Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Ikarov padec

Sneg in voda                                                             

Za tilnik noči se zatikajo
vzhičene bele snežinke,
ki jih je izklesalo dleto
nekega neznanega kiparja.

Če jih poskusiš ujeti
v dlani, se bodo pri priči stopile.
Na njihovem mestu žari kaplja
sveže vode, ki
ni nič drugega kot prah,
ki je ostal od tvojega stiska dlani
z neznanim kiparjem,

z Njim, ki se je nasmehnil in čvrsto zapečatil
vso svojo veščino v izdelek,
ki izgine takoj,
ko se ga dotakne smrtnik.

 

Umetnost molčanja

In ko nas je Bog pozabil, smo se sprva mučili,
da bi si ga ponovno zamislili. Njegov glas
je izneverjena resnica, na zemlji se ga ne sliši.

Drevesa smo izkopali izpod njihovega pepela,
ponovno smo jih postavili pokonci v sivih gajih
in smo se imeli za slavčke.

In zgoraj se je na nevešče veje naselila tišina,
kajti tudi naš psalm ni naletel na prejemnika
in skrbi so obkolile brezizrazno življenje.

Z rokami v zadregi smo porušili drevesa,
njihove krošnje smo predali zemlji
in smo spet postali smrtni, kot se spodobi.

 

Ikarov padec

Kot ptice se bom privzdignil in šel
in zamračil zemljo s svojimi krili,
ko dajem prednost poveljem svojih pričakovanj,
daleč od vsega čutnega, kar me obdaja.

Hrumenje krvi je začelo pojemati,
jaz pa gradim krila,
da se brez ovinkarjenja vržem, krhka izjava,
na zemljo, ki praši dekliška odela
in maže z blatom škornje vojakov.

Smrt nas natika na svojo neizprosno luč,
tako kot ribič z baklami in trskami lovi postrvi.
Gosenice, ki leze in naenkrat poleti v zenit,
sem ponotranjil nauk in puščam,

da me predrzni smehljaj sonca zdaj
raztrešči in me naenkrat objame
in potem nedotaknjen, brez raze zaide
ter mi priskrbi opevani padec,
ki vse leteče pusti brez upa.

 

Po polnoči

Odbilo je pol dveh.
Tema se je zasidrala ob najinem boku.
Smetarska vozila so na poti.

Ovija naju spanec, povoj noči.
V arterijah kri prepušča
svoje mesto prahu sanj.
Puščava od enega konca do drugega. Rahlo tipava
prsi neke fiksne ideje,
kazalce pokvarjene ure.

Odbilo je točno dve.
Čas se misli od blizu.
Samo mrtvi ga zapravljajo v duhu.

Od nekdaj se govori,
da brezdomci, ki naseljujejo večere
na cestah, sejejo dele
starih, odrabljenih avtomobilov,
na svoji poti najdevajo ključe,
vrata, ki vodijo v marmornata gumna.

Odbilo je pol treh.
Plovba, odplutje, priplutje.
Tvoj tilnik se blešči, skrilavec v dežju.

Vzamem besedo. Bedim.
Okus tvojega poljuba imam pod pazduho.
Noč mi pušča, da trošim
svoje moči, ko telovadim
na ležiščih, pregrnjenih s snegom,
zmletih na mlinskem kamnu ljubezni.

 

Dejansko bivajoče

Platon je ločen petdesetletnik.
Osamljen divja in, kot priznava,
ima prejkone raje blondinke,
sploh te z bakrenimi nohti,
ki trgajo mrežo njegove žalosti
kot uporniški loki violin.

Premagala nas bo tema,
pa izmolzi potem do kraja
svojega očeta, ki je hotel, da te imenujejo
Platon, nekega popoldneva v Kalamati.
(Oče tvojega očeta je bil prav tako Platon,
veteran solunske fronte.)

Tema igra proti nam na domačem igrišču z enim golom,
nam pa je dovolj, da zaman vdihavamo
pravljične sapice.
Torej, Platonov mit je
sapica, tolažilna in tožeča.
In vsakdo je jetnik svojih domačih mitov.

Kadar obrne glavo nazaj
in poškili proti ustju votline,
vidi dejansko bivajoče, se pravi
sencà, ki mu sivijo,
svojo upadlo grodnico
in mežikanje baterije svojega neobčutljivega srca.

In če se navadi bele svetlobe, bo postopoma uzrl
v izparinah neke neulovljive ideje
samomor svojega brata v osemdesetih,
svojo mater na pragu smrti
in tako imenovane slabe ali nesrečne trenutke,
ki nas odrivajo na stran.

Alegorija votline je Platona
izžela. Potrebuje predah.
Nakloni predah, o Bog, svojemu služabniku Platonu
in daj mu priti v Raj,
kjer so zbori Svetnikov, Gospod,

zbori Svetnikov in vse ostalo,
kar nam še dolguješ, na primer
tolažeče iskre,
ki žarijo na neizraslih nohtih zarodkov,
in kup razburkanih nedelj.

 

Padavine

Celo soncu kdaj pa kdaj spodrsne.
Z njegovega božanskega voza drsijo
prebrisane zemeljske podgane, ki glodajo
njegovo vprego, žarke, kolesa,
njegov žareči pogled, moj dragoceni.

Ob takšnih trenutkih je potopljeno v blato,
vse nesrečno se vleče, drhti, zdi se
kot črviček, ki se je naveličal pešačiti po zemlji,
ker ima nebeške korenine in – nostalgik – upa
na vzpon na melanholični nebeški obok.

Sonce, ne joči! Našlo boš način, da se na en mah vrneš na svoj tir.
Poglej, tkem ti žarke s presenečeno svetlobo in hitim
zatrjevati, da ti je že uspelo in svetiš po vsej zemlji,
rad bi ti stal ob strani. In če te umaže blato, se delaj, da ne vidiš.

Razsvetljuješ zamrznjeno zemljo, žalostni žar.
Obkolile so te proge bednega blata. Pojemaš.
Blato viharja je zasenčilo zlati spomin.
Sonce, vsi smo se znašli v padanju za vedno.

 

Haris Psarras, priznan grški pesnik mlajše generacije, se je rodil leta 1982 v Atenah. Študiral je pravo v Atenah in na Oxfordu, delal je na Univerzi v Edinbourghu, trenutno pa je zaposlen na Univerzi v Cambridgeu. Njegova poezija je hkrati refleksivna in zabrisana, na meji hermetičnega. Motive iz grške antike vpleta v moderne, celo biografske pesmi, posebno skrb pa posveča tudi jeziku, ki je preplet pogovornega z umetelnim, knjižnim in nenavadnim izrazom. Izdal je naslednje pesniške zbirke: Ročne vžigalice (2002), V objemu kroga (2004), Slava brezbrižnosti (2008), Dejansko bivajoče (2012) in Gloria in Excelsis (2017). Njegove pesmi so vključene v številne antologije, mdr. v Grško pesništvo 20. stoletja (2008) in v 30 pod 30: Trideset pesnikov pod trideset let (2011). Sodeloval je pri skupinskem pesniškem projektu Karaoke poetry bar (2007). Piše tudi kratko prozo, eseje in literarne kritike ter prevaja. Njegove pesmi so bile prevedene v angleščino, francoščino, nemščino, romunščino in slovenščino.

Ikarov padec

Sneg in voda                                                             

Za tilnik noči se zatikajo
vzhičene bele snežinke,
ki jih je izklesalo dleto
nekega neznanega kiparja.

Če jih poskusiš ujeti
v dlani, se bodo pri priči stopile.
Na njihovem mestu žari kaplja
sveže vode, ki
ni nič drugega kot prah,
ki je ostal od tvojega stiska dlani
z neznanim kiparjem,

z Njim, ki se je nasmehnil in čvrsto zapečatil
vso svojo veščino v izdelek,
ki izgine takoj,
ko se ga dotakne smrtnik.

 

Umetnost molčanja

In ko nas je Bog pozabil, smo se sprva mučili,
da bi si ga ponovno zamislili. Njegov glas
je izneverjena resnica, na zemlji se ga ne sliši.

Drevesa smo izkopali izpod njihovega pepela,
ponovno smo jih postavili pokonci v sivih gajih
in smo se imeli za slavčke.

In zgoraj se je na nevešče veje naselila tišina,
kajti tudi naš psalm ni naletel na prejemnika
in skrbi so obkolile brezizrazno življenje.

Z rokami v zadregi smo porušili drevesa,
njihove krošnje smo predali zemlji
in smo spet postali smrtni, kot se spodobi.

 

Ikarov padec

Kot ptice se bom privzdignil in šel
in zamračil zemljo s svojimi krili,
ko dajem prednost poveljem svojih pričakovanj,
daleč od vsega čutnega, kar me obdaja.

Hrumenje krvi je začelo pojemati,
jaz pa gradim krila,
da se brez ovinkarjenja vržem, krhka izjava,
na zemljo, ki praši dekliška odela
in maže z blatom škornje vojakov.

Smrt nas natika na svojo neizprosno luč,
tako kot ribič z baklami in trskami lovi postrvi.
Gosenice, ki leze in naenkrat poleti v zenit,
sem ponotranjil nauk in puščam,

da me predrzni smehljaj sonca zdaj
raztrešči in me naenkrat objame
in potem nedotaknjen, brez raze zaide
ter mi priskrbi opevani padec,
ki vse leteče pusti brez upa.

 

Po polnoči

Odbilo je pol dveh.
Tema se je zasidrala ob najinem boku.
Smetarska vozila so na poti.

Ovija naju spanec, povoj noči.
V arterijah kri prepušča
svoje mesto prahu sanj.
Puščava od enega konca do drugega. Rahlo tipava
prsi neke fiksne ideje,
kazalce pokvarjene ure.

Odbilo je točno dve.
Čas se misli od blizu.
Samo mrtvi ga zapravljajo v duhu.

Od nekdaj se govori,
da brezdomci, ki naseljujejo večere
na cestah, sejejo dele
starih, odrabljenih avtomobilov,
na svoji poti najdevajo ključe,
vrata, ki vodijo v marmornata gumna.

Odbilo je pol treh.
Plovba, odplutje, priplutje.
Tvoj tilnik se blešči, skrilavec v dežju.

Vzamem besedo. Bedim.
Okus tvojega poljuba imam pod pazduho.
Noč mi pušča, da trošim
svoje moči, ko telovadim
na ležiščih, pregrnjenih s snegom,
zmletih na mlinskem kamnu ljubezni.

 

Dejansko bivajoče

Platon je ločen petdesetletnik.
Osamljen divja in, kot priznava,
ima prejkone raje blondinke,
sploh te z bakrenimi nohti,
ki trgajo mrežo njegove žalosti
kot uporniški loki violin.

Premagala nas bo tema,
pa izmolzi potem do kraja
svojega očeta, ki je hotel, da te imenujejo
Platon, nekega popoldneva v Kalamati.
(Oče tvojega očeta je bil prav tako Platon,
veteran solunske fronte.)

Tema igra proti nam na domačem igrišču z enim golom,
nam pa je dovolj, da zaman vdihavamo
pravljične sapice.
Torej, Platonov mit je
sapica, tolažilna in tožeča.
In vsakdo je jetnik svojih domačih mitov.

Kadar obrne glavo nazaj
in poškili proti ustju votline,
vidi dejansko bivajoče, se pravi
sencà, ki mu sivijo,
svojo upadlo grodnico
in mežikanje baterije svojega neobčutljivega srca.

In če se navadi bele svetlobe, bo postopoma uzrl
v izparinah neke neulovljive ideje
samomor svojega brata v osemdesetih,
svojo mater na pragu smrti
in tako imenovane slabe ali nesrečne trenutke,
ki nas odrivajo na stran.

Alegorija votline je Platona
izžela. Potrebuje predah.
Nakloni predah, o Bog, svojemu služabniku Platonu
in daj mu priti v Raj,
kjer so zbori Svetnikov, Gospod,

zbori Svetnikov in vse ostalo,
kar nam še dolguješ, na primer
tolažeče iskre,
ki žarijo na neizraslih nohtih zarodkov,
in kup razburkanih nedelj.

 

Padavine

Celo soncu kdaj pa kdaj spodrsne.
Z njegovega božanskega voza drsijo
prebrisane zemeljske podgane, ki glodajo
njegovo vprego, žarke, kolesa,
njegov žareči pogled, moj dragoceni.

Ob takšnih trenutkih je potopljeno v blato,
vse nesrečno se vleče, drhti, zdi se
kot črviček, ki se je naveličal pešačiti po zemlji,
ker ima nebeške korenine in – nostalgik – upa
na vzpon na melanholični nebeški obok.

Sonce, ne joči! Našlo boš način, da se na en mah vrneš na svoj tir.
Poglej, tkem ti žarke s presenečeno svetlobo in hitim
zatrjevati, da ti je že uspelo in svetiš po vsej zemlji,
rad bi ti stal ob strani. In če te umaže blato, se delaj, da ne vidiš.

Razsvetljuješ zamrznjeno zemljo, žalostni žar.
Obkolile so te proge bednega blata. Pojemaš.
Blato viharja je zasenčilo zlati spomin.
Sonce, vsi smo se znašli v padanju za vedno.

 

Haris Psarras, priznan grški pesnik mlajše generacije, se je rodil leta 1982 v Atenah. Študiral je pravo v Atenah in na Oxfordu, delal je na Univerzi v Edinbourghu, trenutno pa je zaposlen na Univerzi v Cambridgeu. Njegova poezija je hkrati refleksivna in zabrisana, na meji hermetičnega. Motive iz grške antike vpleta v moderne, celo biografske pesmi, posebno skrb pa posveča tudi jeziku, ki je preplet pogovornega z umetelnim, knjižnim in nenavadnim izrazom. Izdal je naslednje pesniške zbirke: Ročne vžigalice (2002), V objemu kroga (2004), Slava brezbrižnosti (2008), Dejansko bivajoče (2012) in Gloria in Excelsis (2017). Njegove pesmi so vključene v številne antologije, mdr. v Grško pesništvo 20. stoletja (2008) in v 30 pod 30: Trideset pesnikov pod trideset let (2011). Sodeloval je pri skupinskem pesniškem projektu Karaoke poetry bar (2007). Piše tudi kratko prozo, eseje in literarne kritike ter prevaja. Njegove pesmi so bile prevedene v angleščino, francoščino, nemščino, romunščino in slovenščino.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv