Pridiga o koristnosti branja psalmov

Cezarij iz Arlesa (prev. Polonca Zupančič)

Cezarij iz Arlesa (ok. 470–542) se je rodil v Burgundiji v Franciji, njegova družina pa je pripadala podeželskemu plemstvu. Sprva je deloval kot klerik oziroma menih, okrog leta 499 je bil posvečen v mašnika v Arlesu in postavljen za opata v bližnjem samostanu, tri leta kasneje pa je postal arleški nadškof, čeprav si te pozicije ni želel. Tudi po nastopu službe si je prizadeval, da bi reformiral meniška pravila in jim podelil trdnejši temelj v veri. Svoje delo je opravljal goreče, skrbel je za duhovno napredovanje svojih vernikov ter pomagal revnim. Bil je tudi dober pridigar – ohranjenih je okrog 300 pridig, pisem, znan pa je tudi po svojih redovnih pravilih in vodilih za samostane.

Pridiga 238 je nastala v času posta in poudarja pomen premišljevanja o Psalmih, ki predstavljajo osrednji del bogoslužja: Cezarij spodbuja menihe, naj se psalme in apostolska pisma učijo na pamet [1], saj so to orožje proti hudičevim spletkam [2], medtem ko pisma učijo ljubezni in velikodušnosti [3]. Poleg tega menihom naroča, naj vselej, še zlasti pa v času posta, opravljajo kakršnokoli božje delo [4] in naj ne čakajo, da jih bo kdo drug povabil k tem opravilom [5].

[1] Preljubi bratje, ljubezen do vašega načina življenja me opominja, naj vam ob božji pomoči v ušesa vlijem nekaj zbranih besed o svetih knjigah Svetega pisma. Toda kaj lahko berač podeli bogatim? Vi sami se ob božji pomoči z branjem učite tega, kar bi lahko podelili drugim: toda zaradi teh, ki so slabi v branju, je vendarle treba nekaj reči. Kaj, če berejo in morda ne razumejo? Vseeno pa, preljubi, če želimo ob božji pomoči pogosteje ponavljati psalme na pamet, si vsak dan prizadevajmo spustiti v naša srca apostolska berila – vsi dobro veste, da je to, kar se dobro zdrobi, lepše zmleto;[1] tako pa tudi to, kar dobro poznamo, lepše pojemo v psalmih.

Kajti zato pravim, naj se nikomur ne daje možnosti za izgovor, da ne bo kdo naletel na tožnika,[2] ki mu ne bo mogel nasprotovati. Eden pravi, da se ne more učiti, drugi reče: »Želim se učiti, toda imam slab spomin.« Glej, vsak čas te bodo zaradi laži spoznali za krivega – glej, zapletaš se že v sedanjosti! Čemu iščeš izgovore? Ne podajaj lažnega pričevanja proti samemu sebi. Imaš sobo,[3] ki jo je izdelal Gospod: odpri jo in tam shrani bogastvo svojega Gospoda. On želi, da hraniš le, dokler imaš prostor: delaj, zbiraj – naj bo tvoja soba odprta za modrost in naj se zapre za neumnost. Imaš, sprejel si to.

Slišal sem, kako je verodostojna priča-prerok rekel: »Gospod mi je dal izučen jezik,[4] da bi znal presojati zlo in izbrati dobro.«[5] Bratje, kar je Bog dal preroku, je ta predal nam. Če vprašaš, kakšno vrsto jezika, ti On sam pove. Sprejel si že dobro izučeni jezik: zakaj se izgovarjaš? Pomisli nase, pomisli na svojo dušo: pusti svojemu srcu, da od znotraj povnanji svoj trud. Zakaj obtožujete svoj jezik, češ da je okorel in nespameten, ko pa ste prejeli dobro izučenega? Ker ste otopeli, se izgovarjate, da ne morete. Če se ne pripravite do tega, kaj boste potem odgovorili Gospodu, ko bo rekel: »Užij me in popij me?« Kadar ste pripravljeni, jeste, in ko se boste tega držali, boste pili.

[2] Vsakdo izmed vas, preljubi, naj torej pripravlja to, kar je dobro; kajti zaradi tega živimo tukaj[6] in zaradi tega se veselimo v prihodnosti.[7] Bratje, če pogosteje ponavljamo naše psalme, zapremo dostop posvetnim razmišljanjem – če prevlada duhovni psalm, posvetna misel zbeži. Psalmi so zares orožje božjih služabnikov: kdor ima psalme, se ne boji sovražnika.[8] O tem sovražniku Gospod pravi: »Vaš sovražnik je hudič.«[9] On prinaša slabo tako, da pobija, če le more; mi pa mislimo na dobre stvari, če pogosto beremo psalme. On[10] pravi: »Bodi prevzeten.« Jaz pa s psalmom prepevam, kar pravi Gospod: »Ta, ki je prevzeten, ne bo bival sredi moje hiše.«[11] In drugje: »Bog nasprotuje prevzetnim.«[12] In v Salomonovi knjigi: »Prevzeten je, čeprav nič ne ve, ampak je obseden z učenjaškimi razpravami.«[13]

Hudič zagotovo ne bi svetoval prevzetnosti, če bi vedel, da ima prostor med božjimi služabniki v raju: in zato zlasti menihom svetuje, naj bodo prevzetni, da bodo naposled izključeni od tod, od koder je bil on pregnan.[14] Kajti če ne bi bil sam prevzeten, bi imel najvišje mesto na nebu. On prigovarja k sporom, on sam povzroča dejanja sovraštva, on jih podžiga. Ti pa se mu, kot pravi pevec psalmov, upiraš, ko govoriš verze: »Gospod, postavi stražo mojim ustom, in ne preusmeri mojega srca v škodoželjne besede.«[15] In na drugem mestu pravi: »Rekel sem, obvaroval bom svoje poti, tako da ne bom grešil v besedah. Svojim ustom sem postavil stražo, dokler stoji grešnik meni nasproti.«[16] Če ima božji služabnik pogosto takšno orožje na jeziku, nemudoma zlomi vsako puščico nadvse malopridnega sovražnika. Ne bodite zlobni drug do drugega, ker Gospod zavrača to hibo rekoč: »Sovražil sem skupnost hudobnih.«[17]

Preljubi, popravimo torej slabosti telesa zaradi lepote duše, kjer je podoba Kristusa. Po pravici govorim, bratje: če želimo upoštevati vse to, če rečemo temu, ki nas skuša:[18] »Ne prigovarjaj mi, hudič, naj te poslušam in uničim podobo svojega Boga: on[19] je trpel zame, on je bil zame opljuvan, on je bil zame oklofutan, on je bil zame prebičan, on je zame visel na križu.« To naj božji služabnik reče temu, ki ga skuša: »Zares mi ne prigovarjaj, naj storim, kar me spodbujaš storiti.«

[3] Bratje, občudovali ste potrpežljivost; prisluhnite sedaj velikodušnosti: plemeniti Jožef je sovraštvu povrnil z ljubeznijo. Ko je zagledal svoje brate oziroma bolje rečeno, sovražnike, in ko je hotel, da ga ti prepoznajo, je pobožno pokazal svoje občutenje ljubezni. Ko jih je ljubeče poljubil, je ovlažil vratove bratov s tokom svojih solz in opral sovraštvo bratov s solzami usmiljenosti. Ni se spomnil na to, da so ga poslali v grozovito smrt, pač pa je vrnil dobro za zlo. Čeprav še ni prebral nasvetov Apostola, je kljub temu pokazal zgled usmiljenja. Pa vendar jih je bilo strah v njegovi navzočnosti. Zakaj? Ker jih je bil prevzel strup zavisti. Bratje, kaj drugega pa zavist dejansko povzroči nesrečnemu človeku, ki je zavisten, kakor prav to, da ga znotraj v duši raztrga na kosce s strupenimi kremplji? Kaj drugega prejme kot izkupiček svojega sovraštva kot temačnost duše in uničenje svoje zmožnosti razsojanja? Medtem ko hoče človek škodovati drugemu, muči samega sebe. Ni prav, da so menihi ljubosumni ali zavistni, kakor pravi Apostol: »Dokler obstaja grenko ljubosumje med vami, ali niste od telesa? In ali se ne obnašate kot običajni človek?«[20] Služabniki Gospoda pa bi morali biti vendarle vselej v skrbeh, da delajo, mislijo in govorijo to, kar Gospoda ne bo razjezilo, pač pa bo vselej služilo boljšemu cilju.

[4] Preljubi, kar najbolj se držimo sladkosti ljubezni, da nas Kristus ne bo grajal, ampak hvalil in povabil k večnemu darilu rekoč: »Pridite, blagoslovljenci mojega očeta, sprejmite kraljestvo, ki je bilo pripravljeno za vas.«[21] O, kako srečen je oni služabnik, ki ga Gospod povabi v svoje kraljestvo! Seveda pod pogojem, da pogosto drži v rokah to, od koder izpolnjuje voljo svojega Gospoda: se pravi, to je božje berilo, to je sveto premišljevanje v srcu in neusahljiva molitev. In kadarkoli se nam bo približal sovražnik, da bi nas skušal, nas bo vedno našel zaposlene s svetimi opravili.

Še zlasti v teh dneh svetega posta naj se nihče ne izgovarja: kajti ne ukvarjamo se toliko z delom, pač pa smo povabljeni k bogoslužju. Te svete dni imamo zato, da ne bo nobenega izgovora za nikogar izmed vas, ki bi se hotel v teh dneh pobožno truditi za ozdravljenje svoje duše. Post predstavlja desetino leta: in prav v tej desetini se nabere mnogo koristi za dušo. Preljubi, nočem torej, da bi se izgovarjali, češ da se zdaj ne da nadomestiti tega, česar ne dosežete v drugem času. Vsak naj se uči tega, kar imate za potrebno: kdor ima rad psalme, kdor berila in kdor nočne straže, naj bedi, bere, pomaga, moli, poje psalme. Vsi imate kaj, kar lahko delate za dušo. Zdi se, da je dni malo, toda v njih ste nabrali dolgotrajna dobra dela. Zdaj še več moliš, poješ več psalmov, več bereš, več bediš: četudi ne želiš, si kljub temu prisiljen – bodisi te prisili zvok deščic[22] bodisi glas predstojnika.

[5] Ampak ti, božji služabnik, ki mu ni nihče rekel, naj pride sem: prišel si, čemu si otopel? Čemu pričakuješ opominjevalca? Slišiš deščice: čemu se obotavljaš? Čemu odlašaš? Pohiti, steci! Poklican si k dobremu delu, čemu čakaš drugega? Naj ti ne bo zoprno, vstopi prvi; tam naj te najde ta, ki ga čakaš. Komaj si prišel, čemu hitiš oditi? Nisi prišel si k svoji mizi, ampak k mizi svojega Gospoda: postoj, izpolni svojo službo. Od tega živiš, iz tega se oblačiš: služabnik si, ni ti dovoljeno oditi. Čemu bežiš pred Gospodom? Kaj ti govori? Sprejmi plačilo za svoje opravilo. Naj te veseli, da služiš takšnemu gospodarju, ki ne pozna jeze. Poslušaj, kaj ti ukazuje. Niso nadležne stvari, tudi ne naporne. Pa tudi če so naporne, si služabnik. Zakaj gledaš zviška na to? Pohiti zaradi svobode: da boš varen imel svobodo, ko ti bo naredil dobro delo. Že te bo imel med prvimi, že te imenujejo za vzvišenega, že vesel poskakuješ v hiši svojega Gospoda in govoriš: »Blaženi so ti, ki bivajo v tvoji hiši, Gospod, in te bodo slavili na veke vekov.«[23] Ta, ki živi in bo kraljeval na veke vekov, naj blagovoli to izkazovati. Amen.




[1] Verjetno pregovor.

[2] Tj. hudiča.

[3] Tj. dušo.

[4] Izaija 50.4. V standardnem prevodu Svetega pisma se prevod glasi »Gospod Bog mi je dal jezik učencev«.

[5] Izaija 7.15. Standardni prevod: »… da bo znal zavračati húdo in izbirati dobro«.

[6] Tj. na zemlji.

[7] Tj. v nebesih.

[8] Tj. hudiča.

[9] Prirejeno po 1 Peter 5.8. V standardnem prevodu »Vaš nasprotnik hudič…«

[10] Hudič.

[11] Psalm 101.7. V standardnem prevodu: »Ne bo prebival v notranjosti moje hiše, kdor dela varljive reči.«

[12] Jakob 4.6. V standardnem prevodu: »Bog se prevzetnim upira.«

[13] V resnici gre za odlomek iz Timoteja 6.4. V standardnem prevodu: »… je domišljav in ničesar ne razume. Še več, tak boleha za razpravljanji in pričkanji za besedo.«

[14] Tj. iz raja.

[15] Psalm 141.3-4. Cezarij je izpustil del verza. V standardnem prevodu: »Postavi, Gospod, stražo k mojim ustom, čuvaj vrata mojih ustnic! Ne nagibaj mojega srca k slabi besedi.«

[16] Psalm 39.2. Besedilo pri Cezariju se nekoliko razlikuje od besedila v Svetem pismu. V standardnem prevodu: »Dejal sem: ‘Varoval bom svoje poti, da ne bi grešil s svojim jezikom; svoja usta bom obvaroval z uzdo’.«

[17] Psalm 26.5. V standardnem prevodu: »Sovražim zbor hudobnežev.«

[18] Ni logičnega nadaljevanja stavka; Cezarij je po navedku očitno pozabil pridati drugi del odvisnika.

[19] Tj. Kristus.

[20] 1 Korinčanom 3.3. V standardnem prevodu: »Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir?«

[21] Matej 25.34. V standardnem prevodu: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!«

[22] Namesto zvonjenja z zvončkom so v tem samostanu uporabljali deščice, ki so jih tleskali skupaj.

[23] Psalm 84.5. V standardnem prevodu: »Blagor njim, ki stanujejo v tvoji hiši: še te bodo smeli hvaliti.«