Vélika vojna (odlomek)

Aleksandar Gatalica (prev. Mateja Komel Snoj)

Objavljeni odlomek je iz Gataličevega romana Vélika vojna, ki bo v kratkem izšel v zbirki 100 slovanskih romanov pri Forumu slovanskih kultur. Gre za najbolj bran srbski roman v tem tisočletju in hkrati eno najbolje prodajanih knjig, ki je od izida leta 2012 doživela kar osemindvajset ponatisov.

Njihov čas je minil

»Oče, moj oče,« je sam pri sebi ponavljal Mehmed Yıldız, trgovec z orientalskimi in evropskimi začimbami. »Oče, moj nepravični oče, preroški, osamljeni in neverniški oče, oče, ki si se izpahnil – šestdeset let je minilo, odkar sem tudi jaz trgovec na carigrajskem cestnem tlaku. Prišlo je leto 1917 in moram na pot. Se spominjaš, kako rečemo pri nas: ‘V Carigradu šest desetletij preživi trgovec, ki si želi ostati in utrditi svojo obrt …’«

»In šest stoletij … zakaj za nas, Yıldıze, ne bi bila mera šest stoletij?« se je Mehmedu zazdelo, da je slišal reči svojega očeta Şevketa. »Turški pregovor pravi, da veren Turek s svojimi potomci v Carigradu ostane šest stoletij, če si želijo, da se njihovi rodovi spojijo z lesom, vodo in krvnim obtokom mesta ob vodi.«

»Oče, moj oče, ti si kriv,« je odgovoril trgovec z začimbami, »ti si razbil kalup, ki nam je bil namenjen. Se spominjaš krzna? Ponujal si ga kot prerok in ne kot trgovec, kot nevernik in ne kot Turek. Bil si podoben Sircem, ljudem iz kamna, Iračanom, ljudem iz medrečja, in Judom, ljudem iz puščave. Ostal si sam. Nikogaršnji. Tuj. Judje te niso hoteli medse, Sirci so se pred tabo na ulici obračali stran, ljudje iz medrečja so se delali, da te ne poznajo. Turki so te vrgli iz svojega ceha …«

»Toda ti, sin moj, si vse to popravil,« se je Mehmedu zazdelo, da je spet slišal reči starega Şevketa Yıldıza. »Prodal si krznarsko delavnico, zapustil židovsko, neverniško družbo in se še zadnjič spustil po zaledenelih Camondojskih stopnicah. Postal si Turek, kolikor imaš sivih las na glavi. Tudi pet vajencev si vzel v prodajalno kot pravi Turek. In vzljubil si jih kakor sinove kot pravi Turek. V véliko vojno si jih poslal kot vsak Turek. Potem si molil zanje in upal kot pravi Turek. In v vsako globočino si zrl dvodimenzionalno kot pravi Turek. In lažnivi dnevnik Tanin si bral vsako jutro ob čaju kot Turek. Še vedno misliš, da pravični padišah živi ob Zlatem rogu in gre vsako jutro ljubkovat svoje krotke slavce, nevajene ostrega zgodnjega snega! Ali nisi svojih šestih desetletij trgovanja v vseh teh letih že desetkat prodal in naredil iz njih šest stoletij? Ali ni bil to smisel mojega konca, ko si me pustil skopneti in poginiti kot bolnega psa?«

»Ne, moj oče, ne,« je odgovoril Yıldız mlajši, »tvoja usoda, tvoje tujčevanje na Zahodu se mi je zavleklo v lase, mi zlezlo pod kožo in prišlo v kri. Ni se mi posrečilo. Prodajal sem, goljufal pri teži, dodajal pri teži – in ni pomagalo. Nam, Yıldızem, v Carigradu ni danih šest stoletij, ampak samo šest desetletij. Včeraj sem dopolnil šestinsedemdeset let življenja in dokončal šestdeset let trgovanja. Zdaj čakam, čakam na zadnje novice in čedalje bolj sem vesel. To je zanesljivo znamenje, da prihaja najhujše …«

Tako se je trgovec pogovarjal s sencami svojega očeta in res, najhujše je pravkar prihajalo. Za nekatere ljudi, večinoma nevernike, pride konec s slabimi novicami, pravičnim, ki v življenju zastavijo vse, kar imajo, pa se čas izteče z dobrimi znamenji … Za trgovca z evropskimi in orientalskimi začimbami je konec prišel ob dobrih novicah z bojišč. Turki so zmagovali na tistih dveh delih fronte, ki sta trgovca v véliki vojni še edina zanimala. Ni več kazal zanimanja za bojišče na Kavkazu, kjer mu je v bitki pri Ostipu padel prvi vajenec, očetov soimenjak Şevket, ničesar več ni hotel vedeti o premikih vojsk na Galipoliju, ker je tam padel njegov drugi vajenec, Şevketov brat Orhan, in ni se nameraval zanimati za Mezopotamijo, ker je tam, na okopih rdečega mesta Karbala, izgubil svojega tretjega vajenčka, nesojenega računovodjo …

Zdaj je v svojem časopisu Tanin na hitro preletel vse novice o drugih frontah, saj sta ga zanimali samo dve bojni liniji, ob katerih so se vojskovali pravični in neverniki. In od tam, s teh dveh koncev sveta, so ravno v prvih mesecih leta 1917 začele prihajati samo dobre novice! Ob koncu leta 1916 je bil v Perziji ubit poveljnik nevernikov, grof Kanitz, ruska vojska pa je zaradi nemirov doma v Palestini počasi izginjala, kot bi jo požiralo živo blato … Novice v zvezi s tem so Yıldıza razveselile, toda nasmeh na njegovih ustnicah je bil le zunanja grimasa, vljuden izraz domoljubja, kakršno so želeli mladoturški diktatorji, ki jih je imenoval »pravični«. Za vohune, ki so pri sosednji mizi v zadimljeni čajnici vselej kot senca popili čaj preveč, Yıldız ni bil zanimiv. Starec z Zlatega roga se je družil s sebi podobnimi, vendar je imel samo nekaj prijateljev, ki so večinoma dremali, medtem ko jim je pripovedoval poučne zgodbe o zgodovini vélikega padišaha. To so bili »novi prijatelji«, ki si jih je izbral ob koncu leta 1916. In prišlo je leto 1917, Yıldız pa je bil še vedno nasmejan kot kak pajac. Gledal je postrani, s praznim pogledom opazoval svoje nove znance in se smehljal. Ni hotel in ni smel razmišljati o koncu, ker je konec tako ali tako mislil nanj.

In tako je tudi bilo. 26. marca 1917 je prišlo do spopada v Gazi, in izvedel je, da mu je umrl še četrti vajenec. Se je trgovec lahko razjokal? Bi moral postati žalosten? Ne, nasmeh mu ni izginil z obraza. Njegov vajenec Nagin, njegov nežni dolgin z zvonkim smehom, ki jim je odganjal vse skrbi, je padel, ko je branil Jeruzalem, popek sveta. Zakaj se Mehmed ni nasmehnil? Kako to, da ga niti smrt četrtega vajenca ni razveselila? Nagin je stal ob dohodu v mesto, katerega oblačilo je polno krščanskega, judovskega in muslimanskega okrasja. Kot branilec je zaprl pot britanskim nevernikom, iz mesta pa so k njemu kot orientalske plesalke prihajale barve in dišave. Obrambo Jeruzalema je bilo mogoče primerjati samo z obrambo Carigrada, kajti samo pod tema dvema mestoma so tekle bučne podzemne reke nevernikov in samo še na tem zavoju zemeljske skorje so bile tako blizu površju, da bi mesto lahko v vsakem trenutku preplavile z drugo vero, drugo barvo ali drugimi dišavami. Ali ni najlepše dati življenje za to, da bi v Jeruzalemu še naprej prevladovala turška barva? Morda je Yıldıza lahko zagrenil samo Naginov bedni konec. Povozilo ga je nekakšno kovinsko čudo, ki so ga otoški neverniki, Britanci, imenovali »tank«. Spremenilo ga je v vrečo krvi in mesa, da niso vedeli, kje ima glavo in kje bele pete … Ne, ne – Yıldız ni hotel verjeti –, Nagin je samo umrl, kar tako, ni bi jasno kako, na okopih okrog mesta, nad divjimi vodami. Padel je na poti v mesto, ki je tudi zaradi njegove smrti še malo, vsaj za trenutek ostalo turško.

Tako je razmišljal Mehmed Yıldız in se slepil, da lahko smehljaj in partije domin z novimi dremavimi dvodimenzionalnimi prijatelji ali klepetanje z Veselim Hayimom odženejo neizogiben konec. Toda leto 1917 je zahtevalo svoje in to tudi dobilo. Spomnimo se, bilo je šestdeseto leto Mehmedovega trgovanja in tega se niti v sanjah ni dalo zamenjati za večji del prvega od šestih stoletij, odkar so bili Yıldızi v Carigradu. Samo dan, en sam dan pozneje so Yıldızu sporočili, da mu je umrl tudi peti, zadnji vajenec. Ubili so ga zadnji vdani kozaki iz Kubana, in sicer na fronti, s katere so Rusi, potem ko jih je ohromila revolucija, izginjali in se za vselej umikali iz vélike vojne. Tam je padel najmlajši vajenec, otrok, rojen leta 1897, Yıldızev najmlajši trgovski pomočnik. Kot zadnjo žrtev so ga posekali ruski kozaki – kozaški obupanci –, ki so še kak dan ali kako uro klali zato, ker so jih poslali celo v Arabijo in s svojimi sabljami niso mogli pomagati carju v prestolnici.

To je bil konec. Nasmeh na trgovčevem obrazu je izginil. Na glas je ponovil imena svojih vajencev: rdečelasi Şevket Fişekçi je umrl v mestu Ostip na Kavkazu, ko ga je v puščavi na pol presekala kozaška sablja; Orhan Fişekçi, njegov črnolasi brat, je umrl na Galipoliju, ko ga je ravno v trenutku najlepših sanj zadel natančen strel z avstrijske strani; Ömer Kutluer je umrl zaradi skorbuta pod trdnjavami iz železne zemlje mesta Karbala; Nagin Türkoğlu je padel ob dohodih v Jeruzalem; in najmlajšega trgovskega pomočnika, nepismenega Ömerja Aktana, so s sabljo posekali, poželi zadnji vdani kozaki iz Kubana …

V Carigradu, mestu pravičnih, zgrajenem, okrašenem in utrjenem nad divjimi podzemnimi rekami nevernikov, mestu, ki bi se, če bi samo za eno noč trdno zaspalo, prebudilo kot krščansko ali bizantinsko, je spet začenjalo deževati. »Kaplja za kapljo, življenje za življenjem,« se je zdelo, da je spet sporočal dež, »težko, da je ostalo še kaj takega, o čemer bi se dalo pogajati …« Naj se vda? Naj Mehmed Yıldız za smešno nizko ceno proda celotno prodajalno? Naj poskusi? Se pogaja? Si utrga pri teži? Poskusi pobegniti?

Ne, v njegovem ostarelem telesu so ugasnile vse luči. Zdaj se je trgovec z orientalskimi začimbami začel pripravljati na pot. Vsakega od vajencev je v mislih zavil v bledozeleno blago in ga položil v jamo svojega spomina. Pripravil je pet kovčkov. Najnujnejše stvari je potem na hitro prestavil v tri kovčke. Stal je. Razmišljal. Prtljago je skrčil na en sam kovček. Odvrgel je še tega in vzel samo priročno torbico iz pisanega kameljega usnja, a tudi vanjo ni dal tako rekoč ničesar. Vtaknil je ključ v ključavnico. Vendar vrat ni zaklenil. Nekaj zalog začimb je pustil propadležem in vlomilcem. Še zadnjič je pogledal most čez Bospor in Galatski stolp. Tam nekje so bile Camondojske stopnice, po katerih se je spustil, ko se je za vselej razšel z židovskimi trgovci. In glej, zdaj se je spuščal ob Zlatem rogu. Odhajal je. V neznano. Njegov čas se je iztekel. Šest desetletij trgovanja se je končalo s šestimi smrtmi. Je še kje kak manj uspešen trgovec od njega? Ustavil se je in se obrnil …

Vélika vojna se je za Medmeda Yıldıza končala tedaj, ko je izginil iz življenja in postal del zgodbe. Nekateri govorijo, da je efendiju Yıldızu počilo srce na kočijaški postaji ob Bosporju. Pravijo tudi, da je padel kot vreča, kot žalostno telo, ki ga je nazadnje zapustila vesela duša. Drugi razlagajo, da je odšel v neznano, nekam daleč, da bi preminil v šestinsedemdesetem letu življenja-neživljenja, življenja po življenju, po šestdesetih čudovitih letih trgovanja v Carigradu. Tretji trdijo, da ni o ničemer razmišljal, da se ni nikomur oglasil in da je zdaj nekje daleč od vélike vojne srečen med neverniki, ko stiska k sebi tisto edino torbico iz kameljega usnja, ki jo je vzel s sabo.

Prvi, drugi in tretji o nečem soglašajo: nihče ni nikoli več slišal za Mehmeda Yıldıza, trgovca z orientalskimi in evropskimi začimbami.

 

 

Aleksandar Gatalica (roj. 1964 v Beogradu) je eden najvidnejših sodobnih srbskih pisateljev. Na literarno prizorišče stopil leta 1993 z romanom Življenjske črte. V naslednjih letih so izšli njegovi romani Druga stran obrazov, Konec, Evripidova smrt, Nevidni in prav pred kratkim Zadnji argonavti, vmes pa zbirke kratkih zgodb Mimikrije, Stoletje, sto in ena zgodba nekega stoletja in Beograd za tujce, če omenimo samo najbolj znane. Njegova dela so prevedena v več kot deset jezikov. Zanje je dobil vse najuglednejše domače literarne nagrade. Gatalica, ki je končal študij svetovne književnosti in klasične filologije, se posveča tudi prevajanju; iz stare grščine je med drugim prevedel Ajshilovega Prometeja, Sofoklovega Kralja Ojdipa ter Evripidove tragedije Alkestida, Ifigenija v Avlidi in Bakhe. Že veliko let je tudi glasbeni kritik, razmišljanjem o klasični glasbi pa je posvetil tudi več knjig, denimo Govorite klasično?, Črno in belo in Rubinstein proti Horowitzu.