Drugi zvezek vsebuje tri dela Ivana Ilicha.

Illich ni nasprotoval tehnologiji kot taki, niti se ni zavzemal za nekakšno vrnitev v idilično preteklost. V knjigi Orodja za sožitnost predlaga alternativo: življenje v sožitnostni družbi, kjer moderne tehnologije služijo posameznikom, ne pa njihovim upravljavcem. Kjer se veča moč strojev, tam se vloga posameznika čedalje bolj krči na vlogo pasivnega potrošnika, zato je takšna sožitnost nasprotje industrijski produktivnosti. Orodja so neločljiva od družbenih odnosov, saj se posameznik prek delovanja z njimi povezuje s svojo družbo. Kadar posameznik obvladuje svoja orodja, lahko v svet vnaša svoj smisel; kadar orodja obvladujejo posameznika, njihova oblika določa njegovo samopodobo. Sožitnostna orodja so tista, ki vsakemu uporabniku dajejo možnost, da okolje obogati s sadovi svoje vizije. Industrijska orodja mu to možnost odrekajo, izdelovalcem in upravljavcem orodij pa dovoljujejo, da opredeljujejo smisel in pričakovanja drugih.

V knjigi Pravica do koristnega brezdelja in njeni strokovni nasprotniki Illich opisuje, kako izobilje potrošnih dobrin hromi posameznikovo avtonomno ustvarjanje uporabnih vrednosti, profesije pa prek združenj strokovnjakov, ki so si prisvojila vlogo razsodnikov o človekovih potrebah, oblikujejo potrebe družbe in vzdržujejo odvisnost ljudi od trga. Zdravemu razumu postaja vse bolj jasno, da gre za novo vrsto kartela, ki državljane preobraža v stranke, da bi jih nato lahko reševali strokovnjaki. Ker so ljudje pripravljeni to, kar jim strokovnjaki pripišejo kot potrebo, občutiti kot primanjkljaj, prilagodljivim potrošnikom ne preostane drugega, kot da osebno občutene potrebe nadomestijo z naučenimi. Ko se eno področje življenja za drugim podreja sprojektirani potrošnji blaga, so le redkim med nami prihranjene ponavljajoče se izkušnje nemočne odvisnosti.

V knjigi Vernakularni spol Illich razkrije, da je v vsaki predindustrijski družbi obstajala spremenljiva, a dosledna ločnica med svetom žensk in svetom moških, pri čemer je vsak vernakularni spol imel svoje običaje, orodja in načine govorjenja. Naj so bile družbe patriarhalne ali matriarhalne, hierarhične ali egalitarne, sta v njih vedno obstajali ti dve komplementarni sferi, ki sta si stali nasproti, se podpirali in ena drugo določali. Človek se rodi in vzgoji v vernakularni spol, ekonomskospolna vloga pa je nekaj, kar pridobi kasneje. Preoblikovanje vernakularnega spola v ekonomski spol je bil ključen pogoj za nastanek moderne ekonomske družbe, za vzpon kapitalizma in življenjskega sloga, ki je odvisen od industrijsko proizvedenih dobrin.
V sodobnem uniseks režimu so ženske in moški obravnavani kot brezspolne variacije na isto temo, ki se raztopijo v delovno silo, v homo economicusa, ki lahko opravlja enaka dela. Ko ženske in moški postanejo zamenljivi ekonomski subjekti, ženske zaradi opravljanja večine neplačanega dela v senci vedno potegnejo krajši konec.

Obseg: 487 str.