Obrazi revščine
Še pred dvema letoma je bilo videti, da je revščina v Evropi za vselej presežena. Živeli smo v prepričanju, da bo s splošnim napredkom revščina tudi drugod po svetu vse manjša. Toda izkazalo se je, da se je v Afriki med letoma 1981 in 2001 število revnih podvojilo. Položaj pa se je poslabšal tudi v razvitih državah, kjer trpi lakoto že okoli 15 milijonov ljudi, v ZDA je pod mejo revščine okoli 36 milijonov ljudi v EU pa celo 85 milijonov.
Pomanjkanje dobrin razkriva širše razsežnosti revščine. Govorimo lahko o socialni evtanaziji, ki pomeni izključenost iz delovnega življenja zaradi brezposelnosti, izključenost iz potrošniške družbe zaradi klasične revščine, izključenost iz družbe zaradi pomanjkanja socialnih stikov in izključenost od mehanizmov moči in vpliva, kar je nekakšna kulturna marginalizacija. Vedno več ljudi doživlja, da so »odpisani«, ker izgubljajo možnost pripadnosti prostorom in skupinam, ki živijo v razmerah polnega družbenega in kulturnega udejstvovanja. Milijonom se zaradi vsega tega majejo in podirajo stebri človeške istovetnosti; izgubljajo kulturno in duhovno streho nad sabo. Dunajski sociolog dr. P. Zulehner pravi, da so pri mnogih ogrožene tri človekove prapotrebe: ime, dom(ovina) in moč. Brez imena ostaja tista oseba, ki zaradi izključenosti in revščine ne uživa osnovnega spoštovanja in ne more uveljaviti svojih sposobnosti. Globalizacija in sodobna mobilnost sta v ljudeh povsem spodkopali kulturne, religiozne in nacionalne korenine. Brezdomovinskost v enem ali več prej omenjenih aspektih postaja vse bolj množična. Zaradi vsega tega postaja vprašljiva osnovna moč – možnost rasti, razvoja, kreativnosti, svobode gibanja ipd. – ki jo človek potrebuje za svojo eksistenco.
Bolj kot z opisom sodobne revščine imamo težave z vprašanjem, kako jo razumeti. Navadno iščemo rešitve na relaciji večje uravnoteženosti med revnimi in bogatimi. Nekaj povsem drugega pozna judovska stara zaveza, ki ne izhaja iz sociološke analize družbenih razmer, temveč iz ontološke biti človeka. Temeljna resničnost vsakega človeka je po razumevanju stare zaveze njegova ontološka revščina. Vsi ljudje smo – ne glede na narodnost, kulturo, religijo in ekonomsko moč – določeni z bitno revščino: podarjenostjo življenja in umrljivostjo. Starozavezni Jud je najprej izkusil podarjeno duhovno in politično osvoboditev, tej pa je potem sledil moralni kodeks, ki je usmerjal njegov boj proti revščini in socialni izključenosti: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi! ( … ) Ne zatiraj pravice siromaka v njegovi pravdi! Ogibaj se lažnive pravde!« (prim.: 2 Mz 22–23). Starozaveznemu razumevanju revščine je Kristus dodal še eno ugotovitev, da revščine nikoli ne bo mogoče v celoti izkoreniniti: »Uboge imate namreč vedno med seboj …« (Mt 26,11). Zato Kristus vsakemu kristjanu naroča, naj bo usmiljeni Samarijan in naj umiva noge svojemu bližnjemu (prim. Jn 13,14).
V luči zgornjih besed ni najbolj reven tisti, ki nima suknje in strehe nad glavo, temveč tisti, ki si domišlja, da si lahko z ekonomsko močjo, obvladovanjem sodišč ter s svojo materialno in kulturno produkcijo sam zagotovi preboj iz ontološke revščine. Sedmi forum naj bi se dotaknil različnih obrazov revščine danes ter razumevanja revščine v različnih družbenih, duhovnih in kulturnih izročilih.
