Besedilo »Temeljni verzi o srednji poti« predstavlja enega največjih zakladov budistične misli. Gre za osrednje delo filozofa Nāgārjune (pribl. 150–250 n. št.), ki velja za ustanovitelja »šole srednje poti« in ga imajo nekateri za najpomembnejšega budističnega misleca po Budi. Nāgārjuna v svoji filozofski pesnitvi razlaga in utemeljuje nekaj temeljnih pojmov mahāyāna budizma, zlasti »praznino«  in »soodvisno porajanje«. Gre torej za »ustanovno besedilo« madhyamake oz. »šole srednje poti«, ki je eden od temeljnih gradnikov mahāyāna budizma. Pisec besedila s pomočjo posebne štiričlene logične metode, znane tudi kot »tetralema«, dokazuje, da so vse ontološke pozicije nevzdržne in da so posledično vse obstoječe stvari brez lastne bitnosti, tj. medsebojno pogojene in prazne. Nāgārjuna tako razširi in radikalizira tezo o neobstoju jaza ali ne-jazu, ki je bila prisotna že v starejših filozofskih šolah in predstavlja centralni (ne)steber budistične filozofije.