Druga pesniška zbirka Dejana Kosa predstavlja suvereno odprtje v neznano. Onkraj vsakršnih trendovskih poetik skuša
pesništvo znova vrniti v svoj izvor, kjer ni nobenega razlikovanja med poezijo, filozofijo in religijo. Ta troedini govor se izvija primežu vsakršnih zgolj jezikovnih konstrukcij in nas postavlja pred vprašanje, kaj je resnično, kaj je svetloba, bit, nič, kaj je izkušnja, kaj je jezik in, navsezadnje, kdo smo mi sami. Branje teh pesmi, misli in molitev v resnici niti ni branje, ampak vrtoglava izkušnja, da smo mi sami brani in morda izbrani za neskončnost, ki je ni mogoče izreči, a jo je vendarle mogoče izkusiti – v izvornem molku, bitnostnem zahvaljevanju.