NA BREŽINAH TIŠINE. Podobe Neizrekljivega v slovenski religiozni liriki

Prevajalci:

Spremna beseda: Vid Snoj

Lucija Mirkac Fortin se ukvarja s tisto vrsto lirike, ki je redek predmet literarnozgodovinskih raziskav, s slovensko duhovno ali religiozno liriko. V knjigo Na brežinah tišine je zajela enajst pesnikov iz druge polovice 19. stoletja in tej enajsterici pridružila še pet pesnikov, cvetober slovenske religiozne lirike iz prve polovice 20. stoletja: Antona Vodnika, Edvarda Kocbeka, Vladimirja Truhlarja, Franceta Balantiča in Ivana Hribovška. Avtoričina poglavitna ugotovitev je, da je za slovensko religiozno pesnjenje v drugi polovici 19. stoletja značilna katafaza: tradicionalna konvencionalna predstavnost in celo katehetičnost, tako da težnja k poučevanju pogosto prekrije izkušanje Boga oziroma izpoved te izkušnje. Temeljno razliko med enimi in drugimi pesniki razbira v tem, kar sama imenuje »zavest o Neizrekljivem«. Ta zavest, zavest o nezadostnosti jezika in o neizrekljivi in skrivnostni naravi Boga, začne z vstopom v 20. stoletje strmo naraščati in stopati v pesniško govorico, ki to, da je Bog nespoznaven in neizrekljiv, tudi nazorno uprizarja in postaja apofatična. V tej perspektivi avtorica izmed peterice slovenskih pesnikov iz prve polovice 20. stoletja izpostavlja Antona Vodnika.

 

Obseg: 392 str.

30,00 €