Tišina je patološki pojav,
ki se ga moramo znebiti potiho.

***

 

Preden je bila Beseda,
si je Stvarnik vzel trenutek in
globoko vdihnil vseobčo tišino.

***

 

Iz molka se je rodila beseda
in beseda je naselila prostor, ki je izhajal
iz besede same,
in ob srečanju besede s prostorom je nastala Resnica.

Resnica je razpokala vez prostora in besede
in tako ostala zunaj prostora samega.

V svojem bistvu se je pričela razlivati
(kot tišina)
v tišino.

***

 

Ko je prvobitna tišina
zapolnila vse prostorčke,
je bil oder pripravljen.

Tedaj je oder razneslo
in tišina se je razpršila
in začelo se je iskanje.

Tišina je iskala sámo sebe
in za seboj puščala
nezgrešljivo sled.

Sledenju je sledilo spoznanje,
da je v bližini
tudi bližina tišini.

Ampak Tišine nismo spoznali
in smo ji pomagali
v iskanju nje same.

***

 

Struga, po kateri je tekla tišina,
je polna prodnikov resnice.

Torej sledenje tišini
razkriva fragmente resnice,
ki kot prvo razgrnejo resnico,
da je tišina sklesala resnico
ravno toliko, kot je resnica
sklesala tišino.

Za bližino resnice je potrebna
bližina tišine.

Ta prvobitna zmes
omogoča, da prostor kot prvi
spozna svoj obstoj,
ki ga je razrezala
beseda, ki ga je rodila.

***

 

Ko je prostor nekaj časa obstajal
in se navadil na ukrivljanje
času in prodnikom,

je beseda poskrbela, da je del prostora
fragmentiral.

Majhni izolirani delci prostora
so, ko je bila v središče postavljena
kal tišine, rodili življenje.

Življenju tako ni bila podarjena
resnica
ali beseda,
ampak, poleg delčka vseobsežnega prostora,
tišina,
h kateri se brez izjem vrača
in išče
in izginja.

***

 

Ob prvi iskri življenja
se je iz prostora
odbil drobec snovi, za katero so pozabili,
da se tam nahaja.

V žgoči vročini nastajajočega
življenja se je drobec stalil in
se dokončno vsadil
v življenje.

Ko je življenje zavzemalo
različne oblike
od časa
od časa
dalje,
je ob prvem trenutku temeljite tišine
(ko se je prostor prvič zbal za življenje)
spoznalo,

da v njegovi srži žari
ljubezen

in
da je nekoliko drugačna ljubezen
prebivala v prostoru pred prostorom
in v tišini pred tišino,
kot beseda pred besedami
pri Stvarniku.

***

 

Ko smo prišli do pojmovanja
ljubezni,
je bilo pojmovanje bližine
lažje
in je končno imelo smisel
in smo jo razumeli kot konglomeriranje z ljubeznijo.

Tako rekoč temeljno spoznanje življenja
je ponudilo neke vrste poenostavljeno
razlago obstoja univerzuma,

ki ji ni moč popolnoma zaupati,
vendar si življenje boljše razlage
(še) ni moglo nuditi.

***

 

Kot žrtev tišine
sporočam, da je
tišina to, zaradi česar sem,
in to, kar me je pokončalo.

Nisem žrtev tišine,
ki jo prežema tvoja bližina.

Nisem žrtev tišine,
ki me obda pod vodo.

Nisem žrtev tišine,
ki sledi poku.

In nisem žrtev tišine,
ki nastopi brez sveta.

Pokončala me je
kozmična tišina,
frakcija človekove
prevzetnosti
in naveličanosti vesoljstva,
ki si je želelo nekaj trenutkov zase.

***

 

V začetku časa je bila beseda,
obkrožena s tišino.