Majhni koraki, ki delajo zgodovino

Pavle Rak

Škripav in umazan vlak desetine kilometrov vozi skozi dim in peklenske rdeče ognje mimo zamegljenih visokih gor najrazličnejših smeti do osamljene umazane gostilne na morski obali, kjer ob breg nenehno butajo valovi, polni nesnage in strupa … To so uvodni kadri iz filma Konstantina Lopušanskega »Obiskovalec muzeja«. In to je povsem resnična slika deponije ruskega mesta, drugega po velikosti. A ne samo tega mesta …

Iz svojega prekrasnega planeta smo naredili smrdljivo smetišče, živalske vrste izginjajo z neverjetno hitrostjo, gozdove spreminjamo v puščavo (na severu v močvirje), ocean je poln plastike … Je kakšna Cerkev iz svojih vrst izločila ali vsaj javno in poimensko obsodila kakega krivca za masovno zastrupljanje narave? Nisem še slišal, da bi se kaj takega zgodilo.

»Bog je človeka postavil za kralja, upravljalca vsega stvarstva.« Dal mu je oblast nad vsem živim in neživim. Kaj to pomeni? Da lahko dela, kar hoče, da lahko zasužnji in zlorabi vse, kar mu pade v roke? Večina nas misli prav to. A vendar: »Kdor med vami hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik.« Kralj nad vsem stvarstvom naj torej služi »zasužnjenemu«. Najmanj, kar gospodar lahko stori, je, da ne uničuje narave, nad katero mu je Bog dal oblast.

Dejstvo je, da se je v zadnjih desetletjih stanje le nekoliko izboljšalo. Voda nam že teče v grlo in tu in tam se sramežljivo pojavljajo znamenja ekološke zavesti. Paradoksalno so ateisti navadno prvi, včasih pa tudi edini, ki se zavzemajo za Božje stvarstvo. Na žalost je tu krščanstvo v zadnjih vrstah. In tudi ko pokaže zaskrbljenost za naravo, je to največkrat le skrb za zdravo prehrano. Sebični strah – ne pa ljubezen do stvarstva. Redke so izjeme, duhovniki, ki ozaveščajo svoje farane in občasno opravijo bogoslužje za živali, ki so glavne žrtve človeškega sebičnega ravnanja. Ko to niso samo molitve za »ljubljenčke« njihovih faranov, je to prvi in velik korak v pravi smeri. Kajti človek je v svojem odnosu do stvarstva velik grešnik, njegov greh je pošasten, tako da ga lahko izmije le velika ljubezen, pravo kesanje in iskrena molitev.

Vse to pišem zato, ker se je v manjši podmoskovski vasi Lemešovo zgodil zgodovinski preobrat, ki – če ne bo ostal osamljeni dogodek v neki daljni vasi –naznanja pravo pot. Če pa bo ostal osamljen dogodek, bo vseeno mejnik, svetel steber, znamenje na poti, pozabljeni, a Božji. To kar se je tam zgodilo, se ni zgodilo čez noč in ima daljšo zgodovino. Duhovnik Lemešovski, oče Petr Dinnikov seveda ni edini duhovnik, ki ljubi živali. Tudi ni prvi, ki je poskrbel za mačko ali psička, ki so mu ju prinesli farani, ko niso videli drugega izhoda za najdeno, bolno ali lačno žival. A je prvi – vsaj kolikor je meni znano –, ki je pred nekaj leti ob cerkvi organiziral pravi in dokaj velik azil za najdenčke. Letos poleti sem si ga ogledal: veliko prostora, veliko trave, zelenja in drevja, a predvsem veliko ljubezni. Oče Petr in njegovi pomočniki danes skrbijo za 50 do 60 psov in približno toliko mačk. Nihče izmed njih ni v ničemer prikrajšan. Okoli cerkve je zrasel mali raj na zemlji, oaza miru in ljubezni. Vaščani ne le, da nimajo nič proti novim »sovaščanom«, ampak pogosto pridejo in pomagajo, s hrano ali drugače. Fara očeta Petra je postala kraj pravega sožitja ljudi in živali, kot je to bilo še pred Adamovim padcem.

Pred kratkim pa je oče Petr naredil še en korak, ki je tudi zelo pomemben. Na svetovni dan zaščite brezdomnih živali je v svoji cerkvi svetega preroka Elije vodil bogoslužje prav za njih, za »naše male brate«, za trpeče in zavržene živali ter za ljudi, ki so jih pripravljeni ljubeče sprejeti. Ob tem se je v cerkvi zbralo veliko vaščanov, pa tudi ljudi od blizu in daleč, skupaj s svojimi mačkami. Ruska pravoslavna Cerkev pozna besedila molitev za vse trpeče stvarstvo, vendar doslej ti teksti niso bili uporabljeni v posebnem bogoslužju, na katerem bi bile prisotne tudi same živali. Tokrat je oče Petr sklenil, da bo združil dobra dejanja in lepe besede in to je naredil na najboljši možni način. Navajeni smo na tak vrstni red: lepim besedam naj bi sledila tudi lepa dejanja. A tokrat je bil vrstni red obrnjen: najprej izjemna dejanja, šele nato lepe besede. In v tem je omenjeni zgodovinski preobrat: odslej lahko vsako krščansko zavzemanje za trpeče stvarstvo merimo s tem vatlom – koliko so namreč besede podprte z dejanji. Samo tako lahko nekomu resnično pomagamo – in samo tako izkazujemo ljubezen.

Če smo bili v katoliškem svetu že večkrat priče blagoslova živali in molitev zanje, v pravoslavni Cerkvi do zdaj ni bilo te prakse. In ker je pravoslavje značilno po svojem bogoslužnem – in ne le bogoslužnem – konservativizmu, je bilo zanimivo videti, kakšne so bile reakcije na to »nezaslišano« novost. Po pričakovanju ni manjkalo težkih obsodb. Obtožbe so padale zaradi nespoštovanja oziroma svetoskrunstva nad posvečenim prostorom in predmeti, ki naj bi bili za živali nedostopni in prepovedani, zaradi napačnega interpretiranja Biblije, zlasti  tekstov o vlogi in mestu živali in človeka v Božjem stvarjenju sveta. Gre za običajni strah in formalizem tistih, ki nočejo, da bi se karkoli spremenilo, pa četudi na boljše. Vendar je bilo veliko več pohval in navdušenja. Bogoslužje je odmevalo in odmeva v medijih in mnogih župnijah ruske Cerkve. Vernikom je odprlo nove, davno želene in slutene vidike konkretne in dejavne ljubezni na področju, ki smo ga tako dolgo zanemarjali, a je tako pomembno. Najbolje bo, da nam o smislu tega, kar se je zgodilo, spregovori sam oče Petr. Dejstvo, da sta azil in cerkev na istem kraju, da med njima ni ostrih meja, je dalo posebno moč njegovim besedam, saj te izhajajo iz življenja, ne iz teorije ali bogoslužnih knjig. Pred začetkom je rekel:

»Danes bomo imeli običajno bogoslužje s prošnjami (rusko: moleben), ki se ne razlikuje od drugih podobnih bogoslužij, le da bogoslužja s tem namenom še nismo vajeni niti v naši družbi niti v naši Cerkvi. Občestvo in kristjani praktično še vedno ne razumemo, kaj je naša naloga v Božjem stvarstvu – zato bi danes hotel, da bi bil ta dan, ki je razglašen za mednarodni dan brezdomnih živali, vsaj v zavesti naših faranov nekaj posebnega, mi pa bomo to bogoslužje ponavljali vsako leto. Te živali imenujemo »domače«. A če so domače, zakaj so potem brezdomci? Zakaj trpijo lakoto, muke, zakaj so žrtve sadistov; zakaj se vse to dogaja, zakaj družba ostaja malodušna? Ljudje ne bi smeli biti takšni. To stanje kaže na veliko slabost družbe, njeno bolezen, nenormalnost. V normalni družbi ne obstajajo »brezdomne domače živali«. So taki primeri, v Nemčiji, Sloveniji, Norveški … Tam ni brezdomnih živali. Včasih je problem z neko konkretno živaljo, toda ni brezdomnih živali kot mnogoštevilne kategorije. Pri nas pa ta absurdni naziv nikogar ne moti. Molili bomo, torej, da brezdomnih domačih živali ne bi bilo, da bi vsaka našla svoj dom … Nič posebnega ni v tem, da ta poziv danes zveni s strani Cerkve. Vsi ljudje naj bi se zedinili pri tej nalogi. Morali bi za vedno prekiniti svoje prepire, svoje nedorečenosti glede teh bitij, kajti živali ne razumejo naših problemov in nesloge glede njihove usode. To so problemi ljudi, ki se med seboj ne znajo sporazumevati. Če bomo vsi mi ljubili živali, jih moramo ljubiti skupaj. Skupaj moramo reševati ta problem. Kaj je živalim mar, ali kdo hodi ali ne hodi v cerkev: živali si od nas želijo ljubezni, nežnosti, predanosti in nam vse to tudi vračajo.

Bogoslužje, ki ga bomo opravili, se v ruski Cerkvi imenuje prošnje, da Bog ohrani Božje stvarstvo, in je priporočeno za začetek septembra. Mi ga bomo danes opravili ob mednarodnem dnevu brezdomnih živali. Ko je Bog ustvaril ta bitja, se je – tako je zapisano v Bibliji – zelo razveselil svojega stvarstva in je človeku velel, da naj bo skrbnik živalskega sveta, narave. Zapovedal mu je, da naj zanj skrbi pravično in dobro. Na žalost človek ni izpolnil te naloge in je še vedno ne izpolnjuje. Današnje bogoslužje naj bi nas spomnilo na ta problem.

To je prošnja, velikokrat ponovljeni krik, prošnja za milost. Danes slišimo krike bitij, ki imajo živo dušo, ki so sposobna sočutja, ki znajo ljubiti tako, kot mi ne znamo. Danes so v žalostnem stanju. Svojega krika bolečine ne morejo izraziti z besedami. Mi moramo njihov krik razumeti s svojim ljubečim srcem.

Prepričan sem, da so danes tukaj taki ljudje, tankovestni, z živo dušo, nesmrtno dušo, ki naj ne bi svoje ljubezni obrnila le k sočloveku, ki trpi in pričakuje odrešenje in naše usmiljenje, ampak tudi k živalim, ki imajo danes svoj dan. Ne gre mi z jezika, da bi ta dan imenoval praznik, kakor se imenuje v nekaterih državah, ki so bolje organizirane. Pri nas naj bo to resnično dan zaščite. Zaščitnikov, na žalost, v naši družbi še vedno ni veliko. Vendar obstaja zdrav del te družbe, ki ne bo nikoli ravnodušen do trpljenja teh bitij. Veliko je ljudi, ki se na vse pretege trudijo, da bi rešili čim več živali in si naložijo zelo težko breme. Vedite, da to ni le problem živali, ampak tudi družbe, ki dovoljuje trpljenje in nezaščitenost živali, ki nam jih je zaupal Bog. To je problem ljudi, njihove indiferentnosti, ravnodušja. Apostol Janez je takole pisal: »Niste ne mrzli, ne vroči – nikakršni ste«. Človek ne bi smel biti takšen. Moral bi biti goreč v odnosu do Božjih zapovedi. Božja zapoved »ne ubijaj« je obsežna. Tam ni rečeno koga, ampak preprosto ne ubijaj žive duše, ki se nahaja poleg tebe. Zato smo se danes zbrali. Mi moramo slišati molitev teh nemih živali, ki imajo mesto ob človeku. Jutri je praznik Gospodovega Spremenjenja (rusko Preobraženije). Spremenjenje je končni cilj vsakega kristjana. To je poboženje, povratek v Božjo harmonijo, Božjo lepoto. Dobro veste, da ruski izraz »brezobrazen« označuje nekaj grdega, človeka, ki v sebi ne nosi Božjega obraza, Božje podobe. Ko človek samega sebe oropa take podobe, obraza, se spremeni v nečloveka in v sebi nima več ne harmonije in ne lepote. In glejte, Spremenjenje nas poziva, naj obnovimo v sebi to lepoto in harmonijo, in naj ju damo temu stvarstvu, o katerem je apostol Pavel v Pismu Rimljanom zapisal, da do današnjega dne trpi in čaka na svojo osvoboditev. Živali čakajo na svojo osvoboditev z našo pomočjo, kajti človek v sebi nosi ustvarjalni princip in brezmejno svobodo. Živali ne morejo samostojno reševati svojih problemov, ki smo jim jih ustvarili mi, ko se nehvaležno vedemo do Božjega stvarstva. Molimo, da bi mi ljudje ponovno zgradili svoje dostojanstvo in prinašali svetu ljubezen, nenazadnje vsaki živi duši, duši živali, ki naj bi bila po definiciji v občestvu z ljubečim človekom …

Po zaključenem bogoslužju je še dodal:

Sedaj smo v postu pred Marijinim Vnebovzetjem. Polovica posta je že mimo. V tem bogoslužju smo slišali: »Bodite milostljivi, kot je milostljiv vaš nebeški Oče.« Naša milost, h kateri nas kliče Gospod, naj bi se izkazovala tudi v odnosu do naših manjših bratov, za katere smo sedaj molili v njihovi prisotnosti in za katere moramo skrbeti. […] Toda pri nekaterih, ki posebno ljubijo običaje in pravila Cerkve, se pojavlja dvom: ‘mogoče je prišlo do nesporazuma ali – Bog ne daj – blasfemičnega ravnanja duhovnika, ki je dovolil, da v Kristusovo cerkev vstopijo tudi živali?’ A glejte, Gospod je Noetu zapovedal, naj zbere od vsakega stvarstva po par in reši svet živali. In v času vesoljnega potopa so živali dolgo plule in prebivale druga ob drugi v barki, skupaj z pravičnim Noetom. Cerkev je slika neuničljive barke in je zato, seveda, naša dolžnost, da v to barko, vsaj začasno, spustimo to stvarstvo, ki se muči in stoka in skupaj z nami čaka na svojo osvoboditev. Naloga čutečih ljudi je, da gradijo lastne barke, male čolničke, reševalne pasove – po svojih močeh – , da bi vsi sodelovali v odreševanju Božjega stvarstva. V tem je ves smisel našega bogoslužja, ki se je pravkar končalo. Naj bo z vsemi vami Gospod in Božja Mati in naj vam pomagata pri tem in vsakem drugem dobrem delu!«

 

Zadnje čase se mi je večkrat zgodilo, da sem v pogovorih z duhovniki slišal isti dvom: kako nagovoriti današnje vernike, ki jim močno manjka navdih ali celo želja po bolj ambicioznemu krščanskemu življenju. Večkrat smo se pogovarjali o potrebi po nekem novem jeziku, novem pristopu k človeku, ki ga zastareli cerkveni manirizem enostavno več ne zanima. V dolgem pogovoru z očetom Petrom nisem zaznal niti sledu o tovrstnih vprašanj. Tako je bilo tudi pri bogoslužju, opravljenem v cerkveni slovanščini, ki ga mnogi »liberalci« v ruski Cerkvi označujejo kot napol nerazumljivega današnjim vernikom – a je vendar sodobnemu Rusu nekoliko bolj razumljiv kot današnjemu Italijanu latinščina. Toda vse, kar se je dogajalo in se dogaja okrog vasi Lemešovo, priča, da je namen očeta Petra še kako dobro razumljen in da je cilj krščanskega življenja tu nazorno pokazan. Bistvo ni v jeziku, ampak v vsebini rečenega. Tisti duhovniki, ki mrzlično razmišljajo, kako bi se približali mladim, in jim ponujajo jezik igre, zabave, sodobne estrade, bodo verjetno res koga pridobili in obisk bogoslužij se bo povečal. Vprašanje pa je, kaj so s tem dosegli. Kakšna mladina pride na duhovne vaje in kakšna z njih odide? Se je kaj spremenilo v tistem najpomembnejšem, »edino potrebnem«: smo postali bolj bogopodobni? Ali pa smo se le lepo kratkočasili?

Pri očetu Petru pa je kljub arhaičnem jeziku bogoslužja zavoljo del nesebične ljubezni vse jasno: prišli so dobri ljudje in odšli še boljši. Utrdili so svojo željo in prakso – hoditi po poti Božjih služabnikov. Seveda je teh poti mnogo, tukaj predlagana ni edina. Vendar je danes, nič manj kakor kdajkoli, jasno, da je »kraljevska pot« Božjega služabnika služenje, predvsem pa služenje slabotnemu, ogroženemu, tistemu, ki potrebuje pomoč. To je toliko bolj jasno, ker smo priče pregreh in krivic današnje potrošniške civilizacije, ki besedo »služenje« dojema izključno v izvedenem smislu – »služiti denar«, in je slednjemu pripravljena žrtvovati vse Božje stvarstvo. Mnogi se zavedajo, kam to pelje. Zato so pripravljeni, da ne služijo denarja, ampak služijo Bogu in njegovem stvarstvu. Mogoče bo stvarstvo vseeno uničeno, morda je njihova ljubezen zaman. Vendar nihče ne more reči, da je vse človeštvo gnus in grdobija. Obstaja tudi lepota služabnika.