Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev (1874—1948) je eden najpomembnejših ruskih filozofov 20. stoletja. V mladosti se je navduševal nad marksizmom, pozneje nad idealizmom, nato pa je začel ustvarjati lastno personalistično filozofijo, v središču katere so kategorije svobode, osebe in ustvarjanja ter njihova povezanost z zunanjim svetom — državo,
družbo in kulturo. Bil je kritičen do slehernega zatiranja in družbene laži, pa naj bo ta komunistična, fašistična, klerikalna, nacionalistična ali pa liberalno-kapitalistična. Dopuščal je možnost nekakšnega »personalističnega socializma«, pri katerem bo človek kot ustvarjalna oseba nad družbo.

Smisel ustvarjanja. Poskus upravičenja človeka (knjiga je bila napisana v letih 1912—1914, objavljena 1916) velja za prvi poskus sistematičnega orisa avtorjeve personalistične filozofije. Glavna ideja knjige je misel o ustvarjanju kot razodetju človeka: človek v ustvarjanju ne prerazporeja zgolj  že obstoječih elementov, ne gradi kulturnih
»objektov«, pač pa premaguje odtujenost in skrbi za prirast biti v svetu. Njegova ustvarjalna pot je religiozna pot, ki je pot neposlušnosti svetu in njegovemu zlu; v poslušnosti svetu se namreč dostikrat skriva duh smrti, smrtni strup. Po »epohi zakona« in »epohi odkupitve« bo nastopila »epoha ustvarjanja«, ko se bo krščanstvo kot religija svobode, kakor ga je razumel Berdjajev, dokončno udejanjilo, človek v svojem svobodnem, drznem in ustvarjalnem delovanju pa bo obnovil kozmično hierarhijo ter zasedel kraljevsko mesto v živi naravi.

Obseg: 379 str.