Gre za delo Jožeta Snoja (1934 – 2021), ki ga je avtor dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Knjiga se začenja s poezijo, ki jo je za tanko zbirko, nadaljuje in končuje pa se s prozo. Na začetku proznega dela stoji misel: “Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj. Od kod in kam pelje njegova pot? Iz neovedenega v ponovno samopozabo ali iz zemeljsko posnovljenega smrtnega žitja v neko nedoumno večno trajajoče življenje?” Ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja? Na to vprašanje ni objektivnega odgovora, Snoj je tako zgolj pripovedovalec zgodbe o svoji religioznosti, knjiga pa njegovo razčiščevanje z lastnim krščanstvom in polemičnim odnosom z Bogom. Ta obračun s samim seboj pa ne teče premočrtno, avtor se v značilnem humornem in samoironičnem tonu prosto in fragmentarno giblje v svojih življenjskih časih, zaznamovanih z otroškimi spomini, vero staršev, uporno protirežimsko držo, idejo o absurdu križa in razmišljanjem o Sinu Očetovem, ki se mu nazadnje izroči v zveličanje.

Knjiga je pospremljena s tehtnim osebno obarvanim uredniškim pripisom avtorjevega sina dr. Vida Snoja.

Obseg: 263 str.

Roman je bil predstavljen v oddaji na programu ARS: https://ars.rtvslo.si/podkast/ars-humana/15104106/174948357