Izbor pesmi

Neža Zajc

NE VEDEL BI

Ker ne vedel bi,
kako malo dni ti
je bilo odvzetih v krču,

in koliko trpečih noči
dano ti je bilo v smrti.
Saj željan si le padlega miru
čez telesi dve v krsti.

Dahnjenje v zrak zgolj
ob zadušeni pesmi krstni –
nihče ne bi verjel,
da pred mano nikdar srčnih
doživelo ni hlepenja
ne sanj osebno mrtvih,

a obstajalo je izpetih
nesreč obhajil požrtih
ter radostnih soglasij v molku
v svet izhajanj duhovnih –

trpljenj ljubezni vdilj
zastalih besed sred solz
ne premaknem iz srede mor
prisege svobodnemu Gospodu:
ne kes, a odpuščanje gor
je jek prosojnih skal soncu.

 

ZGODOVINA

Odkrite veke okamnelih oči.
Dvignite svetle sence iz žalostnih hlapov v čas.
Očistite temne votline starih pogledov.
Preiščite plošče nagrobnih spomenikov.
Ostanite trdni med žametom las.
Zazrite se v oslepljena prestreljena zrkla,
odprite v večeru zabodene
izvotljene mraka lačne oči.
Postanite sledniki svetih noči.

 

PLOD

Zdaj našel svojo si borovnico
ne sadež, ampak zel premirja,
strnjenega od telesnega hlipa
ali mračnega upa,

saj predal si razmerje o Bogu –
osamljen v prazni kreposti
naivnosti jasnih senc v sprevodu,

saj gora je premor v sanjah
ne veš, kaj ohranjaš,
trpljenje celo izdavljaš
iz požiralnika, ko raniš
belo konico, kakor
otroka vseh luči,
zapuščenih svetilnikov
in žalostnih menihov –

utemeljenost si vseprostora
stvarjenje odvečnega videza
in odplačevanje groba,
nesrečnega mesta živih
teles med borovci,
varovanje kraja za lažji dih.

 

ŽIV

Zakaj žival je kakor oseba
sveta preminila,
a podvojene primere ni,
in ne pomaga ne božanski blagoslov
ne kakšen državni protokol
ne razumevanja slika
ne slehernikova oblika,
le mastike sveto olje
nemara vrača zdravje svoje,
da zazeva še nocoj –
pomanjkanje posvečene groze.

 

BLESKET

Zdaj sladko je čakanje svetlobe:
kakor verno zasenčeno obličje
od znane od davnega podobe
le zadnje sedanjosti je okušanje:

saj še za razlog lastne smrti
s šepetanjem v srce plačuješ,
poslednjega dne dolg
z molčanjem ustvarjaš huje
dneve očiščevanja v molk –
kakor neosvobajanje Tišine
od rotenja v smrtonosnosti.

Kaznovan za vsak vdih.

Dan pred časom: dež bel
čez čelo hladno nosiš –
častnik vedenja ob cesti ubit, ko
življenje v notranjosti je podvig.

V bleščanju teh poslednjih dni.

 

GOVORICE

Posmeh, prevara, razočaranje,
da sproži verz se, in
odrekanje vsem budno,
na zamudi se, a nihče
zadržati več ne more
človeško slutnjo konca,
ker blesk umiranja ne
gane, še notranjosti ne.

Naricanje v juliju
napove le nesrečo višjo
od staršev, velemož,
od živali namesto družice,

ter jamranje čudno
zdrami še mater budno,
ker rahlo kakor nagrobno
žalostno je dotikanje,
ki pomeni večno prostost,
in osamljeno hlipanje
v še neznanem mestu upanja
trpljenja bolečine in
sočustvovanja je prihodnost
pretresanja doma:
vase zazrtega brezna metulja
in zaznavanja le jezika Božjega,

izživetje dolgo pričakovane vrnitve
doseganja zdaj v upokoj
odtekanja let spomina.
Z glavo med zobmi
neponovljenega nevdiha.
A sebe zgrabiti pod prsmi,
kjer samost kakor morje
ne odplakne naposled
zavedanja izbrane miline,
kjer večno tleč jok
ohranja Magdaleno živo.

 

IZ DIVJINE

Dobro: pristanem na brezmejnost –
v barvah kardinalovih oblačil
z bosimi stopali med telohi
z mačjimi koraki božam čelo
prostranosti tesnega objema,

ko iz procesije v ikono,
ko iz čaščenja v rojstvo,
sestopam v hlad očiščenja,

razprem trpljenje iz sebe –
v strah kanona iskrenosti:
ljubezni nikdar ne bolje
kakor prvikrat ljubimec.

Iz psalma danes v divjini.

 

RIMLJANOM NI PREDAN MIT

Pognan na cesto mrzlo
vlažnih si jeruzalemskih nog.
Želel bi ostati na razpotju.

Saj vendar ne krvaviš –
zarja te je izpila,
saj vendar dati ne znaš rime
ponovljen nisi, ker
nočeš biti,
a verjeti, da povsod,
kamor se ozreš –
je križ.

 

SVITANJE

Na predvečer prazničen si v črnem,
ko prišla je Tebe minuta
bele šmarnice v Drugem.

Tam, kamor nikdar ni vstopa
namesto Drugega prihoda,
čakaš zarjo, da te ugonobi.

Sedaj napajaš bregove
nezdajšnje puščavske Tišine
z belo časa nitjo,
ki te peha v čudež
svete rojene zdaj krvi
za petje ponovljene bolečine,
ki enkrat prizadene hči –
da nikdar več ne oživi.

Gospodarju odgovorna,
sanje tolmači v molitev,
na kolenih maternih preimenuje
narečja zla v resničnost,
ki ponižuje ljubezen v strune –
molče osvetljeno od daru
krvavenje njeno je, ki očiščuje.

 

GLUHONEM

Da nikomur ne bi pisal,
ko ljubim vedno vdano,
da nikogar ne bi slišal,
ko pisal bi izbrano –
da pozabil bi, kdo nisi,
se ustrelil v oči,
da zadnjič zagledal jasno misel
o resnem pogledu slepe ptice
onstran brezbarvnih nebesnih vrhov
preveč belih senc je posvetilo,
okleščeno dekle sred bregov
Babilonskih besed iz solz
ustanovitelj bil je liturgije.