Ludwig Wittgenstein (1889–1951) je filozof, ki v 21. stoletju čedalje bolj pridobiva na aktualnosti, o čemer pričajo ne le bogata bibliografija o njegovi filozofski misli, temveč tudi številni poskusi aplikacije njegove filozofije na najrazličnejša področja sodobne humanistike.

Osnovna teza, ki jo v svoji knjigi zagovarja Bojan Korošak je ta, da problem neizrekljivega osrednje določa celotno Wittgensteinovo ustvarjalnost, od Logično-filozofskega traktata do Filozofskih raziskav. Pri tem naslovni pojem neizrekljivega avtor razume v dovolj širokem pomenu (kot neopisljivost, molk in nedostopnost), da lahko z njim zaobseže celotno Wittgensteinovo miselno pot in jo na ta način zajame v izvirnem interpretativnem pristopu. Delo poleg berljivosti kljub zahtevni tematiki odlikujejo pozornost do različnih Wittgensteinovih besedil ob obeh njegovih temeljnih delih (dnevniki, predavanja, zapiski), jasnost eksplikacije ter kritična diskusija z avtorji reprezentativnih interpretativnih pristopov (delo predstavlja avtorjevo predelano doktorsko disertacijo).

Temeljni pomen neizrekljivega, ki ga avtor razpira v svoji interpretaciji je vnaprejšnja zamejenost oz. sklenjenost možnega smisla, sveta kot skrivnostnega in čudežnega ozadja in pogoja tega, da karkoli je in lahko o tem govorimo, na katerega pa se lahko zgolj pokaže. V tej zvezi avtor sledeč Wittgensteinu pomembno opozarja na nezadostnost znanstvenega postopka razlage in pasti scientističnega objektivizma v pristopu  k vprašanjem bogate fenomenalnosti človeškega izkustva.

Temeljni poudarek Wittgensteinove filozofije je v tem, da ne gre za to, da obmolknemo, temveč da se zavemo, da z govorjenjem še nismo in tudi ne bomo prestopili praga “neizrekljivega”. Tega praga se lahko “dotaknemo” z življenjem, z dejanji, s tistim, kar je “vedno in pravkar prisotno”. Zato je potrebno iskati odgovor naprej in morda, kot pravi Wittgenstein, je že samo iskanje neznanska bližina Neizrekljivega.

Obseg: 387 str.