Med tišino in molkom

(prev. Katarina Šalamun Biedrzycka), Tomasz Mazur

Če je tišina neslišna, kako le naj jo slišim?

V poslušanju svojega notranjega glasu.

Če tišina pomeni mrak, kako le naj jo vidim?

Z zaprtimi očmi.

Če je tišina umanjkanje, le kako naj jo zagrabim?

Skozi hrepenenje za robovi, ostrinami in mejami.

Če je tišina neskončnost, kako bi jo lahko začutil?

Z dotikom obraza spečega otroka.

Če je tišina nekaj nedoumljivega, le kako jo lahko doživim?

Z odrekanjem mišljenju.

Če je tišina mir, kako bi jo lahko fotografiral?

Z umestitvijo na posnetek samostalnikov in ne glagolov.

Če je tišina brezbarvna, kako le jo lahko naslikam?

Če razprostrem svetlobo izredno enakomerno.

Če je tišina nič, kako jo lahko osvojim in uporabim?

Če zagledam v njej gradivo.

Če tišina pomeni pasivnost, kako lahko dojamem njeno naravo?

Če jo zagledam kot mater vsega bivanja.

Ampak, če je tišina negibnost, kako bi jo hotel zaplesati?

Tišina ni vsebina plesa.

Ona je njegov izvir.

In samo iz tišine se lahko rodijo koraki.

Tišina ni delež teh, ki molčijo.

Molk daje samo hladen dih.

Taka je namreč med njima razlika:

 

Molk končuje.

Tišina začenja.

Molk zastruplja.

Tišina ozdravlja.

Molk je ječa besed.

Tišina je čakanje na besede.

Molk zapira za sabo vrata.

Tišina jih odpira na stežaj.

Črnina je molk barv.

Belina je tišina barv.

Molk meni, da je vse končano.

Tišina verjame, da bo vse šele nastalo.

Molk je vlažna klet.

Tišina je ravna streha, po kateri se podi veter.

Molk je sežgan pergamin.

Tišina je sveže pobrisana tabla.

Molk je gola skala.

Tišina je rodovitna prst, ki čaka na setev.

Molk je zavrnitev.

Tišina je privolitev.

Molk je zvon brez kemblja.

Tišina je zvon, ki počiva.

Molk je pokrov na krsti.

Tišina je pričakovanje.

Molk zavrača odgovor.

Tišina je trenutek premisleka.

Ta, ki molči, sam sebe uničuje.

Ta, ki čuva v sebi tišino, gradi v samem sebi trdnjavo.

Molk je napadalen.

Tišina je krotka.

Molk je maščevanje.

Tišina je odpuščanje.

Molk je izločanje.

Tišina je vabilo.

Molk je kamen.

Tišina je naročje.

Molk zapira usta sogovorniku.

Tišina je področje zaupnih izpovedi.

Molk je mrzel.

Tišina je topla.

Molk je tihi obup.

Tišina je molčeči up.

Molk duši vse zvoke.

Tišina je polna neizraženih zvokov.

Mnogo ljudi potrebuje tišino, da bi zaspali.

Ampak tišina, ki jo imam v mislih, je potrebna za to,

da bi se zbudili.

Ne misli, da Bog molči.

On samo ustvarja okoli sebe tišino,

da bi jo ti mogel napolniti z molitvijo,

prepolno neizgovorjenih besed.

Če ne verjameš v Boga,

se nauči črpati iz tišine,

kakršno vliva vase morje,

kakršno zgradi v nas gora.

Če računaš na zunanjo rešitev – kriči.

Klic po rešitvi je konec molka.

Če iščeš razrešitev

–          poslušaj tišino svoje notranjosti.

 

 

Iz knjige Anatomija bivanja

Prevod iz poljščine: Katarina Šalamun Biedrzycka