Komentar Matejevega evangelija

Janez Krizostom (prev. Jan Dominik Bogataj)

Janez Krizostom, Komentar Matejevega evangelija, Hom. VII

Sedma homilija (Mt 2,49)

Uvod

Krizostomov Komentar Matejevega evangelija je sestavljen iz devetdesetih govorov oziroma homilij. V prevodu predstavljamo enega od njih. Janez Krizostom (347, Antiohija–407, Pont), konstantinopelski nadškof, eden največjih grških cerkvenih očetov, izjemen govornik in ekseget antiohijske šole, je te govore napisal in podajal okrog leta 390, za časa svojega službovanja v Antiohiji. Krizostomovi govori so najstarejša celovito ohranjena grška razlaga Matejevega evangelija, zato so imeli izjemen vpliv na poznejše razlagalce.

V tem govoru Janez Krizostom razlaga odlomek o obisku modrih ob Kristusovem rojstvu. Govor sledi njegovi eksegetski metodi, ko najprej ekshortativno razlaga samo svetopisemsko besedilo, nato pa poda še konkreten moralni nauk za poslušalce. Najprej nas vabi, naj se tudi mi pridružimo modrim in se kar najbolj oddaljimo od poganskega življenja, da bomo mogli videti Kristusa. Modri ga namreč tudi ne bi videli, če se ne bi oddaljili od svoje dežele. Potem tematizira tudi problem zahajanja v gledališča in nečistega odnosa do žensk. Spodbuja predvsem može, da bi ljubili svoje žene, ne pa izgubljali svojo čast že z naslajanjem ob »plavalkah« v gledališču. Za svoj čas je Krizostom izjemno prodoren, saj želi možem in ženam ohraniti dostojanstvo ter kakovosten zakonski odnos. Nikakor ne nastopa puritansko in ne želi odrekati »užitkov zakona«; želi le obvarovati pred razpadom odnosov.

Prevod sledi grškemu izvirnik, ki je objavljen v PG 57,73–82.[1] Svetopisemski navedki, ponekod drugačni od sodobnega kritičnega besedila, so prevedeni v skladu z različicami, ki jih prinaša Krizostom.[2]

 

Vsebina:

1–4. Razlaga evangeljskega odlomka (Mt 2,4–9)

  1. Posnemajmo modre v ljubezni do Kristusa
  2. O nevarnostih v gledališčih
  3. O čistosti v zakonu

 

Sklical je vse velike duhovnike in pismouke ljudstva in jih spraševal, kje naj bi bil Kristus rojen. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji!«[3]

1. Ali vidiš, kako se je vse izteklo v osramočenje Judov? Dokler namreč njega (Kristusa) niso videli in dokler jih ni prevzela zavist, so odločno pričevali o resnici. Ko pa so videli, kako je zaslovel zaradi čudežev, so zaradi nevoščljivosti resnico zatajili. Toda resnica je v vsem zmagovala, in ravno njeni sovražniki so jo čedalje bolj krepili [synekroteîto].

Glej torej, kako Božja previdnost tudi tukaj čudovito in nepričakovano [parádoxa] uravnava vse stvari. Oboji, pogani in Judje, drug od drugega nekaj novega izvedo in se hkrati med seboj poučijo. Judje so namreč slišali od modrih, da je v Perziji celo zvezda naznanila Odrešenika, modri pa so izvedeli od Judov, da so prav tega, ki jim ga je naznanila zvezda, preroki napovedovali že pred mnogimi stoletji. In predmet povpraševanja je postal obojim izhodišče za boljši in natančnejši poduk. Sovražniki resnice morajo prisiljeni in proti svoji volji brati pričevanje o resnici in razlagati prerokove besede, čeprav ne vseh. Potem ko so namreč omenili Betlehem in rekli, da bo iz njega izšel pastir izraelskega naroda, niso ničesar več pristavili o tem, kar je sledilo, ker so se kralju prilizovali. Kaj pa je tisto, kar je sledilo? »Njegov izhod je od nekdaj.«[4] Če pa je hotel Kristus biti rojen v Betlehemu, zakaj je živel po svojem rojstvu v Nazaretu in s tem zasenčil prerokbo? Saj je ni s tem zasenčil, marveč le še bolj osvetlil. Kajti če bi bil rojen v Betlehemu, medtem je njegova mati sicer še vedno stanovala v Nazaretu, bi to dokazovalo, da se je tako zgodilo po sklepih Božje previdnosti. Zato tudi ni šel takoj po rojstvu iz Betlehema, ampak je tam preživel štirideset dni in dal priliko onim, ki so hoteli vso zadevo natančno preiskati. Kajti bilo je mnogo vprašanj, ki so človeka nagibala k preiskovanju, če je le hotel kdo o tem razmišljati. Ko so namreč prišli modri, se je razburilo vse mesto s kraljem vred, sklicali so velikanski sodni zbor, kamor so prinesli prerokbo, in še mnogo drugega se je tu zgodilo. O vsem tem natančno pripoveduje Luka, na primer o Ani, Simeonu, Zahariju, angelih in pastirjih, kar je tistim, ki so bili na to pozorni, ponujalo dovolj priložnosti za nadaljnje preiskovanje. Če že modrim, ki so prišli iz Perzije, kraj ni bil neznan, so se o njem lahko še veliko bolj poučili tisti, ki so tamkaj živeli. Tako se je dal Kristus že od začetka spoznati po mnogih čudežih. Ker pa Judje tega niso hoteli videti, se je za nekaj časa skril, da se je znova razodel na drug, še svetlejši [lamprotéras] način. Odtlej namreč niso več pričevali o njem modri in tudi ne zvezde, ampak njegov Oče ga je naznanil z nebes nad jordanskimi valovi, nadenj je prišel še Sveti Duh, ki je Očetov glas privabil na krščenčevo glavo. In Janez (Krstnik) je oznanjal z vso prostodušnostjo po vsej Judeji in napolnil ves svet s takšnim naukom. Tudi priče njegovih (Kristusovih) čudežev, zemlja, morje in vse stvarstvo, so zanj glasno govorili. Ob njegovem rojstvu samem pa se je zgodilo toliko čudežev, da so lahko pričali o njem, ki je prišel. Da namreč Judje ne bi mogli reči: »Ne vemo, kdaj in kje je bil rojen,« je Bog v svoji veliki previdnosti naprej določil [okonométhe] prihod modrih in vse drugo, kar sem omenil. Tako ne bi imeli nobenega izgovora, da o tem dogodku ne bi naprej poizvedovali.

2. Premisli pa tudi, kako natančna je napoved. Ni namreč rekel, da bo ostal v Betlehemu, marveč: »bo izšel« [exeleúsetai]. Torej je tudi to spadalo k prerokbi, da bo tamkaj zgolj rojen. Nekateri Judje pa nesramno trdijo, da je bilo vse to prerokovano o Zerubabelu. Toda kako je mogoče tako razumeti? Zagotovo ne: »Njegovi izhodi/izviri so od nekdaj, iz davnih dni.«[5] In kako naj se nanašajo nanj besede, ki so na začetku: »Iz tebe bo izšel«? Saj ni bil rojen v Judeji, ampak v Babilonu. Zato se tudi imenuje Zerubabel, saj je bil namreč tam rojen. Tisti, ki so razumejo sirski jezik, bodo to razumeli.[6] Poleg tega pa tudi ves nadaljnji čas potrjuje to pričevanje. Kaj naj sicer pomenijo besede:

Nikakor nisi najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti.[7]

In prerok pristavi še vzroke te odlike, ko pravi: »Iz tebe bo izšel.« Nihče drug pa ni temu kraju pridobil tolike odlike in tolikšnega slovesa kot Gospod sam. Kajti po tem rojstvu pridejo ljudje s skrajnih mej sveta, da bi videli jasli in kraj, kjer je bila koča. To je prerok že davno napovedal z besedami: »Nikakor nisi najmanjši med Judovimi vodilnimi mesti.« V teh besedah pa je obsežen tudi Jeruzalem. Pa tudi tedaj se Judje ne zanimajo za to, čeprav je bilo to zanje koristno, kajti prav zavoljo tega preroki na začetku nikjer ne govorijo toliko o Gospodovem dostojanstvu, kolikor o dobrotah [euergesías], ki jih bodo Judje po njem deležni. Ko se je Devici bližal porod, je angel rekel: »Daj mu ime Jezus,« s pripombo: »Zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Tudi modri niso spraševali: »Kje je Sin Božji?« ampak: »Kje je judovski kralj, ki je rojen?« Tudi tu prerok ni rekel: »Iz tebe bo izšel Sin Božji,« ampak: »vodja [hegoúmenos], ki bo pasel moje ljudstvo Izraela«. Potrebno je namreč bilo, da so preroki v začetku upoštevali duševno razpoloženje Judov, da jim ne bi dali nobenega povoda za pohujšanje, namreč da so oznanjali to, kar je bilo v njihovo korist, in so jih s tem laže pridobili. Kolikor je torej prvih pričevanj, ki so bila dana takoj po Kristusovem rojstvu, ne pripovedujejo o njem nič velikega ali vzvišenega in ne toliko, kolikor pričevanja, ki so prišla za čudeži, ona nam že jasneje govorijo o njegovem dostojanstvu. Ko je namreč storil že veliko čudežev in so mu nedoletni otroci peli hvalnice, poslušaj, kako govori prerok o tem: »Iz ust nedolžnih in dojenčkov si sebi pripravil hvalo«[8] in takoj nato: »Gledal bom nebo, delo tvojih rok.«[9] To pa označuje Gospoda za stvarnika vesoljstva. In pričevanje, ki je bilo dano po njegovem vnebohodu, razodeva, da uživa enako čast kot Oče, kajti: »Rekel je Gospod svojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico.«[10] In Izaija pravi: »On, ki vstaja, da bo vladal narodom, on je tisti, v katerega bodo narodi upali.«[11]

Zakaj pa pravi, da Betlehem ni najmanjši med vodilnimi Judovimi mesti? Ta kraj namreč ni postal slaven samo v Palestini, ampak po vsem svetu. Ker se je prerokba nanašala tedaj le na Jude, je prerok pristavil: »On bo pasel moje ljudstvo Izraela,« skrbel je seveda tudi za preostali svet. Toda kakor sem rekel, prerok noče vzbujati pohujšanja s tem, da bi govoril o poganih. A kako, vprašuješ, saj ni postal pastir judovskega naroda. Da, tudi to je postal, kajti če prerok tu govori o Izraelu, namiguje s tem na tiste Jude, ki so verovali v Gospoda. In tako je razlagal tudi sveti Pavel: »Zakaj vsi niso Izraelci, kateri so od Izraela, ampak le tisti, ki so rojeni po veri in po obljubi.«[12] Če pa ni postal pastir vseh Judov, je to samo njihova krivda in obtožba. Prav z modrimi bi morali moliti in slaviti Boga, da se je približal tak čas milosti, ko bi bili lahko odrešeni vseh svojih grehov. Saj niso še nič slišali o sodbi in o obračunu, ampak samo o krotkem in milem pastirju. Toda Judje delajo ravno nasprotno, ustrašijo se in so zbegani in mu nato na tisoč načinov strežejo po življenju.

Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od jih poizvedel o času, ko se je prikazala zvezda.[13]

Nameraval je namreč otroka umoriti, kar je dokaz ne samo njegovega nasilja, ampak tudi skrajne neumnosti. Kajti vse, kar je bilo v tem pogledu rečenega in kar se je zgodilo, bi ga bilo moralo odvrniti od vsakega takšnega poskusa. Saj to niso bili zgolj naravni dogodki, ki so se pripetili. Da je zvezda od zgoraj poklicala modre, da so se tujci odpravili na tako daljno potovanje zato, da so se poklonili detetu, ki je v plenice povito ležalo v jaslicah, in da so preroki vse to že od zdavnaj napovedovali, to in vse drugo je presegalo mejo zgolj človeškega. Toda Heroda vendar ni moglo nič takšnega zadržati.

3. Tako se godi hudobnežem. Sami postanejo vzrok svoji nesreči, ko se lotijo brezuspešnih stvari. Pomisli, kako nespameten je bil Herod! Če je prerokbi verjel in jo imel za nespremenljivo [akíneton], je vendar jasno, da se je lotil nemogoče stvari, če pa ji ni verjel in je upal, da se ne bo izpolnila, pa se je spet brez potrebe bal in ustrašil ter stregel detetu po življenju. V obeh primerih je bila njegova zvijača odveč. Dokaz njegove neverjetne neumnosti je tudi to, da je mislil, da bodo modri bolj častili njega kot dete, zavoljo katerega so se odpravili na tako dolgo pot. Kajti če so že tako hrepeneli po njem, preden so ga videli, kako je mogel upati, da jih bo pregovoril, da mu ga bodo izdali, potem ko so ga videli in ko so bili po prerokbi potrjeni v sveti veri.

Toda kljub vsem tem vzrokom, ki bi ga bili morali odvračati, se je lotil tega: »In skrivaj je poklical modre in od njih poizvedel.« Kajti mislil je, da se bodo Judje za otroka zelo zavzeli. Ni namreč pričakoval, da bodo v svoji blaznosti šli tako daleč, da bi bili pripravljeni izdati njegovim sovražnikom svojega vodnika in odrešenika, ki je prišel zato, da bi narod osvobodil. Zato jih skrivaj pokliče in sprašuje po času, ne kdaj je bilo dete rojeno, namreč kdaj se jim je zvezda prikazala; tako si mojstrsko pripravlja plen. Kajti meni se dozdeva, da se je zvezda prikazala že davno prej. Ker so modri potrebovali mnogo časa za potovanje, se jim je zvezda prikazala mnogo prej, da bi bili pri detetu kmalu po rojstvu. Detetu so se namreč morali pokloniti, ko je bilo še v plenicah, da je bila stvar še bolj čudovita in izredna [thaumastòn kaì parádoxon]. Ko bi se jim namreč zvezda prikazala šele takrat, ko je bilo dete v Palestini že rojeno, ne bi več našli deteta v plenicah, ker bi se na poti predolgo mudili. Da pa je Herod ukazal pomoriti dvoletne dečke in mlajše, se ne smemo čuditi. V svoji jezi in strahu je zaradi večje varnosti določil obširnejšo časovno mejo, da mu ne bi nihče ušel.

Poklical jih je torej (modre) in rekel: »Pojdite in natančno poizvedite o detetu. Ko pa ga najdete, mi sporočite, da se mu tudi jaz pridem poklonit.«[14]

Ali vidiš, kako je spet nespameten? Če to odkritosrčno govoriš, zakaj jih na skrivaj izprašuješ? Če pa pripravljaš zasedo, kako ne bi mogel videti, da bodo modri zaradi tvojega skrivnega izpraševanja spoznali tvojo zvijačo? Toda duša, ki je padla v hudobijo, postane popolnoma nespametna [anoetotéra], kakor sem že omenil. In Herod ni rekel: »Pojdite tja in poizvedite po kralju,« marveč samo »po detetu«; niti besede ni mogel izgovoriti, ki je spominjala na vladarstvo. Toda modri v svoji veliki poštenosti niso o vsem tem ničesar opazili. Saj namreč niso pričakovali, da bo šel oni tako daleč v svoji hudobiji in si bo upal kovati hudobne naklepe proti tako čudoviti Božji previdnosti. Oni gredo, ne da bi o tem kaj slutili, ker vse drugo po sebi sodijo.

In glej, zvezda, ki so jo videli na Vzhodu, je šla pred njimi.[15]

Samo zato se je vendar skrila, da bi izgubili svojega vodnika in bi bili prisiljeni vprašati Jude ter bi stvar tako vsem postala očitna. Kajti potem ko so vprašali Jude in bili poučeni od svojih sovražnikov, se jim je zvezda vnovič prikazala. Poglej tudi, kako gre vse lepo po vrsti. Od zvezde pridejo k judovskemu ljudstvu in h kralju, in ta dva jih opozorita na preroka, ki napoveduje to, kar se je zgodilo. Za prerokom jih spet sprejme angel in jih o vsem pouči. Še prej pa gredo pod vodstvom zvezde iz Jeruzalema v Betlehem. Zvezda jih je namreč spet vodila od tam, tako da lahko tudi iz tega spoznaš, da to ni bila navadna zvezda. In ni šla kratko malo po svoji poti, marveč tik pred njimi, in jih je, če tako rečem, pri belem dnevu vodila za roko.

4. Toda morda boš ugovarjal, zakaj je bila potrebna še zvezda, ko je bil vendar kraj že znan. Zato, da bi dete tudi našli. Saj ni bilo nič takega, kar bi ga razodelo. Ni bilo krasne palače, pa tudi njegova mati ni bila slavna in znana. Zvezda je bila torej potrebna, da jih je pripeljala na pravi kraj. Zato se jim tudi prikaže, ko odrinejo iz Jeruzalema, in se ne ustavi prej, dokler ne pridejo do jaslic. In čudež se vrsti za čudežem, kajti oboje je bilo čudovito [parádoxa]: da so se modri prišli poklonit detetu in da jih je vodila zvezda. Vsekakor te okoliščine zadostujejo, da ganejo tudi najtrša srca.

Ko bi bili modri rekli, da so takšne stvari slišali od prerokov, ki so jih napovedali, ali da jim jih je angel posebej povedal, jim pač ne bi bili verjeli, zdaj pa so ob pogledu na zvezdo, ki je svetila na nebu svetila, umolknili še najdrznejši.

Ko je nato zvezda prišla do deteta, se je znova ustavila. Naravne lastnosti navadne zvezde presegajo to, da se je zvezda enkrat skrila, drugič pa se prikazala in nato spet obstala. Prav to je modre še bolj utrdilo v njihovi veri. In razveselili so se, ker so našli, kar so iskali, da so postali glasniki resnice in da niso šli zastonj na tako dolgo pot. Tako zelo so hrepeneli po Kristusu. Kajti ko je zvezda prišla, se je ustavila prav nad detetovo glavo in s tem pokazala, da je Božjega izvora, in ko je obstala, jim je s tem namignila, naj se tudi poklonijo; in sicer tega ni storila navadnim tujcem, ampak najbolj modrim izmed njih. Ali vidiš, kako umestno je bilo, da se je zvezda prikazala? Kajti tudi po prerokbi in po razlagi velikih duhovnikov in pismoukov so jo imeli za vodnico.

Zato naj se sramujeta Markion[16] in Pavel iz Samostate,[17] ker nista hotela videti tega, kar so videli modri, predniki [prógonoi] Cerkve; prav nič se namreč ne sramujem, da jih tako imenujem. Sramuje naj se Markion, ko vidi, kako se modri klanjajo Bogu v mesu [en sarkì]. Sramuje naj se Pavel (iz Samostate), ko vidi, da se Kristusu ne klanjajo kot zgolj človeku. Da je postal človek, dokazujejo plenice in jaslice, da se mu pa modri niso poklonili samo kot človeku, so pokazali s tem, da so prinesli Gospodu, ki je bil še v nežni mladosti, takšne darove, kakršni so pristajali edino Bogu. Z njim naj se sramujejo tudi Judje, ki so gledali, kako jih tujci [barbárous] in zraven tega še magi[18] prehitevajo, in ki si niti za njimi niso upali stopiti. Kajti kar se je tedaj zgodilo, je bilo pač le predpodoba [týpos] tega, kar se je zgodilo pozneje, in od vsega začetka je bilo jasno, da bodo pogani vzeli prvenstvo onemu narodu.

Kako to, da ni Gospod že na začetku, ampak šele pozneje rekel: »Pojdite in učite vse narode?«[19] Zato, kakor sem že rekel, ker so bili tedanji dogodki samo predpodoba in predhodna napoved prihodnjih. Primerno bi seveda bilo, da bi bili najprej prišli Judje, ker pa so prostovoljno zavrgli dobroto, ki jim je bila ponujena, se je stvar dogodila nasprotno. Tudi v tem primeru modri ne bi bili smeli priti pred Judi, ko bi ne bili oni, ki so prišli iz tako daljnih krajev, prehiteli teh, ki so bivali v bližini mesta samega, in ko ne bi bili oni, ki niso še nič slišali o kakem razodetju, privzeli prvenstva tem, ki so že od mladih nog poslušali prerokbe. Ker pa so bili Judje na višku nevednosti svojih lastnih prednosti in koristi, so dobili prvenstvo oni iz Perzije pred temi v Jeruzalemu. Tako je rekel tudi apostol Pavel: »Vam je bilo treba najprej oznanit to besedo Božjo, ker pa se imate za nevredne, glejte, se obrneva k poganom.«[20] Če Jeruzalemčani že prej niso verovali, bi se bili morali predramiti vsaj potem, ko so slišali modre. Toda oni niso hoteli, zato modri dosežejo svoj cilj, medtem ko oni spijo.

5. Pridružimo se tudi mi modrim in se, kolikor je najbolj mogoče, oddaljimo od poganskega življenja [tês barbárou synetheías], da bomo mogli videti Kristusa. Kajti tudi oni ga ne bi bili videli, ko se od svoje dežele ne bi bili daleč oddaljili. Pustimo posvetne skrbi. Tudi modri niso videli zvezde, dokler so bili v Perziji, ko pa so Perzijo zapustili, so zagledali »sonce pravice«; celo zvezde ne bi bili več videli, če se ne bi bili pogumno odpravili od tam. Vzdignimo se torej tudi mi, in četudi se vsi bojijo, hitimo vsaj mi k hiši, kjer biva dete. In čeprav nam hočejo kralji, narodi in nasilniki to pot presekati, ne ugašajmo hrepenenja [mè katalýomen tòn póthon]. Tako se bomo prebili čez vse ovire, ki so nam v napoto. Tudi modri ne bi bili ušli nevarnostim, ki so jim pretile od kralja, ko ne bi bili videli deteta. Preden so dete videli, so na njih z vseh strani prežali strah, nevarnosti in vznemirjenje, ko pa so se mu poklonili, sta se v njihova srca naselila mir in varnost [galéne kaì aspháleia]. In nič več jih ni vodila zvezda, marveč angel, kakor da bi bili po poklonitvi in molitvi postali duhovniki, kajti tudi oni so prinesli v dar svoje darove. Tako tudi ti zapusti judovsko ljudstvo, vznemirjeno mesto krvoločnega tirana in ves posvetni blišč ter pohiti v Betlehem, kjer je hiša duhovnega kruha. Če boš pastir in boš tja prišel, boš videl dete v prenočišču. Če pa boš kralj in tja ne boš prišel, ti ne bo nič koristil tvoj škrlat. Če boš poganski modrijan [mágos], ti to ne bo prepreka, če boš le prišel z namenom, da bi počastil Sina Božjega in se mu poklonil, ne pa zato, da bi »ga z nogami poteptal«;[21] in da boš to storil s trepetom in veseljem, kajti to dvoje se lahko združi.

Toda glej, da ne postaneš podoben Herodu in rečeš: »da se mu pridem tudi jaz poklonit« in potem prideš, da bi ga umoril. Temu so namreč podobni tisti, ki svete zakramente nevredno prejmejo. »Takšen človek,« pravi sveti Pavel, »se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in njegovo krvjo.«[22] Kajti sami v sebi nosijo onega samodržca, ki sovraži Kristusovo kraljestvo, namreč mamona, ki je še krivičnejši kot Herod. Ta hoče vladati in pošilja svoje hlapce, da bi se detetu na videz poklonili, v resnici pa zato, da bi ga med čaščenjem umorili. Varujmo se torej, da ne bi Boga na videz molili in častili, v resnici pa delali ravno nasprotno. Vrzimo vse iz rok, ko se pripravljamo k molitvi. Če imamo zlato, ga darujmo Bogu in ga ne zakopljimo. Če so že oni tujci prinesli darove samo zaradi čaščenja, kako bo s teboj, če ničesar ne daš niti onim, ki so v potrebi? Če so oni šli na tako daljno pot, da bi videli novorojeno dete, kako se boš zagovarjal ti, ki nočeš iti niti v bližnjo ulico, da bi obiskal bolnika in jetnika? In vendar se nam že smilijo utrujeni, jetniki, celo sovražniki, tebi pa se ne smilita niti tvoj Dobrotnik in Gospod. Oni so darovali zlato, ti pa košček kruha le s težavo daš. Oni so zagledali zvezdo in se razveselili, ti pa vidiš Kristusa samega, ubogega, pa te ne gane. Kdo izmed vas, ki ste od Kristusa prejeli na tisoče dobrot, je šel zaradi njega na tako daljno pot kakor oni tujci ali prav oni najmodrejši izmed modrih? In zakaj pravim: na tako daljno pot? Mnogo žensk je pri nas že tako pomehkuženih, da niti ene ulice ne morejo prehoditi, da bi videle Odrešenika v njegovih duhovnih jaslicah, ampak si dajo vpreči mule. Nasprotno pa drugi, če že kam gredo, rajši gredo po raznih opravkih ali pa v gledališče, namesto da bi šli v cerkev. Modri so namreč napravili tako dolgo pot, še preden so videli Odrešenika, ti pa, potem ko si Odrešenika že videl, še njihovega zgleda nočeš posnemati, in letaš za gledališkimi igrami (hočem namreč spet o istem predmetu razpravljati kakor prej)! Kristusa, ki si ga videl ležečega v jaslicah, pustiš, zato da bi ti gledal ženske na gledališkem odru. Ali ne zasluži to velike kazni?

6. Povej mi vendar! Če bi ti kdo obljubil, da te bo peljal v kraljevo palačo in ti pokazal kralja, sedečega na prestolu, ali bi si morda namesto tega izbral gledališče? In vendar od tega ne bi mogel imeti nikakršne koristi! Tu, ob (Gospodovi) mize je studenec duhovnega ognja [pegè pyròs pneumatikè], ti pa se za to ne zmeniš in tečeš v gledališče, da gledaš plavajoče [nechoménas] ženske,[23] ki postavljajo v sramoto svoj spol, Kristusa pa pustiš samega sedeti pri vodnjaku.[24] On namreč še zdaj sedi pri vodnjaku in se ne pogovarja samo s Samarijanko, ampak z vsem mestom, sem pa tja morda tudi s Samarijanko samo. Kajti tudi zdaj se zgodi, da ni nikogar pri njem, ampak so nekateri le telesno navzoči, drugi pa še to ne. Kljub temu pa on ne gre proč, ampak ostane tu in nas prosi požirek, in sicer ne vode, marveč svetosti [hagiosýnen]; sveto daje namreč svetim.[25] Tudi ni voda, ki nam jo ponuja iz tega studenca, ampak živa kri, ta je sicer znamenje smrti, a je postala začetek življenja. Ti pa zanemarjaš studenec krvi, strašni kelih, in hodiš k studencu hudobnega duha, da gledaš nečistnico, ko plava, in pri tem v svoji duši doživiš brodolom. Ona kopališča so morje nečistosti, ki ne utapljajo telesa, marveč pogubljajo duše. Ona nečistnica gola plava in se kopa, ti, ki zraven gledaš, pa se potapljaš v brezno nečistosti. Takšna je namreč hudičeva mreža; ne utaplja onih, ki stopajo v vodo in po njej brodijo, ampak rajši tiste, ki zraven sedijo in gledajo, in te utaplja grozovitejše kot faraona, ki ga je svoj čas potopil s konji in z bojnimi vozovi vred.[26]

O, ko bi mi mogli videti duše! Mnogo bi vam jih rad pokazal, ki plavajo v teh vodah kakor tedaj mrtva trupla Egipčanov. Toda še hujše je to, da takšno pogubo imenujejo zabava in da imajo viharno morje pogubljenja za pristanišče veselja in zabave. In vendar bi se kdo laže in varneje pripeljal čez Tirensko ali Egejsko morje, kakor pa gledal takšne nenaravne prizore. Najprej namreč hudič vso noč zaposluje duše s tem, da nestrpno čakajo na takšne poglede, nato jim pokaže predmet njihovega pričakovanja, jih s tem v trenutku dobi v svoje mreže in tako ujame. Nikar ne misli, da si brez greha, če nisi grešil z nečistnico, grešil si s svojim poželenjem. Če te ima v oblasti hudo poželenje, si s tem ogenj svojih strasti le še bolj razvnel, če pa ti takšni pogledi ne povzročajo nikakršnih skušnjav, zaslužiš še večjo grajo, ker s svojim veseljem do teh pogledov pohujšuješ druge, svoje oko in z očesom svojo dušo.

Da pa ne bom samo grajal, poiščimo tudi način poboljšanja [trópon diorthóseos]. Kakšen bo torej ta način? Vašim ženam vas hočem izročiti, da vas bodo vzgajale. Po nauku svetega Pavla bi sicer morali biti učitelji,[27] ker pa je greh najprej tudi red postavil na glavo, in je trup prišel na vrh, glava pa spodaj, ubežimo vsaj to pot. Če pa te je sram imeti svojo ženo za učiteljico, se najprej varuj greha in boš takoj lahko zasedel prestol, ki ti ga je dal Bog. Dokler grešiš, pa te Sveto pismo ne pošilja v šolo le k ženi, ampak celo k neznatnim, brezumnim živalim, in ga ni sram, da kot učenca pošilja k mravlji[28] njega, ki je s pametjo obdarjen. To pa ni krivda Svetega pisma, ampak tistih, ki so svojo plemenitost [eugéneian] tako zapravili. Tako bom storil tudi jaz in te za zdaj prepustil tvoji ženi. Če pa jo boš odklonil, te bom poslal v šolo brezumnih živali in ti pokazal, koliko ptičev, koliko rib, koliko četveronožcev, koliko plazilcev je dostojnejših in zmernejših kot ti. Če se tega primerjanja sramuješ in zardevaš, se povrni k svoji prejšnji plemenitosti ter beži pred morjem pekla in pred ognjeno reko, beži namreč pred onim kopališčem v gledališču. Kajti to kopališče te zavaja v ono morje in kuri v tebi ognjeno brezno.

7. Če namreč »vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi, že prešuštvuje,«[29] kako naj ne bo tisti, ki si ne pomišlja gledati golo žensko, tisočkrat zapleten v mreže poželjivosti? Vesoljni potop ob Noetovem času ni tako sramotno pokončal človeškega rodu, kakor te plavajoče ženske utopijo vse svoje gledalce (v blatu nečistosti). Čeprav je ono deževje povzročilo telesno smrt, je vsaj izpralo duševno grdobijo; tu pa se dogaja nasprotno, telesa ostanejo, duše se pogubljajo.

Kadar gre za prvo mesto, takrat hočete imeti prednost pred vsem svetom, ker je bilo to naše mesto (Antiohija) prvo, ki si je nadelo ime kristjanov.[30] Pri tekmi za čistost, se pa ne sramujete, da zaostajate daleč za najbolj neomikanimi mesti! Toda vprašajte: Kaj hočeš, da storimo? Mar naj gremo v hribe in postanemo puščavniki? A ravno to me najbolj boli, ker mislite, da se dostojnost in čistost samo zanje spodobita, in vendar je dal Kristus svoje zapovedi za vse. Če pravi: »Vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi,« ne govori tega samo puščavnikom, ampak tudi oženjenim, kajti ona gora (osmerih blagrov) je bila tedaj polna oženjenih mož. Ozri se torej na ta prizor in zasovraži tisto, kar prihaja od hudiča, in ne obsojaj mojega govora, češ da ti je v breme. Nikomur ne prepovedujem, da bi se ženil, in nikomur nočem kvariti veselja v zakonu, toda želim, da se to dogaja pošteno, ne pa na nesramen način, ki zasluži obsodbo in tisočkratno grajo. Nikomur ne ukazujem, naj gre v hribe in puščavo, toda pošten, dostojen in spodoben mora biti tudi vsak, kdor živi sredi mesta. Kajti vse Božje zapovedi veljajo ravno tako nam kot puščavnikom, razen zapovedi o ženitvi; sveti Pavel pravzaprav zapoveduje, naj bomo tudi v tej stvari njim povsem enaki. On pravi: »Podoba tega sveta preide, naj bodo tudi oni, kateri imajo žene, kakor bi jih ne imeli.«[31] On hoče reči: »Ne ukazujem vam, da greste na vrhove gora; sicer bi to rad videl, ker mesta posnemajo sodomske pregrehe, vendar k temu nikogar ne silim. Ostani mirno v svoji hiši z otroki in ženo, toda z ženo ne ravnaj grdo, ne sramoti svojih otrok in ne nosi nečistosti gledališč v svojo hišo.« Ali ne slišiš, kaj pravi sveti Pavel: »Mož nima oblasti nad svojim telesom, ampak žena?«[32] In za oba je dal enake zapovedi. In ti? Če tvoja žena pridno hodi v cerkev, ji hudo očitaš, sam pa prebiješ ves ljubi dan v gledališčih in ne misliš, da zaslužiš grajo. Glede poštenosti svoje žene si tako misliš, da greš že čez mero in ji ne dovoliš iti niti po najnujnejših opravkih, sam pa meniš, da je vse dovoljeno. Toda apostol Pavel ti tega ne dovoljuje, ker daje enako pravico tudi ženi, rekoč: »Mož naj izkazuje ženi dolžno čast!«[33] Kakšna čast je torej to, če svojo ženo v najvažnejših stvareh sramotiš in izročaš nečistnicam telo, ki je njeno? Kajti tvoje telo je njena last. Kakšna čast je to, če prinašaš razdor in prepir v družino, če v javnosti takšne reči počenjaš, da obide ženo rdečica, ko ji doma o tem pripoveduješ, in da sramoto delaš navzoči hčerki in samemu sebi bolj kot njim? Nujno je namreč, da ali molčiš ali pa trpita sramoto zaradi takšnih stvari, zaradi katerih bi domače po pravici s palico natepli. Kakšen izgovor imaš torej pripravljen za to, če poželjivo gledaš stvari, o katerih ni dostojno govoriti, in še bolj kot vse drugo ceniš to, o čemer niti pripovedovati ne smeš?

Za zdaj hočem tu končati svoj govor, da vam ne bom preveč nadležen. Če pa boste v teh stvareh vztrajali, vas bom še z ostrejšim nožem globlje ranil in ne bom prej nehal, dokler ne bom razgnal hudičevega gledališča [toû diabólou tò théatron] in dokler ne bom očistil občestva Cerkve. Tako se bomo znebili sedanje sramote in uživali sad prihodnjega življenja po milosti in dobrotljivosti našega Gospoda Jezusa Kristusa, kateremu slava in oblast na veke vekov. Amen.

 

[1] V Patrologia Graeca je natisnjena Fieldova kritična izdaja iz leta 1839, poznejše izdaje ni. Pri prevodu sem se delno opiral na neobjavljeni osnutek prevoda dr. Antona Čepona iz leta 1944.

[2] Svetopisemske navedke sem prevajal v obliki, kot jih prinaša Krizostomovo besedilo, opirajoč se na novi slovenski prevod v Jeruzalemski izdaji (SPJ, Nova zaveza in psalmi, 2010).

[3] Mt 2,4–5.

[4] Mih 5,1.

[5] Mih 5,1.

[6] Krizostom ni znal sirščine.

[7] Mt 2,6.

[8] Ps 8,3.

[9] Ps 8,4.

[10] Ps 109,1.

[11] Iz 11,10.

[12] Rim 9,6–7.

[13] Mt 2,7.

[14] Mt 2,8.

[15] Mt 2,9.

[16] Markion iz Sinope v Pontu (ok. l. 150 po Kr.) je učil, da je Kristus sicer Božji Sin, da pa je postal človek le navidezno.

[17] Pavel iz Samostate v Siriji (od l. 260 škof v Antiohiji) je učil, da je Kristus samo človek in ne tudi Bog. Leta 269 so ga na sinodi v Antiohiji odstranili.

[18] Sveto pismo imenuje modre, ki so se prišli poklonit Jezusu, mage [mágoi]; magi so se imenovali pri Medih in Peržanih duhovniki, ukvarjali so se tudi z znanostjo, zlasti z zvezdoslovjem.

[19] Mt 28,19.

[20] Apd 13,46.

[21] Hebr 10,29.

[22] 1 Kor 11,27.

[23] Rimska in grška kopališča so imela prostore za zasebno in skupno uporabo, kjer kopalci niso bili ločeni po spolu. Zraven je bilo še polno drugih zabavišč: gledališča, sprehajališča, telovadnice, knjižnice itn. Poganski duh je bil v gledališčih konec 4. stoletja po Kr. še dokaj živ, kajti precejšen odstotek prebivalstva je bil še poganski.

[24] Prim. Jn 4,6isl.

[25] V bizantinski liturgiji diakon pred obhajilom zakliče: »Sveto svetim.«

[26] Prim. 2 Mz 14,19–31.

[27] Prim. 1 Kor 14,35.

[28] Prim. Prg 6,6.

[29] Mt 5,28.

[30] Apd 11,26.

[31] 1 Kor 7,29.

[32] 1 Kor 7,4.

[33] 1 Kor 7,3.