Dr. Marjan Simčič (1960-2016) – in memoriam

Gorazd Kocijančič

Nepričakovano nas je zapustil dr. Marjan Simčič, dolgoletni prijatelj in sopotnik KUD Logos.  Bil je izredni profesor na ljubljanski Biotehniški fakulteti in eden izmed naših najuglednejših strokovnjakov za nutricionistiko.  Njegova nenadna in nepričakovana smrt nam kliče v spomin skrivnostne svetopisemske besede o Henohu: »potem ga ni bilo več, kajti Bog ga je vzel«« (1 Mz 5,21).  »Bil je vzet« (Sirahova knjiga 44,16): trpnost je tu spričevalo naše ustvarjeninske krhkosti in obenem previdnostne – ljubeče – volje Neizrekljivega. Nenadoma, polnega življenjskih moči, je Marjana Gospod vzel k sebi.  Bit se pretrga; zazeva praznina, ob kateri obmolknemo. Takšne smrti so vedno numinozni dogodki.  Nas, ki ostajamo tu, navdajajo z osuplostjo in žalostjo, obenem pa  nenadna oddaljenost postaja nova bližina.

Moji spomini na Marjana so bogati, čeprav nisva skupaj prebila prav mnogo dni. Ko je namreč izplaval iz svoje občasne introvertirane osamelosti, je bil živa eksplozija. Tedaj je postal  človek-dogodek, eruptiven čez vsako mero; vsako srečanje z njim je bilo drugačno in je zapustilo pečat, imelo je posebno barvo. Svoje križe, ki niso bili lahki, je Marjan znal nositi z nonšalanco in humorjem, ki sta bila prijateljem navdih.  Ni bil le sijajen strokovnjak, bister in duhovit sogovornik, radoveden intelektualec, ampak predvsem – preprosto rečeno – velika dobričina. Dobričina je dober človek. Dober človek je človek daril. Marjan je bil človek daril; ko jih je delil, je razdajal samega sebe. Nekaj je želel z njimi povedati – in to mu je večinoma uspelo. Kmalu po tem, ko sva se spoznala, mi je podaril knjigo Bela Hamvasa Filozofija vina, to pretanjeno apologijo krščanstva, ki se je smejala v brk marksističnemu materializmu s hvalnico sadu trte, ki razveseljuje človekovo srce in postaja Božja kri.  To je bilo Marjanu blizu: skrivnost snovi, zakrament materije, hrana, ki postaja presežnost in vodi v Drugo.  S poti po svetu je rad v dar prinašal bizarne predmete, ki so imeli zanj poseben pomen (recimo absolutno nefunkcionalen podstavek za sliko z barcelonske razstave Picassa). Drugič je prihitel in stisnil znancem v roke kakšno klasično zbirko poezije (zlasti svojega ljubega Gradnika, pesnika njegovih rodnih Goriških Brd). Lani na pomlad je nenapovedan uletel k meni domov na kosilo; skupaj smo zmolili, jedli čebulno juho iz vrečke in pili teran.  Med smehom – in po njegovem krajšem predavanju o opaznem napredku francoske prehrambne industrije – smo si obljubili, da takšno improvizacijo ponovimo ob letu osorej.  Človek obrača, Bog obrne: novo vino  bomo pili v Očetovem kraljestvu. Marjan, requiem aeternam