi me ustavili, da ne bi zapustil svoje izbrane poti. Rekli so, da bodo zaradi tega vsi nesrečni in da nikoli ne bom našel izpolnitve zase … da je to moja resnična pot, ker imam poklic. Da se moram boriti za svoj klic. – Marko

Jakob pa se je spominjal, da mu je spovednik svetoval, naj gre na psihoterapijo in “sledi svojemu srcu”, ko je njegov konflikt pripeljal do nespečnosti in somatskih težav. Robert je povedal, da je bilo včasih zapustiti duhovništvo tabu tema, danes pa se o tem pogosteje govori.

Odhod duhovnika in njegovo partnerstvo je tudi pohujšanje za vernike. Tomaž, Jakob in Štefan so povedali, da so na Poljskem duhovniki nekaj pomenili, da je bilo imeti duhovnika v družini nekaj imenitnega. Zapustiti duhovništvo je bilo nekaj sramotnega in so te opravljali.

Ko sem postal duhovnik, se je odnos ljudi spremenil … sosedje, učitelji … so na nas gledali z občudovanjem, spoštovanjem. Skrbelo me je, odo ljudje rekli o mojih starših, moji mami. Kakšna sramota in pohujšanje! Bil je duhovnik – pa je odšel! Razmišljal sem, da bi ostal, ker me je bilo strah, da bi osramotil svojo družino. – Jakob

Gregor je trdil, da “se bodo tisti, ki se odrečejo svojim redovnim zaobljubam, po učenju Cerkve cvrli v peklu”. Tega Cerkev ne uči in tudi sam tega ni verjel. Skrbel pa ga je odziv ljudi. Pavel je povedal, da je med člani [redovne] skupnosti vsak odhod pritegnil pozornost in zbudil močna čustva. To so primerjali kar s samomorom.

To so imeli za nekaj groznega. Kako je možno, da nekdo odide? To je bila katastrofa. Kot bi bil bil sežgan v peklenskem ognju. Šok! Kot da bi naredil samomor! – Pavel

Primerjava s samomorom je zanimiva. Družbena stigma, ki jo prinese kršitev tabuja, je pogosto pomenila izgubo ljubezni in podpore najbližjih, pri članih kongregacije in nasploh v družbi pa obsojanje in izključenost. Povedano drugače, to je neke vrste “družbeni samomor.” Tako je recimo Gregor govoril o tem, da je postal izobčenec.

Duhovniki, ki ostanejo, nočejo imeti težav. Z mano nočejo imeti stika, prav tako ne z nikomer drugim, ki je naredil kaj podobnega. To [odhod in intimno zvezo] se razume kot pohujšanje. Preklet si v očeh Cerkve in družine, postaneš izobčenec. – Gregor

Marko je opazil, da so se ti, ki so ostali, izogibali stiku z onimi, ki so odšli. Zdelo se mu je, da jim je ob slučajnih srečanjih nelagodno. Ni pa jasno, od kod to nelagodje. Jakob je sklepal, da bi utegnil njegov konflikt poklicanosti sprožiti podobna vprašanja pri prijateljih – a oni se raje ne bi ukvarjali s tako motečimi občutki in dvomi.

Roberta je bilo poleg vsega strah predsodkov, zasmehovanja in norčevanja. Zamišljal si je položaje, na katerih bi ga bilo zaradi njegove preteklosti sram ali bi bil diskriminiran.

Skrbelo me je, da me bodo ljudje prepoznavali, kazali za mano, se mi smejali ali me zmerjali. Skrbelo me je tudi, kako bo dejstvo, da sem bivši duhovnik, vplivalo na moje možnosti za službo – nihče ne bi hotel take osebe … Razmišljal sem … kaj če se zaljubim in ko bo izvedela, da sem bil duhovnik, me bo zavrnila.  – Robert

Zaradi pohujšanja, ki naj bi ga odhod iz duhovništva povzročal, so cerkvene oblasti želele, da se tisti, ki odidejo, preselijo drugam in ne zbujajo pozornosti. Sodelujoči so povedali, da je bilo to takorekoč pogoj, če so želeli kdaj zaprositi za spregled od redovnih zaobljub (oziroma celibata).

 

Pustiti druge na cedilu

Večino sodelujočih je bilo strah, kako se bodo na odločitev o odhodu iz reda odzvali družina, prijatelji in skupnost, kjer so delovali. Tomaž se je počutil krivega – njegov položaj, tako je ocenjeval, je bil “vir sreče, radosti in časti” za njegovo družino; če bi odšel, bi to prizadelo mnogo ljudi, posebej njegove starše; tega ne bi mogli sprejeti. Tudi Marka je skrbelo, kako se bo odzvala družina. Pred očmi je imel njihovo razočaranje in javno ponižanje.

Kar videl sem, kako jih bo sram, da njihov sin, ki je bil duhovnik, to kar naenkrat ni več. Kaj bodo rekli sosedje in sorodniki? Kako bodo sploh še stopili pred ljudi? – Marko

Jože je bil prepričan, da njegova družina ne bo nikoli sprejela, da je zapustil red. Skrbelo ga je, da bo s svojim dejanjem ogrozil njihov družbeni prestiž in jih v njihovi majhni skupnosti osramotil.

Moja družina je zelo verna in zanje je bila velika čast, ko sem postal duhovnik. Tako težko mi je bilo, da bi jim to vzel. Prihajam tudi iz relativno majhnega mesta, kjer se vsi poznajo. Torej bi bilo zanje še težje, če bi ljudje začeli govoričiti naokrog. – Jože

Jakob je imel podobno dilemo glede svoje matere. O njej je povedal, da je nadzorniška, manipulativna in posesivna. V semenišče je šel, tako pravi, “da bi zbežal od nje in od odnosov z ženskami”. Skrbelo ga je, da ga bo zaradi odhoda iz reda zavrnila – ne le zato, ker ji je vzel to čast, da je duhovnikova mati, pač pa tudi zato, ker je bila v odločitvi posredi druga ženska. Rekel je:

Bila so devetdeseta in duhovniki so bili pomembni člani družbe. Bila je tako ponosna – njen edinec je bil duhovnik. Zdelo se mi je, da ji bom zlomil srce … sploh da sem to naredil zaradi druge ženske. – Jakob

Markova dilema se je nanašala na pričakovani odziv njegovih predstojnikov. Priskrbeli so mu izobrazbo v Rimu, bil je njihovo upanje in so od njega veliko pričakovali. Pogosto je slišal, da je “prihodnost reda” in ga je bilo groza, da bi jih razočaral.

Večina pripovedi govori o tem, da je bilo sodelujoče strah posledic, če odidejo. Roland pa edini omenja tudi obraten položaj: kot duhovnik se je zaljubil v žensko, ki je že imela dva otroka iz prejšnjega zakona. Z vsemi tremi je zgradil topel in tesen odnos. Skrbelo ga je, da bi otrokoma s prekinitvijo odnosa povzročil travme.

Bil je tako močan konflikt. Rekel sem si, če zdaj odidem, bom prizadel oboje, in njo in otroka, ker smo si tako blizu. Otroka sta že to pretrpela in sta res potrebovala očeta. Strah me je bilo, da bi zatajil tri ljudi, ki jih imam res rad. – Ronald

 

Skrb zaradi duhovnih posledic

Poleg stresa in pričakovanih posledic, ki bi jih imel odstop od redovnih zaobljub, je sodelujoče tudi skrbelo, kaj bo to pomenilo za njihovo versko življenje. Bivši duhovniki ne smejo prejemati zakramentov, dokler ne dobijo spregleda od redovnih zaobljub [če živijo v izvenzakonski skupnosti ali kakem drugem stanju, ki je lahko razlog za to (op. prev.)]. Jože je povedal, da je bilo zanj kot vernika to izmed najhujših stvari

Lahko minejo leta, preden dobiš od Svetega Sedeža spregleda – lahko pa ga sploh nikoli ne dobiš. Do tedaj ne moreš prejemati zakramentov. S tem sem moral računati … Bila sva civilno poročena, a se nisva mogla cerkveno poročiti ali iti k obhajilu. To je boleče, ker sva še vedno zelo verna. – Jože

Ronald se spominja, kako pomembno je bilo zanj, da je uredil svoj odnos z Bogom in Cerkvijo. Ko je odšel, je zato takoj ukrepal in zaprosil za spregled. Povedal je, da mu je veliko pomenilo, da se je lahko dejavno vključil v versko življenje župnije.

 

Negotovost o danostih in sposobnostih

Za sodelujoče so bile prepreke, da bi odšli in zaživeli izven redovništva, tudi ekonomska odvisnost od reda, nizka samoučinkovitost in dvom v svoje sposobnosti. Jože je povedal, da imajo redovni duhovniki zaobljubi pokorščine in uboštva. To pomeni, da se je – kot njegovi sobratje – popolnoma naslanjal na red in ni imel nobenih svojih prihrankov. Strah ga je bilo, da nima sposobnosti in izkušenj, ki jih potrebuje za preživetje v laiškem življenju.

Gotovo me je bilo strah, kako bom shajal. Ko si v redu, je poskrbljeno zate … finančno, ekonomsko … vse dobiš. Jasno mi je bilo, če odidem … če si študiral teologijo, s tem ne moreš dobiti službe. Tudi praktičnih znanj nimaš. – Jože

Robert je menil, da njegove delovne izkušnje na trgu dela nimajo nobene vrednosti in bi ga lahko pri iskanju celo ovirale pri iskanju dela. Potencialni delodajalci bi ga lahko zaradi njegove preteklosti celo diskriminirali.

Kdo bi zaposlil bivšega duhovnika? Znam samo učiti verouk, a kdo v tem mestu bi hotel za to službo bivšega duhovnika? Vzamejo lahko duhovnike, redovnice, laiške katehete. Bivšega duhovnika …? Če se odločil, da odide, gotovo nima razčiščeno s Cerkvijo. In kakšne so druge možnosti? Lahko sem fizični delavec, na blagajni v supermarketu ali pa skladiščnik. – Robert

Marko je razlagal, da je v življenju eno odvisnost zamenjal z drugo. Dokler ni vstopil v red, je bil odvisen od staršev. Cerkev je primerjal z materjo, ki skrbi za svoje otroke. Vedel je, da odhod iz reda neogibno pomeni novo ekonomsko odvisnost – tokrat od ženske, s katero je bil v odnosu. Po odhodu je bil frustriran, ker ni mogel skrbeti za svojo družino. Njegov ideal je bil, da bi moral služiti kruh on. To je vplivalo na to, kako se je počutil kot moški.

Ničesar nisem imel. Bil sem brez službe in vedel sem, da se moram zanašati nanjo [na dekle]. Biti spet tako odvisen me je zelo frustriralo. Nisem se počutil kot moški; kot enakovreden partner, ki lahko prispeva za skupni dom in skrbi za svojo družino. – Marko

 

Poskusi reševanja konflikta

Ta grozd opisuje metode, s katerimi so se duhovniki skušali spopadati s svojimi konfliktnimi željami in potrebami. Vsebuje teme Beg pred mislimi in željami, ki me ogrožajo, Vzeti si premor in Iskanje podpore pri drugih oziroma Strokovna pomoč.

Tema 3: Beg pred mislimi in željami, ki me ogrožajo

Kot smo že zapisali, so misli, težnje in želje, ki so bile v konfliktu z izbranim poklicem, pogosto rodile notranje konflikte, ki so lahko vodili do precejšnjega stresa. Marko je povedal, da se je lahko še tako trudil, da en bi razmišljal o intimnem odnosu ali otrocih – pogosto se je ideja vrnila sama od sebe, ko se je srečal s pari in krščeval ali poročal. Pravi, da je “sanjaril o tem, kako bi bilo stati na mestu tega moškega in uživati v tem trenutku.” Jakob in Robert  sta skušala potlačiti svoje med seboj sprte misli in želje tako, da sta se vrgla v delo in se osredotočala na druge stvari.

Da bi pobegnil pred svojimi dilemami, sem postal deloholik. Bil sem zelo dejaven, ogromno sem bral in sodeloval v različnih projektih. Nisem kršil nobenih pravil. Ni bilo žensk, alkohola in drog, a spolna napetost v meni je rasla. Včasih sem se samozadovoljeval, a to je greh in sem se počutil krivega. Takoj ko nisem imel polnih rok dela, so moje dileme eksplodirale z dvojno močjo. – Jakob

Robert se je poglobil v pastoralno delo za odvisnike od drog. Potem je ugotovil, da “dolga leta ni bilo ničesar drugega kot samo delo, in čeprav je v njem do neke mere užival, je vodilo do popolne izgorelosti.” Meni, da je do tega bolezenskega stanja prišlo, ker je frustriral lastne potrebe po bližnjem razmerju. Ronald in Marko sta opisala podobna scenarija: zaljubila sta se v žensko in se nato borila proti tem čustvom. Oba sta hotela zbežati od predmeta svojih želja, v upanju, da bosta tako lahko obvladala svoje notranje stanje. Ronald je pojasnil, da se je v procesu (redovne) socializacije naučil strategije spopadanja s takim položajem; strategije, ki je bila v skladu z vrednotami skupnosti.

Zaljubil sem se v neko žensko. Za duhovnika sta dve možnosti. Prva možnost – tista, o kateri so nas učili v semenišču, tista, ki se je zdela najbolj logična in generalna – je bila, da se temu občutku ne predaš. Moraš se z njim boriti, ga potlačiti. Saj smo tu zaradi višjih namenov! Zemeljska ljubezen je v primerjavi s tem neverjetno pusta, vsakdanja, brezzvezna. Zato sem se takoj vprašal: kako naj se tega občutka znebim? Prosil sem za premestitev. Hotel sem pobegniti – to sta zahtevali moja zdrava pamet in vest. Hotel sem, da me pošljejo nekam daleč. – Ronald

Marku s to strategijo ni uspelo. Zelo je dvomil, okleval in se kar nekajkrat premislil, preden se je končno odločil, da “gre na drugo stran”.

Proces “grem na drugo stran”, torej zapustim duhovništvo, je trajal leto in pol. V tem času sem že živel z žensko, s katero sem se potem poročil. Nekajkrat sem šel [od nje] in se vrnil. Imel sem moralne dileme, šel in se vrnil, šel in se vrnil. Hotel sem razmerje končati in prosil predstojnike, naj me pošljejo kot misijonarja v Mehiko. A tam nisem bil dolgo, morda kakšen mesec. Vedel sem, da je to moj preizkus – in ni mi uspelo. – Marko

 

Tema 4: Vzeti si premor

Pet sodelujočih je svoje predstojnike prosilo za daljši premor, da bi razmislili o življenju in poklicanosti. Jože je to utemeljil, da ima “težavo s poklicem” in bi si rad vzel čas, da poišče odgovore na vprašanja, ki ga težijo. Robert je hotel svojo dokončno odločitev sprejeti po letu premora, ki ga je prebil izven skupnosti, a so ga še vedno vezale obljube. Zdelo se mu je pomembno živeti izven samostana, da bi videl, kako laiki živijo svoja življenja, pa čeprav je s tem tvegal, da bi podlegel posvetnosti.

Kanonsko pravo nam vsem daje pravico do takega premora. S tem ni nič narobe. Tako kot imajo učitelji sobotno leto, da si spočijejo. Svetovali so mi, naj grem k benediktincem, a se mi to ni zdela dobra ideja. Če razmišljaš o taki odločitvi [zapustiti duhovništvo], moraš videti, kako živijo ljudje zunaj. Nekateri pravijo, da te svet zunaj požre in se nikoli ne vrneš, a mislim, da to ni res. – Robert

Ronald je prosil, da bi smel iti v strog kontemplativni red, da bi v samoti šest mesecev molil. Povedal je, da je je želel preživljati čas v umiku in tišini, da bi se “boril z občutki privlačnosti” do ženske, zaradi katere je razmišljal o odhodu iz duhovništva. Štefan je poskusil položaj rešiti podobno: šel je na duhovne vaje, nato pa misijonarit v tujino. A povedal je, da se je počutil, “kot bi obvisel v praznini”, in mu ni delo dobro. Postalo mu je jasno: duhovništvo zanj pomeni veliko osamljenosti, to mu ne ustreza. Zato se je odločil, da spremeni svojo pot.

 

Tema 5: Iskanje podpore pri drugih

Večina sodelujočih se je o svojih skrbeh pogovarjala z drugimi – kolegi, predstojniki, laiškimi partnerji ali prijatelji. Iskali so si čustveno oporo in pomoč v reševanju svojega konflikta. Nekaterim je to pomagalo, drugi pa so bili nezadovoljni in razočarani. Jože, recimo, je govoril o svoji dilemi s starejšim duhovnikom iz svoje kongregacije, in mu je bila zelo v oporo njegova sprejemajoča drža.

Precej sem se pogovarjal s svojim sobratom; še vedno se spomnim, kako mi je rekel: “Vedi, najpomembnejše je biti srečen. Če čutiš, da moraš iti, naredi to.” – Jože

V semenišču Robert ni bil zadovoljen z oporo, ki mu jo je nudil duhovni oče, ki so mu ga dodelili. Strah ga je bilo, da ga bo obsojal, in to ga je ustavilo, da se ni odprl. Rekel je: “Bilo me je strah, da mi bo rekel, da sem neprimeren za duhovnika.” Leta kasneje je našel izkušenega spremljevalca iz ZDA – z njim je razpravljal o svojih težavah s poklicanostjo. Ta ga je spodbudil, naj si poišče strokovno pomoč. V času svojega premora je tako šel k psihologu, pa tudi naredil nekaj duhovnih vaj pri frančiškanih. Tam je o svojih pomislekih govoril s starejšimi duhovniki – bil je vesel, da niso skušali vplivati na njegovo odločitev, ne tako ne drugače.

Tam sem imel svojo sobo in sem lahko govoril s frančiškani. Pogosto so mi rekli, da se bom moral odločiti sam. Lahko so povedali, kako stvari vidijo oni … zakaj, menijo, sem se odločil, da grem v semenišče, zakaj razmišljam o odhodu … a odločitev sem moral sprejeti sam. – Robert

Robert je bil zadovoljen z oporo, ki so mu jo dali člani kongregacije. Avtonomija, da se neodvisno odloči, mu je veliko pomenila. Štefan in Tomaž pa sta od članov skupnosti pričakovala nekaj drugega. Pričakovanja so bila nejasna in ambivalentna. Štefan je hotel, da se namesto njega odločijo drugi. “Svoboda izbire”, ki jo je dobil, ga je frustrirala. Avtonomijo, da bi naredil odgovorno odločitev, je razumel kot da so ga vsi zapustili.

Hotel sem, da ocenijo moj položaj, namen mojega življenja … kaj naj počnem, kje naj delam. Želel sem si nekoga, ki bi mi pomagal ohraniti … ponovno odkriti moj poklic. Hotel sem biti dejaven in ne umaknjen v ozadje. Pričakoval sem, da mi bodo pomagali, mi dali smisel, me prestavili na župnije, kjer bi lahko bil izpolnjen. A niso rekli nič. – Štefan

Štefan si je želel zapustiti red, da bi sledil svojim težnjam in potrebam, A zaradi posledic svoje izbire je odlašal. Hotel je, da njegovo življenje vodijo drugi – tako so bili tudi oni odgovorni za njegovo (ne)srečo. Nekaj podobnega je počel tudi Tomaž. Konflikt je očitno želel rešiti tako, da bi predstojnike pripeljal do tega, da bi se odločili namesto njega. Zato je bil zagrenjen in razočaran nad člani kongregacije.

Večkrat sem govoril z njimi [predstojniki]. Vedeli so za mojo zvezo s to žensko. Vrhovni predstojnik je vse vedel, a ni naredil ničesar. Samo čakal je. Nad menoj si je umil roke. Mislim, da je samo čakal, da grem. – Tom

 

Tema 6: Strokovna pomoč

Samo Jakob, Gregor in Robert so omenili, da so zaradi svojih težav šli na strokovno svetovanje. Jakob je rekel, da ga je njegov duhovni voditelj spodbudil, naj se posvetuje s psihologom, saj je njegov konflikt poklicanosti sprožil kronične simptome anksioznosti, kratke sape in nespečnosti.

Zaradi tega notranjega boja nisem mogel spati. Po pol ure so me prebudile vsiljive misli. Imel sem napade panike in težave z dihanjem. Ko sem vstopil v red, smo dobili kardinalsko nošo, sosedje pa so me hvalili. Bil sem poln adrenalina … Kasneje pa sem se začel spraševati, kaj delam tukaj? Ali je to res prava pot? Preden sem se vpisal v semenišče, sem namreč srečal dekle, ki je zdaj moja žena. – Jakob

Jakob je ocenil, da je odnos duhovnikov do strokovnega svetovanja ali psihoterapije različen: sprejemanje, previdnost, skepsa. Nasprotovanje naraste, ko kdo, ki obiskuje terapijo, končno zapusti duhovništvo. Potem pravijo, da je terapija orodje, ki vodi v “nasprotovanje božji volji”. Jakob je trdil, da so tisti, ki so hodili na terapijo, to ponavadi skrivali.

Odnos duhovnikov do obiskovanja terapevta je bil v glavnem dvoje: Nekateri so govorili, da je lahko koristna in pomaga pri odločitvi, ali je duhovništvo res prava pot. Drugi pa spodkopavajo vrednost terapije, jo zasmehujejo, zanikajo. Niso nam sicer grozili s peklom. A mislili so: če kdo po obiskovanju terapije zapusti duhovništvo, je to nasprotovanje božji volji. Boriti se je treba duhovno in se ne zanašati na negotova orodja. Poznal sem nekaj duhovnikov, ki so obiskovali terapevte, a tega dejstva večinoma niso razkrili. – Jakob

Tudi Gregor se je posvetoval s terapevtom. Dobil je odprta vprašanja, ki so mu pomagala videti svoj položaj z različnih zornih kotov in razmisliti o možnih posledicah vsake od odločitev. To je cenil. Pri terapiji je lahko ubesedil svoje misli in čustva, ki so bila med seboj v konfliktu. To je zmanjšalo njegov stres. Trdil je, da duhovniki, ki “niso dovolj pogumni, da bi se odločili, ponavadi iščejo tolažbo v alkoholu.”

Res cenim, da nisem dobil navodil, kaj naj storim, ampak me je terapevtka preprosto spraševala – tako sem lahko izrazil svoje dvome, povedal, kako se počutim. Ta vprašanja so me spodbudila … čutil sem, da ne morem več bežati. Soočila me je z dejstvom, da sem med kladivom in nakovalom – moral sem se odločiti. – Gregor

 

Skočiti

V tem grozdu so teme o končni odločitvi za odhod. Sodelujoči so govorili o načrtovanju nove prihodnosti in o tem, kako so o odločitvi povedali drugim

Tema 7: Načrtovanje nove prihodnosti

Vsi sodelujoči so skušali svoje notranje konflikte razrešiti z načrtovanjem novega, laiškega življenja. Pavlu se je zdelo, da bo dejstvo, da je v intimnem odnosu in pričakuje otroka, njegovo skupnost precej šokiralo.

Rojstvo hčerke je bilo zame impulz, da sem začel načrtovati novo prihodnost. Odločil sem se za pomladne počitnice, ko otroci nimajo šole in gredo tudi duhovniki na dopust. Nameraval sem oditi tedaj, da ne bi bilo škandala.  – Pavel

Pet sodelujočih je povedalo, da jih je skrbel ekonomski položaj in nastanitev. Tomaž je rekel, da prej pač ni bil vajen skrbeti glede nastanitve in hrane. Predvideval je, da mu bližajoče se spremembe v življenje prinašajo nove zahtevne naloge, sploh ker se ni želel vrniti nazaj k staršem.

Če odideš, je največja težava denar. V redu se ti ni treba ukvarjati z denarjem ali prenočiščem. Ko si zunaj, se ti življenje obrne na glavo. To postane ena tvojih glavnih skrbi. Mislim, da nazaj k staršem ne bi hotel noben duhovnik. Enostavno si moraš najti nastanitev in delo. To je zares težava in nekako se moraš nanjo pripraviti. – Tomaž

Pavel je povedal, da je bil položaj lažji, če si imel oporo koga – recimo “ženske ali prijatelja, ki ti je dal hrano in dovolil prespati.” “Če tega nimaš, je precej tvegano oditi, ne da bi se pripravil na probleme in razmislil o praktičnih zadevah.”  Jakob je povedal, da je prehod zanj pomenil tudi nekatere stroške: moral se je preseliti v drug kraj, kupiti pohištvo in nova oblačila. Robert se je lotil razvijanja novih poklicnih znanj in grajenja nove socialne mreže. Povedal je, da je bilo ključnega pomena, da je razvil samozavest in si nabral izkušnje. Različni tečaji in učenje novega poklica so mu dali občutek varnosti in mu pomagali, da je bil bolje kos položaju.

Moral sem se pripraviti tako finančno kot poklicno. Lahko se prijaviš na tečaje, se priučiš poklica ali si najdeš službo, še preden odideš. Tako imaš finančno varnost … in ta ti da tudi mentalno varnost.  – Robert.

 

Tema 8: Povedati o odločitvi

Sodelujoči so povedali predstojnikom, družini in prijateljem o svoji odločitvi na različne načine. Nekateri so o svojih skrbeh in dilemah govorili že prej (gl. temo 5). Drugi pa vse do dokončne odločitve niso povedali ničesar – o svoji odločitvi so druge preprosto obvestili. Robert je recimo o svojih vprašanjih glede poklica govoril z laiškim prijateljem, ki je bil tudi terapevt. Ta mu je bil v oporo pri odločanju.

Bila sva dobra prijatelja in o tem sem lahko govoril z njim. Bil je zelo veren, a hkrati je imel stvari razčiščene. Bil je prvi, ki sem mu povedal, da odhajam. Nato sem povedal ljudem po župnijah. Šel sem k provincialnemu predstojniku in k staršem. Nisem kar spakiral in šel, ampak sem vsem hotel v miru povedati. – Rob

Pavel je o svojih načrtih govoril samo s svojo partnerko. Drugim je imel namen povedati šele na dan odhoda. Bal se je negativnih odzivov. Strah ga je bilo tudi, da bi kdo vanj zasejal dvome.

Odločil sem se, da predstojnika in vse ostale obvestim šele v zadnjem trenutku. O tem sem govoril samo s svojo partnerko, sedaj mojo ženo. Tudi v družini niso vedeli. Njihov odziv me je presenetil. Starši so bili žalostni. Skrbelo jih je, da bom kot laik težko shajal. Predstojniki so bili šokirani. Škof je celo organiziral zadoščevalno pobožnost za moje grehe. – Pavel

Pavel je zadoščevalno pobožnost omenil v šali. A to je bilo še dodatno breme: namesto, da bi verni molili njemu v oporo, so ga obtežili s težkimi duhovnimi posledicami njegovega dejanja.

Ronald si je je izbral res poseben način, da je spregovoril o svoji odločitvi. Svojega predstojnika je povabil v hribe. Povedal je, da mu je ta neformalni okvir pomagal biti bolj gotov vase. Zdelo se mu je, da bolj obvlada položaj. Odziv ga je skrbel. Predstojniku sicer Ronaldova odločitev ni bila všeč, a jo je sprejel kot nekaj zrelega in avtonomnega. Ko je kasneje povedal svoji materi, mu je bilo zelo v oporo, ko mu je rekla: “Bodi, kar te osrečuje”. Gregor je stvari urejal v času svojega premora. Povedal je, da se mu je zdelo zelo pomembno, da je o svojem namenu predstojnike obvestil uradno. Tako se je izognil nesporazumom in neutemeljenim pričakovanjem. A odziv druge strani vseeno ni bil prijazen.

Hotel sem zadeve razčistiti. Tako nebi ljudje hodili za menoj ali pa še kar pričakovali, da se vrnem. Vse sem opravil uradno. Odšel sem v mesto, kjer sem bil kaplan, šel do rektorja in mu povedal, da odhajam. Ko sem se poročil, sem takoj poslal poročne listine provincialnemu predstojniku, da o tem ne bi slišal od drugih. Takoj mi je poslal uradni dokument, da sem preklet od Cerkve. – Gregor

Gregor in Pavel sta se zdela ob trdih besedah, da sta prekleta od Cerkve, neprizadeta, in se temu celo posmehovala. A s tem sta verjetno vseeno prikrila globlje občutke obžalovanja, krivde in jeze – kaznovana sta bila, ker sta odšla in sledila svojim ciljem in potrebam.

 

Razprava

Verjetno je to prva psihološka študija, ki raziskuje izkušnje spremembe poklica duhovnikov RKC, ki poudarja kontekstualne dejavnike in intrapsihične konflikte. Namen tega članka je kliničnim in poklicnim svetovalcem ali psihoterapevtom predstaviti posebne izzive, na katere lahko naletijo člani te skupine. Obenem pa želi tudi  priskrbeti praktične smernice glede področij, ki jih bomo raziskovali pri terapiji.

Študije kažejo, da je med duhovniki precej depresije in izgorelosti (Francis et al., 2004; Knox et al., 2002; Rossetti & Rhoades, 2013; Virginia 1998). Razlog zanje so različne težave, o katerih pišejo mnogi avtorji. (Ciarrocchi & Wicks, 2000; Hoge, 2002; Pietkiewicz & Bachryj, 2014). Te težave lahko nekatere duhovnike vodijo do razmišljanja o spremembi poklica. (Baniak, 2001; DellaCava, 1975). Della Cava (1975) zapiše, da samo razmišljanje o zapustitvi duhovništva lahko sproži notranji konflikt. To Kreiner, Hollensbe, and Sheep (2006) pojasnjujejo kot napetost med osebno in družbeno identiteto. Narava tega konflikta s psihološkega stališča še ni bila temeljito raziskana. Analiza v tej študiji pokaže, da je prehod v laiško življenje s psihodinamične perspektive znaten izziv. Zapustitev duhovništva je pri nekaterih sodelujočih reaktivirala ločitvene konflikte, ki so značilni za adolescenco. To je bilo videti po tem, kako so se počutili odvisne od svojega reda, in na kakšen način so postali avtonomni. Domnevam, da bi utegnili isti konflikti imeti pomembno vlogo tudi pri njihovi odločitvi za duhovništvo. A potrditev tega bi zahtevala nadaljnje raziskovanje.

Duhovniki, ki takoj po srednji šoli odidejo v semenišče, lahko nikoli ne vzpostavijo avtonomije od staršev, razvijejo denarne neodvisnosti in si naberejo poklicnih izkušenj. Njihovi motivi, da so se odločili postati duhovniki, so včasih zapleteni in vključujejo tako duhovne kot neduhovne razloge. Med slednjimi so lahko izpolnitev pričakovanj prijateljev in družine, pridobitev družbenega prestiža in priznanja ali pa poskus zbežati pred razvojnimi izzivi zgodnje odraslosti (selitev od doma, grajenje intimnih odnosov, poklicna pot, vstop na trg dela …). Nekateri posamezniki lahko skušajo eno odvisnost (družina doma) zamenjati z drugo (semenišče). Cerkvena struktura lahko zamenja družino; oseba jo izkuša kot starša, ki daje veliko opore, a jo hkrati zelo nadzoruje in je dokaj zahteven. Pričakuje uboganje ter spodbuja duhovno in intelektualno rast – ne podpira pa spolne rasti. V nekaterih družinah lahko starši sinove spodbujajo, da bi postali duhovniki tudi iz drugih razlogov, ne le zaradi družbenega prestiža. Starši imajo lahko težave s sprejemanjem, da njihov sin postaja vse bolj avtonomen in se spolno razvija. Če se potem odloči za način življenja, ki prinaša celibat in spolno vzdržnost, jim to lahko zelo ustreza. Vse te zapletene zadeve in motivi, ki so v ozadju vstopa med duhovnike, utegnejo spet priti na dan, ko oseba začne razmišljati o odhodu.

Sodelujoči so odkrili, da je zanje ostati v redu (ter se držati  sprejetih in ponotranjenih norm, ki izhajajo iz njihovih redovnih obljub) sprto z nekaterimi njihovimi potrebami in težnjami. V samostanu niso mogli razvijati in izražati svoje potrebe po avtonomnosti in spolnosti, kar je v njih vžigalo frustracije in željo po odhodu. A so odlašali, saj so se bali duhovnih in družbenih posledic. Zato menim, da ta položaj metaforično predstavlja proces pri mladih odraslih, ko razvijajo avtonomijo od svojih staršev in zapuščajo dom, to pa v njih sproža različne adolescentne konflikte. Takrat se lahko pojavijo dvomi, recimo: Kaj bo, če prekršim domača pravila? Se bom lahko vrnil, če se odločim, da odidem? Me bodo še ljubili in podpirali, če se z njimi ne bom strinjal in se bom odločal sam? Lahko preživim sam? Sodelujoče je pogosto skrbelo, da jih njihovi družinski člani ne bodo več podpirali in ljubili, če bodo zapustili duhovništvo in njegov plemeniti družbeni položaj.

Grosch in Olsen (2000) opažata, da duhovniki lahko zanikajo lastne potrebe in se ravnajo po potrebah drugih – s tem se vračajo v svojo otroško izkušnjo. Občutek razdvojenosti glede lastne avtonomije in zadovoljitve svojih potreb pa je lahko povezan tudi s spolnostjo.

Večina sodelujočih je zapustila duhovništvo, ker so imeli žensko. Skrbel jih je odziv družbe. V prispodobi jih je skrbelo, kako bodo prijatelji in starši sprejeli njihovo dekle. A nobeden od sodelujočih ni govoril o tem, da bi ga skrbelo za partnerko: v kakšnih konfliktih se je znašla; kaj je njej pomenil njegov položaj;  kako je ona doživljala, da se je zanjo odločil duhovnik in da je z njim v intimnem razmerju; kako se je počutila, ko se je zaradi odnosa z njo odrekel svojim zaobljubam. Nihče ni omenil dvoma, ali načrtuje svoje življenje s pravo osebo in ali bo njun odnos preživel.

O področju spolnosti je večina sodelujočih govorila abstraktno, celo površno. Rekli so recimo: “Želim biti izpolnjen kot partner in oče.” Zdelo se je, da jim je neprijetno govoriti o spolni privlačnosti, željah ali vzburjenju. Možno je, da se je to zgodilo zato, ker je bil izvajalec pogovorov sam bivši duhovnik – poistovetil se je s sodelujočimi in privzel njihovo govorico; zato se ni lotil neposrednih vprašanj, ki so zahtevala soočenje. Verjetno je bilo težko odkrito govoriti o spolnosti tudi zato, ker se od redovnikov in duhovnikov pričakuje, da so nespolni in čisti  (Pietkiewicz & Bachryj, 2014). Po drugi strani pa se ima intimne odnose med duhovnimi očeti in verniki za nekaj šokantnega. Menim, da pride do tako silovitega družbenega odziva, ker se sproži nezavedni tabu incesta. Kako duhovniki in njihovi partnerji doživljajo svoj odnos in prehod v laiško življenje, pa bo treba še podrobneje raziskati.

Ugotovitve za svetovalne psihologe

Svetovalni psihologi, h katerim pridejo po pomoč duhovniki, ki so nezadovoljni s svojo vlogo in / ali razmišljajo o spremembi poklica, naj bi bili pozorni na in obravnavali področja, ki so našteta v delu te študije z naslovom Rezultati. Schoenherr and Greeley (1974) poročata, da je precej verjetno, da bodo duhovniki (sploh mladi) odšli, če jih celibat in osamljenost staneta toliko, da to pretehta nad zadovoljstvom, ki ga prinaša vloga religioznega voditelja. Ta študija pa pokaže, da so dejavniki, ki vplivajo na odločanje, precej bolj zapleteni. To so recimo zavedni in nezavedni konflikti glede avtonomije.

Psihologi naj zato analizirajo zgodovino klientove verske socializacije, pomen, ki ga pripisuje svojemu “klicu”, razloge za tehtanje o spremembi poklica in pričakovane posledice tega dejanja. Raziščejo naj klientove prejšnje izkušnje ločitve: kako so izražali avtonomijo, kakšen odziv so dobili in kaj jim je pomenil. Študija kaže, da utegne biti potrebno z duhovniki spregovoriti, kaj pričakujejo od kolegov in nadrejenih glede svojega odločanja. Nekateri namreč lahko razvijejo nerealistična pričakovanja ali pa skušajo preložiti nadzor in odgovornost na druge. Slednje se zgodi  verjetno zato, ker so glede avtonomije v notranjem konfliktu.

Svetovalni psihologi naj analizirajo vpliv osebnih in okoljskih dejavnikov na odločanje in poklicni razvoj. (Arthur & Collins, 2011; Borgen, 1997). Sodelujoči v tej raziaksavi so pogosto čutili sram, krivdo in strah glede stigmatizacije. Od drugih duhovnikov in laikov so pogosto pričakovali negativen odziv. Skrbelo jih je, da bi izgubili podporo, in postali predmet pohujšanja ali zasmeha. Dejanski odziv ni bil vedno tak, kot so ga pričakovali. Pričakovanje sodelujočih, da jih bodo zavrnili, je po eni strani odražalo prevladujoč odnos skupnosti do tistih, ki odidejo. Po drugi strani pa bi lahko bila projekcija lastne ponotranjene stigme, da so se odrekli sveti službi.

Borgen (1997) pove, da posamezniki, ki menjujejo poklic, lahko na svetovanju dobijo priložnost, da izrazijo svoja čustva in se pogovorijo o pričakovanih posledicah. Koristiti utegne tudi pogovor o duhovnikovih skrbeh in dojemanju tistih, ki so odšli. Nasloviti je treba tudi tveganje, da se bodo duhovnika izogibali – kliente spodbudimo, naj razvijejo nove družabne mreže. Sploh zato, ker se pri duhovnikih, ki odidejo in prosijo za spregled, cerkveno vodstvo boji škandala in zato zahteva, da se preselijo drugam. Pomembno je lahko tudi spremeniti pogled na odhod iz duhovništva – da je to dragocena izkušnja njihovega duhovnega ali osebnega razvoja in ne zgolj padec. Terapevt lahko tudi spregovori ali celo odigra v igri vlog s klientom možne odzive na predsodke ali diskriminacijo, kako med poklicnim pogovorom povedati o svojem prejšnjem poklicu itd.

McAuliffe (1992) je odkril, da je učenje iz opazovanja zelo uspešno; recimo spoznavanje primerov zgodb, ko je uspelo, naj gre za delo s posameznikom ali skupino. Zato bi kazalo razmisliti tudi o ustanavljanju podpornih skupin, ki bi jih moderirale osebe, ki so uspešno prešle v laiško življenje.

Naslednje možno področje terapevtskega dela je dojemanje svoje podlage, samozavest in samoučinkovitost. Betz in Voyten (1997), pa tudi Betz (2004) zapišejo, da se precej lažje odločijo za poklic tisti, ki bolj zaupajo svojim veščinam in imajo večja pričakovanja. Psihologi lahko pomagajo duhovnikom, ki razmišljajo o odhodu, da realistično ocenijo svoje veščine in podlage. Tako lahko načrtujejo novo učenje, iskanje službe in nadaljnji poklicni razvoj. Borgen (1997) priporoča, da se izdela načrte delovanja, ki so neposredni, srednjeročni in dolgoročni. Za duhovnike je dobro, da se zavejo veščin, ki so jih osvojili med pastoralnim delom, saj jih bodo lahko uporabili tudi drugje. Pri tem lahko pomagajo nekatere enostavne kognitivno-vedenjske tehnike, kot recimo naštevanje svojih preteklih dosežkov (McAuliffe, 1992).

Zapisali smo že, da k razmišljanju o zamenjavi poklica lahko prispeva občutek osamljenosti in frustracije; tako poroča ta in druge študije (Baniak, 2001; Hoge, 2002; Pietkiewicz & Bachryj, 2014). Svetovalni psiholog naj torej razišče  osebne in kulturne dejavnike, ki so v ozadju samote in izgorelosti. Pietkiewicz and Bachryj (2014) tako na primer opozarjata na patoplastični vidik kulture verskega voditelja: težave z izpolnjujočimi odnosi in prijateljstvi, ki so v resnici posledica osebnostnih dejavnikov, lahko klient pripiše celibatu ali družbenim normam. Če je res tako, se bodo  mnogi, ki odidejo, še naprej počutili osamljene in bodo še naprej nezadovoljni s svojimi osebnimi odnosi. V ozadju je problem z razvijanjem zadovoljujočih odnosov, in pri obravnavi ga je potrebno nasloviti. Svetovalni delavci naj raziščejo prepletanje skupnostnih norm in osebnostnih dejavnikov ter na podlagi tega načrtujejo ustrezno ukrepanje.

Na koncu moramo poudariti, da razmišljanje o kršitvi) (ali pa dejanska kršitev) norm neke redovne skupnosti pogosto v osebi vzbuja frustracijo, krivdo in očitke. Ne le, da pričakujejo kritiko in kazen od svoje skupnosti, ker so kršili tabu, podobno odzive lahko pričakujejo tudi od terapevta. To je morda tudi razlog, da duhovniki neradi govorijo o svojih osebnih težavah in premalo uporabljajo strokovno pomoč. Študije kažejo, da jih skrbi zaupnost, želijo ohranjati pozitivno podobo sebe in Cerkve ali jih je strah družbenih stigem (Isacco et al., 2014; Pietkiewicz & Bachryj, 2014). Morda svoj ostri superego projicirajo na svetovalca in pričakujejo kritiko ali zavrnitev.

Če imajo svetovalci isto versko ozadje kot klient, to kar na kar precej področjih lahko ogrozi proces, saj se lahko istovetijo z istimi skupnimi normami.  Zato so manj elastični za obravnavo občutljivih področij, nekatere zadeve lahko jemljejo kot gotove ali pa imajo težave s postavljanjem družbenih aksiomov pod vprašaj. Zato je pomembno, da so terapevti, ki svetujejo duhovnikom, pozorni, kako na njihovo svetovanje vplivajo njihovi lastni pogledi. Koliko se ujema pogled terapevta na duhovništvo, vero, spolnost in povezana področja (npr. spolno vzdržnost, predzakonsko spolnost, varanje, samozadovoljevanje, homoseksualnost …) z verskimi načeli, ki jih je sprejel in ponotranjil  klient? Terapevte lahko lastna verska pogojenost ovira, da bi klienta obravnavali nevtralno, strokovno. Poleg tega zdraviti verskega voditelja svoje vere pomeni simbolen prenos vlog, in to prinaša v proces dodatne izzive (Pietkiewicz & Bachryj, 2014).

Če (zaradi kulturnih razlogov) terapevt klienta dojema kot avtoriteto, mu je lahko zdraviti ga nekaj podobnega, kot bi zdravil svoje starše. To lahko sproži v terapevtu cel kup različnih občutkov. V procesu svetovanja je zato ključno, da je terapevt pozoren na kontratransfer in lastno pristranskost.

Omejitve študije in nadaljnje smeri raziskovanja

Ta študija razkriva težave katoliških duhovnikov, ki razmišljajo o zamenjavi poklica. Ključnega pomena je, da svetovalni delavci razumejo naravo njihovih konfliktov in pa dejavnike okolja, ki vplivajo na odločanje. To je sicer idiografska študija z majhnim in homogenim vzorcem, smo na tak način lahko kot pomoč pri svetovanju postavili vsaj začasno hipotezo (Lee & Tracey, 2005). Potrebno pa bo še naprej raziskovati in primerjati rezultate še z drugimi vzorci. Na primer, naš vzorec se je omejil na duhovnike, ki so odšli in zaživele v nekem drugem poklicu. Dragoceno bi bilo imeti komparativno študijo o duhovnikih, ki so se odločili ostati ali živijo dvojno življenje,. Tako bi lahko raziskali, kako so ravnali v svojih potrebah, ki so v konfliktu, ali kako so prišli do kompromisa. Prav tako si zasluži nadaljnjo obravnavo vprašanje, kako je odločitev za odhod iz duhovništva vplivala na družbene odnose in oporo. Svetovalnim psihologom bi pri načrtovanju posegov in podpornih programov prav tako pomagalo, da bi raziskali dejavnike, ki podpirajo ali pa ovirajo učinkovito privajanje na laiško življenje. Potrebujemo pa tudi komparativne študije o tem, kako na izid vplivajo kulturne okoliščine. Odnos do duhovnikov, ki odidejo, v družbi na splošno in znotraj reda, se utegne glede na okoliščine precej razlikovati. Pogled bi si razširili tudi z raziskavo še med “škofijskimi” duhovniki in duhovniki drugih redov (npr. dominikanci,. frančiškani, jezuiti). Splačalo bi se pogledati, kako na to področje vpliva javna prisotnost Cerkve v družbi, sploh v drugih državah, ki so morda bolj sekularne. Nimamo gradiva o odzivu družbe na odhod duhovnikov in redovnikov iz njihovega poklica pri drugih, nekatoliških verskih skupnostih, in kako se v družbo vklapljajo oni. Osebe, ki zapustijo duhovništvo, se pogosto znajdejo v izolaciji, kar ogroža njihove mreže družbene opore in njihovo zdravje (Pietkiewicz, 2014) – tudi to področje bi bilo dobro bolje raziskati: kako se prilagajajo, na kakšen način se spopadajo s položajem in kako si poiščejo pomoč. 

Zaključek

Literatura kaže, da je med katoliškimi duhovniki precej več depresije in izgorelosti kot med splošno populacijo. Čeprav se vse več duhovnikov odloča, da odide, primanjkuje psiholoških raziskav o dejavnikih okolja, ki na to vplivajo. To je prva študija, ki raziskuje dileme duhovnikov ob spremembi poklica in pomen, ki se ga pripisuje odhodu iz duhovništva. S pomočjo IPA smo raziskali, kako so bivši duhovniki doživljali prehod v laiško življenje. Pokazali so se veliki intrapsihični konflikti, ki so izhajali iz odločitve za odhod. Priporočamo, da svetovalni psihologi raziščejo ta področja in so pri tem pozorni na klientove predhodne izkušnje s področja ločitve (separacije) in avtonomije. Raziščejo naj tudi vpliv osebnih in kulturnih dejavnikov na odločitev za odhod, nudijo čustveno oporo in pomagajo klientom pri grajenju strateških načrtov. Če katoliški psiholog svetuje katoliškemu duhovniku, ki razmišlja o odhodu, to lahko prinaša nekatere posebne izzive, nekateri se izkažejo tudi kot kontratransfer. 

 

Reference

  1. Arthur, N., & Collins, S., Infusing culture in career counseling. Journal of Employment Counseling, 48, (2011),  147–149. doi: 10.1002/j.2161-1920.2011.tb01098.x.CrossRefGoogle Scholar
  2. Bandura, A., Self-efficacy: Toward a unifying theory of behavioral change. Psychological Review, 84, (1977), str. 191–215.CrossRefGoogle Scholar
  3. Baniak, J. Dynamika powołań kapłańskich i zakonnych w Kościele rzymskokatolickim w Polsce 1900 Studium socjograficzne [The dynamics of vocations in the Roman Catholic Church in Poland, 1900–1994. A sociographic study]. Kraków, Poland: Nomos.Google Scholar
  4. Baniak, J. Rezygnacja z kapłaństwa i wybór życia małżeńskorodzinnego przez księży rzymskokatolickich w Polsce. Studium socjologiczne [Leaving the priesthood and the choice of married and family life by Roman Catholic priests in Poland. A sociological study]. Kraków 2001, Poland: Nomos.Google Scholar
  5. Betz, N. E., Contributions of self-efficacy theory to career counseling. A personal perspective. The Career Development Quarterly, 52,(2004), str. 340–353. doi: 1002/j.2161-0045.2004.tb00950.x.CrossRefGoogle Scholar
  6. Betz, N. E., & Voyten, K. K., Efficacy and outcome expectations influence career exploration and decidedness. Career Development Quarterly, 46(2), (1997), 179–189. CrossRefGoogle Scholar
  7. Borgen, W. A., People caught in changing career opportunities: A counseling process. Journal of Employment Counseling, 34, (1997), str. 133–143. doi: 1002/j.2161-1920.1997.tb00990.x.CrossRefGoogle Scholar
  8. Central Statistical Office, Statistical yearbook of the Republic of Poland: 2012. Warsaw 2012, Poland: Central Statistical Office.Google Scholar
  9. Ciarrocchi, J. W., & Wicks, R. J., Psychotherapy with priests, Protestant clergy, and Catholic religious: A practical guide. Madison 2000, CT: Psychosocial Press.Google Scholar
  10. DellaCava, F. A., Becoming an ex-priest: The process of leaving a high commitment status. Sociological Inquiry, 45,(1975),  41–49. doi: 10.1111/j.1475-682X.1975.tb00348.x.CrossRefGoogle Scholar
  11. Dutton, J. E., Roberts, L. M., & Bednar, J., Pathways for positive identity construction at work: Four types of positive identity and the building of social resources. Academy of Management Review, 35,(2010), str. 265–293. doi: 5465/AMR.2010.48463334.CrossRefGoogle Scholar
  12. Francis, L. J., Louden, S. H., & Rutledge, C. J. F., Burnout among Roman Catholic parochial clergy in England and Wales: Myth or reality? Review of Religious Research, 46, (2004), 5–19. doi: 10.2307/3512249.CrossRefGoogle Scholar
  13. Grosch, W. N., & Olsen, D. C., Clergy burnout: An integrative approach. Journal of Clinical Psychology, 56, (2000), str. 619–632. doi: 1002/(SICI)1097-4679(200005)56:5<619::AID-JCLP4>3.0.CO;2-2.CrossRefGoogle Scholar
  14. Hoge, D. R., The first five years of the priesthood: A study of newly ordained Catholic priests. Collegeville 2002, MN: Liturgical Press.Google Scholar
  15. Isacco, A., Sahker, E., Hamilton, D., Mannarino, M. B., Sim, W., & St Jean, M., A qualitative study of mental health help-seeking among Catholic priests. Mental Health, Religion & Culture., 17, (2014), str. 741–757. doi: 1080/13674676.2014.910759.CrossRefGoogle Scholar
  16. Knox, S., Virginia, S. G., & Lombardo, J. P., Depression and anxiety in Roman Catholic secular clergy. Pastoral Psychology, 50, (2002), str. 345–358. doi: 1023/A:1014461603872.CrossRefGoogle Scholar
  17. Knox, S., Virginia, S. G., Thull, J., & Lombardo, J. P., Depression and contributors to vocational satisfaction in Roman Catholic secular clergy. Pastoral Psychology, 54, (2005), str. 139–155. doi: 1007/s11089-005-6199-1.CrossRefGoogle Scholar
  18. Kreiner, G. E., Hollensbe, E. C., & Sheep, M. L., Where is the “me” among the “we”? Identity work and the search for optimal balance. Academy of Management Review, 49(5), (2006), str. 1031–1057.CrossRefGoogle Scholar
  19. Lee, D., & Tracey, T. J., Incorporating idiographic approaches into multicultural counseling research and practice. Journal of Multicultural Counseling and Development, 33, (2005), str. 66–80. doi: 1002/j.2161-1912.2005.tb00006.x.CrossRefGoogle Scholar
  20. McAuliffe, G. J., Assessing and changing career decision-making self-efficacy expectations. Journal of Career Development, 19, (1992),  25–36. doi: 10.1007/BF01323002.CrossRefGoogle Scholar
  21. Pietkiewicz, I. J., Salutary, pathogenic, and pathoplastic aspects of the Jehovah’s Witness culture. Journal of Family Studies, 20, (2014), str. 148–165. doi: 5172/jfs.2014.488.CrossRefGoogle Scholar
  22. Pietkiewicz, I., & Bachryj, D., Help-seeking attitudes and coping strategies among Roman Catholic secular clergy. Psychology of Religion & Spirituality, 8(1), ( februar 2016), str. 13-24. doi: 1037/rel0000019.Google Scholar
  23. Pietkiewicz, I. J., & Smith, J. A., A practical guide to using interpretative phenomenological analysis in qualitative research psychology. Psychological Journal, 20, (2014),  7–14. doi: 10.14691/CPPJ.20.1.7.Google Scholar
  24. Rossetti, S. J., & Rhoades, C. J., Burnout in Catholic clergy: A predictive model using psychological and spiritual variables. Psychology of Religion and Spirituality, 5, (2013), str. 335–341. doi: 1037/a0033639.CrossRefGoogle Scholar
  25. Schoenherr, R. A., & Greeley, A. M., Role commitment processes and the American Catholic priesthood. American Sociological Review, 39(3), (1974), str. 407–426.CrossRefGoogle Scholar
  26. Smith, J. A., Flowers, P., & Larkin, M., Interpretative phenomenological analysis: Theory, method and research. London 2009: Sage.Google Scholar
  27. Smith, J. A., & Osborn, M., Interpretative phenomenological analysis. In J. Smith (Ed.), Qualitative psychology: A practical guide to research methods (pp. 53–80). London 2008: Sage.Google Scholar
  28. Virginia, S. G., Burnout and depression among Roman Catholic secular, religious, and monastic clergy. Pastoral Psychology, 47, (1998), str. 49–67. doi: 1023/A:1022944830045.CrossRefGoogle Scholar