Pridiga 3

Mojster Eckhart (prev. Vid Snoj)

Nunc scio vere, quia misit dominus angelum suum.

Zdaj resnično vem, da je Gospod poslal svojega angela. (Apd 12,11)

Ko je bil Peter z oblastjo visokega, najvrhovnejšega Boga osvobo­jen iz vezi svojega ujetništva, je spregovoril: “Zdaj resnično vem, da mi je Bog poslal angela in me rešil izpod Herodove oblasti in iz rok sovražnikov” (Apd 12,11; prim. tudi Ps 17,1).

Zaobrnimo zdaj to besedo in recimo: Ker mi je Bog poslal angela, resnično spoznavam. Peter pomeni toliko kot spoznanje. Tudi sicer sem to že povedal: spoznanje in um zedinjata dušo z Bogom. Um prodira v čisto bit/bitnost, spoznanje teče naprej, teče navzgor in se prebija, da bi bil (tam) rojen edinorojeni Božji Sin. Naš Gospod pri Mateju pravi, da nihče ne pozna Očeta, samo Sin (Mt 11,27). Učitelji pravijo, da je spoznanje odvisno od podobnosti [glîchnisse].[1] Nekateri učitelji pravijo, da je duša narejena iz vseh stvari, ker ima zmožnost, da vse stvari spozna. Zveni nespametno, a je vendarle res. Učitelji pravijo: Kar naj bi spoznaval, mi mora biti popolnoma pričujoče in enako mojemu spoznanju.[2] Sveti pravijo, da je v Očetu moč, v Sinu enakost in v Svetem Duhu zedinjenje. Ker je Oče Sinu popolnoma pričujoč in Mu je Sin popolnoma enak, nihče ne pozna Očeta, samo Sin.

Zdaj govori Peter: “Zdaj resnično spoznavam.” Zakaj tu resnično spoznavamo? Zato, ker je to Božja luč, ki nikogar ne slepi. Drugič zato, ker tu spoznavamo golo in čisto in z ničimer zastrto. Zato govori Pavel: “Bog biva v luči, h kateri ni nikakršnega dostopa” (prim. 1 Tim 6,16). Učitelji[3] pravijo, da nam bo modrost, ki se je naučimo tu, ostala tam. Pavel pa pravi, da bo prešla (1 Kor 13,8). Neki učitelj[4] pravi: Čisto spoznanje, celo (še) tu, v tem življenju, skriva v samem sebi tako veliko slast, da je slast vseh ustvarjenih stvari prav kakor nič nasproti slasti, ki jo v sebi nosi čisto spoznanje. In vendar, kakorkoli je že plemenita, je vendarle pripetljaj; in kakor je kratka beseda [wörtelîn] majhna v primerjavi z vsem svetom, tako je majhna vsa modrost, ki se je tu lahko naučimo, nasproti goli, čisti resnici. Zato Pavel pravi, da bo prešla. Tudi če ostane, bo zares postala blaznica in kot da ne bi bila nič nasproti goli resnici, ki jo spoznavamo tam. Tretji razlog, zakaj tam resnično spoznavamo, je v tem: Stvari, ki jih tu vidimo podvržene spremem­bi, tam spoznavamo kot nespremenljive in jih jemljemo, kakor so, povsem nedeljene in blizu druga drugi; kajti kar je tu daleč, je tam blizu, kajti pričujoče so vse stvari. To, kar se zgodi prvi in poslednji dan, je tam pričujoče.

“Zdaj resnično vem, da mi je Bog poslal angela.” Če Bog duši pošlje svojega angela, postane resnično spoznavajoča. Ni zastonj Bog svetemu Petru poveril ključa, kajti “Peter” pomeni toliko kot spoznanje (prim. Mt 16,19). Spoznanje pa ima ključ in odpira in prodira in se prebija skozi in najde Boga nezastrtega, in tedaj pove svoji soigralki, volji, kaj je vzelo v posest, čeprav je že prej imelo voljo (za to); kajti kar hočem, to iščem. Spoznanje hodi naprej.[5] Je knez in išče gospostvo v najvišjem in najčistejšem ter ga izroči duši in duša naprej naravi in narava vsem telesnim čutom. Duša je tako plemenita v svojem najvišjem in najčistejšem, da učitelji ne morejo najti nobenega imena zanjo. Imenujejo jo “duša”, kolikor telesu daje bit/bitnost. Zdaj učitelji[6] pravijo, da je pri prvem preboju Božanstva, kjer se Sin prebije iz Očeta, angel najbliže upodobljen po Bogu. Bržkone je res: duša je upodobljena po Bogu v svojem najvrhovnejšem delu; a angel je bližja podoba Boga. Vse, kar je na angelu, je upodoblje­no po Bogu. Zato je angel poslan duši, da bi jo povrnil k tisti podobi, po kateri je sam upodobljen; kajti spoznanje izteka iz enakosti.[7] Ker pa ima duša zmožnost, da spozna vse stvari, ne počije vse dotlej, dokler ne pride v prvo podobo, kjer so vse stvari eno, in tam se umiri, se pravi: v Bogu. V Bogu ni nobeno ustvarjeno bitje plemenitejše od drugega.

Učitelji[8] pravijo: Bit/bitnost in spoznanje sta povsem eno, kajti tega, česar ni, tudi ne spoznamo; to, kar najbolj ima bit/bitnost, tudi najbolj spoznamo. Ker pa ima Bog preobilno bit/bitnost, presega vsakršno spoznanje, kakor sem rekel predvčerajšnjim v svoji zadnji pridigi: da je duša upodobljena [îngebildet] v prvo čistost, v vtis čiste bitnostnosti [weseli­cheit], kjer okuša Boga, preden privzame resnico ali spoznat­nost, tja, kjer je odložena vsakršna imenljivost; tam spoznava najčisteje, tam jemlje bit/bitnost v polni primernosti [ebenmae­zicheit]. Zato Pavel pravi: “Bog biva v luči, h kateri ni nikakršnega dostopa” (1 Tim 6,16). Je prebivanje [înhangen] v svoji lastni čisti bitnostnosti, v kateri ni nič (akcidentalno) pripadajočega [niht zuohangendes enist]. To, kar ima pripadek/akcidenco [zouval], mora proč. Je čisto stanje-v-samem-sebi [înstân in im selber], kjer ni ne tega ne onega; kajti to, kar je v Bogu, je Bog.[9] Neki poganski učitelj pravi: Moči, ki lebdijo pod Bogom,[10] so vpete v Bogu [hânt ein înhangen in gote], in čeprav obstajajo zgolj v sebi, so vpete v tem, kar nima ne začetka ne konca; kajti v Boga ne more pasti nič tujega. Za to imejte pričevanje na nebu: to ne more prejeti nobenega tujega vtisa na tuj način.

Takole se godi: Karkoli že pride k Bogu, je preobraženo; če kaj, naj bo še tako malo vredno, prinesemo k Bogu, odpade od samega sebe [ez gât sîn selbes abe]. Vzemite prispodobo za to: Če imam modrost, nisem sam ta modrost. Lahko si modrost pridobim, lahko jo tudi izgubim. Karkoli pa je v Bogu, je Bog; to ne more odpasti od Njega. Prestavljeno je v Božjo naravo, kajti Božja narava je tako krepka, da je, karkoli je že dano vanjo, bodisi popolnoma prestavljeno v njo bodisi ostaja docela zunaj. Poslušajte zdaj strme! Ker Bog tako malovredne stvari preobraža v sebe, kaj potemtakem mislite, da dela z dušo, ki jo je odlikoval s podobo samega sebe?

Da bi prišli do tega, nam Bog pomagaj. Amen.[11]

 

[1] Prim. Aristotelov stavek “simile simili cognoscitur” v delu O duši I 2. 404b 17.

[2] Prim. sv. Tomaž Akvinski, De anima (O duši), l. 1 lect. 4; prim. tudi Aristotel, O duši III c. 8 431b 21.

[3] Sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 89 a. 5 in 6.

[4] Prim. Aristotel, Eth. Nicom. H c. 12 1152b 24sl.

[5] V mojstrovih spisih ločimo dve antropološki paradigmi, ki se razlikujeta tudi po času nastanka v njegovi misli. Prva skupina pridig vidi blaženost v spoznanju in v skladu z običajnim dominikanskim naukom uči prednost uma pred voljo (frančiškani so v nasprotju z dominikanci učili prvenstvo volje). Druga skupina spisov, posebno zanimiva zato, ker v duhu patrističnega antropološkega apofatizma relativizira prvo, pa blaženost postavlja v “nekaj”, kar ni niti um niti volja, ampak sam neizrekljivi temelj duše. Prim. A. de Libera, Introduction à la mystique rhénane d’Albert le Grand à Maître Eckhart, Pariz 1984, str. 264, 268.

[6] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Sententiae I d. 3 q. 3 a. 1; prim. tudi sv. Albert Veliki, Sententiae II d. 2 a. 1.

[7] Angel je kot bližja podoba Božanstva duši poslan zato, da bi jo dvignil v večjo podobnost z Božjo prapodobo, še več, da bi jo v podobnosti izenačil in torej povzdignil v enakost s to podobo. V zvezi z Eckhartovim mističnim stopnjevanjem podobnosti v enakost prim. ustrezno opombo v drugem delu Knjige Božje tolažbe in 1. pridigo (“Intravit Jesus in templum”).

[8] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 16 a. 3.

[9] Ta stavek je cenzor prevedel z “omne quod est, hoc est deus” (= vse, kar je, je Bog), s tem pa je dobil panteistično vsebino.

[10] Tj. inteligence (= umnosti).

[11] Sklep pridige je fragmentaren: lahko da je del eksegeze izpa­del, toda zdi se, da je izbrana svetopisemska téma na koncu izročenega besedila vendarle izčrpana.