Beseda o angelih

Julia Hartwig (prev. Jana Unuk)

Julia Hartwig (1921–2017) je bila ena največjih sodobnih poljskih pesnic, odlična predstavnica generacije klasikov poljske sodobne poezije, ki so jo zaznamovala imena, kot so Czesław Miłosz, Wisława Szymborska in Tadeusz Różewicz. Z omenjenimi jo je povezovala tudi izkušnja preživete vojne. Rodila se je leta 1921 v Lublinu očetu Poljaku, po poklicu fotografu, in materi Rusinji kot najmlajša izmed otrok. Pesmi je začela pisati pri petnajstih letih. Med vojno je bila študentka polonistike in filozofije na ilegalno organiziranih univerzitetnih predavanjih v Varšavi in kurirka poljske narodnoosvobodilne vojske. Po vojni je nadaljevala študij polonistike in romanistike. V letih 1947–1950 je bila na štipendijskem bivanju v Franciji, delala je tudi v kulturnem oddelku poljskega veleposlaništva. Po vrnitvi v Varšavo je leta 1956 izdala prvo pesniško zbirko, Slovesa. Sledile so ji številne druge, od Prostih rok (1969), Dvojnosti (1971), Bedenja (1978) do Ameriških pesmi (2002), Prebliskov (2002), Izpovedi in prebliskov (2004), Tretjih prebliskov (2008), Jasno nejasno (2010), Bridkih tožb (2011), Vrnitev (2011), Zapisanega (2013) in Pogleda (2016). Skupaj z možem, pesnikom Arturjem Międzyrzeckim, in hčerko je daljša obdobja preživljala tudi v Združenih državah Amerike. Prevajala je poezijo iz francoščine in angleščine in napisala monografiji o Apollinairu in Gérardu de Nervalu. Prejela je številne literarne nagrade, med njimi nagrado Sklada A. Jurzykowskega (1981), nagrado Thorntona Wilderja (1986),  nagrado Georga Trakla (1991), nagrado Władysława Reymonta (2006), nagrado Jana Parandowskega (2009), Norwidovo nagrado za življenjsko delo (2013) in pesniško nagrado Wisławe Szymborske (2014). Umrla je 14. julija letos v Pensilvaniji v ZDA, pokopana je v Varšavi.

Pesmi Julije Hartwig so formalno raznolike, saj obsegajo vse od kratkih, lakoničnih, nekajverznih oblik do razdelanih, v dolgem verzu pisanih daljših pesmi, pogosto osredinjenih okrog ene same razvejene metafore, zaključene z refleksivno poanto. Pesnica je upesnjevala bogastvo in raznolikost sveta in človeške misli. Vedno je izhajala od vidne resničnosti, saj je zanjo, kot je nekoč zapisala, izkušnja resničnosti prehajala v vrsto transcendentne izkušnje. Mojstrsko je povezovala nasprotja, sanjske vizije in podobe je združevala s podrobnimi opisi narave in vsakdanjega življenja. Tematsko se njene pesmi razpenjajo od predstavljanja vsakdanjih dogodkov, potovanj, krajev do opisov narave, dreves in živali, ljudi, znancev in naključnih mimoidočih z ulice, pesnikov in slikarjev, videnih slik in slišanih glasbenih del, razgledov in oblakov … Kot ena redkih v poljski poeziji je pisala tudi pesmi v prozi, ki jih je zbrala v zbirki Ne govorim samo sebi (2003). Zamislila pa si je tudi samosvojo izrazno obliko, poimenovano »prebliski«, tj. nekakšne kratke domislice, iskrice, ki še niso pesmi, ampak prej njihovi zasnutki ali zamisli zanje. Številne pesmi Julie Hartwig, predvsem tiste iz zbirke Ameriške pesmi (2002), pa tudi iz kasnejših, so navdihnila njena bivanja v Ameriki. V Ameriškem dnevniku, esejistični knjigi iz leta 1980, je pesnica opisala svoje globoko notranje doživetje Amerike kot drugega, tujega sveta: »Amerika je bila zame ves ta čas dežela brez sanj. Tam sem spala trdno in brez sanjskih podob. Toda dnevi so bili polni presenečenj, nekoliko so spominjali na sanje, realistične, natančne, vendar ne brez pogosto občutljivega in skoraj poetičnega vzdušja. Toda kot da bi bile to sanje nekoga drugega, vzete iz drugega življenja.« V uvodu v Ameriške pesmi je pesnica poudarila biografskost svoje poezije. Kot avtobiografsko je njeno poezijo označil tudi Czesław Miłosz: »Pesmi Julie Hartwig ne znam brati drugače, kot da iz njih sestavljam avtobiografsko pripoved. (…) Njeno življenje, takšno, kakršno se kaže v tej poeziji, je bilo polno nesreč in porazov, vendar je našla način, da je o tem govorila nekako naokrog, s poimenovanjem podob, ki se pojavljajo pred očmi. Njen glas je enakomeren, ne tiša se v šepet niti se se povzdigne v krik.«

 

Nismo si zaslužili

Nismo si zaslužili niti psa niti ptiča niti krave. Da sploh ne govorimo o konju. Mladem konju, ki se blešči kot temna zvezda na brezmejnem prostranstvu travnika.
Nadležni, sebični, ki ničesar nočemo in zahtevamo vse, si nismo zaslužili prijateljstva drugih vrst.
Bogataš je enako odvraten kot siromak, ušiv in prekrit s turi.
Toda pes nam to oprošča. Porine gobček v povešeno človekovo dlan in zahteva ljubkovanje.

 

Kadar koli se srečam …

Kerubini in serafini, to razumem. Toda od kod na vrtu ti tolsti krokarji, pod katerimi se upogiba veja?
Čudim se vsakemu vrabcu, ki skače kot na vzmeteh, čudim se vsakemu potepuškemu mačku.
O, tajni srednji svet, mar še kar trajaš?
Kadar koli se srečam iz oči v oči s psom, ki stoji razkoračen in me gleda s pričakujočim, vztrajnim pogledom, se ne morem upreti misli, da je bil prav za mojo zlorabo govora, za hvalisanja in zlagani ton, kaznovan z nemostjo.

 

Iz temnega gozda

Iz temnega gozda, iz gostega smrekovja, iz prepletenega robidovja kot blisk bežeče svetlobe ptičji ščebet otrok. Ptičje nožice, ptičji puhec. Potihoma si hukata v brado na veji kakor mladi sovici v soju vzhajajoče lune. In spet in spet lopotaje razprostirata čisto mlada, srebreča se krila.
Vlečeta na ušesa, kako se pod drevjem sope objemajo medvedi, kako ribe, ki ne poznajo sna, poskakujejo v potoku in izvabljajo iz tišine globoki ton, kot bi na dno vodnjaka padala srebrna žlička.
Nihče ne ve, kje sta. Niti mati, ki šele zdaj pobira pernico s plota, kjer se zrači.

 

Povabilo

Lezi poleg mene.
Kot lisjak poleg lisice, kot ptič poleg ptiča, kadar se razleže hukanje sove.
Naj naju zagrne modrost molčanja, modrost toplote, modrost slovesa dolgo pred trenutkom odhoda.
Leživa drug poleg drugega in gledava v noč.
Poklonile se nama bodo štiri strani neba in popotniki temine nama bodo darovali izsanjane darove, leke in talismane.

 

Nebo kot …

Nebo kot košata jablana. V njenem zelenem krilu se med listjem igrajo bleščeči dojenčki, sipajo iskre cvetovi neonskih zvezd, kaplje zrcalne rose drevo spreminjajo v nebotični svečnik.
Vendar zadošča sunek vetra in iskreča se jablana potemni, dojenčka prekrije strašna sivina, ure zabijejo z vseh robov obzorja in človek, ki vzhičen stoji z odkrito glavo, spet zgrabi za lopato in naprej koplje jarek za neznane mrliče.

 

Prebujenje v luči milosti

Moja mati stoji nad posteljo.
Vstani, prespala si tisoč dvesto trideset sončnih juter in neskončno število meglenih. Čakajo nate.
Vendar ni nikogar. Niti nje ni več.
Navijem radio, da bi zaglušil spomin na njen glas.
Na travi se vidijo srage nočnega sreža.
Drevesa so se čez noč že ogolila zadnjih listov.
Kako je mogoče, da sta v meni veselje in bolečina hkrati.

 

Mislimo

Mislimo na duhove. Da se nam lahko kdaj prikažejo.
Oni pa so nam že zaklicali v tisti megleni, vetrovni noči: Ej, Hamlet! Ej, Hamlet!
Mislimo na strup. Da ga bomo nekoč morali popiti.
Popili smo ga že.
Mislimo, da bo napočil čas preskušnje.
Medtem pa romarji, ki smo jih vodili, že davno počivajo na dnu morja in jih ni več mogoče prepoznati.
Mislimo: od jutri bomo živeli zares.
Pa je to vendar že življenje in marsikateri med nami je že za vselej mrtev.

 

Glušite me

Glušite me s krikom, smehom, žvenketom razbijajočega se stekla.
Pa vendar kričim z naježenimi lasmi in moja usta se pregibajo kot usta v grozi zamirajoče gluhoneme, ki je med pirovanjem uzrla perut vršečega požara.

 

Drevo je dom

Drevo je dom
kdo bi lahko to zanikal
Dovolj je da se s pogledom povzpneš po nadstropjih njegovih vej
in prisluhneš semnju ptičev ki so se poskrili v njegovo senco
Drevo je dom Majceni in podobni ptičem v sanjah posedamo na njegovih rogovilah
in dostojanstvo mirovanja drevesa zdaj spominja na živo cerkev
polno šepetov in šelestov
Vse je mogoče zanj ki stanuje v vejevju drevesa
kajti k drevesu prostovoljno priletava veter
od katerega postaja um čist in pripravljen na sleherno presenečenje
v njegov pristan pripluje jadrnica koprenaste ovčice
in ne izogne se mu težka oklepnica točnega oblaka
sonce se hodi hladit med njegove liste
O težka stopala drevesa šape dobrodušnega zmaja
nepremično ujeta v zemlji in moleča iz nje
da bi pokazala svojo gladkost o lubje prepredeno z gubami
in lesketavo telo gabrovih debel
kajti kako si ti drznem reči samo: drevo
ko pa imaš toliko imen
Ti kroglasta lipa ti jagned podobna gosjemu peresu
ti hrast starih bogov in gromov ki otresajo želode
košata jablana tuja z otoka mrtvih
tisa javor jesen akacija vrba in jelša
Žpa tudi vsa druga meni neznana čarovnije polna drevesa
s katerimi človek istoveti svojo usodo
Naučite nas sprijazniti se s krajem na katerem živimo
naučite nas spoznati ga do korenin in vzljubiti do kraja
biti zakoreninjeno drevo

 

Igra z meglo v Kościelisku

Začne se s pretvarjanjem da naokrog ni ničesar več:
Pokaži ali znaš biti popolnoma sam medtem ko izginja svet
To je tako kot bi oči prekrila mrena
Belo je tako belo da je treba stopati s predse iztegnjenimi rokami
Zdaj se megla za hip razpre
pokaže noge dreves na obronku travnika
potem pa jih spet zastre z rjuho beline
Iznenada razkrije na travi stoječo kravo
ali bolje njeno nerazločno in živčno senco
Končno priganjana od sonca dvigne prvi zastor
in ponovno se vidi obris cerkve z malim zvonikom
pa tudi scefrana packa vaškega pokopališča
Naslednja zavesa gre gor in zadaj se pojavi vasica
kot na lepem potegnjena iz čarovnikovega klobuka
Vse prostrano ozadje pa je vseeno še naprej zapečateno z belim lakom
nihče ne bi uganil da se za to varljivo praznino
pne kvišku mogočna utrdba Tater
Nespametna megla kot otrok ki z robcem zakriva
čigav pogrešani obraz
Smo mar zato poganjali prostor z vlakom in avtom
da bi se s tabo šli skrivalnice
in hrepeneli – celo zdaj ko smo že na cilju?

 

Preoblečenje

Uzrla sem ga spomladi in zadušila vzklik vzhičenosti –
višnjevo drevo
kupola cvetja lahna kakor snežena pena
poročna torta tako sladka da sta zaljubljenca
ki sta se ravno skrivala v uti iz vej
lahko v njej okusila najčistejšo esenco sladkosti
in dišalo je dišalo
In čeprav je kar naprej padalo cvetje kot brezglasni metež
se je zdelo da bo za večno ostalo v tej belini
Pod to cvetočo višnjo so se sanjale neke sanje in blagost
ki se je v njej okopano srce počutilo spet nedolžno
in hkrati tako lahko da bi ga že najrahlejša sapica
lahko odpihnila v zrak
Pomladni čas je minil in izmenjale so se straže rož
po rumenih narcisah je prišel čas gladiol
na mestu trepetave beline pa se je nad tršatim deblom pojavil
usnjen šotor iz zelenih listov trden in skoraj vojaški
pod katerega se je zatekla četica hrupnih smrkavcev
ki so se podili kot mladi žrebci

 

Duh po smoli

Popravljajo streho
Pripeljali so kovinske sodčke polne smole
in jih postavili na zelenico na našem dvorišču
Vsako jutro zakurijo pod sodčkom ogenj ki ga zvečer pogasijo
in ostri duh po smoli skozi okna vdira v stanovanja
prebija vonj bezga ki cvete lila in belo
Vroč maj je
Delavci se sukajo kot črni vragi okoli plamenov
mešajo katran in dolagajo premog na ogenj
bolj slepeč od žgočega sonca
Vedra goste maže se vozijo na streho
z dvigalom iz premičnih vrvi in lomijo vinsko trto
ki se je po zadnji zimi razredčila
in razkrila gole plahte zidu
Naše dvorišče zdaj spominja na preddverje pekla
niti perja ne manjka za povaljanje grešnikov v smoli
saj so ravno zacveteli topoli
in v zraku lebdijo oblaki njihovega lahnega puha
Eden od delavcev je posebno lep vrag
beli zobje pobliskavajo razkriti v grimasi napora
ko s palico meša po sodčku
črni lasje se mavrično spreminjajo nad visokim čelom
Družbo mu dela mlada vražička
vražje lepa v svojem kratcenem krilcu
Vsak dan se udobno usede na zložljivi stolček daleč stran od kurišča
in molče gleda v ogenj ali pa brado nasloni na dlani
in bere knjigo v zelo barvastih platnicah
Delavec se od časa do časa obrne proti nji
kot da bi hotel preveriti ali ni odšla
ali pa se za hip usede na grobljo kovinskih cevi odvrženih na zelenico
in gleda njene noge

 

Beseda o angelih v trenutku kot bi se zdelo
za to najmanj primernem

Angeli imajo telesa
Slikali so jih davni slikarji na lastne oči videli svetniki
opisovali Swedenborg Blake in nekateri romantični pesniki
Prikazovali so se jim kako se sprehajajo po vrtu
ali potem ko jih je neznana moč obesila v zraku
poznali so barvo njihovih oblačil in svetlobe ki se je lomila v gubah
Vedeli so da je angel nebeško bitje
vendar so jih videli tako natančno ker so okoliški svet
gledali v vsej snovnosti ki mu je bila dana na dan stvarjenja
Samota je izpopolnjevala pogled obrtnika in umetnika
njegov sluh je spet pridobival prirojeno občutljivost
in lovil drugim neslišno glasbo zraka
tiho mrmranje gor ki se otresajo megle
sopihanje jazbeca in spev na videz gluhega panja
Pričujoč  o telesnosti angelov so pričevali o utelesitvah idej
saj vsak pojem pozdravljamo z otroško naklonjenostjo
v njegovi vidni četudi skaženi podobi:
Kreposti si namreč poskušajo najti vsaj delno bivališče v ljudeh
čustva si iščejo opravičilo v lepoti in odlikah naših dragih
sanje se oblačijo v barve in ustvarjajo slike iz elementov vidnega sveta
zlo si izbira za bivališče rogatega vraga ali pa skrunilca svobode
nadeva si njegova oblačila in ime
smešnost in napuh nas v hipu spremenita v norčke
pa naj smo še tako slovesno resnobni
Ni praznina pač pa bajka začetek in konec obstoja
pa naj je ta konec tudi krvav in okruten
Prinašajo nas štorklje lovijo nas iz vode v košari
pijemo vodo in vino radi imamo telo in njegove želje
tare nas bolezen trpimo preganjanja
usta imamo zaprta vpričo obrekovanj in utrpevamo škodo na osebni svobodi
dihamo v upanju ki privzema podobo hiše
v kateri lahko živiš v miru ne da trpiš lakoto ali osramočenost
Ves ta čas so angeli z nami
toda marsikateri od njih je že podvomil da se bomo naučili občevati z njimi
kakor z živimi bitji tako kot smo sami podvomili
da bi oni lahko prenesli življenje med nami odkar telesnost ni več čudež
pač pa je postala sprijena in za Stvarnika žaljiva
Zato nas sredi vsesplošnih razprtij in trušča
angeli nagovarjajo k molku in tišini
prišepetavajo nam misel o popolnosti
čeprav se nam popolnost samotarjev danes dozdeva grešna
in jo najdemo še v mučeništvu in drznosti prepričanj
Angeli nas učijo zaupanja
pokažejo nam list ki se varno razvija poleg bobnečih slapov
muho ki nekaznovano leze po gobcu krvoločnega leva
učijo nas živeti brez bojazni in nas vodijo na zelene pašnike
ko se zdi da vse traja pod ledom in v omrtvelosti

 

 

Žalovalci

Dvakrat sem videla
kako se je med velikim postom
v brooklynski četrti kjer živijo Italijani
na platformi velikega tovornjaka
pojavil ogromen kip Matere božje odet v žalno črnino
Kip se je čeprav močno pritrjen ritmično zibal v taktu vožnje
kot bi vračal poklon zijalom
črna obleka pa je zaskrbljujoče plapolala

Za kipom so se kakor telesni stražarji
zelo počasi pomikali luksuzni avtomobili
s togo sedečimi topo v prostor zazrtimi
mestnimi dostojanstveniki
in spremljajoča jih truma žalovalcev

Med velikim postom tu že diši po pomladi
ulice napolnjuje vonj po jasminu
tu in tam posajena sadna drevesca
pa ljubko nagibajo od cvetja bele glave
na ozadju vedre sinjine neba

Iz sprevoda ki je spremljal počasno vožnjo avtomobilov
se je tu pa tam odtrgalo nekaj pogrebcev
ki so hodili med trumo zijal in potresali s pušicami
v pričakovanju prispevkov
ki so jih vanje metali obilno ampak s tako mrkimi obrazi
kot da bi to počeli iz strahu ali prisile

Naš sosed starejši moški v obledelih kavbojkah
je ko se je nameril domov v brk zamrmral
Taka je ta naša Mati božja mafijska

 

Vse z vseh strani

V praznem baru v katerem drema točaj
na neobljudeni ulici neznanega mesta
v vlaku prividu na katerega nihče ne vstopa
na tuji svatbi kjer te nihče ne prepozna
v gruči žalujočih na neznanem pogrebu
sredi izbrancev usode sam neizbran
Stopiti za hrbet Danteju
ko se oddaljuje od Firenc
in pije vino v obcestni krčmi
presenetiti Blaka ko nag šteje angele
po prstih obiti Keatsa ko leži v travi
in s pogledom išče po nebu oblake
biti na karnevalu na srednjeveški maši norcev
iti pozimi vzdolž prazne plaže s katere so odletele celo ptice
telefonirati na pustoti iz kabine ki hrumi v različnih jezikih
popotovati z ladjo prividom z uspavano posadko
dvomiti da bi samo nerazumljiv tekst
lahko postal razkritje resničnega položaja človeka
občudovati budistične menihe ki so se nastavili nasilju
ne se bati da se boš znašel v salonu zavrženih
niti v salonu pozabljenih
ne se čuditi da se je bober znašel v predmestju
los pa se je sprehajal po varšavski Woli
ne se obotavljati pripovedovati zgodbe ki jih ne bo nihče poslušal
Vendar se ne slepimo da bomo četudi bomo tako veliko govorili
povedali vse