Teolog in zgodovinar Georgij Vasiljevič Florovski (1893-1979) spada med najprodornejše ruske mislece, skupaj z Vladimirjem Loskim, Sergejem Bulgakovom in Justinom Popovićem velja za vodilnega pravoslavnega teologa 20. stoletja. V začetnem emigrantskem obdobju, ki je sledilo koncu državljanske vojne na ozemlju nekdanjega Ruskega imperija, je postal profesor na pariškem Pravoslavnem teološkem inštitutu svetega Sergija, kjer je preučeval vzhodne cerkvene očete in rusko kulturno zgodovino. Po drugi svetovni vojni se je preselil v ZDA, kot profesor je bil zaposlen v Pravoslavnem bogoslovnem semenišču svetega Vladimirja in na harvardski univerzi, svojo kariero pa je zaključil na univerzi Princeton. Bil je eden izmed pobudnikov ustanovitve Ekumenskega sveta cerkva in član Ameriške akademije znanosti. Njegovi deli Vzhodni očetje 4. stoletja (1931) in Poti ruske teologije (1937) sta postali klasično branje za vsakogar, ki se podaja na pot spoznavanja pravoslavne duhovnosti in kulture.
Delo je zasnovano kot pregled teologije ruskega pravoslavja in obenem kot celovita intelektualna zgodovina ruskega prostora. Narava omenjene monografije je dvojna: temeljita historiografska sinteza na eni strani in filozofsko ovrednotenje idejnih tokov iz pravoslavnega zornega kota na drugi.

Obseg: 360 str.