Pridige May22

Tags

Related

Share

Pridige

Janez Tauler (prev. Alfred Leskovec)

PRIDIGA 6

Iugum enim meum suave et onus meum leve

[Večna resnica reče:] Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko (Mt 11,29)

VEČNA RESNICA našega Gospoda Jezusa Kristusa je rekla: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Temu oporekajo vsi naravno nastrojeni ljudje, kolikor sledijo svoji naravi, in pravijo, da je Božji jarem neprijeten, bridek, njegovo breme pa težko. A te besede vendarle morajo biti resnične, saj jih izreka večna resnica. Jarem imenujemo stvar, ki jo mukoma prenašamo ali vlačimo za sabo, medtem ko je breme nekaj, kar nas močno tišči ali pritiska. Pri jarmu pomislimo na notranjega človeka, pri bremenu pa na zunanjega, starega, posvetnega človeka. Notranji človek prihaja iz žlahtnega temelja božanstva in je podoben žlahtnemu čistemu Bogu – in tja nazaj ga tudi vabi, kliče in vleče, kjer bo lahko deležen vsega dobrega, ki ga ta žlahtni, prekrasni temelj poseduje po svoji lastni naravi; duša lahko kaj takšnega doseže po Božji milosti. Kdor bi lahko zaznaval, spoznaval in gledal, kako Bog polaga ta temelj v dno duše in v njem skrit in zakrit biva, bi bil brez dvoma blažen. In četudi človek svoj pogled usmeri navzven in z njim zatava naokoli, začuti večno mamljenje in nagnjenost, in četudi se jima še tako izmika, vendarle ne najde mira; namreč razen te mu vse druge stvari ne morejo zadostovati, kajti ta – nebeško dobro – ga, ne da bi to sam vedel, nenehno vleče naprej v to, kar je najbolj notranje. To je njegov cilj, podobno kot tudi vse stvari obmirujejo na svojem cilju. In podobno kot kamen vleče k zemlji in se ogenj dviga kvišku v zrak, vleče dušo k Bogu.

Komu je ta jarem, to vlečenje in nošenje prijetno? Zgolj ljudem, ki sebe, svoj obraz, svoje srce obrnejo stran od bitij v notranjost. Duša stoji namreč sredi med časom in večnostjo. Če se obrne k času, pozabi večnost. In če se stvari oddaljijo od nje, postanejo majhne, tako kot se nam zdi majhno vse, kar vidimo v daljavi, medtem ko je to, kar je blizu, veliko, saj je razdalja med očesom in predmetom majhna; tako je na primer s Soncem, pa čeprav je šestdesetkrat večje od Zemlje: kdor bi poleti, ko je sonce visoko na nebu, vzel vedro vode in vanj položil manjše zrcalo, bi se mu sonce v ogledalu zdelo komajda kaj večje kot kamenček. In čeprav bi bila ovira, ki bi prišla med zrcalce in veliko Sonce še tako majhna, bi podoba velikega Sonca v celoti izginila iz zrcala. In povsem enako je s človekom, ki se znajde pred oviro, pa naj bo ta ovira karkoli že in še tako majhna, tako da ne more gledati v ta temelj. To mu brez dvoma preprečuje, da bi se lahko Bog, to veliko dobro, zrcalilo v ogledalu njegove duše.

Oh, četudi so posvetne podobe še tako žlahtne in čiste, niso nič drugega kot ovira podobi brez vsake oblike, ki je Bog. Duša, v kateri naj bi se zrcalilo Sonce, mora biti prosta in brez vsakršnih podob, kajti tam, kjer se v zrcalu kaže kakršnakoli že podoba, ni mogoče zaznati Božje podobe. Vsi tisti, ki si ne prizadevajo za to osvoboditev (od posvetnih podob), tako da se ta skriti temelj ne more odkriti in kazati v obliki podobe, niso nič drugega kot dekle, in takšnim je jarem neprijeten. In če kdo ni niti pogledal tja niti izkusil tega temelja, je, kot pravi Origen, očitno obsojen na to, da ga vekomaj ne bo niti zaznaval niti užival. Človek, ki se vsaj enkrat na dan z vsemi svojimi močmi ne obrne k temu temelju, ne živi kot pravi kristjan. Tisti pa, ki čistijo ta temelj in mu posvečajo svoj prosti čas ter iz njega odstranjujejo posvetne podobe, da bi se lahko nanj izlilo Božje sonce, se jim zdi Božji jarem prijetnejši, slajši od meda in ta njegova sladkoba presega vsak drug okus, medtem ko se jim neokusno in neprijetno, grenko zdi vse, kar ni takšno; še več, vsem tistim, ki to izkusijo, se zdi svet kot neprijetna gnojnica, kajti tam, kjer pride do izkustva tega temelja, ta pritiska in vleče nadvse močno, še več, iz kosti vleče mozeg in kri iz žil. In kjer se odsev te podobe kaže v resnici, izginejo vse druge podobe in se oddaljijo od tega temelja.

Vzrok temu, da te ovirajo kakršnekoli že stvari, je torej v tem, da z njimi vztrajaš pri svojem. Če bi se znebila podob in svoje lastne volje, bi lahko posedovala tudi celo kraljestvo, pa ti to ne bi prav nič škodilo. Osvobodi se navajenosti na stvari in otresi se (posvetnih) podob, in boš lahko posedovala katerokoli stvar, ki jo potrebuješ. O enem izmed očakov pripovedujejo, da je bil je tako zelo brez vseh posvetnih podob, da v njem ni bilo najti niti ene same. Nekoč nekdo potrka na njegova vrata in ga prosi za nekaj; odvrne mu, da mu prinese. Ko pa je v hiši, na vse skupaj pozabi. Zunaj znova potrka in mož vpraša: »Kaj hočeš?« Moški zunaj znova prosi in ta mu odgovori, da mu prinese, a znova vse skupaj pozabi. Zunaj tretjič potrka. Očak reče: »Vstopi in si vzemi kar sam, te podobe ne morem tako dolgo zadrževati v sebi, saj je moj duh tako zelo brez vseh posvetnih podob.«

V te ljudi, osvobojene vseh posvetnih podob, sveti božansko sonce in so na čudovit način potegnjeni iz sebe in vseh stvari, medtem ko svojo voljo, sami sebe in vse stvari prepuščajo Božji volji, v katero so vpeti in se z njo prepletajo; v ta Božji jarem so vpeti na tako ljubeč način, da pozabijo na stvari, ki se jim zato zdijo majhne, medtem ko so jim večne stvari blizu, notranje in se jim zaradi te bližine zdijo velike; od njih jih ne ločuje nobena ovira in lahko zato uživajo njihovo ljubkost.

Zdaj si oglejmo še druge besede: »Moje breme je lahko.« Pri tem pomislimo na zunanjega človeka, na katerega pade najrazličnejše trpljenje. O ljubeči Bog, kje so zdaj tisti blaženi ljudje, ki jim je Božje breme lahko? Kajti nihče noče trpeti, a morata kljub temu vedno obstajati veselje in trpljenje, pa obračajmo, kakorkoli že hočemo. Tudi sam Kristus je moral trpeti in na ta način vstopati v svoje veličastje. Čemu naj bi ti trpela? Prenašati moraš Božjo voljo in njegove odločitve, kjerkoli in kakorkoli že te doletijo, bodisi po Bogu bodisi po ljudeh. Umirajo ti prijatelji, izgubiš posest ali čast, notranjo ali zunanjo tolažbo, pa najsi prihaja od Boga ali drugih bitij, vsa ta bremena moraš lahkotno prenašati, hkrati pa tudi svoje lastne pomanjkljivosti, zaradi katerih trpiš in jih niti ne moreš niti ne zmoreš preseči. Zato se postavi pod breme, da boš trpela v Božji volji, in svoje trpljenje predaj Bogu.

Konj dela v hlevu gnoj, in čeprav je gnoj sam na sebi nekaj nečistega in smrdečega, konj ta isti gnoj trudoma vlači na polje, kjer iz njega zrase žlahtna prelepa pšenica in žlahtno presladko vino, ki ne bi brez gnoja nikoli tako rasla. Torej, tvoj gnoj so tvoje lastne pomanjkljivosti, ki jih ne moreš niti odpraviti niti preseči niti se jih otresti, in te s pravo predanostjo trudoma in marljivo odnašaj na njivo ljubeče Božje volje. Raztresaj svoj gnoj po tem žlahtnem polju in iz njega bo v ponižni predanosti brez dvoma zrasel žlahten, prekrasen sad.

Kdor bi se s ponižno predanostjo uklanjal temu bremenu ter vsem Božjim odločitvam in njegovi volji, kdor bi se z nenehno resnobnostjo in ponižnim upanjem v obilju in pomanjkanju vdajal Božji volji, kdor bi vse stvari jemal od Boga in bi mu jih hotel znova naložiti, in sicer z resničnim ločevanjem od vsega zunanjega in z ostajanjem v samem sebi, s pogrezanjem v večno Božjo voljo ob zatajevanju samega sebe in vseh drugih bitij, kdor bi počel vse to in v tem vztrajal, temu bi bilo Božje breme resnično lahko, še več, tako zelo lahko, da bi se mu resnično zdelo kot čisti nič. Še več, bilo bi mu užitek, zadovoljstvo, veselje, nebeško kraljestvo; kajti to breme bi nosil Bog in človek bi bil povsem brez njega in bi stopil iz svojega sebstva. Nasprotno pa bi Bog v celoti in na vse načine vstopal v prav vse njegovo početje in nepočetje. Tako nam Bog pomagaj, da bo žlahtni Bog v nas deloval tako, da nam bo njegov jarem postal prijeten in njegovo breme lahko. AMEN.

 

 PRIDIGA 24

Estote prudentes et vigilate in orationibus

Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve (1 Pt 4,7)

 

SVETI PETER JE v svojem pismu rekel: »Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve.« Ker je pred nami prelepi praznik Svetega Duha, se mora vsak človek po svojih najboljših močeh pripraviti na njegov sprejem, in sicer tako, kot smo rekli včeraj na tem mestu: s čistim hrepenenjem po Bogu. In vsakdo mora z lučjo svojega razuma pregledati svoje početje in življenje, ali tu ne živi in prebiva nekaj, kar ni Bog. To pripravo sestavljajo štirje deli, ki smo jih omenili že včeraj: odmaknjenost, odrekanje, ponotranjenost in osamljenost. (In ta priprava je tudi v tem,) da se zunanji človek umiri in usmeri v izvajanje naravnih kreposti, medtem ko se njegove nižje sile usmerjajo v nravne kreposti; tako bo Sveti Duh višje sile (tega človeka) okrasil z božanskimi krepostmi. Vse to pa usmerja in ureja luč razuma, in sicer, kot se to spodobi, v slehernem početju in v vsem njegovem življenju, (medtem ko pa mora človek preveriti,) ali je vse usmerjeno v Boga; in če v svojem početju najde karkoli, kar ni usmerjeno v Boga, mora to spraviti v red.

In vse mora početi tako kot kmet, ki mora marca cepiti svoje drevje. Ko vidi, da se sonce začenja vzpenjati višje, obseka in obreže svoje drevje, opleve rastline, preorje zemljo in koplje karseda pridno. In prav tako mora človek s kar največjo pridnostjo prekopati tudi samega sebe, pogledati v svoj temelj in vse, kar je obrnjeno napak, temeljito preobrniti. Obrezati mora svoje drevje – se pravi svoje zunanje čute in svoje nižje sile – in poruvati ves svoj plevel. Najprej mora temeljito in smelo posekati in izkrčiti svojih sedem glavnih grehov, ves zunanji in notranji napuh, ves pohlep, vso jezo, sovraštvo in zavist, vso nečistost in poželenje v svojem srcu, telesu in čutih, na prav vse načine, v naravi in duhu; (preveriti mora,) ali se zunaj ali znotraj drži še kaj in se kje ne skriva lenoba. To in vse podobno mora posekati in do zadnjega opleti.

Vendar pa je (zemlja) še vedno suha in trda. Sonce se dviga čedalje višje, vendar pa še vedno ni segrelo (zimskih tal); zdaj se bliža hitro in poletje urno prihaja. Božansko sonce že sije na dobro pripravljeno polje. Brž ko so zunanji človek ter njegove nižje in višje sile, torej (ves) človek zunaj in znotraj, dobro obsekani in pripravljeni, pride blago božansko sonce in začne svetlo svetiti na temelj, na žlahtno polje, in nastopi radostno poletje, pravi, resnični razcvet, kot ga lahko zdaj vidimo zunaj. Preljubi večni Bog pusti zdaj Svetemu Duhu, da ozeleni in zacveti ter obrodi najlepši sad, o katerem ne more govoriti noben jezik in ki si ga ne more izmisliti nobeno srce; takšna slast nastane v duhu (takšnega človeka).

Brž ko lahko Sveti Duh s svojo pričujočnostjo v (človekov) temelj neovirano zlije svoj prelepi sijaj in svojo božansko svetlobo in lahko Duh, ki se tu imenuje in tudi je resnični Tolažnik, tu širi svoj blagi vpliv, se (zdaj) tu začne prelepo uživanje. Tu je zdaj praznični dan, kuhinja tako prijetno diši po žlahtni, dobri hrani, ki jo pripravljajo v njej in ki je tako nenavadno mična, tako čudovito privlačna! Maj je v polnem razcvetu! O, kako prelepo diši pecivo ven v ubožno naravo, ki zdaj ob tem tudi sama začuti svoj del veselja. Slastnost, ki jo Sveti Duh tu poraja v tako veliki meri, radodarno podarja in predaja v uživanje dobro pripravljenemu duhu. Okusiti in zaužiti eno samo (njeno) kapljico! Ta ena sama kapljica bi prekosila in izbrisala prav vsak okus in prijeten vonj, ki ga lahko porajajo bitja na kakršenkoli način, ki si ga lahko izmislimo ali predstavljamo.

Brž ko nekateri ljudje v sebi najdejo in začutijo to veliko, nenavadno tolažbo, bi se najraje povsem potopili vanjo, v njej zaspali, počivali in vztrajali v uživanju. Sveti Peter je hotel zgraditi tri koče, ko je okusil kapljico tega dobrega okusa, in bi najraje ostal v njih, česar pa naš Bog resnično ni hotel, saj je bil še daleč od cilja, do katerega ga je hotel pripeljati. Tako kot je sveti Peter rekel, da je tu dobro ostati, hočejo storiti tudi takšni ljudje; brž ko se zavedo te slasti, mislijo, da v celoti posedujejo sonce, in bi radi počivali v njegovi svetlobi in se ulegli; iz tistih, ki delajo tako, ki vsi skupaj vztrajajo (na istem mestu), ni nič: ne napredujejo.

(Spet) drugi zaostanejo tudi tako, da v tej svoji slasti padejo v nepravično svobodo; in v tem veselju in tem občutenju se narava urno obrne nazaj k sebi in poseduje sama sebe; to (pa) je nekaj, k čemur je človek še najbolj nagnjen in se zatorej zanaša na svoje občutenje. To je enako slabo – vsaj tako sem slišal govoriti o zdravilih – kot pri ljudeh, ki jemljejo veliko zdravil; brž ko človekova narava začuti pomoč, se zanaša nanjo, se uleže, počiva in se ji zdi, da ima potrebno pomoč, tako da (zdaj) sama ne deluje več tako vneto kot sicer; če pa v vso to pomoč ni prepričana, je dejavna in pomaga sama sebi. Glejte, drage moje, kako hitro se zastrupljena, sama k sebi obračajoča narava prikrade v prav vse stvari in (tu) išče svoj mir in svoje udobje, in sicer v duhovnih stvareh še tisočkrat bolj kot kjerkoli drugje. Kajti človeku se zdi, da se lahko, brž ko v sebi zazna to veselje in to nenavadno dobro, na to tudi zanese in se zato tudi počuti toliko varnejšega; ne deluje več tako vneto in zvesto, temveč takoj postane mehak in razvajen, in se mu dozdeva, da ne more več trpeti ali biti dejaven tako kot poprej ter da se mora po pravici obnašati mirno. In brž ko sovražnik vidi človeka počivati na ta način, pristopi k njemu in vanj zlije lažno sladkobo, tako da človek vztraja (na svojem mestu) in ostaja v nepravem miru.

Kako naj ravnamo (tu)? Naj bežimo pred takšno tolažbo? Jo odganjamo? Nikakor! Sprejeti jo moramo z veliko hvaležnostjo in jo ponižno znova darovati Bogu, se mu zelo zahvaliti zanjo, ga zaradi tega hvaliti, govoriti, da si je ne zaslužimo, in v celoti ravnati tako kot kak novopečeni rokodelski vajenec, ki poseduje zelo malo, je žejen in lačen, mora nenehno dalje in si pri tem govori »če grem še štiri milje dalje, bom dobil jesti in moj želodec bo napolnjen« in ki (ob tej misli) postane tako vesel, strumen in pogumen, da bi (najraje) prehodil še nadaljnjih deset milj. In povsem enako mora ravnati človek, ki ga krepča in hrani Bog s svojo tolažbo in božanskim občutenjem; delati mora veliko več kot poprej, več ljubiti, se bolj zahvaljevati, bolj hvaliti in veliko več kot prej živeti (po Božji volji), prav tako pa se mora s srčnim hrepenenjem in gorečo ljubeznijo predajati Bogu in koprneti (v služenju Bogu), da mu bo Bog z dobrim razlogom ponujal še več darov, še več tolažbe in (božanskega) občutenja.

Povsem enako, kot če bi človek hotel iti k papežu in mu dati en goldinar, papež pa bi mu dal sto tisoč funtov zlata, (in to) vedno znova, vsakič ko bi mu ta človek ponudil en goldinar; enako se dogaja tudi temu človeku, brž ko se hvaležen obrne k Bogu ter mu v ljubezni in hvaležnosti daruje samega sebe; Bog mu vsakič prihiti nasproti z več darovi in milostmi, z več tolažbe v prav vsakem trenutku. In na ta način postane (dar) Božje tolažbe pomoč, pot k Bogu in k večjemu dobremu. Po tej pomoči lahko posegamo, ne smemo pa v njej uživati. Enako kot tisti, ki se hoče peljati z vozom, tega voza ne uporabi v svoj užitek, temveč v svojo korist, moramo (tudi) Božje darove zgolj uporabljati, veselimo (pa) se lahko le Boga.

Pred to škodo nas opozarja sveti Peter, ki pravi, da moramo biti trezni in budni. In prav tako nas opozarja, da v občutku te tolažbe ne smemo zaspati, kajti kdor spi, je tako rekoč na pol mrtev in ne more sam od sebe ničesar narediti. Moramo se prebuditi ter biti trezni in pogumni. Trezen človek opravlja svoje delo veselo, pogumno in pametno. Tako pravi sveti Peter: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.« Drage moje! Torej ne bodite zaspane in lenobne ter ne vztrajajte pri tem, kar ni sam Bog, temveč se marljivo ozirajte okrog sebe z lučjo razuma ter v ljubečem hrepenenju pazite nase in na Boga v sebi.

Če preljubi učenci našega Gospoda ne bi mogli ostati v njegovi slastni pričujočnosti, bi morali biti deležni Svetega Duha. »Kajti,« je rekel Kristus, »če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam«. Sveti učenci so bili tako zunaj kot znotraj tako napolnjeni z (radostjo) pričujočnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa in vsi kotički (njihove notranjosti), srce, čuti, duša in sile, so bili zunaj in znotraj tako polni (te radosti), da je moralo vse, kar se jih je držalo, stran in ven – pa čeprav jim je to postalo še tako grenko in kislo –, če so hoteli do resnične, duhovne, notranje tolažbe. Ta napolnjenost (s tolažbo, ki se drži zunanjosti) jim je morala biti odvzeta – pa čeprav jim je postala še tako grenka in kisla –, če so hoteli napredovati, sicer bi v celoti ostali na najnižji stopnji, na stopnji čutnosti. Če pa človek (vendarle) preseže oklepanje čutov, pride v območje višjih, razumskih sil, kjer se (ta tolažba) sprejema na veliko bolj žlahten in vzvišen način; od tod pride v notranji temelj, v skritost duha; in tu ima ta slast zares svoje dejansko prebivališče in se sprejema na resničen in bitnosten način; trezen človek šele tu dobi polno življenje.

Sveti Peter pravi: »Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve. Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev.« Katero molitev ima v mislih sveti Peter? Mar misli ustno molitev, kot ji pravijo ljudje, ker drdrajo številne psalme? Ne, ne misli tega, temveč molitev, ki jo je naš Gospod Jezus Kristus imenoval resnična molitev, resnične molivce pa tiste, ki molijo v duhu in v resnici. Svetniki in učitelji pravijo, da je molitev vzpenjanje človekovega duha k Bogu, in da lahko k temu včasih pripomoreta tudi branje in ustna molitev, ki sta zato v tem smislu vendarle hvalevredna. Tako kot moj plašč in moja obleka nista jaz, a mi vendarle služita, tako služi (tudi) vsaka ustna molitev; včasih (namreč) vodi k resnični molitvi, kar pa (sama) ni, kajti pri tem se morata duh in srce dvigniti neposredno k Bogu, in samo to in nič drugega je bistvo resnične molitve.

Resnična molitev je zgolj dviganje srca k Bogu v ljubezni, iskrenem hrepenenju, ponižnem podrejanju Bogu; v to ne vključujem duhovnikov, redovnikov in prebendarjev, ki so zavezani molitvam ob določenih dnevnih časih in ustni molitvi; vendar pa ni nobena zunanja molitev tako pobožna in ljubeča, kot je sveti očenaš; njega nas je naučil sam vrhovni mojster, ki ga je tudi sam molil. Ta nas najpogosteje privede do resnične, bitnostne molitve, to je (resnično) nebeška molitev. To resnično molitev neprekinjeno govorimo in gledamo (njeno vsebino) v nebesih: to je resnično vzpenjanje k Bogu, ki dviga (človekovega) duha (k Bogu), tako da lahko Bog v resnici in dejansko vstopi v (človekov) najčistejši, najiskrenejši in najžlahtnejši del, v najbolj notranji temelj, kjer je edino resnična enost.

Sveti Avguštin o tem temelju pravi, da ima (človekova) duša v sebi skrito brezno, ki nima čisto nič opraviti s časnostjo in tem celim svetom in se dviga daleč nad tisti (človekov) del, ki telesu daje življenje in gibanje. V tem žlahtnem, slastnem breznu, nebeškem kraljestvu, se ta slast, o kateri smo govorili, potopi (v človekovo dušo, in tu je njeno bivališče za vekomaj; človek postane tu miren, bitnosten, pameten, odmaknjen in ponotranjen; tu se vzravna v večji čistosti in odrekanju in postane predanejši v vseh stvareh, kajti Bog je na pričujoč način prišel celo v to žlahtno kraljestvo in tu zdaj deluje, prebiva in vlada. Tega stanja ni mogoče primerjati s predhodnim, kajti človek dobi zdaj resnično božansko življenje. Njegov duh se tu popolnoma zliva (z Bogom), sam od sebe se razplamteva v vseh stvareh in vleče ga v vroči ljubezenski ogenj, ki je v bistvu in po naravi sam Bog.

In od tam se (ti ljudje) spuščajo sem dol v vso stisko svetih kristjanov in se s sveto molitvijo in hrepenenjem lotijo vsega, za kar Bog hoče, da se prosi zanj in njihove prijatelje; zavzemajo se za grešnike in (duše) v vicah ter si z vso ljubeznijo prizadevajo za nasvet za prav vsakega človeka v stiski med svetimi kristjani; vendar ne tako, da prosijo za to in to gospo, temveč na preprost in preudaren način. Tako kot vas vidim vse sedeti tu pred sabo (in) (vas zaobjamem) z enim samim pogledom, tudi oni potegnejo vse za sabo v isto brezno, na zatopljen način v isti ljubezenski ogenj. Zatem znova (sami) pogledajo tja notri, se tu pomudijo za kratek čas, nato pa znova potopijo tja notri ter se znova obrnejo (sem doli) k vsem trpečim med svetimi kristjani, zatem pa spet k ljubečemu, temačnemu, mirnemu počitku v breznu.

Tako hodijo tja in nazaj in vendarle ves čas ostajajo v prelepem, mirnem breznu; tu je njihova bitnost, njihovo življenje, medtem ko je tam tudi vse njihovo delovanje in njihovo gibanje. Kjerkoli že naletimo nanje, v njih ne najdemo ničesar drugega kot božansko življenje. Njihovo ravnanje, njihovo delovanje, njihov način, (vse) na njih je božansko. To so žlahtni ljudje, ki koristijo prav vsem kristjanom; služijo vsem za izboljšanje, Bogu v hvalo, vsem ljudem pa v tolažbo. Bivajo v Bogu in Bog biva v njih. Kjerkoli že so, jih moramo hvaliti!

Tako nam Bog pomagaj, da bomo vsi mi deležni tega. AMEN.