Psalmi

Julia Fiedorczuk (prev. Lara Unuk)

Poljska pesnica Julia Fiedorczuk (1975) je za svojo zadnjo pesniško zbirko, Psalmi (2017), prejela pesniško nagrado Wisławe Szymborske za leto 2018 in bila nominirana za vroclavsko nagrado Silesius. Njeni psalmi, prepredeni z bibličnimi in drugimi citati, so priprošnje matere, namenjene naravi in morda bogu, ki opazuje negotovi sodobni svet: vojne, smrti otrok in beguncev in potrošniško drvenje v ekološko katastrofo. Julia Fiedorczuk je doslej izdala še pesniške zbirke November ob Narwi, za katero je prejela nagrado Poljskega združenja knjižnih založnikov, Bio (2004), Planet izgubljenih stvari (2006), Kisik (2009) in tik tik (2012). Ukvarja se tudi s prevajanjem in pisanjem proze, doslej je izdala romana Bela Ofelija (2012) in Breztežnost (2015) ter zbirki kratke proze Marijino jutro (2010) in Bližnji kraji (2016). Je prejemnica avstrijske nagrade Huberta Burde (2005). Pesnica živi in ustvarja v Varšavi, kjer predava na oddelku za anglistiko.

Psalm I

M. M.

nekaterih pesmi ni več mogoče napisati.
nekaterih se ni dalo napisati prej.
ponoči obup zaradi otrok, utopljenih
otrok, obešenih otrok, zažganih
otrok, pomorjenih otrok, igračk otrok
v raztreščenem letalu, ker je materinstvo
dosmrtna ječa, obup pa si išče razvedril
in razgrabljenih oblik, da bi se z njimi nališpal,
da bi se zakril, da bi se zaščitil;
zato bodi raje tiho, pravim, zato pravim: nobena
izmed vaših kosti ne bo polomljena, recimo,
»ničesar ne boste pogrešali«, recimo,
»drevo bo zasajeno ob potokih voda« –

 

Psalm III

v katerem jeziku naj govorim s tabo, sonce
da boš jutri vzšlo za mojega otroka da boš
vzšlo in spodbudilo tkiva hranil

kroženje

kako naj to zapojem za svojega otroka
kako naj ti zapojem, planet, da bi mi odpustil
da sem rodila prošnjo apetit da sem rodila

oprta na nič, kako si zagotoviti
radodarnost stvariteljic bakterij
čisti dež zrak in glukozo

la la

da se uležemo in zaspimo, da se zbudimo
da se uležemo in zaspimo, da se zbudimo,
o gravitacija:

tfi tfi

la la

da nas poležeš in zaspiš, in da nas zbudiš –

 

Psalm IV

enainštirideset let človeškega življenja brez vojne
ali je dovolj eno telo
(rešeni po zimi neblage vesti počitnice)

(rešeni po pomladi neblage vesti 2500 utopitev)
glej, tvoji ljudje
in netvoji ljudje

(rešeni v mestih ohrovta mestih brez glutena)
pričakujemo življenje
dolžina življenja se nam je podvojila in še kar raste

(rešeni v ukročenih naravnih čudesih)
ne boj se
(v dežju pikslov labirintu umetne lakote)

ne boj se hčerkica
število naših specialistov se še kar veča
pričakuj življenje
več in več življenja

(v rdeči puščavi pod visokim lazurnim valom)
ne boj se
moja nemoja hčerkica

na zelenih pašnikih
moja nemoja hčerkica
tam je tiho tam je brezdanja hrana
(rešeni po zimi pomladi neblage vesti počitnice)
glej, tvoji ljudje glej, ljudje ne-

 

Psalm V

Lepota obstaja, la ermozura egziste in raji
niso umetni, samo kako bi imeli pahljače
iz ginka, zelene poleg kmalu rumenih, in človeške
obraze na soncu, arhitekturne bisere in misli
o prahu, v katerega se povračamo? Čez dva dni
se spomnim samo še teorije, kaj sva govorila
o matematiki Alhambre in odlomkov pesmi torej
se hitro slečem, da bi to zasačila
na delu življenja, da bi se nasitila z dobroto
hiše tvoje med griči, ki so opasani
z radostjo, kjer iščem in najdevam, iščem
in ne najdevam, iščem in izginjam in –

 

Psalm VIII

ti objekti so mogoče bolj toksični
kot so videti v ogledalu spo-
mina

prisebnosti

upanja

niso to, kar so polja ognjene kreše in kruha
ali jabolčni sadovnjaki v fantazijah supermarketa

oceani so mogoče druge barve
kot se vidi na filmu
favna

južnih

morij

je mogoče bolj mrtva pazi to
ležišče je mokro od solz

pod kupolo iz vetra kosilnic dronov
gozdovi

grobovi in

gnezdeca

»ptice neba in ribe morja, vse, kar se giblje
po morskih stezah« –

 

Psalm XXXI

R. K.

sinica se je usedla na okensko polico kot novica,
ki jo je generirala megla, oktober
je prehajal v november v brezah hrastih jelšah,
rožah odpornih na mraz, na pokopališčih
kjer naši očetje niso pisali spominov,
kjer ne bi prepoznali naših otrok, naših
pesmi niti nas. Televizija je predvajala Poljsko,
ki je propadla, potem pa ni propadla, potem pa je spet
propadla, potem pa ni, potem pa je sonce
osvojilo izrezanko vej, ni znano kdaj
se je sinica zlila z nebom, preden mi je uspelo reči
pomni, zapomni si me –

 

Na pot

sedemintrideset let in pri odličnem zdravju se vse
začne: popotovanje, ne predolgo, toda najprej v nebo,

da bi se oddaljila, pa vendar vedno potujem k tebi.
in pravkar odškrnjena vrata sveta, blagoslov

časa in prostora, rano sonce,
tvoje raskavo lice v hiši mojih čutov, kje?

v tem drugem svetu, kjer se spuščam na zemljo
in si mislim: daljavo smo dobili v dar, da bi izmerili nežnost.

na primer danes, od jutra je zrak nabrekal
od neizrekljivega dežja in moja glava,

vsa težka nad knjigo, se naenkrat izprazni, ko vse
globoko vdihne in pihne v veje jablane.

predrami se nevihta in zabuči, ven grem,
lovim prve kaplje, redke, velike, tople,

slajdi neba se neopazno spreminjajo, ko si mislim –
resno – »izguba je ime prehude lakote«,

saj ti vendar pišem po zraku, dež imam na sebi.

Varšava – Düsseldorf, maj 2012

 

Po

Gladko morje kot košček stekla v tej dlani
ki razsipava pesek utripajočih zvezd.
Ali pa dlani ni: divji dih sonca, nežno telo zemlje
pod stopali teh, ki ne vidijo zvezd.

Nežno telo zemlje pod stopali brez,
zamrznjene zvezde na trepalnicah jezera.
Gladko morje kot košček ledu na jeziku tega
ki umira pozimi.

Nebo zanosno pada na zimski gozd.
Pomisli: sedem jezdecev kot sedem barv mavrice.
Ali pa jezdecev ni: tvoja kri utripa in se navzema barv.
Pomisli: kaplja tvoje krvi na snegu.
Pest zelenih stekelc v topli otrokovi ročici