Zemljevôden (Terraqué) je prva in najbrž najbolj (pri)znana zbirka francoskega pesnika Eugèna Guillevica (1907 – 1997). Izšla je leta 1942 in bila pozdravljena kot osvežujoča novost v francoski poeziji, kjer sta simbolistična in pozneje nadrealistična vizionarnost in narek podzavesti postajala utrudljiva oziroma kontraproduktivna. Stvarnost in zemeljskost sveta, ki ga upesnjuje avtor, se kažeta tudi v senzoričnosti njegove poezije, ki deluje na vseh pet čutil. Pesem, četudi oblika izjavljanja, se v Guillevicevi poeziji vrti okrog neizgovorjenega, okrog nekega prvobitnega molka, ki preveva stvari. Pesnik je svoje delo, ki predstavlja enega od vrhov francoske poezije druge polovice 20. stoletja, podpisoval le s svojim priimkom.