Knjiga o živalih

Kitāb al-Ḥayawān (كتاب الحيوان)

 

O življenju in ustvarjalnem delu al-Džāḥiẓa[1] sem na kratko pisal že v prvih dveh prispevkih. V prvem prispevku (januar 2017) je bila predstavljena in delno prevedena knjiga Kitāb al-Buḫalāʾ (كتاب البخلاء) (»Knjiga o skopuhih«), v drugem (april 2017) pa knjiga Kitāb al-Bayān wa al-Tabyīn (كتاب البيان و التبيين) (»Knjiga o izražanju in pojasnjevanju«), v katerem so navedena tudi druga al-Džahizova dela.

Al-Džahiz je pisal o različnih temah: o znanstvenih, versko-duhovnih in kulturno-literarnih, ter nastopal kot kritik sodobnih intelektualcev in pisateljev in govornikov iz predhodnih obdobjih. V teoloških zadevah je sledil doktrini muʿtazile[2] in užival visok ugled kot vsesplošni razsodnik v verskih in socialnih vprašanjih, pri čemer je zavračal neutemeljena mnenja verskih avtoritet in učenjakov. Očital jim je nereflektirano ponavljanje predhodnih mnenj in dognanj.

Naslovi njegovih knjig nakazujejo na obseg in raznolikosti obravnavanih tem. Vsi znani arabski književniki in pisatelji so enotni o vplivu, vrednosti in pomembnosti njegovega dela na literarno in znanstveno življenje, širom celotnega abasidskega kalifata in zunaj njegovih meja, predvsem na področju Andaluzije. Na tem mestu bi poleg že omenjenih naslovov knjig njegove bogate intelektualne zapuščine navedel še naslednja dela:

13-  Faḍl al-Sūdān ʿala al-Bīḍān (فضل السودان على البيضان) (»Prednost temnopoltih pred belci«);

• Akhbār al-Ḥurūb (أخبار الحروب) (»Pričevanja vojn«);
• Al-Kibar al-Mustaḥsan wa al-Mustaqbaḥ (الكبر المستحسن و المستقبح) (»Zaželena in zavračana starost«);
• Al-Tamṯīl (التمثيل) (»Primerjanje«)[3];
• Al-Akhṭār wa al-Marātib wa aṣ-Ṣināʿāt (الأخطار و المراتب و الصناعات) (»Poklici: nevarnosti, klasifikacija in vrste«);
• Al-Fitīyān (الفتيان) (»Mladeniči«);
• Al-Luṣūṣ (اللصوص) (»Lopovi«);
• Iftikhār aš-Šītaʾ wa aṣ-Ṣaīf (افتخار الشتاء و الصيف) (»Samohvala zime in poletja«);
• Al-ʾāmel wal-Maʾmūl (الآمل و المأمول) (»Prosilec in njegovo upanje«);
• Al-Ṣuruḥāʾ wa al-Heğenaʾ (الصرحاء و الهجناء) (»Čistokrvni in mešani«);
• Al-Waʿīd (الوعيد) (»Svarilo«);
• Al-Ikhwān (الإخوان) (»Bratovščina«);
• Al-Umahāt wa al-ʾAwlād (الأمهات و الأولاد) (»Matere in sinovi«);
• Iḥduṯat al-ʿālam (أحدوثة العالم) (»Svetovni dogodek«);
• Al-Tuffāḥ (التفاح) (»Jabolka«);
• Al-ʿuns wa as-Salwa (الأنس و السلوى) (»Druženje in prijateljevanje«);
• ʿAnāṣir al-Adāb (»Elementi kulture«);
• Al-Amṯāl (الأمثال) (»Pregovori«);
• Al-ʾasad wa al-Ḏiʾb (الأسد و الذئب) (»Lev in volk«);
• Al-Rad ʿlā Man Zaʿama Inna Al-Insana Ğuzʾan lā Yataǧazzaʾ (الرد على من زعم أن الإنسان جزءً لا يتجزأ) (»Odgovor na trditev, da je človek nerazdeljiva celota«);
• Al-Ḥazm wa al-ʿazm (الحزم و العزم) (»Strogost in odločnost«);
• Akhlāq aš-Šeṭṭar (أخلاق الشطّار) (»Značaji marljivih ljudi«);
• Al-Kīmīāʾ (الكيمياء) (»Kemija«);
• Al-Imāma ʿlā Maḏhab aš-Šiʿa (الإمامة على مذهب الشيعة) (»Imamat po šiitski doktrini«);
• Al-Yatīmah (اليتيمة) (»Sirota«);
• Al-Qalam (القلم) (»Pisalo«);
• Al-Ǧid wa al-Hazal (الجد و الهزل) (»Resnost in šale«);
• Al-Muʿallimīn (المعلمين) (»Učitelji«);
• al-Zarʿ wa al-Nakhl (الزرع و النخل) (»Rastline in datljeve palme«);
• Kitāb al-Maʿrifa (كتاب المعرفة) (»Knjiga o znanju«).

 

O sami knjigi:

Kitābal-ḥaywān (»Knjiga o živalih«) velja za pionirsko delo na področju naravoslovja, saj vsebuje nastavke proto-evolucijske teorije. Gre za nekakšno antologijo o živalih, katere vsebine se občasno prepletajo s teološkimi, metafizičnimi in sociološkimi temami. Knjiga je napisana 1000 let pred Darwinovo izdajo O izvoru vrst leta 1842. Al-Džahiz v pričujočem delu raziskuje vplive ekologije na živalske vrste in s tem kot prvi opozori na koncept borbe za obstanek v živalskem svetu. V tem kontekstu se posveti različnim temam in problemom, kot so: prehranjevalna veriga, zaščita in uničevanje narave, naravni viri in vpliv narave na živali, človeka, človekove navade in njegov načina življenja. Obravnava vzroke za obstoj raznolikosti kožnih odtenkov pri ljudeh, loti pa se tudi preučevanja raznolikosti človekovih navad, značajev in običajev.

Toda bolj kot njena znanstveno-teoretična dimenzija je literarna vrednost tista, zaradi katere je knjiga naletela na izredno širok sprejem med arabskimi bralci. Delo namreč odlikujeta vrhunska retorika in prefinjena proza z bogatimi pesniškimi verzi, zanimivimi anekdotami, primeri in naukom o ljudeh, živalih in rastlinah.

Knjiga Kitāb al-Ḥayawān je razdeljena na sedem delov. Za pričujoči prevod sem od številnih arabskih izdaj izbral tisto,[4] ki jo je s pojasnili, komentarji in spremno besedo opremil ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn.[5] Gre za dopolnjeno izdajo, ki temelji na sedmih najbolj ohranjenih rokopisih in je leta 1950 prejela tudi prvo nagrado »Za izdajo literarnih in raziskovalnih knjig« pri Jezikovnemu združenju v Kairu.

Prvi del knjige vsebuje naslednje naslove: »O uporabi pisave v starih časih«, »Prednosti zapisovanja pri sestavljanju pogodb in ohranjevanju sporazumov«, »Vpliv pisave na civilizacijo«, »Težave pri prevajanju klasične arabske poezije«, »Pomen in vrednost prevajanja«, »Posebnosti prevajanja teoloških del in verskih knjig«, »Veličina truda pri popravljanju besedil«, »Spodbujanje k pisanju knjig«, »Knjiga je včasih vrednejša od avtorja«, »Najboljše knjige« in »Nadaljnja pot v službi znanja«.

V drugem delu knjige zasledimo med drugimi naslednje teme: »O sterilizaciji živali«, »O opisih stanj pred in po sterilizaciji«, »Nasprotujoči argumenti za pohvale in graje med privrženci petelinov in psov«, »Značilnosti in načini obnašanja petelinov in psov«, »Očitki tistim, ki jejo pse in ljudožercem«, »Vpliv spolnih odnosov med različnimi rasami na njihove potomce«, »Blagostanje sveta sloni na mešanju med dobroto in zlom« in »Človek je mikrokozmos« ter druge.

V preostalih delih knjige se nato al-Džahiz izčrpno posveti odkrivanju in preučevanju živalskega sveta. Podrobno opiše golobe, muhe, ptice mrhovinarje, žuželke, netopirje, mravlje, opice, svinje, kače, miši, podgane, pajke, škorpijone, čebele, zajce, različne zveri in mnoge druge živali.

Naravoslovno-analitično dimenzijo besedila al-Džahiz spretno dopolnjuje z literarnimi elementi in dobro mero satire, s katero mu uspe pritegniti še večji krog bralcev. Namen številnih anekdot in duhovitih prilik naj bi bil poleg njihovega didaktičnega značaja preprosto tudi v tem, »da bralca ne bi dolgočasil in se oddaljil od osrednje tematike.«[6]

V eni od teh anekdot pripoveduje, kako se je nekoč znašel pri Abu Aīyubu al-Murīaniju[7]. Medtem ko je bil al-Murijani zaposlen s svojimi nadzorniškimi opravki, se mu je približal kalifov poslanec in mu prišepnil nekaj na uho. V tistem se je al-Murijani ustrašil in prebledel. Ker je al-Džāḥiẓ to opazil, ga je začuden vprašal: »Kako to, da si se tako ustrašil, čeprav si na tako visokem in mogočnem položaju?« Ta mu je odgovoril: »Si že slišal za zgodbo o sokolu in petelinu?[8] No, tako je tudi z menoj! Če bi ti vedel vse, o čemer vem jaz, se ne bi začudil nad mojim strahom.« Kasneje so vezirja dejansko obglavili, tako kot mnoge pred in za njim.[9]

V takšnem duhu nam al-Džahiz v pričujoči knjigi pripoveduje tudi zgodbo o opicah in opičji vzgoji, ki jo uporablja v zvezi z vezirjevo vladavino. Zgodba je postavljena na ulico sredi Bagdada. Ulični igralec vpričo množice gledalcev svojo opico na smešen način sprašuje, če želi postati prodajalka. Opica pritrdi s kimanjem glave, on pa jo ponovno vpraša, če želi postati točajka, nakar ta ponovno prikima z glavo. Ulični igralec zato nadaljuje z naštevanjem raznih poklicev, vse dokler ji ne zastavi vprašanja, ali želi postati vezir. V tistem hipu opica od strahu prične tuliti in poskakovati, množica ljudi pa plane v krohot.[10]

 

Viri knjige:

Al-Džahiz je znanje in navdih pri pisanju svojega dela črpal iz različnih virov. Med njimi je vredno izpostaviti naslednje: Koran; Hadis [prerokove izjave]; arabska poezija (ki mu je služila kot zgodovinsko-družbena enciklopedija); Aristotelova knjiga O živalih; Filozofska teologija Muʿtazile, od katere je prevzel metodo »besednih dvobojev« in dialektično argumentacijo.

Poleg naštetih glavnih virov znanja so mu pri realizaciji dela zagotovo pomagale lastne življenjske izkušnje, vztrajnost, intelektualna radovednost in trdna volja.

 

Čas pisanje knjige:

Pri poizvedbi časa izdaje njegove knjige nam pomagajo namigi samega avtorja: »… ta knjiga me je spremljala v izredno težkih stanjih, v katerih mi je bilo onemogočeno samostojno opraviti katerokoli dejanje. Predvsem zato, ker sem bil zelo bolan.«[11] Drugi namig lahko prepoznamo v njegovi trditvi iz Kitāb al-Bayān, ki razkriva postopek pisanja Kitāb al-Ḥayawān, oziroma kakor pravi: »… v navadi mi je bilo, da sem v vsakemu delu Kitāb al-Ḥayawāna namenil deset strani opisovanju izbranih literarnih del, vključujoč poezijo. Ko si mi [naročnik knjige] sporočil, da ti to ustreza, sem s takšno vsebino knjige poskušal pridobiti še večjo naklonjenost…«[12] Tretji namig najdemo v tem, kako je Ibn Khalikān[13] opisal al-Džahizovo bolezen: »… in uvidel sem, da bo ta knjiga vselej veljala za jasen kažipot, ki ga je avtor ustvaril in dokončal pri svoji visoki starosti in kljub hromosti, nad katero se je pritoževal: moja desna stran je ohromela in če bi me s klešči uščipnil vanjo, je ne bi čutil, četudi je moja desna stran zelo občutljiva, celo do te mere, da bi me zabolelo, če bi nanjo sedla muha!«[14] Četrti dokaz zasledimo v pisanju al-Ḥuṣrīja:[15] »… eden od čudežev te knjige je dejstvo, da jo je avtor napisal takrat, ko je bil že v stanju hromosti.«[16]

Hromost je al-Džahiza spremljala zadnjih 20 let njegovega življenja.

 

Metoda: dvom, kritika in eksperiment ali opazovanje:

Al-Džahiz v ospredje svoje metodologije postavi skepso, nadaljuje s potrditvijo in kritiko ter konča z opisom lastnih opazovanj in eksperimentov. Ponavadi podkrepi končne rezultate z ugotovitvami drugih učenjakov. Njegova strokovna dela – med katera kljub literarni dimenziji spada tudi Kitāb al-Ḥayawān – nam razkrivajo tridelno metodološko strukturo: postavitev suma, prehod k kritiki in nato ugotovitev, ki temelji na lastnem opazovanju, analiziranju in/ali eksperimentiranju.[17]

O dvomu je al-Džahiz dejal:

»Spoznaj dvom in vzroke, ki ga povzročajo, da bi tako lahko spoznal gotovost in stanje, ki jo omogoča. Stvar, o kateri dvomiš, je mogoče spoznati tako, da jo tehtno preučiš. Vedi, da se glede dvoma vsi strinjajo glede njegovega obstoja na različnih stopnjah, medtem ko se ne strinjajo z ugotovitvijo, da ta dvom razpolaga z večjimi stopnjami moči in šibkosti«.[18]

Dvom pri al-Džahizu ni namenjen samemu sebi, zato mu pripisuje določene stopnje in vrste. Takšna opredelitev dvoma se ne razlikuje od drugih znanih definicij v kasnejšem času, kot na primer od definicije arabskega filozofa al-Gazalija ali francoskega filozofa Reneja Descartesa, katerima je dvom služil kot ključ za odkrivanje absolutne resnice oziroma gotovosti.[19]

Kritika predstavlja drugo fazo al-Džahizove raziskovalne metode, pri kateri pogosto uporablja svoje značilne opisne izraze, kot so definicija taʿrīf (تعريف), ubeseditev ifṣāḥ (إفصاح), upodobitev tašbīh (تشبيه) ter druga jezikovna orodja. Te kritike pogosto zrcalijo tako al-Džahizovo jezikoslovno znanje in slogovno sposobnost kot tudi njegov intelektualni napor in zanj značilen humor oz. satiro.

Medtem ko kritika predstavlja neizogibno posledico izhodiščnega dvoma, pa eksperimentiranje in opazovanje veljata za poslednji metodološki korak, predvsem na področju naravoslovnih znanosti. Al-Džahiz se je veliko posvečal eksperimentom, saj je v njih prepoznal temelj svojih raziskovalnih metod, ki niso prizanašale niti Aristotelovim trditvam. Pri prevzemanju trditve iz prevodov Aristotelovih del al-Džahiz ni sledil slepemu posnemanju ostalih učenjakov, ki so te trditve jemali za gotova znanstvena dejstva, temveč jih je prek lastnih eksperimentov in raziskav želel samostojno preveriti.[20] Čeprav je gojil veliko spoštovanje do Aristotela, ki ga je označil za začetnika logike (»Ṣāḥib al-Manṭiq«) (صاحبُ المنطقِ), mu je v zadevah, ki se mu niso zdele logične, jasno nasprotoval. V knjigi Kitāb al-Ḥayawān se Aristotelovim trditvam celo večkrat posmehuje, medtem ko hkrati razvija številne naravoslovne koncepte, ki so v tistem času veljali za prelomne in pionirske dosežke na tem področju.[21] Podal je nastavke o živalski evoluciji, o pridobljenih lastnostih prek dedovanja, o konceptu prehranjevalne verige, o krajevnih vplivih na značaj in psihologijo človeka, o ekoloških vplivih in podobno.[22]

Pri svojem pisanju se pogosto posmehuje drugim, vendar pa to počne vselej kot poznavalec obravnavane tematike: na izzivalen način, pri čemer je žalitev vselej podrejena določenemu nauku.[23]

Njegov občutek za ironijo in posmehovanje pride morda najbolj do izraza v knjigi z naslovom at-Tarbīʿ wa at-Tadwīr (»Kvadratenje in kroglenje«) – delo, ki je že za čas njegovega življenja doseglo Andaluzijo. Knjiga odgovarja na vrsto vprašanj, ki jih je al-Džahiz postavil Ahmadu bin Abd Al-Wahhabu in na katera ta ni znal odgovoriti. Vsebina knjige zajema filozofijo, glasbo, arhitekturo, tehniko in medicino ter druga področja znanosti in umetnosti. Naslov knjige satirično opisuje Ahmada, ki naj bi zaradi kratke rasti ustrezal kvadratu in naj bi bil zaradi širokega pasu podoben krogu.

 

Iz knjige Kitāb al-Ḥayawān:

 

[Iz uvoda]

»V tej knjigi sem zahteve ljudi različnih ras enako upošteval: med Arabci in tujci [ʿadžam (عجم)] nisem delal razlik. Gre za knjigo, ki je napisana v visoki arabščini in islamskem duhu, namenjena širši množici. Knjiga vsebuje filozofijo ter nauke iz svete Knjige in prerokove sunne[24] kakor tudi razmišljanja o čustveni in duhovni naravi človeka. Primerna je tako za mladino kot za starejše, za veseljake in pobožne.«[25]

 

»(Delitev obstoječih teles)

Pravim, da se vsa telesa na tem svetu delijo na tri vrste: podobne, različne in nasprotujoče. V tem so zajeta vsa živa in neživa bitja; praviloma bi jih mogli imenovati: razvijajoče se in nerazvijajoče se. Če bi že prej naši učenjaki natančno poimenovali vsako neživo bitje, tako kot so naredili pri živalih, bi mi to od njih tudi prevzeli. Zdaj pa lahko samo sledimo njihovim zadnjim ugotovitvam.«[26]

 

»Ljudje imenujejo zemljo neživo, če je pa posušena, pa jo označijo za mrtvo. Zato pravijo: ‘Kdor oživi kos zemlje, se je lahko polasti’. Vode, ognja in zraka ne označujejo niti za nebivajoče niti za mrtvo naravo. Dokler so v tem stanju, jih prav tako ne uvrščajo niti med živali niti jih ne prištevajo med razvijajoča se oziroma čustvena bitja. Zemlja je poleg vode, zraka in ognja ena izmed  poznanih štirih elementov.«[27]

 

»(Delitev bivajočega)

Bivajoče se deli na dve vrsti: živali in rastline. Živali se delijo na štiri vrste: na tiste, ki hodijo, ki letijo, ki plavajo in tiste, ki plezajo. Vemo, da vsaka ptica tudi hodi, ampak tista žival, ki hodi, a ne leti, ni ptica. Tiste, ki hodijo, se delijo na štiri skupine: ljudi, rastlinojede živali, zveri in žuželke.«[28]

 

»(Vrste ptic)

Ptice se v osnovi delijo na mesojede, rastlinojede in divje… Slednje niso ptice v pravem pomenu besede, čeprav letijo. Ptice, ki veljajo za divje, so kakor tiste izmed žuželk, ki hodijo.«[29]

 

[…]

»Kakor pametni človek ne more storiti tistega, kar lahko stori hrabri, ravno tako hrabri človek ne more storiti tistega, kar lahko stori pametni. Pametnost in neumnost posameznikov je mogoče soditi predvsem po njihovih delih. Na podlagi razlikovanja med dejanji otrok in dejanji odraslih je mogoče ovrednotiti  moč in šibkost njihovega znanja oziroma neznanja. Po tej analogiji je prav tako mogoče ločiti živa bitja od neživih ter tista, ki vedo, od tistih, ki ne vedo, kakor tudi med posameznimi stopnjami njihovega (ne)znanja.«[30]

 

»(Poslušanje in pisanje)

Človek ne more spoznati brez učenja. Njegove knjige morajo vsebovati več znanja, kot ga lahko pridobi z golim poslušanjem. Človek ne bo dosegel in nabral dovolj znanja, da bi o njemu lahko razpravljal, dokler ne bo pripravljen zanj trošiti raje iz svojega žepa kakor pa iz tujega. Kdor zapravlja za mamljive užitke več kakor pa za knjige, ne bo dosegel zadovoljive ravni znanja! Zapravljanje mu ne bo koristilo, dokler ne bo knjig cenil v enaki meri kot beduin konja, ki ga napoji, še preden da otroku piti mleko.« [31]

 

»(Starodavna pisava)

Včasih so bile pisave kot luknje v skalah, kot vreznine v kamnih in kot ustvarjene strukture v zgradbah. Enkrat so bile kot štrline, drugič so (jih) predstavljale škrbine. Zagotovo so pomenile opis pomembne zgodovine nekaterih dejanj, so bile priča nekemu pomembnemu dogodku ali pa so veljale za koristen nasvet naslednjim generacijam […], kakor je napisano na kupoli Gamadana,[32] na vratih Kairouana,[33] na vratih Samarkana,[34] na Marabovi stebrih,[35] na Al-Mušaqqarovi palači,[36] na stenah v Ablaquvi palači[37] in na vratih al-Ruha.[38] [Zapisovalci] namerno iščejo znane in pomembne kraje, kjer na nedosegljivo mesto, proč od zlorabe in uničenja, a hkrati vidno obiskovalcem, zapisujejo za večni obstoj in trajni spomin.«[39]

 

»(Pogoji dela prevajalca)

Prevajalec mora predvsem jasno izražati pomen prevajanega teksta in pri tem uporabiti svoje znanje iz teme, ki jo prevaja. Obvladati mora oba jezika, izvirni in ciljni jezik, in to v enaki meri. Ker mora načeloma  govoriti oba jezika, ima lahko naglas pri obeh […]«[40]

 

»(Resnica o skrajševanju [besedila])

Skrajševanje ne pomeni zmanjšanja števila napisanih črk ali izrazov. Nekomu bo recimo v enem poglavju uspelo napisati vse, kar bi lahko razvlekel na celo knjigo. Nasprotno od dolgovezenja gre pri skrajševanju za to, da prevajalec iz besedila odstrani vse besede, ki kvarijo strukturo besedila, se izogne ponavljanju in se zadovoljiti s krajšo pojasnitvijo. Vse, kar to presega, je dolgovezenje.«[41]

 

»(Zavračanje oploditve pri nekaterih podobnih vrstah)

Morda z očmi vidimo sorodne oblike med dvema živalma, vendar med njima ne pride do spolnega odnosa ali oploditve, na primer med berberskimi ovcami [(Ammotragus lervia) (الضأن)] in kozami ali med mišmi in podganami […]. Zato tako stanje [brez spolnega odnosa ali oploditve] med kravami in vodnimi bizoni [(Bubalus bubalis) (الجاموس)] ni neobičajno.« [42]

 

»(Vpliv spolnih odnosov med različnimi rasami na njihove potomce)

Med ljudmi je dobro poznana mešana človeška rasa, ki je sad spolnega odnosa med temnopoltim in svetlopoltim partnerjem. Ponavadi iz te spojitve pride otrok, ki je večji in močnejši od staršev. Videli smo tudi baysarca[43] [(البَيْسَري)], ki se rodi mešanemu paru med belcem in Indijcem. Moč in velikosti staršev nimata preveč vpliva na rezultat te mešanice, ampak se odražata prek lepšega videza oziroma lepote posameznika […]. Takšne mešanice je mogoče opaziti tudi pri psih, recimo med slougi[44] [lovski pes] in ovčarji, kar pa ne velja za majhne pse, udomačene pse in pse čuvaje. Govorili bomo o divjem psu [Simʿ (السّمع)] in hijeni [(Hyenki cibetkoviti), (Proteles cristata) (العِسبار)] ter, z dovoljenjem vsemogočnega Boga, tudi o drugih mešanih bitjih.«[45]

 

»(Nojeva neumnost)

Obstaja rek, ki pravi, da je človek neumnejši od noja, ali pa, da je lahko bolj pozabljiv od noja. Temu je tako, ker noj ne pazi na svoja jajca, ampak jih zapušča v času svojih potreb po hrani. Takrat zapusti svoja jajca in gre v puščavo. Če na poti zagleda jajca drugega noja, ki je tudi odšel po hrano, ga spreleti misel, da so njegova in ob tem pozabi na svoja. Zgodi se, da postane lovski plen in se ne vrne več k svojim jajcem.«[46]

 

[…]

»Netopir ima gladko kožo, a dobro leti. Petelin je pernat, a ne more leteti. Ali je še kaj bolj čudnega? Eden je s perjem poraščen in je kopenski, drugi pa je s kožo pokrit in je leteč.«[47]

 

»(Izbiranje življenjske poti izven svoje volje)

Ni nenavadno, da se pri vedenju nekega človeka pojavi neka sila, ki mu pomaga navezati se na stvari in ga usmeriti do nekaterih ciljev. Vendar je nenavadno, če nekdo umre kot pevec, a nikoli ni poznal pesniških ritmov niti imel dobrega glasu. Morda zaradi petja ni razvil ostalih lastnosti, ki bi mu morda pomagale postati dober učitelj ali osebni vzgojitelj. Postal pa je le navaden javni pevec. Nek drug možakar je do smrti delal zato, da bi se ga spominjali po njegovih radodarnosti in velikodušnosti, čeprav je bil velik skopuh,  ker pa je pretiraval pri ponudbi slastnih jedi in je tratil z njimi, je s tem razkril sebe in pokazal svoja notranja nasprotja in napake. Pri jédi s povabljenci je bil v stalnem strahu in je štel gostom vsak grižljaj ter za vsakega povabljena vedel za njegov prvi in zadnji zalogaj.

Če mislite, da je bil vsak od teh ljudi ujet s svojo notranjo silo, ste s tem oprostili vsem hudobnim, malomarnim, pokvarjenim in izgubljenim. Če gre pri tem za omogočanje [Tamkīn (تمكين)] in ne za razpolaganje [Taskhīr (تسخير)], potem je zelo čudno primerjati med seboj peteline in pse.[48] […]«[49]

 

»(Blagostanje sveta sloni na mešanju med dobrim in zlim)

Zavedaj se, da svetovno blagostanje od časa nastanka sveta in do konca njegovega obstoja sloni na mešanju med dobrim in zlim, škodljivostjo in koristjo, žalostjo in veseljem, ponižanjem in ponosom ter mnogoštevilnostjo in maloštevilnostjo. Če bi ostalo samo zlo, bi ljudje umrli, in če bi prevladala dobrota, bi se rešile vse težave in izginili vzroki umskih idej. Brez idej ni modrosti in če možnost izbire izgine, bodo izginile tudi možnosti primerjave. Tako bo svet ostal brez prepričanja, odločanja in znanja. Če ni znanja, ni razlage za resnično stanje, ni zavračanja škodljivosti, niti klica koristnosti […]«[50]

 

»(Človek je svet v malem)

Ali veš, da so človeka, za katerega sta bila ustvarjena nebo in zemlja, imenovali svet v malem zaradi njegove podobnostjo z velikim svetom. Kot je rekel vsemogočni Bog: »Vse, kar je na zemlji, na nebu in med njima, vam je na voljo ...«[51] Pri človeku so odkrili skupek oblik, ki je podoben tistemu, ki ga opazujemo v obstoječem velikem svetu. Ima pet osnovnih čutil in pet različnih čutnih spoznanj. Jé meso in jé tudi žito, torej jé kot zver in kot rastlinojedec. Pri njemu so odkrili vztrajnost kamele, napadalnost leva, zahrbtnost volka, zvijačnost lisice, strahopetnost opice, spolnost skobčevke, spretnost sviloprejke, velikodušnost petelina, predanost psa in orientiranost goloba. Morda so v človeku našli dve ali tri lastnosti, ki so enake kot pri zvereh ali domačih živalih, kar pa ne pomeni, da je človek ta žival, saj človek nikoli ne bo kamela, pa četudi bo imel kamelino orientiranost, ljubosumnost, zagnanost, sovražnost in vzdržnost pri nošenju tovora. Prav tako ne bo enak volku, čeprav je lahko krvoločen in neukrotljiv. Človek bo morda uganil enkrat, dvakrat ali trikrat, a zato mu ne bodo rekli, da je sposoben, kakor ne bodo človeka, ki se zmoti enkrat, dvakrat ali trikrat, zmerjali, da je butast, trapast in nespameten.

Človeka imenujejo svet v malem, ker so ga videli, kako je zmožen oblikovati vse s svojimi rokami in oponašati vse glasove s svojimi usti. Rekli so: njegovi udi so razdeljeni po dvanajstih nebeških horoskopih s sedmimi zvezdami; ker se v njem najde rumene sestavine (žolč),[52] ki so proizvod ognja; črne sestavine,[53] ki so proizvod zemlje; kri, ki je proizvod zraka, in slino, ki je proizvod vode. Iz teh človeških lastnosti so nastala štiri duhovna postajališča [Al-Awtād al-Arbaʿa (الأوتاد الأربعة)].«[54]

 

»(Dobra hrana za pse)

Znano je, da presušeni kruh, polit z vodo in zmešan z malo olja, velja za boljšo hrano za pse. To je podobno, kot da bi konje krmili s pravo qatto [Zelena rastlina (القتّة)], zato da lahko hitreje tečejo.

 

(Bolj hranljiva hrana za pse)

Še bolj hranljiva hrana za pse pa je kuhana glava [ovčetina] s kračami, kožami in brez kosti. Ponudi se jim tri posodice, dvakrat do trikrat dnevno. To jim bo koristilo, polepšalo videz dlake in pomagalo pri boljšem lovu, staremu psu pa celo povrnilo mladost. Ostalim, ki potrebujejo več moči proti sovražniku in hitrejši tek, se ponudi kosti in namočeni kruh v že omenjeni juhi.«[55]

 

»(Sovraštvo med živalmi in citiranje Aristotela)

Ponekod vlada stalno sovraštvo med nekaterimi živalmi. Tudi ustanovitelj logike je omenjal, kako orli radi jedó kače, in razlagal, da to sovraštvo med njimi obstaja zaradi kačjega lova orlovih jajc in mladičev. Rekel je tudi: ‘Krokar je skregan s sovo, on podnevi krade sovam njena jajca in sova mu ponoči to povrne ter poje njegova jajca. Saj je sova podnevi nemočna in slabovidna, ponoči pa je nobena ptica ne prekaša. Vse ptice vedo, česa je sova zmožna ponoči, zato gredo podnevi nadnjo in ji trgajo perje ter jo cukajo za rep. Zaradi tega jo lovci izrabijo kot vabo pticam. Krokar in podlasica se sovražita, ker mu ta jé njegova jajca in mladiče.’ Dodal je: ‘Med črnim škarnikom[56] [Milvus Migrans (الحِدأة)] in krokarjem [Corvidae (الغداف)] se ravno tako odvija stalni boj. Saj črni škarnik krade krokarjeva jajca, ker ima močnejše kremplje in hitreje leti.’«[57]

 

[…]

»Ravno tako veje med pajki in kuščarji sovraštvo, saj kuščarji jedo pajke. Kaktusova ptica [Accentor (عصفور الشوك)] ponavadi napada osle in se z njimi bori, ker osli hodijo mimo kaktusov, kjer ptič gnezdi, in si ob njih drgnejo svojo kožo ali z njimi počistijo svoje zadnjice. Tako ptičja jajca in mladiči padejo iz gnezd, kaktusove ptice pa gredo za oslom ter ga napadajo. Vrane ne marajo bikov in oslov. Lahko letijo nad njimi in jih napadajo ter jim izkljuvajo oči. Nek pesnik je v zvezi s tem citiral:

Jezil si se na nas, pretrgal vse vezi … kot sovraštvo osla do vrane

عَادَيْتَنَا لا زلت في تَبَابِ … عَدَاوَةَ الْحِمارِ للغُرابِ

ʿādaytanā lā zilta fī tabābī…ʿadāwata al- ḥimāri lil- ġurābi«[58]

 

[…]

»Kače napadajo svinje in kuščarje, zadnje samo v kolikor imajo zanimanje prebivati v isti luknji. Pravijo, da kače jedo ježe, koze, svinje in orle.« [59]

 

[…]

»[Aristotel] je rekel: ‘Vrana je prijateljica lisici in lisica je prijateljica kači, a lev in tiger sta nasprotnika.’ Dejal je: ‘Med sloni so velika nasprotovanja, tako med moškim kot med ženskim spolom. Ti uporabljajo svoje okle za medsebojne spopade.’ Mi vemo, da z njimi lahko rušijo stene in s svojimi boki podirajo dateljeve palme.«[60]

 

»(Kako pomiriti slona ali kamelo)

V kolikor kakšen slon ali kamela moškega spola podivja, ga ukrotijo tako, da mu postavijo nasprotnika, ki ga je zmožen premagati in ponižati. Če se bo še naprej penil in se razburjal, mu zvežejo noge, da se umiri.«[61]

 

»(Sloni in risi)

Slišal sem govoriti o sovraštvu med sloni in risi, kar se mi zdi neobičajno. Nekateri trdijo celo, da se sloni bojijo risov bolj kot katerihkoli drugih močnejših in večjih živali. To sicer nasprotuje hipotezi o sovraštvu med enakovrednimi [enako močnimi, kar cilja na medsebojno tekmovalnost], omenjenimi v prejšnjih poglavjih.«[62]

 

»(Krave in volkovi)

Krave se bojijo volkov bolj kot levov, čeprav vedo, da jih levi ravno tako radi pojedo.«[63]

 

»(Golobi in sokoli)

Golobi se ustrašijo puščavskega sokola [Falco Peregrinus (الشاهين)] in to bolj kot navadnega sokola, navadnega orla ali črnega orla.«[64]

 

»(Lisice in kure)

Veliko vrst zveri jé piščance, a med njimi si jih lisica najbolj zaželi. Če so bile kure na visoki polici ali na visoki veji enega od dreves in če bi se pod njimi pojavile vse zveri, ki jih rade pojedo ena za drugo, bi se kure uspele trdno obdržati na svojih mestih. Če bi ena sama lisica pojavila pod njimi, bi vse popadale in nobena ne bi mogla več ostati na svojem mestu, tudi če bi jih bilo tisoč.«[65]

 

»(Katere hrane se živali izogibajo)

Zveri ne marajo pekoče hrane, kuščarji ne marajo kiselkaste in se bojijo pekoče, samo Bog ve, zakaj je temu tako.«[66]

 

»(Čudaški ptič: razbijač kosti)

Navdušil me je ptič, ki mu pravijo razbijač kosti.[67] Ko ta ptič preneha negovati lastne, vzame za svoje zavržene mladiče sovražnih ptic. On reši tretjega orlovega mladiča, ki ga mati izloči iz svojega gnezda, ker je preveč požrešna, trdosrčna in brezbrižna, da bi lahko istočasno nahranila tri mladiče. Ker je orlova mati tako grozna, vrže ven tretjega mladiča. Takrat razbijač kosti sprejme izločenega in ga nahrani. Orel je namreč med tistimi pticami, ki večinoma nosijo po tri jajca.«[68]

 

Arabski primarni viri:

Al-Ğāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Kitāb al-Ḥayawān; uredil: ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn; izdal: Muṣṭafā al-Bābī al-Ḥalabī, Kairo 1965.

Al-Ğāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Kitāb al-Bayān wa al-Tabyīn; uredil: ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn; Maktabat al-Ḫānači, Kairo 1998.

Al-Ğāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Kitāb al-Buḫalāʾ; uredil: Ṭāhā al-Ḥāǧirī; Dār al-Maʿārif, Kairo 1958.

Al-Ghazālī, Abū Ḥāmid Muhammad ibn Muhammad: Maqamāt al-ʿUlamāʾ Bayna Yeday al-Ḫulafāʾ wa al-ʾUmarāʾ; Dār al-Kutub al-ʿIlmīya, Beirut 2003.

Al-Ḥamawī, Yāqūt ibn ʿAbd Allāh: Muʿǧam al-ʾudabāʾ; Dār al-Kutub al-ʿIlmīyah, Beirut 1991.

Al-Masʿūdī, Abī al-Ḥasan ʿAlī ibn al-Ḥusain: Murūǧ aḏ-Ḏahab wa Maʿādin al-Ǧauhar; uredil: Mohammad Muhyi ad-Din, Dār al-Fikir, Beirut 1973.

Al-Mubrad, Muḥammad bin Yezīd: Kitāb al-Kāmil fi al-lugha wa al-ʾAda; uredil: ʿAbd al-Ḥamīd Hindāwī; Al-ʿAwqāf SA 1998.

Al-Qālī, Abū ʿAlī Ismāʿīl Ibn Qāsim: Al-ʾamāli; uredil: ʿAbd al- Ǧawād al-Asmaʿī, Kairo 1975.

Al-Zubaydī, Abū Bakr: Ṭabaqāt al-Naḥwīyn wa al-Lughawīyn; uredil: Muḥammad Abū al-Faḍil Ībrāhī, Kairo 1954.

Al-ʿaskarī, Abū Hilāl al-Ḥasan: Aṣ-Ṣināʿatayn aš-Šiʿr wal al-Kitābah; uredil: ʿAlī Moḥammed al-Baǧāūī; Al-Maktabah al-ʿunṣurīyah, Beirut 1992.

Al-ʾAnsāry al-Ḥuṣarī, Ibrāhim Abū Isḥāq: Ǧamʿ al-Ǧaūāhir fi al-Milḥ wa an-Naūādir; uredil: ʿAli Moḥammed al-Baǧāūī; Dār al-Ǧīl, Beirut 1987.

Al-Ṭabarī, Abū Ǧaʿfar Muḥammad bin Ǧarīr: Taʾrīḫ a-Mulūk wa al-ʾUmam; uredil: Muhammad Abū al-Fadl Ibrahim, Kairo 1960.

Ibn al-Nadīm, Muḥammad ibn Isḥāq: Al-Fahrast; uredil: Yūsuf ʿAlī Ṭawīl; Dār al-Kutub al-ʿArabīyah, 1996.

Ibn Ḫalkān, Aḥmed bin Moḥammed: Wafāyāt al- ʾAʿyān«; uredil: Iḥsān ʿAbbās; Dār al-Ṯaqāfah, Beirut 1967.

Ibn Rašīq, Abu ʿalī al-Ḥasan al-Qayrawānī al-ʾazdī: Al-ʿOmda fī Maḥāsini al-Šiʿri wa Ādābihi; uredil: Moḥammad Muḥyī al-Dīn; 5. ponatis Dar al-J īl 1981.

 

Arabski sekundarni viri:

Aḥmad Farīd Rifāʿī: ʿAṣr al-Maʾmūn; Dār al-Kutub al-Maṣrīya, Kairo 1927.

Ḥasan al-Sandūbī: ʾAdab al-Ğāḥiẓ; Al-Maṭbaʿa al-Raḥmānīya, Kairo 1931.

Maḥfuz ʿali ʿazzam: Fī al-Falsafa al-Ṭabīīiiya ʿīnda al-Ğāḥiẓ; Dar al-Hidaya, 1995.

Māzen al-Mubārak: Al-Mūǧaz fi Tār īkh al-Balāġa; Dār al-Fikr 2009.

Muṣṭafā Ṣādiq al-Rifāʿī: Tārīḫ ʾĀdāb al-ʿArab; Dār al-Kutub, Beirut 2000.

Šafīq Ǧibrī: Al-Ğāḥiẓ Muʿallimu al-ʿAqla wa al-ʾAdab; Dār al-Bašāʾir, Damask 2001.

Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-ʾawwal; Dār al-Maʿārif, Kairo 2004.

Nāṣir al-Dīn al-ʾAsad: Maṣādir al-Šiʿr al-Ğāhilī, Dār al-Ğīl, Beirut 1988.

Ṭāhā al-Ḥāǧirī: Al-Ğāḥiẓ – Ḥayātahu wa Āṯārahu; Dār al-Maʿārif, Kairo 1998.

ʿIzzat as-Saiyyed Aḥmad: Falsafat al-ʾAḫlāq ʿinda al-Ğāḥiẓ; Ittiḥād al-Kuttāb al-ʿArab, Damask 2005.

 

Drugi sekundarni viri:

Abdul Ḥamīd, Muṣṭafā: Al-ʻUṯmāniyya von al-Ğāḥiẓ. Ein Beitrag zur mittelalterlichen Literatur des Islam. Leipzig: Diss., 1968.

Bacher, Wilhelm: Zu der von al-Ğāḥiẓ citierten Übersetzung aus Jesaja. V: Jewish quarterly review (Philadelphia) 13 (1901), 542–544.

Bauer, Thomasa: Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama; prevod in spremna beseda: Raid Al-Daghistani; Krtina, Ljubljana 2014.

Bayrakdar, Mehmet: Al-Jahiz And the Rise of Biological Evolutionism; The Islamic Quarterly; 1983.

Beeston, A. F. L. (Hg. in Übers.): The epistle on singing girls of Jāḥiẓ. Warminster: Aris and Phillips, 1980. Rez.: E. Wagner: ZDMG 131 (1981), 433–434; J. W. Weil: Der Islam 58 (1981), 340–341.

Behzadi, Lale: Sprache und Verstehen. Al-Ğāhiẓ über die Vollkommenheit des Ausdrucks. Wiesbaden: Harrassowitz, 2009.

Brockelmann, Carl: Geschichte der arabischen Litteratur. Erster Band. Leiden: Brill, zweite, den Supplementbänden angepasste Auflage 1943. S. 152–153.

Brockelmann, Carl: Geschichte der arabischen Litteratur. Erster Supplementband. Leiden: Brill, 1937. S. 239–247.

Francesco, Grete de (Bearb.): Ärztliche Ratschläge in der Sprache der Tiere. (Der Arzt im Märchen.) V: Ciba-Zeitschrift (Basel) 3/36,28 (1935), 950–953. [Al-Ğāḥiẓ: Kitāb al-Ḥayawān.]

Khalidi, Tarif: Arabic Historical Thought in the Classical Period; Cambrige University Press 1994.

Lippmann, Edmund Oskar von: Zeittafeln zur Geschichte der organischen Chemie. Berlin: Springer, 1921.

Löfgren, Oscar: Ambrosian fragments of an illuminated manuscript containing the zoology of al-Ǧāḥiẓ, with a contribution: the miniatures, their origin and style, by Carl Johan Lamm. Leipzig: Harrassowitz, 1946. Rez.: K. Erdmann: Der Islam 29 (1950), 84–85.

Manṣūr, Saʻīd Ḥusayn: The World-view of Al-Jāḥiẓ in Kitāb Al-ḥayawān; Dar al-Maaref, 1977.

146. Egerton, Frank: A History of the Ecological Sciences, Part 6: Arabic Language Science – Origins and Zoological, Bulletin of the Ecological Society of America, April 2002: 142–146.

Pellat, Charles: Al-Gāhiz. Lob des Buches aus dem „Kitāb al-Hayawān“. V: Librarium 18 (1975), 180–181. [Auszug aus Arabische Geisteswelt.]

Pellat, Charles: The life and works of Jāḥiẓ. London: Routledge & Kegan Paul, 1969. Rez.: W. W. Müller: Der Islam 47 (1971), 302–303; E. Wagner: Historische Zeitschrift 211 (1970), 391–392.

Sezgin, Fuat: Geschichte des arabischen Schrifttums. Bd. III: Medizin, Pharmazie, Zoologie, Tierheilkunde bis ca. 430 H. Leiden: Brill, 1970. S. 368–375.

Sezgin, Fuat: Geschichte des arabischen Schrifttums. Bd. XVII: Schöngeistige Literatur. Teil 2: Bildungs- und Unterhaltungsliteratur.Frankfurt: IGAIW, 2015. S. 20–56.

Vloten, Gerolf van: Dämonen, Geister und Zauber bei den alten Arabern. Mittheilungen aus Djâhitz, Kitâb al-haiwân. In WZKM 7 (1893), 169–187, 233–247; 8 (1894), 59–73, 290–292; ND: Zoology. Texts and Studies. Collected and Reprinted. III. Hg. Fuat Sezgin u. a. Frankfurt: IGAIW, 2000. S. 93–146.

Vloten, Gerolf van: Ein arabischer Naturphilosoph im 9. Jahrhundert (el-Dschahiz). Mit Zusätzen aus dem Holländischen übertragen von Oskar Rescher. Stuttgart: Heppeler, 1918. Rez.: E. Wiedemann: Mitteilungen zur Geschichte der Medizin und der Naturwissenschaften 19 (1920), S. 17–18.

Wiedemann, Eilhard: Darwinistisches bei Gâḥiẓ. (Beiträge zur Geschichte der Naturwissenschaften. XLVI.) V: SBPMS 47 (1915), 130–131; ND: Aufsätze zur arabischen Wissenschaftsgeschichte. Bd. 2. Hildesheim: Olms, 1970. S. 184–185; Zoology. Texts and Studies. Collected and Reprinted. III. Hg. Fuat Sezgin u. a. Frankfurt: IGAIW, 2000. S. 194–195.

Zirkle, Conway: Natural Selection before the Origin of Species, Proceedings of the American Philosophical Society 1941.

 

[1] (Al-Džāḥiẓ oz al-Džahiz,; al-Jahiz;al-Ğāḥiẓ; al-Gahiz): ʾAbū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr al-Kinānī al-Fuqaimī al-Baṣrī (776–869), pisatelj, filozof, zgodovinar in teolog, živel in umrl v Basri (današnji Irak), v času njenega največjega kulturno-znanstvenega razcveta. Več o al-Džahizu glej:

Bauer, Bauer, Thomasa: Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama; str. 255; Krtina, Ljubljana 2014.

Behzadi, Lale: Sprache und Verstehen – Al-Ğāhiẓ über die Vollkommenheit des Ausdrucks. Wiesbaden 2009.

2013. Montgomery, James: Al-Jahiz: In Praise of Books; Edinburgh University Press 2013.
2014. J. H. Van Gelder, Beyond the Line: Classical Arabic Literary Critics on the Coherence and Unity of the Poem, Volume 8.; Leiden: Brill, 1982.

Hainthaler, Theresia: Ğāḥiẓ und seine Schrift ‚Widerlegung der Christen; Wiesbaden 2015.

Hefter, Thomas: Edinburgh Studies in Classical Arabic Literature; Edinburgh University Press 2014.

Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-Ṯānī (Silsilat Tārīḫ al-ʾAdab al-ʿArabī), Dār al-Maʿārif, Kairo 2004.

Ṭāhā al-Ḥāǧirī: Al-Ğāḥiẓ –Ḥayātahu wa Āṯārahu, Dār al-Maʿārif, Kairo 1998.

[2] Muʿtazila je teološko-filozofska smer znotraj islama, ki daje prednost racionalnim argumentom pred izročilom.

[3] Od Miṯāl (»Primer«), sicer beseda Al-Tamṯīl dandanes pomeni Igranje.

[4] Naslov knjige: Kitāb al-Ḥaywān – 7 delov; avtor: Al-Ǧāḥiẓ, ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr; uredil ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn; izdal: Muṣṭafā al-Bābī al-Ḥalabī, Kairo 1965.

[5] ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn (1908–1988): književnik, zgodovinar in literarni kritik, ki je izdal in komentiral več kot 115 pomembnih knjig na področju arabskega jezika, književnost in zgodovine.

[6] Kitāb al-Ḥaywān II. del, str.64.

[7] Je bil prvi vezir pri al-Mansuru; mogočni abasidski kalif in graditelj Bagdada.

[8] O zgodbi »Sokol in Petelin«: Sokol očita petelinu: »Kako nehvaležno bitje si: ko si bil še v jajcu, so te na toplem varovali in kasneje, ko si se izvalil, ti iz rok dajali hrano, a sedaj, če se lastnik pokaže, bežiš, živčno kikirikaš in poskakuješ na sosedovo ograjo. Nasprotno pa so meni že v mladosti prekrili oči s trakom in me stalno puščali lačnega, a zdaj kljub temu urno odhitim na lov in vse, kar ulovim, prinesem nazaj svojemu lastniku«. Petelin mu je odgovoril: »A si kdaj videl kakšnega sokola, ki bi ga vrteli na žaru? Če bi videl na žaru toliko sokolov, kot sem jaz petelinov, bi tudi ti pred njimi bežal kakor jaz!«

[9] Kitāb al-Ḥaywān, III. del, str. 284.

[10] Kitāb al-Ḥaywān, III. del, str. 454.

[11] Kitāb al-Ḥaywān, IV. del, str. 208.

[12] Kitāb al-Bayān, III. del, str. 302.

[13] Ibn Khalikān (1211–1282), pisatelj in zgodovinar; avtor biografske enciklopedije »Al-Wafayāt« (Wafayāt al-aʻyān wa-anbāʾ abnāʾ al-zamān).

[14] Wafayāt al-aʻyān wa-anbāʾ abnāʾ al-zamān, III. del, str. 337.

[15] Al-ʾAnsāry al-Ḥuṣarī, Ibrāhim Abū Isḥāq (1029–1095), pesnik, pisatelj in književnik. Njegovo najbolj znano delo je literarna knjiga Ǧamʿ al-Ǧaūāhir fi al-Milḥ wa an-Naūādir (Zbiranje draguljev med lepšimi in edinstvenimi). Rodil se je v Kairouanu (Tuniziji) in umrl v Tandžeru (Maroko).

[16] Ǧamʿ al-Ǧaūāhir fi al-Milḥ wa an-Naūādir, str. 165.

[17] Ṭāhā al-Ḥāǧirī: Al-Ǧāḥiẓ – Ḥayātahu wa Āṯārahu.

[18] Kitāb al-Ḥaywān, III. del, str. 224.

[19] ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn: Kitāb al-Ḥaywān.

[20] Ibid.

[21] Ibid.

[22] Ibid.

[23] ʿIzzat as-Saiyyed Aḥmad: Falsafat al-ʾAḫlāq ʿinda al-Ǧāḥiẓ.

[24] Delo, govor in način življenje preroka Mohammada.

[25] Kitāb al-Ḥaywān, I. del, str. 11.

[26] Kitāb al-Ḥaywān, I. del, str. 26.

[27] Kitāb al-Ḥaywān, I. del, str. 26–27.

[28] Kitāb al-Ḥaywān, I. del, str. 27.

[29] Kitāb al-Ḥaywān, I. del, str. 28.

[30] Kitāb al-Ḥaywān, I. del, str. 52.

[31] Kitāb al-Ḥaywān, I. del, str. 55.

[32] Ghamadanova palača v Sanaa v Jemenu.

[33] Mestna vrata mesto Kairouan v Tuniziji.

[34] Mestna vrata mesto Samarkand v Uzbekistanu.

[35] Al-Baran temple v Maribu v Jemnu.

[36] Al-Mušaqqarova palača v provinci Ihsa v Saudski Arabiji.

[37] Stara palača v mestu Tima v Saudski Arabiji.

[38] Zgodovinsko mesto Edesa, danes Urfa v Turčiji.

[39] Kitāb al-Ḥaywān I. del, str. 68–69.

[40] Kitāb al-Ḥaywān I. del, str. 76.

[41] Kitāb al-Ḥaywān I. del, str. 91.

[42] Kitāb al-Ḥaywān I. del, str. 156.

[43] Ljudstvo med Pakistanom in Indijo; močni ljudje, ki jih najamejo za borbe.

[44] Tudi: Sloughi (السلوقي); je lovska pasma psov, izhaja iz Maroka.

[45] Kitāb al-Ḥaywān I. del, str. 157.

[46] Kitāb al-Ḥaywān I. del, str. 168.

[47] Kitāb al-Ḥaywān I. del, str. 194.

[48] Primerjava med petelinom in psom je glavna tema v knjigi, njuna značaja naj bi predstavljala značaje dveh skupin ljudi.

[49] Kitāb al-Ḥaywān I. del, str. 202–203.

[50] Kitāb al-Ḥaywān I. del, str. 204.

[51] Koran; Sura 45:13 (delna); lasten prevod; Arab.:”وَسَخَّرَ لَكُمْ مَا فِي السَّمَاوَاتِ وَمَا فِي الْأَرْضِ جَمِيعًا مِنْهُ ۚ إِنَّ فِي ذَٰلِكَ لَآيَاتٍ لِقَوْمٍ يَتَفَكَّرُونَ”.

[52] Aṣ-Ṣafrāʾ (الصفراء), kar dobesedno pomeni: (»rumena barva«).

[53] Ena od štirih človeških sestavin iz starogrške filozofije, ki človeku določajo njegovo obliko in obnašanje.

[54] Kitāb al-Ḥaywān I. del, str. 212–213.

[55] Kitāb al-Ḥaywān II. del, str.48.

[56] Črni škarnik, tudi črni škarnjek ali črni škarjek, je ujeda iz družine jastrebov.

[57] Kitāb al-Ḥaywān II. del, str. 50.

[58] Kitāb al-Ḥaywān II. del, str. 52.

[59] Ibid.

[60] Kitāb al-Ḥaywān II. del, str. 53.

[61] Ibid.

[62] Ibid.

[63] Kitāb al-Ḥaywān II. del, str. 54.

[64] Ibid.

[65] Ibid.

[66] Kitāb al-Ḥaywān II. del, str. 55.

[67] Verjetno gre za tako imenovani Brkati ser (Gypaetus barbatus) (كاسر العظام), je ujeda iz družine jastrebov.

[68] Kitāb al-Ḥaywān II. del, str. 159.