Knjiga duhovnih postajališč

Raid Al - Daghistani

ʿAbd al-Ǧabbār an-Niffarī: Knjiga duhovnih postajališč (Kitāb al-Mawāqif)

  1. Kratek uvod v življenje, delo in nauk ʿAbd al-Ǧabbārja an-Niffarīja

O življenju ʿAbd al-Ǧabbārja an-Niffarīja (10. stol.) ne vemo skoraj ničesar. O njem ni nobene biografije in – to je še bolj presenetljivo – o njegovem učenju in delovanju ne najdemo ničesar v klasičnih sufijskih hagiografijah. Toliko bolj nenavadno je zato dejstvo, da je njegov nauk vendarle našel mesto v mojstrovini enega največjih muslimanskih mistikov sploh, v Mekanskih razodetjih Muḥyī ad-Dīna Ibn ʿArabīja (umrl 1240). Kasneje pa je Ibn ʿArabījev učenec ter vplivni učenjak in mistik ʿAfīf ad-Dīn al-Tilimsānī (1291) napisal celo obsežen komentar k an-Niffarījevemu osrednjemu delu Kitāb al-Mawāqif (Knjiga duhovnih postajališč), katerega prevod izbranih sentenc vsebuje ta prispevek. Zato ni pretirano trditi, da si je an-Niffarī ravno zaradi omenjenih dveh avtorjev priboril mesto v zgodovini islamskega mističnega izročila.

ʿAbd al-Ǧabbār an-Niffarī naj bi, kot namiguje njegovo ime, izhajal iz kraja Nifar oziroma Nipur na območju današnjega Iraka. Datum njegovega rojstva ni znan, umrl pa naj bi leta 965. Neposrednih vezi z drugimi sufijskimi učitelji tistega časa ni mogoče izslediti. Prek al-Tilimsānīja izvemo, da je bil an-Niffarī puščavnik in popotnik, ki se ni nikjer dokončno ustalil. Zadrževal naj bi se v Basri, po nekaterih pričevanjih pa naj bi potoval tudi po Egiptu. An-Niffarī torej ni pripadal določenemu krogu sufijev, prav tako ni ustanovil mistične šole in ni imel svojih učencev ali privržencev, čeprav je v njegovem pisanju mogoče čutiti vpliv velikega ekstatika Abū Yazīda al-Bisṭāmīja (umrl 874) ter razvpitega mistika in mučenika Abū Mansūrja al-Ḥallāǧa (umrl 922), njegov nauk pa je poleg že omenjenega Ibn ʿArabīja kasneje sprejel tudi ʿAbd al-Wahhāb aš-Šaʿrānī, pomemben teolog, zgodovinopisec in sufijski učenjak iz 16. stoletja. Gre, skratka, za samotnega, nenavadnega in skrivnostnega sufija, čigar v celoti ohranjeno delo Kitāb al-Mawāqif je tako po slogu in strukturi kot tudi po vsebini in nauku posebnost v celotni sufijski literaturi.

Kitāb al-Mawāqif, ki ga tukaj prevajam kot »Knjiga duhovnih postajališč«, je zbirka osebnih Božjih razodetij, razdeljenih v sedeminsedemdeset različno dolgih poglavij. Delo po eni strani odlikujeta izredna natančnost in jezikovna jasnost, po drugi pa semantična večpomenskost in subtilnost pojmov, ki jim avtor daje povsem nove konotacije in jih postavlja v povsem drugačna medsebojna razmerja, s čimer prelamlja tako z islamsko teološko tradicijo kot tudi z običajno rabo (arabskega) jezika in logike mišljenja. Ključni pojmi, h katerim se an-Niffarī v svoji knjigi najpogosteje vrača so: mawqif (»[duhovno] postajališče«), waqfa (»[sveto] stojišče« [kjer mistik »stoji« gol pred Bogom]), maʿrifa (»gnoza«, »mistično spoznanje«), ruʾiya (»[neposredno duhovno, mistično] zrenje«), siwā (»drugost« [v smislu nasprotja Božje enosti; torej drugost od Boga; vse razen Boga]), maʿnā (»[ezoterični] pomen«, »[duhovni] smisel«), ʿilm (»védnost«, »znanje«), kawn (»pojavni svet«, »stvarstvo«, »kozmos«), ism (»ime«), ḥiǧāb (»tančica«, »prekrivalo«, »zastor«), ġaybah (»odsotnost«, »skritost«), ḥuḍūr (»navzočnost«, »Božja navzočnost«) in wuǧūd (»bit«, »eksistenca«).

Njegovo mistiko bi lahko na splošno označili za negativno, apofatično, dialektično in spekulativno; njegov jezik za izredno tehničen, a hkrati poetično-kontemplativen. Kitāb al-Mawāqif je izraz avtorjevih globoko osebnih mističnih izkušenj in notranjih pogovorov z Bogom, saj nam prek vsakega mawqifa (mn. mawāqif), tj. notranjega duhovnega postajališča, posreduje svojo numinozno izkušnjo. An-Niffarī vsako sentenco začne z uvodno frazo awqafanī fī … wa qāla lī …, s katero bralcu pove, da ga je Bog »postavil« na določeno »postajališče« in mu »spregovoril«. At-Tilimsānī to uvodno frazo interpretira nekako takole: biti postavljen od Boga pomeni biti prebujen v zavest, s katero je mogoče zaznati Božje samorazodetje, slišati Njegov glas in sprejeti Njegovo sporočilo. Bog v an-Niffarījevem kozmosu ni pojmovni Bog, Bog dogmatičnega teološkega sistema, temveč živa imanentno-transcendentna Resničnost, ki vse prežema in hkrati presega in ki se ji mistik nenehno približuje, s katero se združuje in od katere se spet oddaljuje. Tako se pred nami razpre dinamičen in živ notranji dialog med mistikom in Bogom, končnim in Neskončnim.

V središču an-Niffarījevega dela je nauk o waqfi (»mističnem/svetem stojišču«), kateremu se avtor izčrpno posveti v osmem poglavju (prevod je v nadaljevanju). At-Tilimsānī interpretira waqfo kot neposredno izkušnjo samorazodetja Božje Enosti, ki tistega, kateremu se je razodela, v celoti absorbira vase. Gre za absolutno zedinjenje v kontemplaciji, za mistikovo neposredno zrenje Boga onstran »tančice« svoje lastne percepcije, za popolno iluminacijo srca prek Božje iradiacije njegovega samorazodetja. Waqfa je duhovno stanje, v katerem mistik transcendira vsakršno razmerje, relacijskost in dualnost ter v katerem so odpravljena vsa nasprotja in protislovja. Mistik »stoji« pred Bogom in »zre« v Njegovo obličje, obsijan od Njegove mogočnosti, presežnosti in vzvišenosti postane slep (nedovzeten) za »drugost«, s katero an-Niffarī označuje »vse, kar ni Bog«, oziroma vse, kar je z vidika poslednje Božje resničnosti minljivo in neresnično. Metafizično soočenje z Božjo absolutnostjo in transcendenco mistika prevzame in napolni do te mere, da izgubi vsakršno zavest o svoji individualnosti kot ločeni entiteti: meja med jazom in Bogom se zabriše; jaz je presežen, mistik ne obstaja več za-sebe, temveč le v Bogu, skozi Boga in za Boga kot edini (in poslednji) Resničnosti. To izkušnjo mističnega zrenja, ki navsezadnje preide v mistično zedinjenje z uzrtim, an-Niffarī poda s pojmom waqfa kot »svetim stojiščem«. Tega, ki »stoji« oziroma je (od Boga) »postavljen na stojišče«, imenuje preprosto »stoječi« (al-wāqif). »Stoječi« združuje obe temeljni komplementarni mistični izkušnji v sufizmu, namreč »od-postajanje v Bogu« (fanāʾ-fī-llāh) in »obstajanje po Bogu« (baqāʾ bi-llāh), ravno s tem, ko je »postavljen od Boga« (awqafa min-allāh). Na ta način mistik popolnoma uresniči svojo prvobitno duhovno naravo, saj – kot je ob neki priložnosti dejal Abū-l-Qāsim al-Ǧunayd, veliki sufijski mojster iz Bagdada – »postane takšen, kakršen je bil, ko je bil, preden je postal«, tj. v transcendentni enosti Biti, preden je Božji Logos ustvaril bivajoče in s tem dvojnost (anāʾiyya/izdiwāǧ) ter drugost (siwā/ġayrīya). Sveto stojišče je zadnja stopnja sufijske scale perfectionis, onstran katere ni ničesar več, razen Božje neskončnosti – in Njegove nespoznatne esence. Tako Bog v svojem najglobljem bistvu tudi za an-Niffarīja vendarle ostaja deus absconditus. Božji glas mu namreč razodeva: »Znanje ne vodi v gnozo, gnoza ne vodi v sveto stojišče in sveto stojišče ne vodi do Mene.«

 

  1. Prevod izbranih sentenc iz osmega poglavja Mawqif al-waqfa (Postajališče svetega stojišča)

Postavil me je na sveto Stojišče in mi dejal:

»Kdor stoji po Meni, mu nadenem najlepše okrasje, tako da v ničemer drugem ne bo več videl okrasja.« (8:2)

»Sveto stojišče (waqfa) je vir [duhovne] védnosti (ʿilm): kdor stoji, zajema védnost iz samega sebe; kdor ne stoji, jemlje vednost od drugod.« (8:6)

»Sveto stojišče je svetloba (nūrīya), ki osvetli resnične vrednosti in izbriše misli.« (8:8)

»Sveto stojišče je onstran dneva in noči ter onstran tega, kar vsebujeta.« (8:9)

»Sveto stojišče je požar, ki golta drugost (siwā).« (8:10)

»Stoječi vstopi v vsako hišo, a ta je zanj pretesna, pije iz vsakega izvira, a se ne odžeja; [tako je vse dotlej] dokler ne doseže Mene in Jaz postanem njegov Temelj (qarāruhu) in pri Meni najde poslednje postajališče (mawqifuhu).« (8:11)

»Na svetem stojišču ni niti ustanovitve (ṯabat) niti izničenja (maḥū), niti govora (qawl) niti dejanja (fiʿl), niti vednosti (ʿilm) niti nevednosti (ǧahl).« (8:15)

»Sveto stojišče pripada nepredirni enosti (aṣ-ṣamadīya); kdor obstaja v njej, njegova zunanjost (ẓāhiruhu) postane njegova notranjost (bāṭinuhu) in njegova notranjost postane njegova zunanjost.« (8:16)

»Večnost (daymūma) ne pripada nikomur razen stoječemu (li-wāqif); stojišče (waqfa) ne pripada nikomur razen Večnemu (li-dāʾim).« (8:17)

»Sveto stojišče (waqfa) zajema vse védnosti (ʾilm), toda nobena védnost ne zajema svetega stojišča.« (8:18)

»Stoječi (al-wāqif) zre poslednje reči (al-awāḫir), zato prve (al-awāʾil) nad njim nimajo moči.« (8:20)

»Sveto stojišče pomeni osvoboditev tako od tostranstva (al-dunyā) kot od onstranstva (al-aira).« (8:21)

»Nihče Me ne more resnično spoznati; a če se kdo takšnemu spoznanju vendarle približa, je to stoječi.« (8:23)

»Sveto stojišče so vrata mističnega zrenja (bābu-lruʾiya): kdor vstopi, Me uzre, kdor Me uzre, stoji (waqafa), kdor Me ne uzre, ne stoji.« (8:27)

»Zaznavo stoječega (ḥassa-l-wāqif) sem spojil s sublimnostjo svoje vsemogočnosti (ǧabarūti- ʿaṣmatī), zato je ločen od vsega in nič ni tako kot on.« (8:29)

»Če bi srce stoječega koreninilo v drugosti, ne bi stal (waqafa), in če bi drugost bila v njem, ne bi obstal (ṯabata).« (8:30)

»Stoječi v celoti uteleša védenje (ʿilm) in načelo [védenja] (ḥukm): nihče razen njega [v sebi] ne združuje obeh.« (8:31)

»Stoj po Meni, vendar Me nikar ne poistoveti s svetim stojiščem. Kajti če bi ti resnično razodel slavo, ki se spodobi samo Zame, in védnost, ki pripada zgolj Meni, bi se celotno stvarstvo (al-kawnīya) povrnilo v prvobitnost (al-awalīya), prvobitnost pa v brezčasnost (al-daymūmīya); in njeno spoznanje (ʿilmuhā) ne bi bilo ločeno od nje, kakor njen predmet spoznanja (maʿlūmuhā) ne bi bil ločen od svojega spoznanja. Potem bi Me v resnici videl; in videl bi Resničnost (al-Ḥaqq), v kateri ni stojišča (wuqūf), ki bi ga bilo mogoče spoznati, niti poti, ki bi jo bilo mogoče prehoditi.« (8:36)

»Stoječi vidi, kako spoznanje (al-ʿilm) uničuje predmet spoznanja (al-maʿlūm), saj ni razcepljen prek bivajočega (bi-mawǧūd) niti zamajan skozi predmet svojega zrenja (bi-mašhūd).« (8:37)

»Kdor ne stoji, vidi spoznanje, a ne vidi predmeta spoznanja, kajti njegov pogled je zastrt s pozornostjo (bi-l-yaqaa) enako, kot je zastrt z nepozornostjo (bi-l-ġafla).« (8:38)

»Stoječega ne gane lepota (al-ḥusn) niti ga pretrese groza (al-raūʿ): Jaz sem mu dovolj in sveto stojišče je njegova meja.« (8:39)

»Sveto stojišče je duh (rūḥ) gnoze (al-maʿrifa), gnoza je duh védnosti (al-ʿilm), védnost je duh življenja (al-ayāt).« (8:42)

»Vsak stoječi je gnostik, toda ni vsak gnostik stoječi.« (8:43)

»Stoječi (al-wāqifūn) pripadajo Meni; gnostiki (al-ʿārifūn) pripadajo Moji gnozi.« (8:44)

»Sveto stojišče prežene vsakršno drugost, tako kot védnost prežene nevednost.« (8:50)

»Ko se pojavi skušnjava, zaobide stoječega, a se prikrade v gnozo gnostika (maʿrifati-l-ʿārif) in v spoznanje spoznavalca (ʿilmi-l-ʿālim).« (8:53)

»Sveto stojišče je Moja okolica (ǧawārī) – toda Jaz sem drugo od Svoje okolice!« (8:57)

»Sveto stojišče je steber gnoze (ʿamūdu-l-maʿrifa); gnoza je steber védnosti (ʿamūdu-l-ʿilm).« (8:59)

»Sveto stojišče ni povezano z drugotnimvzrokom (bi-sabab) in sekundarni vzrok ni povezan s svetim stojiščem.« (8:60)

»Spoznanje (maʿrifa), v katerem ni svetega stojišča, se navsezadnje povrne v nevednost (ǧahl).« (8:62)

»Sveto stojišče je Moj veter (rayaḥī): kogar ponese, Me doseže, kogar ne ponese, doseže zgolj samega sebe.« (8:63)

»Znanje ne vodi v gnozo, gnoza ne vodi v sveto stojišče in sveto stojišče ne vodi do Mene.« (8:65)

»Stoječi je posamičen (fard), gnostik je dvojen (muzdawaǧ).« (8:67)

»Védnost (iz)gori (itaraqa) v gnozi, tako kot gnoza (iz)gori na svetem stojišču.« (8:70)

»Vsak si pomaga s pripomočkom (ʿudat) razen stoječega; in vsak, ki si pomaga s pripomočkom, bo [na koncu] poražen.« (8:71)

»Sveto stojišče je večna določitev (taʿayīnun sarmadīyun) onstran mišljenja (lā annun fihi).« (8:72)

»Resnične gnoze (maʿrifa) ni dosegel, kdor ni stal (man lam yaqif); resničnega védenja (ʿilm) ni prejel, kdor ni spoznal (man lam yaʿrif).« (8:75)

»Vedež (al-ʿālim) vidi svoje védenje (ʿilmahu), a ne vidi gnoze (al-maʿrifa); gnostik (al-ʿārif) vidi gnozo, a ne vidi svetega stojišča (al-waqfa); stoječi (al-wāqif) pa zre Mene in ne vidi ničesar razen Mene (la yarā siwāyī).« (8:76)

»Sveto stojišče je védenje (ʿilm), ki ščiti, a pred katerim ni zaščite.« (8:77)

»Sveto stojišče je Moja svetloba (nūrī), ki se ne meša s tèmo.« (8:79)

»Sveto stojišče je nepredirnost (amūd), nepredirnost je stalnost (daymūma), stalnost pa je tisto, na kar časovnost in sprememba (al-adaṯān) nimata vpliva.« (8:80)

»Nihče ne vidi [poslednje] Resničnosti (aqīqa) razen stoječega.« (8:81)

»Sveto stojišče je onstran daljine (al-buʿd) in bližine (al-qurb); gnoza je v bližini in bližina je onstran daljine; védnost je v daljini in to je njena omejitev (hudduhu).« (8:82)

»Gnostik vidi mejo svojega védenja (mablaġa ʿilmihi); stoječi stoji onstran vsakršne meje.« (8:83)

»Stoječi transcendira spoznanje (al-mʿārifa), tako kot transcendira misli (al-awāṭir).« (8:84)

»Vedež govori o védenju, gnostik govori o gnozi, stoječi govori o Meni.« (8:87)

»Vedež govori o zapovedih in prepovedih [svete Postave] (ʿan-l-amr wa-n-nahī) in v tem je njegovo védenje. Gnostik govori o Moji resničnosti (ʿan aqqī) in v tem je njegova gnoza. Toda stoječi govori o Meni (ʿannī) in v Meni je njegovo sveto stojišče.« (8:88)

»Bližji Sem vsem rečem, kot so one same sebi; a stoječi Mi je bližji od vseh reči.« (8:89)

»Stoječi vidi, kar vidi gnostik in stanje, v katerem se nahaja; tako kot gnostik vidi, kar vidi vedež in stanje, v katerem se nahaja.« (8:91)

»Védnost je Moje zagrinjalo (iǧābī); gnoza je Moj govor (aṭābī); sveto stojišče je Moja navzočnost (ḥaḍratī).« (8:92)

»Vladavina (ukūma) stoječega je njegov molk (amtuhu); vladavina gnostika je njegov govor (nuquhu); vladavina vedeža je njegovo védenje (ʿilm).« (8:94)

»Sveto stojišče je onstran izrekljivega (warāʾ mā yuqāl); gnoza je meja izrekljivega (muntahā mā yuqāl).« (8:95)

»Srce stoječega (qalbu-l-wāqif) je v Moji dlani; gnostik je v dlani svoje gnoze.« (8:97)

»Stoječi transcendira lastnosti pojavnega sveta (ifatu-l-kawn); ta namreč nima nad njim nobene moči.« (8:99)

»Sveto stojišče je ogenj pojavnega sveta (nāru-kawn); gnoza je njegova luč (nūru-l-kawn).« (8:103)

»Sveto stojišče vidi samo Mene; gnoza vidi Mene in sámo sebe.« (8:104)

»Sveto stojišče je stojišče stojišča (waqfatu-l-waqfa), gnoza gnoze (maʿrifatu-l-maʿrifa), vednost gnoze (ʿilmu-l-maʿrifa), gnoza vednosti (maʿrifatu-l-ʿilm): niti gnoza niti stojišče (lā maʿrifa wa lā waqfa).« (8:105)

»Moje oznanilo je za gnostike, a Moje obličje za stoječe!« (8:106)

 

  1. Prevod izbranih sentenc iz različnih poglavij

Postavil me je v Veličastnost in mi dejal:

»Če bi glas Veličastnosti (nāṭiqu-l-ʿizz) resnično spregovoril, bi potihnili glasovi vsake označitve, in eksces vsake črke bi se povrnil v ničevost (ilā-l-ʿadam).« (1:5)

Postavil me je v Bližino in mi dejal:

»Jaz sem Bližina (al-qarīb), toda ne kakor bližina med rečmi; in Jaz sem Daljina (al-baʿīd), toda ne kakor daljina med rečmi. Tvoja bližina ni tvoja daljina, in tvoja daljina ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljina (al-qarīb al-baʿīd) bližine, ki je daljina (qurban huwa al-buʿd), in daljine, ki je bližina (buʿdan huwa al-qurb). Kajti bližina, ki jo ti poznaš, je razdalja (masāfa) in daljina, ki jo ti poznaš, je razdalja: Jaz pa sem Bližina-Daljina brez razdalje (bi-lā masāfatin).« (2:6-8)

Postavil me je v Gnozo Gnoze in mi dejal:

»Le dva jezika lahko govorita o Meni: jezik gnoze (lisānu-l-maʿrifa), katere znamenje je potrditev tega, kar prinaša, brez argumenta (bi lā uǧatin), ter jezik védnosti (lisānu-l-ʿilm), katerega znamenje je potrditev tega, kar prinaša, z argumentom (bi-uǧatin).« (11:6)

Postavil me je v Avditorij in mi dejal:

»Zapusti drugost (as-siwā) in zapustil boš zastor (al-iǧāb); zapusti zastor in zapustil boš daljino (al-buʿd); zapusti daljino in zapustil boš bližino (al-qurb); in ko boš zapustil bližino, boš uzrl Mene.« (67:61)

Postavil me je Onstran Stojišča in mi dejal:

»Védnost, v kateri ni nevednosti, je védnost, v kateri ni védnost.« (36:27)

»Ostal boš suženj drugosti (ʿabdu-s-siwā), dokler boš videl njene sledi.« (36:35)

Postavil me je na Cilj in mi dejal:

»Dejanje srca (fiʿl al-qalb) je korenina dejanja telesa (alu fiʿl al-badn), zato pazi, kaj seješ, in pazi, kakšne sadove ti prinaša žetev.« (25:6)

»Kdor ne vidi Mene, je cilj samemu sebi (muntahā nafsuhu).« (25:12)

Postavil me je Predsein mi dejal:

»V smrti boš srečal le to, kar si srečal v svojem življenju.« (55:42)

 

Bibliografija

  • Adonis: Sufism and Surrealism. London 2016.
  • Al-Daghistani, Raid: Epistemologie des Herzens. Erkenntnisaspekte der islamischen Mystik. Köln 2017.
  • ʻAlī Dayrakī, H. M.: Muʿǧam muṣṭalaḥāt al-Niffarī. Damask 2008.
  • Al-Marzūqī, Ǧ.: Falsafah at-taṣawwuf: ʻAbd al-Jabbār al-Niffarī. Bejrut 2009.
  • An-Niffarī, Muḥammad ibn ʿAbd al-ʿǦabbār: Kitāb al-Mawāqif wa-l-Muḥāṭabāt / The Mawāqif and Mukhāṭabāt of Muḥammad ʿAbdi`L-Jabbār Al-Niffarī. Prevedel in uredil A. J. Arberry. Cambridge 1935.
  • An-Niffari: Le Livre des Stations. Prevedel Maati Kabbal. 1989.
  • At-Tilimsānī, ʿAfīf ad-Dīn: Šarḥ mawāqif al-Niffarī. Uredil ʿĀṣim Ibrāhīm al-Kayālī. Bejrut 2007.
  • Bin ʿAkūš, S.: Tafkīk al-balāġa wa-balāġat at-tafkīk fī nuṣūṣ al-Mawāqif li-n-Niffarī. Bejrut 2014.
  • Knysh, Alexander: Islamic Mysticism. Leiden, Boston in Köln 2010.
  • Nicholson, Reynold A.: The Mystics of Islam. London 1914.
  • Nwyia, Paul.: Exégèse Coranique et langage mystique. Bejrut 1970.
  • Schimmel, Annemarie: Mystische Dimensionen des Islams. Leipzig 1995.
  • Yūsuf, Y. Sāmī: Muqaddimah li-n-Niffarī: dirāsa fī fikri wa-taṣawwufi Muḥammad ibn ʻAbd al-Jabbār al-Niffarī. Damask 1997.