Koliko človeka gre v sodobno šolo?
»Tisti, ki se dobro prodaja, je konec koncev prodan.« – Wolfgang von der Weppen
Šola je nedvomno eden od velikih problemov našega časa. To ne velja le za slovensko družbo, temveč za celotno civilizacijo, katere del smo. V pluralni zahodni družbi je vse manj temeljnega etičnega konsenza. Družba se utemeljuje na molče vsiljenem konsenzu, ki vključuje bolj ali manj prikrito zatrtje vsega, kar ni kompatibilno z njeno aktualno ideologijo. Zdi se, da zahodna pluralna družba z radikalno družbeno pragmatično in kvantitativno usmeritvijo izbrisuje obsežna področja človeškega obstoja – duhovnost, individualnost, zanimanje za celoto ipd. Posledice tega so zelo vidne v življenju šole, ki poudarja storilnost in kompetitivnost, stremljenje po znanstvenem obvladovanju sveta, ki ga zanimajo splošne resnice, manj pa osebno individualno mišljenje in oblikovanje avtentične osebnosti, ki bi utemeljila samo sebe na lastnih pogledih in si tako izoblikovala svojo lastno življenjsko pot. Kakšno obzorje bi morala odpreti kultura in z njo šola, da bi bil v njej prostor za celega človeka, za človeka, ki ga kljub dominaciji splošnega, tehnike in rutine, kljub vzporednim »vzgojiteljem« od reklam, zabavne industrije do interneta, še zmeraj vznemirja tako imenovana imanenca kot transcendenca, tako biološka in družbena resničnost kot sunki presežnega? Ker je uporabnost znanja nekakšen vseodrešujoč obrazec, vzgoja srca ali, denimo, oblikovanje značaja tu nimata več nikakršne vloge. Emocionalni učenci in tudi takšni, ki razmišljajo globlje in širše, morajo to svojo nadarjenost podrejati faktografskemu vsrkavanju znanja.
Najbrž bi bilo treba znova opredeliti pojem izobraževanja. Ali je to res le skupek vsebin vedenja, ali pa tudi bivanjska oblika živete resnice? Svet se učencem servira razkosan na gola dejstva. Kako potem razumeti pojem sveta, torej celote? Videti je, da sodobna šola v to ne posega, ker bi se ji lahko izmuznil eden od temeljnih ciljev: standardiziranje izobraževanja. Zato postaja šola nekakšno podjetje, ki vzgaja in izobražuje za trg. Učenci so potem le še stranke šole, ki za svoj priklop v tržni sistem iščejo izobraževalne storitve. Uspešnost pridobivanja znanja je reducirana na čisto merljivost. V funkciji tega smotra so poenoteni tudi preizkusi znanja. Skrb vodstva šole je, da se njihova šola ne bi znašla na spodnjem delu rang liste. Delo šole se vse bolj evalvira po merilih, ki veljajo za veleindustrijo. Izobraževanje je le še blago med drugim blagom. Proces ekonomizacije prodira še v zadnje kotičke človeškega bistva. Ravnatelji in učitelji so pod nenehnim pritiskom, da bo vse, kar delajo, skladno s hitro se spreminjajočimi zakonskimi predpisi in težnjami po všečnosti. Zakonske spremembe imajo videz stroke in objektivnosti, v resnici pa sledijo trendom in modi. Mnogi kritiki šole so prepričani, da se izobraževalna politika izogiba temu, da bi cilje oprla na ustrezno antropološko podlago. »Tisti, ki se dobro prodaja, je konec koncev prodan.« (Wolfgang von der Weppen)
