Pridiga 4

Mojster Eckhart (prev. Vid Snoj)

Omne datum optimum et omne donum perfectum desursum est.

Vsak najboljši dar in vsako popolno darilo je od zgoraj. (Jak 1,17)

Sveti Jakob v pismu pravi: “Najboljši dar in popolnost prihajata od zgoraj, od Očeta luči” (Jak 1,17).

Pazite zdaj! Vedeti morate: Ljudje, ki se prepustijo Bogu in z vso prizadevnostjo iščejo zgolj Njegovo voljo – karkoli že Bog takšnemu človeku da, je najboljše; bodi tako gotov, kakor živi Bog, da to mora biti najboljše in da sicer ne bi moglo biti nobenega načina, ki bi bil boljši. Tudi če je tako, da se kaj drugega zdi boljše, to zate vendarle ne bi bilo tako dobro; kajti Bog hoče prav ta način in ne drugega, in ta način mora biti zate nujno najboljši. Naj bo to bolezen ali uboštvo ali lakota ali žeja ali karkoli že, vse to, kar ti Bog naloži ali ne naloži ali kar ti Bog da ali ne da, je zate najboljše; tudi če nimaš ničesar od tega dvojega, ne zbranosti ne notranjosti, in karkoli že imaš ali nimaš: le dobro se pripravi na to, da boš v vseh stvareh imel pred očmi Božjo slavo, in karkoli že ti potem naredi, je najboljše.

Zdaj bi morda lahko rekel: Od kod vem, ali je to Božja volja ali ne? Vedite: Ko bi ne bila Božja volja, tega ne bi bilo. Nimaš ne bolezni ne česarkoli, razen če to hoče Bog. In ker potemtakem veš, da je to Božja volja, bi moral ob tem imeti toliko ugodja in zadovoljstva, da muke ne bi občutil kot muke; da, ko pa bi prišlo do najskrajnejšega mučnega, ko bi občutil karkoli od muke ali trpljenja, bi bilo prav to popolnoma obrnjeno; kajti od Boga bi moral to jemati kot najboljše, ker mora nujno biti najboljše zate. Kajti Božja bit/bitnost je v tem <swebet dar an>, da hoče najboljše. Zato moram to hoteti tudi sam in nič naj mi ne bi bilo bolj pogodu. Če bi kakemu človeku z vso prizadevnostjo hotel ugajati in bi tedaj zagotovo vedel, da mu bolj ugajam v sivi obleki kot v katerikoli drugi, kakorkoli bi že bila dobra, ne bi bilo nobenega dvoma o tem, da mi je ta obleka bolj pogodu in ljubša kot katerakoli druga, ki bi bila še tako dobra. Če pa bi vsakomur hotel ugajati: to, za kar bi vedel, da ima kdo rad pri besedah in pri delih, bi storil in nič drugega. Dajte, izprašajte zdaj sebe, kako je z vašo ljubeznijo! Ko bi ljubili Boga, vam nič ne bi moglo biti v večjo slast kot to, kar Mu najbolj ugaja in da bi se na nas kar najbolj izpolnila Njegova volja. Kakorkoli že se muka ali nadloga zdita težki, če v tem nimaš prav tako velikega ugodja, s tabo ni tako, kakor mora biti.

Pogosto govorim kratko besedo,[1] in tudi resnična je: Vsak dan v očenašu kličemo in vpijemo: “Gospod, zgodi se Tvoja volja” (Mt 6,10). In ko se potem Njegova volja zgodi, se jezimo in Njegova volja nas ne zadovolji. A karkoli stori, nam bi moralo nadvse ugajati. Tisti, ki to sprejmejo kot najboljše, ostanejo ob vseh stvareh popolnoma spokojni. Zdaj se vam včasih dozdeva in pravite: “Ah, ko bi se zgodilo drugače, bi bilo bolje,” ali: “Ko bi ne bilo tako, bi morda bilo bolje.” Dokler se ti to dozdeva, si nikdar ne boš pridobil spokojnosti. To moraš sprejeti kot najboljše. To je prvi smisel te besede Pisma.

Tudi je še drug smisel, o katerem prizadevno razmislite! On (= sveti Jakob) pravi: “vsak dar”. Samo to, kar je najboljše in najvišje, so pravi/lastni darovi in (darovi) v najlastnejšem/najbolj pravem smislu. Bog ničesar ne daje tako rad kot velike darove. Nekoč sem na tem kraju rekel, da Bog celo raje odpušča velike grehe kot majhne. In kolikor večji so, toliko raje in hitreje jih odpusti. Povsem tako je z milostjo in darom in s krepostjo: kolikor večji so, toliko raje jih daje; kajti Njego­va narava je v tem <swebet dar an>, da daje velike stvari. In zato, kolikor vrednejše so stvari, toliko več jih dá. Naj­plemenitejša bitja so angeli,[2] ki so povsem umni in na sebi nimajo nikakršne telesnosti in jih je največ, in jih je več od vsote vseh telesnih stvari. Velike stvari se pravzaprav/na lasten način <eigenlich> imenujejo “darovi” ter najlastneje in najbolj notranje pripadajo Njemu.

Nekoč sem rekel: To, kar je mogoče v pravem/lastnem smislu izraziti v besedah, mora priti od znotraj in se gibati skozi notranjo formo, ne od zunaj priti noter, temveč: od znotraj mora priti ven. Pravzaprav/na lasten način <eigenlîche> živi v naj­globlji notranjosti duše. Tam so vse stvari pričujoče in živijo v notranjosti ter iščejo in so (tam) v tistem najboljšem in najvišjem. Zakaj tega ne opaziš? Ker tam nisi doma. Kolikor plemenitejše je nekaj, toliko bolj obče <gemeiner> je. Čut mi je skupen <gemeine> z živalmi in življenje (obenem) z drevesi. Bit/bitnost mi je še bolj notranja, skupna mi je z vsemi ustvar­jenimi bitji. Nebo je obsežnejše od vsega, kar je pod njim; zato je tudi plemenitejše. Kolikor plemenitejše so stvari, toliko bolj obsežne in obče so. Ljubezen je plemenita, ker je vseobsegajoča.

Zdi se težko, kar je zapovedal naš Gospod: da moramo ljubiti sokristjana kakor same sebe (Mr 12,31; Mt 22,39). Nepoduhovljeni ljudje nasploh pravijo, da naj bi bilo to mišljeno takole: ljubi­ti moramo njih (= sokristjane) glede na enako dobro, zavoljo katerega ljubimo same sebe. Ne, to ni tako. Ljubiti jih moramo prav tako kot same sebe in to ni težko. Če boste dobro premisli­li, je ljubezen bolj nagrada kot zapoved. Zapoved se zdi težka, plačilo pa je vredno koprnenja. Kdor ljubi Boga, kakor bi Ga moral in Ga tudi mora ljubiti, pa naj to hoče ali ne, in kakor Ga ljubijo vsa ustvarjena bitja, mora svojega bližnjega <ebenmen­schen> ljubiti kakor samega sebe in se veseliti njegovih radosti kakor svojih lastnih in si želeti njegove časti kakor svoje lastne in (tako ljubiti) tujca kakor svojca. In tako je človek venomer v veselju, v časti in v prednosti, zares je kakor v nebeškem kraljestvu in se pogosteje veseli, kot če bi se veselil le svojega lastnega dobrega. In zares vedite: Če te tvoja lastna čast bolj osrečuje kot čast koga drugega, je to nepravično.

Vedi, kadarkoli kakorkoli iščeš svoje <des dînen>, nikdar ne najdeš Boga, ker ne iščeš zgolj Boga. Z Bogom nekaj iščeš in delaš prav tako, kot da bi iz Boga naredil svečo, da bi nekaj poiskal z njo; in če najdemo stvari, ki jih iščemo, vržemo svečo proč. Povsem tako delaš: Karkoli že iščeš z Bogom, ni nič, naj bo karkoli že, naj bo korist ali plačilo ali notranjost ali kar si že bodi; iščeš nič, zato tudi najdeš nič. Vzrok za to, da najdeš nič, je zgolj v tem, da iščeš nič. Vsa bitja so čisti nič. Ne pravim, da so malovredna ali da so sploh kaj: so čisti nič. To, kar nima biti/bitnosti, je nič. Vsa ustvarjena bitja (pa) so brez biti/bitnosti, kajti njihova bit/bitnost je odvisna od Božje pričujočnosti. Ko bi se Bog le za trenutek obrnil od vseh ust­varjenih bitij, bi šla v nič <würden sie ze nihte>. Včasih sem rekel in tudi res je: Kdor bi ves svet pridal Bogu, ne bi imel več, kot če bi imel samo Boga. Vsa ustvarjena bitja nimajo brez Boga nič več (biti/bitnosti), kot bi je brez Boga imela muha, natančno toliko, nič manj in nič več.

Dajte, prisluhnite zdaj resnični besedi! Če bi neki človek dal tisoč mark zlata, da bi za to zgradili cerkve in samostane, bi to bila velika stvar. Kljub temu bi mnogo več dal tisti, komur tisoč mark ne bi bilo nič; storil bi veliko več kakor oni. Ko je Bog ustvaril vsa bitja, so bila tako malovredna in tako tesna, da se v njih ni mogel ganiti. Dušo pa si je naredil tako enako in primerno <so glîh und ebenmaezic>, da bi ji lahko dal sebe; kajti to, kar bi ji sicer dal, njej ne bi bilo nič. Bog mi mora dati samega sebe v last tako, kakor pripada samemu sebi, ali pa (sploh) ničesar ne dobim in mi nič ni po volji. Kdor naj bi Ga povsem prejel, mora povsem izstopiti iz sebe in se samemu sebi odreči; od Boga prejme vse, kar Bog ima, popolnoma v last povsem tako, kakor ima to Bog sam in naša Gospa in vsi tisti, ki so v nebeškem kraljestvu: to jim pripada prav tako enako in na prav tako lasten način. Tisti, ki so tako v enaki meri <glîh> šli iz sebe in so sebe izročili, bodo tudi prejeli enako <glîh> in nič manj.

In zdaj tretje v našem besedilu iz Pisma: “od Očeta luči”. Ob besedi “Oče” pomislimo na sinovstvo in beseda “Oče” pomeni čisto rojevanje in je enakoznačna z življenjem vseh stvari. Oče rojeva svojega Sina v večnem spoznavanju <verstantnisse>; in Oče rojeva svojega Sina v duši povsem tako kakor v svoji lastni naravi, in rojeva Ga duši v last, in Njegova bit/bitnost je v tem, da v duši rojeva svojega Sina, pa naj Mu bo ljubo ali žal. Nekoč so me vprašali, kaj dela Oče v nebesih. Rekel sem: Rojeva svojega Sina in to delo <daz werk> je zanj tako polno slasti in Mu tako zelo ugaja, da nikoli ne dela nič drugega, kot rojeva svojega Sina, in obadva izcvetevata <blüejent ûz> Svetega Duha. Tam, kjer Oče v meni rojeva svojega Sina, sem taisti Sin in ne kdo drug; bržkone sva različna v človekobiti [menscheit], tam pa sem taisti Sin in ne kdo drug. “Tam, kjer smo sinovi, smo pravi dediči” (Rim 8,17). Kdor prav spoznava resnico, dobro ve, da beseda “Oče” nosi v sebi rojevanje[3] in imetje sinov <süne ze habenne>. Zato smo v tem sin in smo taisti Sin.

Pazite zdaj še na besedo: “prihajata od zgoraj”. Pred krat­kim sem vam rekel: Kdor hoče prejemati/spočenjati od zgoraj, mora biti spodaj nujno v pravi ponižnosti. In vedite v resnici: Kdor ni docela spodaj, tudi ničesar ne dobi in tudi ničesar ne prejme/spočne, kakorkoli to že utegne biti neznatno. Če si se kakorkoli oziral na sebe ali na karkoli ali na kogarkoli, nisi spodaj in tudi ne prejemaš/spočenjaš ničesar; če pa si docela spodaj, tudi popolnoma in popolno prejemaš/spočenjaš. Narava Boga je, da daje, in Njegova bit/bitnost je v tem, da daje nam, če smo spodaj. Če nismo in če ničesar ne prejemamo/spočenjamo, Mu delamo silo in Ga ubijamo. Če je ne moremo delati Njemu samemu, pa jo delamo sebi in kolikor nas zadeva. Da bi Mu vse dal v last, pazi, da se v pravi ponižnosti ponižaš pod Boga in Ga v svojem srcu in v svojem spoznavanju [bekantnisse] povzdigneš. “Bog, naš Gospod, je poslal svojega Sina v svet” (Gal 4,4). Prav tu sem nekoč govoril: Bog je svojega Sina v polnosti časa poslal duši, če je stopila ven nad ves čas. Če je duša prosta časa in prostora, Oče pošlje svojega Sina v to dušo. To potemtakem pomeni beseda: “Najboljši dar in popolnost prihajata od zgoraj od Očeta luči.”

Da bomo pripravljeni prejeti/spočeti najboljši dar, nam pomagaj Oče luči. Amen.

 

[1] Db. besedico.

[2] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 50 a. 3.

[3] O rojevanju Sina prim. tudi 57. pridigo (“Dum medium silentium tenerent omnia”).