Kakšno je bilo duhovno okolje, v katerem so nastali najstarejši srednjeveški rokopisi, prvi ohranjeni spomeniki knjižne kulture na naših tleh, shranjeni v Nacionalni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani? Kakšna je bila teologija benediktinskih in cistercijanskih menihov v samostanih, razsejanih po Sloveniji? Kakšen njihov odnos do klasične in patristične književnosti ali njihovo razumevanje umetnosti in zgodovine, filozofije in liturgije? Nas meniška srednjeveška kultura lahko še vedno nagovarja?
Odgovore na ta vprašanja nam lahko ponudi le prikaz vsega evropskega konteksta samostanske kulture in poznavalski zaris njenih temeljnih duhovnih potez. Že več kot pol stoletja velja, da ni boljšega tovrstnega prikaza od klasične knjige francoskega učenjaka, benediktinca Jeana Leclercqa. Njen naslov je program in abreviatura tisočletne dediščine, na katero smo lahko ponosni: ljubezen do književnosti in hrepenenje po Bogu.